Italijansko in dalmatinsko solnce je ožgalo njegov obraz; ves je bil otemnel, kolikor se ga je videlo iz brade. Mimo šumarja ni spoštoval nobenega pravoslavnega Bošnjaka, vse je kregal smejočega se obraza s tistimi psovkami kakor njegova žena, samo Milan Nikolić se mu je zdel vdan in zanesljiv, ker ga je oblast spoznala za vrednega, da nosi puško in spredaj na prepasanem jermenu svetlega cesarskega orla. Šumarju je vse zaupal, in mu dovolil, da je smel govoriti z nekaterimi jetniki.