nova beseda iz Slovenije
'se mi je, da' (201-300) 
Zdelo se mi je, da čujem neko tekanje. A
Zdelo se mi je, da se ji hoče milo storiti. A
Zdelo se mi je, da so záme in náme narejene. A
Ni se zgenila, in zdelo se mi je, da niti dihala ni. A
Zdelo se mi je, da se pred pečjo z nekom razgovarja. A
Sanjalo se mi je, da sem bil šel v planine nad Kamnik. A
Zazdelo se mi je, da je zgenil trepalnice in zrahljal sem vrv. A
Zdelo se mi je, da me je opazila in da se je sklonila na sedežu. A
Zazdelo se mi je, da me iz daljne daljave kličejo, pozdravljajo. A
Zdelo se mi je, da vidim tam ob rdeči ograji svetlo belo bluzo. A
Dozdevalo se mi je, da sem enkrat ali dvakrat že čul pasje lajanje.l A
Mimo Višave sem šel, in povedalo se mi je, da je prišel mladi gospod. A
Sanjalo se mi je, da sem nesrečen; kaj je bilo treba sanj?“ je pomislil. A
Zdelo se mi je, da ta pritepenec ne bo nič prida, nič mu nisem zaupal.« A
Zazdelo se mi je, da me je za vrat zagrabila mrzla roka in me hoče zadaviti. A
Od nadzemske radosti se mi je dvigalo srce; zdelo se mi je, da mi razžene prsa. A
Povedalo se mi je, da je Barbara Khallan ugasnila kakor svetilka, če ji poide olje. A
Zdelo se mi je, da hočejo tam zgoraj v eni uri pomesti vse stare zaloge na zemljo. A
Zdelo se mi je, da je sočutje v njenem pogledu; res je bilo morda v tistem trenotku. A
Videlo se mi je, da sem zagrešil neodpustljiv greh, ko sem motil ravnotežje mlade duše. A
Zdelo se mi je, da jima je Schwaiffstrigkh nekaj pokimal, nakar sta se hitro vzdignila. A
Namreč zdelo se mi je, da je mati umrla in da je zatorej na vekomaj mrtvo vse, vse, vse. A
Videlo se mi je, da oče ni bil nič več zaspan, in vtis sem imel, da je nekaj premišljeval. A
Pri drugi mizi je večerjala družina in videlo se mi je, da je sedaj precèj poslov pri hiši. A
Zazdelo se mi je, da so se godile tačas čudne stvari v moji sobi; dišalo je po tujih ljudeh. A
Sanjalo se mi je, da je umrl kralj Matjaž, o, preudari, ljubica, da je umrlo moje koprnenje. A
Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest in da vas prištevajo najimovitejšim našim sosedom!« A
Neprestano jih je upirala name in dozdevalo se mi je, da sipajo iz njih žarki ljubezni in sreče. A
Oči niso bile čisto zatisnjene in zdelo se mi je, da so gledale skozi ozko špranjo naravnost name. A
Prosim, nadležen nečem biti; reklo se mi je, da je stvar prav lahka, če ni, potem ... « Lisec vstane. A
Prav videlo se mi je, da se ji je odvalil težak kamen od srca, ko je zaslišala zlagani moj odgovor. A
Sila prostrana dvorana je bila; zdelo se mi je, da nima sten, v toliko daljavo so bile razmaknjene. A
Zdelo se mi je, da ste pozabili na tisti čas, - da ste izbrisali za zmerom vse, kar je bilo nekdaj.“ A
Sanjalo se mi je, da so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes tako vesel.« A
Zdelo se mi je, da se bomo iz neugodne situacije še najlažje izvlekli z odkritim pogovorom na štiri oči. A
Zazdelo se mi je, da čujem zamah težkih peroti tik pred oknom in srce se mi je stisnilo v neznanem strahu. A
Otrl sem si dlaní v mokri travi, ali zdelo se mi je, da se jih še zmerom drží cukrena plast, ki neče stran. A
Zdelo se mi je, da živi samo še v starih, napol pozabljenih knjigah, takorekoč samo še na svojem nagrobniku. A
Zdaj je bilo še življenje, še zadnjič je bilo, še včeraj, in zdelo se mi je, da bo tako za zmerom, brez konca. A
In zazdelo se mi je, da so se zgenile ustnice ter se nasmehnile, s čudno pomilovalnim in sočutnim smehljajem. A
Zdelo se mi je, da je še bolj slabotna, drobna in bleda nego poprej in da je še več plahe prošnje v njenih očeh. A
Zdelo se mi je, da če bi hodil še tisoč noči brez nehanja, bi ne prišel do konca, bi ne ugledal ne vrat, ne stene. A
To mi je povedala in videlo se mi je, da si želi proč iz domačega kraja in da ji je bilo morda všeč, da sem prišel. A
Molil sem dolgo v noč; zdelo se mi je, da sem Bogu bližji nego kdaj in da gledajo naravnost name njegove očetovske oči. A
Nič več nisem bil tako rad v druščini, zdelo se mi je, da mi bodo povsod v oči metali, da sem iz hoste doma, Luka Resar! A
Zdelo se mi je, da sem čul konjska kopita,« vzdihoval je Vid sam pri sebi, »a sedaj je Jurij Ljudevit tu in umoril me bo! A
In stala sva si nasproti, zdelo se mi je, da sva se bližala drug drugemu, da se je skoro roka dotikala roke, obraz obraza. A
Mira je govorila napol šepetaje; težko je sopla in zdelo se mi je, da se opaljeni ustnici nikoli nista doteknili druga druge. A
Bližalo se je: zdelo se mi je, da čujem plahutanje silnih peroti; jokajoč, krohotajoč, zloben in bolesten vik je presekal noč. A
Voda je bila mrzla, toda curek je bil vse pretenak, curljal je vse prepohlevno; zdelo se mi je, da mi komaj moči ustnice in brke. A
Pri bližnjem potoku je hlapec Gašper napajal dva tolsta konja in zazdelo se mi je, da naju je precèj pisano pogledaval po strani. A
Bil sem med ljudmi ves čas, brez števila sem jih spoznal po imenu in zdelo se mi je, da jih poznam dodobrega tudi po licu in srcu. A
Zdelo se mi je, da sem vse spoznal, da sem pogledal v lice usodi, ki se izpolni nekoč in zdelo se mi je, da jo počakam z močnim srcem. A
Zdelo se mi je, da sem vse spoznal, da sem pogledal v lice usodi, ki se izpolni nekoč in zdelo se mi je, da jo počakam z močnim srcem. A
Mati je mirno sopla in zdelo se mi je, da spi; zato sem šel po prstih iz izbe ter se napotil k sosedu, da si odpočijem ob kozarcu vina. A
Prinesel ji je tudi pogače, in videlo se mi je, da je bila stara ženica še prav dobro pri moči in da je za svoja leta prav obilo jedla. A
Stopil je nazaj k deblu in povedal: »Zdelo se mi je, da se je od razglednega bresta odlomila močna veja, da pada na tla in me hoče ubiti. A
Ko sem s svojim praporom ležal še v Bihačgradu, povedalo se mi je, da ima paša v Mostaru ženo, lepšo od lune sredi jasne pomladanske noči. A
Reklo se mi je, da se zanimate za ta narod vi in vaši prijatelji, da se dostikrat shajate in da bi bilo zame jako 24 Kakšni strašni dnevi! A
Sonce je bilo že davno zatonilo; listje je temnelo, in zdelo se mi je, da je padalo tem gosteje in glasneje, kolikor bolj se je bližala noč. A
No temni človek se ni zmenil; njegova spodnja . / . / stran 99 . / ustnica je bila debela kakor prej; zdelo se mi je, da je sčasoma celó debelela. A
Zdrznil sem se ter se ozrl okrog sebe; zdelo se mi je, da so se tresle sence okoli mene, da so stopale iz noči, hodile mimo mene ter se me dotikale. A
Zdelo pa se mi je, da ne prihajajo počasi in verno skozi vélika in stranska vrata, temveč da vstajajo tiho iz kamenih tal, iz grobov, kjer so spali. A
Zdelo se mi je, da je bil prijaznejši in veselejši, nego zvečer; ustnice niso bile več tako napete, tudi obrvi niso ležale več tako globoko na očeh. A
In zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo, da so bile samo sanje, ki kljujejo zdaj neprestano v mojem srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval tuje obraze... A
Zdelo se mi je, da ga to nekaj posebno veseli, česar je en del videl, dasiravno si ne morem misliti, kaj bi tega malharja vodilo, da se tolikanj zame peča. A
Zdelo se mi je, da je med tem letom, kar ga nisem videl, nekoliko shujšal; brki so mu bili bolj košati, a lica so splahnila in obrvi so se pomaknile niže. A
Zdelo se mi je, da bi pot tudi sam zdaj hitro našel, pa čeprav še ni bilo nobenih oznak po skalah, kot so jih delali po Švici za boljše prepoznavanje poti. A
Zakaj tako vpraša, zakaj je prebledel? mislil sem in naenkrat se mi je posvetilo; zdelo se mi je, da je meni majhno podoben, nihče ni vedel, kdo niti kaj je! A
Precej po tistem je prišla Ančka bleda v hišo po trske, kaj-li vraga, in ko je šla venkaj iz hiše, zdelo se mi je, da mi je pomuznila: �li ven, Urh, bali!’ A
Da, zdelo se mi je, da sem najsrečnejši človek na svetu, in največji moj sovražnik bi se mi zdel tisti, kdor bi me prašal, ali sem zadovoljen se svojo vsodo. A
Pil sem mnogo; praznil sem čašo za čašo, in okrog mene je pričela plavati motna, meglena svetloba; zdelo se mi je, da gledam vse obraze skozi zakajeno steklo. A
Zdelo se mi je, da padajo ti pogledi na obraz kakor zaušnice, da se mi plazijo po koščenih rokah navzgor, po obleki, na vrat in na lica, same gnusne gosenice ... A
In kar je najhuje, vaša milost, priklatil se je zdaj ta Jurij Cosemus v to pogorje, in sporočilo se mi je, da je hotel pridigovati še celo v poljanski cerkvi!« A
Pred mojimi pogledi so se odpirale globoke, temne ječe, v katerih jetniki niso mogli ne stati ne ležati, in kar zdelo se mi je, da čujem rožljanje težkih verig. A
Zdelo se mi je, da stoje tam ljudje ob vsi poti in da čakajo na naju, kako bi naju sprejeli s prešernim smehom ter gledali za nama, kakor za dvema našemljencema. A
Hana pa je bila shujšala in zdelo se mi je, da sta bili njeni lici nekoliko splahnili; njene oči so bile široko odprte, kakor da bi gledale tja v daljno, krasno daljavo ... A
Ne jokati ne govoriti nisem mogel v tistem trenotku; zdelo se mi je, da je postalo vse krog mene temno in prazno, in da je odslej vse moje življenje pusto in brez veselja ... A
Zdelo se mi je, da te zalotim v postelji, v tesni kamrici, prazno skodelico poleg ... v mislih pa kvante, vesele in žalostne in vse tako drobčkene, da jih gre na tisoč v perišče. A
Smilila se mi je, da sem ji moral izpodkopati načrt, do katerega je bila prišla v nočeh, ko ni mogla spati: samo gospodinja in kuharica je hotela pri meni postati in drugega nič. A
Komaj dvajset stopinj sva bila proč, ko so padli nad onega gospoda tukaj in, precej ko sva zagnala krik in se je ta človek proti meni spustil, zazdelo se mi je, da sem ga že videl. A
Zdelo se mi je, da blodijo vsi v nekakšni omotici, da se jim je bila pamet prečudno razbolela, tako da kričé razdraženi brez vzroka, begajo venomer in sami ne vedó, ne čemú, ne kod. A
O! -- za kazen mi prinesite pelerino in pokličite Blažona ... Ana! Blažon te je nocoj občudoval pred vsem svetom; zdelo se mi je, da se vsesá s svojimi pogledi v tvoje raké in v tvoj obraz. A
Pa majka je dobra, skrbljiva zame, kakor bi bil njen sin, in varovati se mi je, da je ne žalim s tem, ko bi pokazal se nepazljivega ali malomarnega v takih imenitnih in potrebnih pogovorih. A
Zaželelo se mi je, da bi šel kam daleč iz mesta, v zelenje, v senco; tam bi legel v mehko travo, gledal bi v nebo in bi nič ne mislil; toda truden sem bil navsezgodaj in strah me je bilo dolge poti. A
Zdelo se mi je, da sem zmerom manjši in manjši, ponižno sem klonil glavo, kakor da bi me bila povabila usmiljenja polna dama na kozarec vina ter govorila milostno z mano, jecajočim in plahim beračem. A
Zdelo se mi je, da je v sobi zmirom temneje in temneje, da postajajo sence na stropu in na stenah črne in strašne, - in v prsih me je stiskalo in dušilo, kadar sem slišal naporno, težko dihanje materino ... A
Ko me je ugledal, se je zelo začudil; zdelo se mi je, da me je komaj spoznal; na obrazu sem mu videl, da je hotel vprašati, odkod in kako, pa se je najbrž domislil, da bi bilo nedostojno, in zato je molčal. A
Kakor sem gledal, se je bočilo to svetlo nebo zmerom niže ter se je v nedoglednost razmikalo na obzorju; in zdelo se mi je, da se vzpenjam v bleščeče nižave sam, da se moje noge ne dotikajo več trde zemlje. A
Tudi on se je smehljal in zdelo se mi je, da so natanko naučene tudi njegove besede; režeč in mrtvaški je bil smehljaj na njegovih tenkih ustnicah, pod ščetinastimi brki, in kosti so stopile visoko iznad splahnelih lic. A
Ljubila sem tiste pokrajine in sladko mi je bilo pri srcu, ko sem jih gledala, toda zdelo se mi je, da niso resnične, temveč da so se porodile v domišljiji umetnikovi tako kakor Suzana in Kleopatra in ”razrušena bastilja“. A
Zdelo se mi je, da je zavel po sobi duh vijolic in da so zasijali skozi okno žarki pomladnega sonca ... ”Hana je zdaj pri nas,“ je opomnil Demšar, ”nekaj bolehna je bila, pa je prišla, da se popravi; tukaj je menda boljši zrak ...“ A
Zdelo se mi je, da sem že videl, pred eno samo minuto videl ta nagrbljena, vela, siva lica, te udrte, zaspane oči, ta tenka, trepetajoča kolena; in da sem slišal te grgrajoče, težko sopeče glasove, te puste besede, pred eno minuto slišal. A
Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkasto bledi, upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramu in utrujenosti, -- da čutim njene mokre, težke lase, -- da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe ... A
Obadva sta bila pijana in sta se opotekala s tlaka na cesto, s ceste na tlak; ona se je trudila, da bi stopala pokonci in umerjeno, da bi gledala resno in manirno; njega pa je opotekanje očitno veselilo in zdelo se mi je, da je celo nalašč pretiraval. A
Smehljal sem se mu v obraz in zaželelo se mi je, da bi ga ogovoril, da bi mu rekel, na priliko: ”Blagorodni gospod, izvolite pogledati na ono stran, tja pod kostanj, da boste spoznali, kako spoštuje ta popačeni svet idealno mišljenje in solidno blagosrčnost! A
Nato sem poslušal, kako je šla s hitrimi koraki po stopnicah, tudi sem slišal, kako je visoko v drugem nadstropju odklepala in zaklepala duri; zdelo se mi je, da slišim, kako odpenja gumbe na bluzi, da slišim rahlo šumenje postelje in nato mirno, tiho dihanje ... A
Ali sklenil sem še enkrat tam pred uljnjakom, da se hočem premagovati, da še tebi ne povem, kaj je prav za prav v meni, ker zdelo se mi je, da bom laglje zatrl vsako ljubezen, ki ni na pravem mestu, ako se nikomur ne odkrijem, ako še sam sebi tajim resnico, katere hladna pamet ne odobrava. A
Dasi mi je zastavila ono vprašanje kakor v šali in s svojim ljubeznivim smehljajem, zazdelo se mi je, da se ji je glasek malo tresel, da se ji je lice malo oživilo, oko hotelo pobesiti se ‒ in, prijatelj, to mi je bilo dovolj, kakor blisk me je prešinila misel, da bi mi ona lahko vračala tisto čut, ki sem jo jaz čutil, pa zatiral. A
Samo nad nama je bila svetloba; nad to nočjó, ki je molčala vseokoli naju in v najinih srcih, je bilo nebo čudovito svetlo; veliko večje so bile zvezde, nego drugjé, veliko žarnejše; nebo samo je bilo čudno svetlo; zdelo se mi je, da se je v svoji vesoljnosti tiho premikalo, kakor neizmeren oblak, in da se prikaže kmalu, kadar se nagne do obzorja ta brezkončni obok, nekaj groznega, tako velikega, kakor ne more slutiti srce samo v svoji bojazni ... A
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
| Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |