bom (1.101-1.200)

nekaj metrov pohitel,	bom,	pa čeprav za hip, Odklop	A
IV.	Bom,	pa čeprav za hip, Odklop	A
tretjič odigrala, preden	bom	dnevu končno rekel hvala	A
VI. Preden	bom	dnevu končno rekel hvala	A
sem pred Brucom: bom-ne	bom...	Pa sem!	A
ta kup prikazal. Če se	bom	moral, se bom že izmazal	A
Če se bom moral, se	bom	že izmazal! Sploh pa,	A
juriš! Sesal, pometal	bom,	pospravljal knjige. Nikoli	A
teden že prebral. Zdaj ga	bom	upokojil, na stran ga	A
v omari. Čez čas ga	bom	spet malo v roke vzel	A
stran 79 . \/ Jutri	bom	zgodaj na nogáh. XIV	A
Zaspim. Jutri	bom	zgodaj na nogáh. Predajam	A
še pravi čas prignal,	bom,	pa čeprav za las, Odklop	A
Magnum. In kak spot, preden	bom	dnevu končno rekel hvala	A
stran 81 . \/ Jutri	bom	zgodaj na nogáh. MARIBOR	A
zavdalo tega najbrž ne	bom	nikdár izvedel. Pa saj	A
used enmal sjem duol, ti	bom	pove′u, kua se mi je zgodil	A
Ni cajta za čvekaje, če	bom	govril, bo sraje, zato	A
ko padu bo večer, se	bom	domu zapjelu. Takrat se	A
Ivana Minattija je Ko	bom	tih in dober; ... mimo lokomotive	A
brišejo nanjo sled. Nekoč	bom	nekje izstopila, na neki	A
tuji postaji; od takrat	bom	mimo vsak vlak zamudila	A
vsak vlak zamudila. Ne	bom	tam našla odgovora niti	A
Zakaj?« le to: Naprej ne	bom	mogla več in več ne bom	A
bom mogla več in več ne	bom	mogla nazaj. Kmečka uspavank	A
mladosti. Ko pride noč, jo	bom	naprosila, da mi daruje	A
vogal črne rute. Skopala	bom	mah za domačo hišo in	A
lahko bila večnost.) Kaj	bom	tam? Nič.	A
Nič. Niti tega ne	bom	videla več, kako postaja	A
Stopi tesno kraj mene, da	bom	začutila tvoje telo ob	A
težka kot glad. Ovila	bom	roke krog tebe in vrednost	A
veselje. Jutri, ko ne	bom	več ona, ki sedi kraj	A
ona, ki sedi kraj tebe,	bom	od daleč ne da bi vedel	A
moj rovaš Vzela si	bom	tudi tisto, kar je z željo	A
nam je dano. Z nohti	bom	zagrebla v kožo vem, ni	A
bo kaljenja v meni, naj	bom	kakor tulipan saj kdor	A
bo nemira v meni, naj	bom	kakor tulipan dan osončen	A
bo bojazni v meni, naj	bom	kakor tulipan vse se menja	A
Ko pride starost, jo	bom	sprejela lahka in mirna	A
misli, da nekega večera ne	bom	ničesar več želela. Natrgala	A
in brez vode. Trgala	bom	bilke in pila iz njih	A
da pride nevihta: legla	bom	na zemljo in bom eno z	A
legla bom na zemljo in	bom	eno z njo. Lahko se priplazi	A
če je samotno, vanj se	bom	naselila.« Pridi, mornar	A
belimi lasmi: Kmalu se	bom	vrnil, ljuba Ani. Stare	A
usodo v preročnih valih	bom	iskal. Kdaj srečno moje	A
čredico krotko popeval	bom	pesemce svoje sladké,	A
ljubezniva, pa jaz ti	bom	vrtnar! Skrbno te bom	A
bom vrtnar! Skrbno te	bom	zalival, lepó te bom gojil	A
te bom zalival, lepó te	bom	gojil, četudi drug bo	A
če nikdó na sveti, jaz	bom	pod skrb te vzel, le rasti	A
rasti v lepem cveti, cvetú	bom	jaz vesel. Za blagost	A
Za blagost ti goreče	bom	prosil, angel moj, četudi	A
četudi tvoje sreče delil ne	bom	s teboj! NJEGA NI!	A
ilnato boš ječo strl, ne	bom	umrl! No duhu poženó peroti	A
Skrbno jaz vam branil	bom	nežni rod in mali dom	A
izmakne ‒ čuval jaz jih	bom	zvestó.« A zastonj je	A
ta srčnó jaz pokleknila	bom	in gorko, kakor prej nikdo	A
prej nikdo, solzeč molila	bom,	Saj griček drugim ni enak	A
/ Samotno v kletki	bom	prepeval, dokler ne poči	A
to srce; vam dušo mrzlo	bom	ogreval, in sebi bom hladil	A
mrzlo bom ogreval, in sebi	bom	hladil gorjé! SVETIŠČE	A
dragi, jaz po tebi ne	bom	več bridko vzdihoval,	A
hrepenel jaz bodem k tebi, ne	bom	po tebi žaloval, saj našel	A
sijal je žar; a kedaj ga	bom	nosila z zaročencem pred	A
zvestó. Tam se v veke	bom	združila ž njim, ki bil	A
mladenič vesel: »Te dni	bom	nevesto si vzel, za sé	A
sreča. Zdaj rakev	bom	stesal temnó in lóžil	A
stesal temnó in lóžil	bom	nadeje v njo, k njim mene	A
cvetjem plemenitim njo kitil	bom,	kot zdaj jo kitim. Njo	A
gledaš, al′ ne veš? Pel	bom	novo mašo kmalo, torej	A
Več vas na sonce ne	bom	nosila, več vas z vodíco	A
odpustila, jaz odpustil si ne	bom,	kar takrat si govorila	A
govorila, jaz odpustil si ne	bom.	Zdrava bodi, zdrava bodi	A
beseda: Tvoja sem in tvoja	bom.	« Zvezde v daljo se ozrite	A
modro ženo iz dekleta, jaz	bom	iz mladenča mož. Srce	A
ledene cvetice, k vam	bom	goreče pritisnila lice	A
ko rosa zgineš, jaz pa	bom	ostalo, grob ti obsevalo	A
stran 73 . / Ko zaspal	bom	v smrti, ne kopljite jame	A
Ko jaz v gomili črni	bom	počival in zelen mah poraste	A
premaguje, ker zapustil	bom	svoj dom, šel bom daleč	A
zapustil bom svoj dom, šel	bom	daleč v kraje tuje, več	A
tuje, več nazaj prišel ne	bom.	Starši, ostanite zdravi	A
boste spremljevale, ko	bom	pred sovragom stal. Domovina	A
je pel: »Najlepšo rožo	bom	izbral in svoji ljubici	A
takole je djal: »Stezo	bom	popravil, bom vrbe požgal	A
»Stezo bom popravil,	bom	vrbe požgal, da moja se	A
čeprav me ne vabiš, pa sam	bom	prišel!« In ni ga vabila	A
pleteno iz slame. Objemu	bom	morja. Enorogih vladarjev	A
Čas je svet. Prespala	bom	tisočletje, na vodeni	A
moji bodo bližini. Sinja	bom	in bela, sama v tuji domovini	A
odpro zapornice v klet,	bom	videla nebo. Kako v črnini	A
sanj, osame. V duši	bom	njegovi.V roži črni.	A
Tisoč svetlobnih let	bom	prespala, nevidnica bom	A
bom prespala, nevidnica	bom	na obzorju začaranega	A
neba lesa. Med njimi	bom	bosa.Videla bom mizo potic	A
njimi bom bosa. Videla	bom	mizo potic. Hrast šepeta	A
še v platno zavili. Ne	bom	vidna tvojim očem.Le drevesu	A
brez imen. Puščavnik	bom,	na ladjo sveto me bodo	A
ptice črne sedle, v vodi	bom	do kolen. V laseh imam	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani