vlada (301-400)

stranke bo angleški minister hladno odgovoril: »	Vlada	njegovega veličanstva nima s tem v zvezi kaj	A
razprostrta preko teh pustih, odljudnih hribov in	vlada	zastrta ali vedno živa v ljudeh teh krajev.	A
stoletje vse nekaljeno, neoslabljeno, kjer ne	vlada	razum, ampak le prirojeni nagon, tam so te moči	A
beseda) Vsebina Črtici 5 Naša mala 12 Naša	Vlada	18 Vladoša 25 Epizodice 34 Otroci 46 Učenje	A
Sentimentalno besedovanje 205 Otročarije 211	Vlada	in Mika 221 Naša Mika, veter in sneg 235 Žoga	A
vprašala: »Zakaj pa si ti Zofka, zakaj nisi raje	Vlada?	«In od tega časa mi pravi trdovratno Vlada, čeprav	A
Vlada?« In od tega časa mi pravi trdovratno	Vlada,	čeprav se branim. Vladinka je že učena, zna	A
... Napiši, da pozdravljam!« Naša	Vlada	Ko sva se danes vračali s sprehoda, je tekala	A
se danes vračali s sprehoda, je tekala naša	Vlada	pred menoj in zazdela se mi je naenkrat zelo	A
mi je zjutraj spanje posebno dobro prileglo.	Vlada	pa se je prebudila vsak dan natančno ob pol	A
in rekla zaspano, ali vseeno strogo: »Hajči!«	Vlada	se je malo začudila, molčala dve minuti pa zopet	A
Povsod je klilo prvo zelenje.	Vlada	se ustavi pod drevesom, ki je bilo že vse posuto	A
delam pa nočem, da bi me kdo motil, zaklenem in	Vlada	ne sme v kuhinjo, da bi se zunaj ne slišalo	A
pije, da ne skrbi niti za moža niti za otroke.	Vlada	je vse slišala in, ko jo je srečala, se je ustavila	A
malo, da bi se ne usula tudi name ploha psovk.	Vlada	je sama prišla k vratom.Še dolgo potem je odmeval	A
ki se vrača iz tovarne domov v predmestje.	Vlada	pokaže nanj s prstom: »Poglej, mama, kako je	A
podplati in zelo visoko peto. Zopet mi jo pokaže	Vlada	s prstom: »Zakaj ima tak čevelj?« Razlagam	A
norčujemo iz nje, in bo še bolj žalostna.	Vlada	se je zamislila, dolgo je molčala.Naenkrat vstane	A
« Res, žal mi je, da je naša mala, otroška	Vlada	vsak dan večja, drugačna! Vem, tudi to, kar	A
ijateljici konservatoristki. Igrala je na klavir in	Vlada	je bila na »plesu«.Na prsih je imela pripeto	A
ukazujem: »Jej!« »O, saj vidiš, da jem,« odvrne	Vlada	in vzdigne žlico do ust, ali še v pravi čas	A
»Oh, ne, mama, nisem bolna!« se prestraši	Vlada,	ko ji začnem odpenjati oblekico.»V resnici nisem	A
»Bom, mama.« In	Vlada	je kašo.Junaško jo je in pri vsaki žlici me	A
»To se ti je sanjalo,« pravim jaz.	Vlada	v jok.Naenkrat sem bila vsa mokra od njenih	A
než bude bil; den. Namesto »šafařova« poje	Vlada	vedno »šofořova« in to se sliši res jako fletno	A
vprašam. 𠆪li niste nič zapazili, gospa?’ pravi	Vlada.	‚Nič nisem zapazila.’	A
vprašala. »Pred sedmo ne, draga moja,« je rekel in	Vlada	se je zahihitala. »Kam bova poslali Mařko?«	A
Obleki sta zame in zanjo iz istega blaga in	Vlada	trdi, da »sva kar lepi« v njih.V lase sem ji	A
vsaka punčka. Ko sva pojedli čokolado, me je	Vlada	vprašala, če naj mi kaj deklamira.Rekla sem	A
zvedela, da si bolna.« »Saj nisem več,« pravi	Vlada.	»Nisi, ali Olgica za to še ne ve,« pravim jaz	A
rumene kakor suho zlato. »To je oljna repica,	Vlada,	« pravim. »Kaj je to?«	A
govore slovensko, tatkovi pa hrvaško, ne?« vpraša	Vlada.	»Večina,« sem rekla.	A
izvoščkom, če imaš dosti denarja,« je rekla	Vlada.	Pripovedovala sem ji, da so po deželi drugačni	A
kepice se bodo trkljala za njo.« Ta večer je šla	Vlada	vsa razburjena spat.Strogo mi je naročala, naj	A
neumnica, Vladoša!« »Pa jih je,« se je prepirala	Vlada.	»Znesla jih je, saj slišim, kako čivkajo za vrati	A
Čivka in kljuje!« »Ven hoče, veš,	Vlada,	« je rekla moja prijateljica.»Pustiti ga moramo	A
mogli pomiriti od veselja. Zvečer mi je rekla	Vlada,	ko sem jo devala spat: »Prosim te, mama, prosi	A
Ali kmalu je prišel hlapec in seno vzel.	Vlada	se je hotela zopet igrati s kroglicami, ali	A
z rokami po pesku. Radko je hotel oditi, ali	Vlada	je jokala še bolj: »Molim te, Radko, traži!	A
z nogo v pesek in se zopet obrnil proč. Ali	Vlada	je neprestano kričala: »Traži, traži!« Stali	A
belimi vasicami. »Lepo je na deželi,« je rekla	Vlada.	Vladoška se moži Sporčičeva gospa, s katero	A
In poljubi ga lepo, dolgo se nista videla!«	Vlada	se je nakremžila in rekla odločno, da »nima	A
Babica razmišlja dalje. Kdaj je vpisala	Vlada	v šolo? Kakor včeraj je to in glej, danes gre	A
ne znaš več, računati ne znaš, nič ne veš!«	Vlada	je zardela in zbežala na verando. »Zakaj jo	A
sedeli pod smrekami zadovoljni in dobre volje.	Vlada	je bila tisti dan prav pridna, zato sem jo tudi	A
moramo paziti, da poje zjutraj zajtrk in žemljo.	Vlada	se je zasmejala in moram reči, da se mi je od	A
Kar sapo mi je vzelo.	Vlada	pa je porabila priliko, skoro užaljeno skomigne	A
demokratična. Ne bi namreč rada, da bi postala naša	Vlada	ena tistih mestnih cvetlic, ki mislijo, da morajo	A
pregled je opravičil mojo sumnjo ‒ sijajno.	Vlada	jih je štela, zdelo se ji je imenitno, da jih	A
Franceljna ... Odtlej sva imeli vsak dan zabavo.	Vlada	se je namreč pri tem poslu vedno imenitno kratkočasila	A
zanimivo gospodarsko razstavo, ki si jo je tudi	Vlada	ogledala. Doma smo se ji smejali in šele potem	A
»Povej no kaj novega, mucika!«	Vlada	se je zasmejala, zatleskala z rokami in radostno	A
naju isti razgovor. »Ali se ti ne zdi, da	Vlada	jako raste?« »Gotovo, glej, kako ji je ta oblekica	A
pa sem se obrnila in stekla nazaj po poti: »	Vlada,	lovi me, pozno je že, domov!« Doli pod nami	A
napisala na steno z velikimi abecedarskimi črkami: »	Vlada	Jelovšek, I. razred.« »Tako mi je ime,« je rekla	A
živo svetijo oči. Pri pisalni mizi je sedela	Vlada	in pisala šolsko nalogo. Zdela se mi je nenavadno	A
kot moj mož. »Zanj si kupim barvanko,« pravi	Vlada.	»Kako si spala?« me vpraša prijateljsko.	A
Zakaj bi ji ne povedala? »Poslušaj,	Vlada,	če si že končala, pridi k meni.« Zlezla je s	A
mleko in kompot.« »Pazila bom na fantka,« pravi	Vlada.	»Tako dolgo, dokler ne vstaneš.	A
lepo. . / . / stran 137 . / »Poslušaj,« pravi	Vlada.	»Tatku pa nikar ničesar ne povej.	A
ko imaš ti le majhno zalogo,« je svetovala	Vlada.	Sporazumeli sva se torej, da babici poveva,	A
vkuhanega sadja. »Pa čeprav dvajset naenkrat,« meni	Vlada	vneto. Babica se nas včasih spomni s kozarcem	A
pricurlja mleko kot iz majhnega studenčka.«	Vlada	se je lepo in začudeno smehljala.Naglo me je	A
tresla okna. Že res, pesmica je otožna, ampak	Vlada	jo poje, kadar je vesela, zato naju ni to nič	A
zato naju ni to nič motilo. Drugi dan je bila	Vlada	na kosilu pri babici. Kadar ima popoldne šolo	A
seveda že vedela, toda začudila se je, da ve tudi	Vlada.	»Da, spomladi.	A
dedek in neprestano toži, kako ji je hudo.	Vlada	se je zamislila in naglo rekla: »Veš kaj, babica	A
Zdaj šivamo vse tri. Jaz, babica in	Vlada.	Tudi ona nama namreč pomaga.	A
Fantek bo priden.	Vlada	meni, da niti ne bo mogel jokati, veseli se	A
vzame s sabo, ko ga pojde kupovat. Z menoj je	Vlada	zelo ljubezniva, zakaj babica ji je rekla, da	A
pospravila s šivalnega stroja vse srajčke in čepice.	Vlada	mi je pomagala. »Kaj pa, če ne bo fantek, ampak	A
punčka ‒ samo da bo črn!« Tako je razsodila	Vlada.	In zdi se mi, da bi bilo to čisto pravično.	A
Mama odvija Pikico.	Vlada	pripravlja čiste plenice, čisto srajčico, hiti	A
se bo z njo zgodilo. Voda je pripravljena,	Vlada	položi Pikičino milo mami k rokam, potem mast	A
... Vidite, kako me gleda, glej,	Vlada,	kako me gleda!« »Ni res, mene gleda!« se prepira	A
me gleda!« »Ni res, mene gleda!« se prepira	Vlada	in se rine bliže. »Kaj bo tebe gledala?!	A
in podi Vladošo in Barico proč. »Obleci se,	Vlada,	takoj!Bosa si še in v hlačicah!	A
« »Gospa,	Vlada	je ...«	A
iz bolnišnice in seveda naravnost k Pikici.	Vlada	za njim. Še preobleči se mama ne more.	A
Še preobleči se mama ne more.	Vlada	kriči: »Mama, mama, tata Pikico žgečka.« Mama	A
trebušček. Tata položi Pikico na trebušček,	Vlada	mu pomaga. Pikica je v tem položaju res zelo	A
Mama sama jo pelje ali pa Barica.	Vlada	skače ob strani, kuka za zastor, če Pikica spi	A
skoro bi bila tudi Vladoša utonila z njimi.	Vlada	se je hodila z babico vsak dan kopat na Savo	A
naši hiši, vsi ljubimo živali. Jaz in moj mož,	Vlada	in Maša in biser deklet, slavna naša Barica	A
svojo nemarnostjo mlado kosovko, ki jo je našla	Vlada	vso onemoglo nekje v parku v grmičevju ob cesti	A
Umrla je od žeje, revica uboga.	Vlada	je jokala in nama z možem se je Micka s tem	A
In vijolic kakor še nobeno leto. Moj mož in	Vlada	sta jih neumorno nabirala, jaz pa sem sedla	A
okoliščine? Po dolgi uri sta se vrnila moj mož in	Vlada.	Polno košarico vijolic sta imela, a sredi med	A
moj mož je odšel brez zajtrka v bolnišnico,	Vlada	je pozabila svojo žemljo za ob desetih doma	A
Vsi smo prihiteli v moževo sobo.	Vlada	in Maša sta jokali in tudi jaz sem godrnjala	A
drog, pa se ziblje sem ter tja, kakor jo uči	Vlada,	ki je že sokolica in zna skakati čez konja,	A
pri Sokolu. . / . / stran 188 . / Ko je bila	Vlada	stara dve leti, je bila pametnejša, gladko je	A
ali pa ji namaže kruh z medom ali maslom.	Vlada	se je gugala na gugalnici in letela visoko skoro	A
in iskali ostali denar. Ali šele popoldne je	Vlada	našla v košarici krone, zvečer šele mož tolarje	A
vsa je bila mokra od bridkih, skesanih solz.	Vlada	je vzdignila punčko.»Kaj si naredila?« je vprašala	A
se vrnem, Mitiko vselej v Vladini postelji.	Vlada	se izgovarja, da je bila Mitika najbrž bolna	A
take bolezni. Igrati se hočeta obe in, če vzame	Vlada	Mitiko k sebi v posteljo, zaspita ob desetih	A
namesto ob osmih. . / . / stran 196 . / Zato je	Vlada	vselej ozmerjana zaradi Mitikine »bolezni«.	A
Zasmejala sem se. In v tem že zvoni tudi	Vlada.	Še nikoli je ni bilo tako hitro iz šole.	A
Na dvorišču so se zbrali otroci. Tudi	Vlada	bi rada dol. Pustim jo, še mene sili nekaj ven	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani