nova beseda iz Slovenije

užitek (301-400)


solipsističnim užitkom in krutostjo: brž ko je      užitek      postavljen kot brezpogojen, je zlo, ker je indiferenten  C
tega/ Drugega". Sadist ve, da s tem, ko išče      užitek,      izpolnjuje zakon narave. Skratka, sadistova  C
glasu narave, zato ne ve, da s prizadevanjem za      užitek      pravzaprav izpolnjuje njeno zapoved.Lahko bi  C
užitku, užitku diskurza, ki je ves v pripravah na      užitek,      opisih pridobivanja tega užitka in celo "poročilih  C
poročilih", pričevanjih o tem užitku. Vendar      užitek,      na katerega merijo Sadovi junaki, ni ta diskurzivni  C
katerega merijo Sadovi junaki, ni ta diskurzivni      užitek,      čeprav je pomemben, temveč užitek telesa, ki  C
diskurzivni užitek, čeprav je pomemben, temveč      užitek      telesa, ki je že od začetka postuliran kot nediskurziven  C
diskurziven, zunajdiskurziven. Sadistu gre prav za ta      užitek      nemega telesa.Nemi užitek telesa priča, da je  C
Sadistu gre prav za ta užitek nemega telesa. Nemi      užitek      telesa priča, da je nekaj ireduktibilnega v  C
zahteve normiranja in normaliziranja, ta nemi      užitek      nastopi kot nekakšen kondenzirani ostanek, ki  C
realni status nemega užitka ravno to, da gre za      užitek,      ki ni lokaliziran, ki se nenehno premešča, ker  C
vseskozi ohranja primat. Tako, denimo, subtilni      užitek,      ki ga producira samo govorjenje o užitku, ta  C
produkcija užitka pokaže, da v hipu, ko nastopi      užitek,      subjekt izgine.Da ni subjekta užitka, da užitek  C
subjekt izgine. Da ni subjekta užitka, da      užitek      problematizira sam status subjekta, dokazuje  C
orodje volje do užitka. Tudi za sadista je torej      užitek      tisto izkustvo, glede katerega subjekt ne more  C
subjekt ne more nikdar reči: ad sum. Ko vznikne      užitek,      ni nikogar (več) tam, da bi o tem kaj povedal  C
subjekta obstaja, skratka, nekakšen "nepozabni"      užitek,      neskončno ponavljanje istega scenarija pa ima  C
pa ima za cilj ponovno odkriti ta nepozabni      užitek.     Neizbrisnost užitka in, posledično, ujetost v  C
ponavljanja kažeta na njegov realni status: ta      užitek      ostaja namreč nedovzeten za vsako modifikacijo  C
sistenten in tak status ima tudi subjekt, saj ga      užitek      postavlja zunaj dosega Zakona, s čimer ga spremeni  C
da subjekt ne vztraja v biti, kot jo nalaga      užitek,      iz sebičnega interesa, pač pa ne oziraje se  C
strast oziroma pulzija, pulzija smrti. Ta      užitek,      ki mu je subjekt pripravljen žrtvovati vse,  C
organizmu. Eden ključnih Sadovih naukov je, da      užitek,      za katerim se žene subjekt, nujno implicira  C
žene subjekt, nujno implicira neadaptacijo.      Užitek      kot ponavljanje zahteve po zadovoljitvi uteleša  C
potem ko se živi organizem iztroši in razkroji.      Užitek,      z eno besedo, je edini modus nesmrtnosti, dostopen  C
pa je freudovec avant la lettre, ker nesmrtni      užitek      Diderotovega vitalizma poistoveti s smrtnim  C
telesa. Že pred Freudom Sade namreč pokaže, da je      užitek      disharmonična zahteva glede na živo bitje, da  C
zlo, ki se lepi na voljo do užitka, je ta zli      užitek,      vpisan v sam naravni zakon.Volja do užitka sovpade  C
organizmu, kar ogroža samo svojo materialno bazo.      UŽITEK,      OBSEDEN Z UŽITKOM Bistveno pri tem je, kot  C
ne žene za lastnim užitkom, pač pa "gara" za "     užitek"      narave.Razuzdanec se že spočetka ravna po imperativu  C
obvladuje situacijo, skratka, kot gospodar, glede na      užitek,      za katerega mu gre, pa kot orodje oziroma izvrševalec  C
juridično-moralni zakon prepoveduje: namreč      užitek.     Prvemu Drugemu, ki zahteva žrtvovanje užitka  C
freudovskega nadjaza, tistega namreč, ki prepoveduje      užitek,      v tabor lacanovskega nadjaza, ki zapoveduje  C
v tabor lacanovskega nadjaza, ki zapoveduje      užitek,      le da v nasprotju z nevrotikom, ki se čuti deficitarnega  C
civilizacije je v Sadovih očeh kriv, ker je izdal      užitek,      in če trpi, trpi zaradi svoje nezvestobe užitku  C
radikalno nekompatibilnost družbene vezi in užitka:      užitek      izolira, ločuje. Užitek je, skratka, negacija  C
družbene vezi in užitka: užitek izolira, ločuje.      Užitek      je, skratka, negacija družbene vezi.Kajti despotizem  C
zasužnjuje, podreja, zahteva popolno pokorščino.      Užitek      je po svoji naravi tiranski in ciničen. Užitek  C
Užitek je po svoji naravi tiranski in ciničen.      Užitek      je imperativ, zapoved, ki se ne ozira ne na  C
užitku, se zdi contradictio in adjecto, saj      užitek,      kot ga pojmuje Sade, avtistični užitek idiota  C
saj užitek, kot ga pojmuje Sade, avtistični      užitek      idiota, po definiciji ni zmožen vzpostaviti  C
uživajoče substance, tako da bi lahko rekli, da      užitek      predpostavlja določeno avtonomijo biti.Res je  C
avtističnega, fantom in ne substanca. Še več,      užitek      je nedeljiv.Nihče ne more participirati na mojem  C
Nihče ne more participirati na mojem užitku.      Užitek      izključuje vsak ozir na Drugega, ne pozna recipročnosti  C
recipročnosti. Prizadevati si za partnerjev      užitek      pomeni po Sadu podrediti se mu, postati njegov  C
vsak hoče biti gospodar. Ta samota, v katero      užitek      zapira subjekta, je drugo ime za cinizem, ki  C
temelji na antinomiji užitka in Drugega. Edini      užitek,      ki ga Sade pozna, je samotni užitek idiota,  C
Edini užitek, ki ga Sade pozna, je samotni      užitek      idiota, to pa je užitek, ki nima nikdar razmerja  C
Sade pozna, je samotni užitek idiota, to pa je      užitek,      ki nima nikdar razmerja z Drugim, pač pa le  C
razmerja z Drugim, pač pa le z objektom. Sadovski      užitek      je užitek Enega, ki kot tak desocializira, naredi  C
pač pa le z objektom. Sadovski užitek je      užitek      Enega, ki kot tak desocializira, naredi problematično  C
roblematizira vsako razmerje, vsak medčloveški odnos.      Užitek      torej - ne samo da ne omogoča dostopa do Drugega  C
dostopa do Drugega, pač pa z Drugim prelomi, kajti      užitek      je v zadnji instanci le razmerje do samega sebe  C
zadnji instanci le razmerje do samega sebe, je      užitek,      ki išče užitek.Kako potem vzpostaviti družbeno  C
razmerje do samega sebe, je užitek, ki išče      užitek.     Kako potem vzpostaviti družbeno vez, če pa na  C
Kako se lahko Drugi "obesi" na avtistični      užitek?     Pri Sadu na tej točki intervenira fantazma volje  C
upravičevanja. Sadova ambicija je upravičiti      užitek      celo v tistem, kar je najmanj upravičljivo,  C
projekt se zdi vsaj na prvi pogled kontradiktoren:      užitek,      ki po definiciji ne pozna meja, omejitev, je  C
mogoča, če ne bi temeljila na omejevanju. Toda      užitek      izniči tudi recipročno menjavo, torej tisto  C
družbene vezi. A ta interpretacija - po kateri      užitek      in skupnost v nekem radikalnem smislu ne gresta  C
bil: Sade je v to prisiljen, ker avtistični      užitek,      užitek Enega v nekem radikalnem smislu ne "zadovoljuje  C
Sade je v to prisiljen, ker avtistični užitek,      užitek      Enega v nekem radikalnem smislu ne "zadovoljuje  C
povezana problema: prvič, Sade mora pokazati, da      užitek      in družbena vez nista antinomična, in drugič  C
Sadist se čuti poklicanega, da Drugemu zagotavlja      užitek,      tudi če ta ne bi obstajal.Točka razhajanja med  C
bolje uživalo, kako iz njega izvleči presežni      užitek)      - najprej in predvsem institucije viktimiziranja  C
Prvič, zato, ker je anarhija strasti, anarhični      užitek      zgolj sredstvo za vzdrževanje političnega despotizma  C
je treba posplošiti, razširiti na vso družbo.      Užitek      pri Sadu torej ni nekaj zasebnega, ampak je  C
država oziroma njen pravni sistem sankcionirata      užitek      kot obveznost vsakogar.Sade hoče rešiti na prvi  C
Od tod izhaja, da je predstava, po kateri je      užitek      zgolj moj, skratka, da je ta izključna "lastnina  C
svojega užitka, za Sada nesmisel. Zanj sta      užitek      in lastnina, posest v najostrejšem nasprotju  C
Edino lastnina je lahko ekskluzivna, ne pa      užitek,      ker je telo kot objekt užitka nekaj, kar ne  C
rekli, da je Drugi, ki naj bi mu sadist vrnil      užitek,      samo telo, prav kolikor je očiščeno užitka.  C
civilizacije, pravilneje bi bilo reči, da je sadovski      užitek      paradoksno, lahko bi rekli, "perverzno" vezan  C
tega, da bi šlo za kakšen prvinski, naravni      užitek,      gre vse prej za sofisticiran užitek, pridobljen  C
naravni užitek, gre vse prej za sofisticiran      užitek,      pridobljen s kršitvijo civilizacijskih norm  C
telo, zato pa omogoči nov tip užitka, presežni      užitek,      ki vznikne s transgresijo, z manipuliranjem  C
civilizacija naredi telesu in užitku - pogoj za drugi      užitek,      presežni užitek.Po drugi strani pa vseeno verjame  C
in užitku - pogoj za drugi užitek, presežni      užitek.     Po drugi strani pa vseeno verjame, da je užitek  C
užitek. Po drugi strani pa vseeno verjame, da je      užitek      telesa dejansko dostopen, skratka, ne vidi,  C
dostopen, skratka, ne vidi, da je ta izvirni      užitek,      ta imperativ narave že artefakt, utvara, iluzija  C
lahko videli enega od učinkov paradoksa užitka:      užitek      je sicer vezan na življenje, toda na življenje  C
telo, od katerega se zahteva zgolj to, da se na      užitek      odzove s svojo prisotnostjo, z ad sum. Eden  C
najpomembnejših Sadovih naukov je nedvomno ta, da obstaja      užitek      telesa, toda le kot užitek razkosanega telesa  C
nedvomno ta, da obstaja užitek telesa, toda le kot      užitek      razkosanega telesa, v zadnji instanci užitek  C
užitek razkosanega telesa, v zadnji instanci      užitek      organa.Sadov telos je realizirati ta nauk na  C
ki ga je mogoče potegniti iz Sada, ta, da je      užitek      na sebi zlo.Toda že sam Sade ta nauk disimulira  C
ko voljo do užitka pripiše naturi, s čimer      užitek      na neki način "opere" krivde, ga dekulpabilizira  C
radikalno mutacijo subjekta. Ko stopi na oder      užitek,      sam subjekt zbledi, ugasne v "postal sem ono  C
instrumentalizaciji sadista, ki živi in gara za      užitek,      nedvomno gre za destitucijo subjekta z užitkom  C
sadista, se pravi za subjekta, ki gre - kar zadeva      užitek      - do skrajnih meja misljivega, da je celo zanj  C
pravico do užitka, največji problem, kako umestiti      užitek,      ko ni več Drugega, ki bi mu predpisoval zakon  C
zakon. Sade hoče namreč nemogoče: ohraniti      užitek,      ki je po definiciji egoističen, avtističen,  C
zatrditi svoje volje drugače kakor da zatrdi      užitek      Drugega.Subjektu, odločenemu, da se sooči z  C
Foucaultov izraz, ne gre za subjektov lastni      užitek.     Pri dandyju je skrb za svojo "lupino", svoj videz  C
libertini, ki garajo, zato da bi zagotovili      užitek      sami Naravi - za čaščenje ničevosti, nepomembnih  C
podviga biti suženj volje Narave se zdi dandyjev      užitek      nedvomno prazen, ničev, ker so v digniteto Stvari  C
se izgublja, tava, bega v vse mogoče smeri.      Užitek      namreč regulira tako, da ga situira glede na  C
je pri dandyju še lahko reguliral brezglavi      užitek,      s tem da ga je fiksiral na skrb za zunanji ovoj  C
manjka, mora Drugega, svojo žrtev, prisiliti v      užitek.     Zato da bi ponavzočil užitek, mora sadovski perverzne  C
žrtev, prisiliti v užitek. Zato da bi ponavzočil      užitek,      mora sadovski perverznež Drugega zalezovati  C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA