Očeta, ki jo je skrbno popraševal, kaj ji je, tolažila je z navadnimi izgovori. Breda si je zastonj belila glavo in ugibala, kaj bi pač utegnilo biti sestri, da je tako spremenjena: morebiti ji je hudo, da ni Radovana toliko časa nazaj; vest ji očita, da ga je žalila s svojim govorjenjem in vedenjem ondan v gradu; boji se sirota, da je bilo morebiti razžaljenje pregloboko, da bi ji ga mogel prav iz srca odpustiti, in če ji odpusti, ker je tako blagega srca, ali mu bo pa mogoče tudi pozabiti, kar je bilo? Morebiti si sama očita, šteje v krivico, da je tako prijazna z Edvinom; kaj ko bi Radovan krivo sodil njeno vedenje, dasi je čisto nedolžno!