nebes (101-200)

napravljena za hlapca ali za gospoda. Tako pride iz	nebes	gosposka duša, za žido in žamet namenjena, ne	A
tudi, da bi nobena prošnja molitev ne segla do	nebes.	In vé še nadalje, da ga ne zapustí nikoli več	A
se v sredino zemlje, vzdignil bi se do samih	nebes;	le zložne ceste bi ne meril.Takemu poželjenju	A
In skozi dušo mu je planil smeh, ki ni bil iz	nebes.	”Náte, grešnice, ubožice, náte, pijte in	A
se je še enkrat ozrla na nas, zmagoslavno, do	nebes	vriskaje. Nikoli še nisem videl takih oči.	A
poznam jo! In da so mi bili podplati poslani od	nebes,	da jih je bil, recimo, prinesel sam sveti angel	A
opravil!« Takrat se je zablisnilo iz črnih	nebes,	zabobnelo je od daleč.Jernej se je odkril in	A
in deklam, če ne Jernej? Kdo je priklical iz	nebes	božji blagoslov, da je vzraslo bogastvo iz kamna	A
XVI Neskončno mesto, do	nebes	bučeče, v vseh nerazumljivih jezikih govoreče	A
velik je bil plamen, segal je silen od zemlje do	nebes.	Goreče treske so padale v kolobarju na zoreče	A
tako tujih, kakor da bi bili stopili dol iz	nebes,	izpred božjega trona... Odprle so se duri	A
je kakor glas tistih sanj, ki so prihajale iz	nebes;	nato pa je zaklenkalo jasno in zvonko na koridorju	A
Spomladi je bilo, ko dišé razorane njive do samih	nebes,	močnejše od mošta.Zaklenili so me v plesnivo	A
lahko pripeti! Morda bi bil prišel angel iz	nebes	-- zgodilo se je, pisma pripovedujejo! Ali pa	A
je rosila nanj tolažba in sladkost iz samih	nebes.	Strma je bila pot; Jure je ni videl in ne	A
ležal; in ko je vstal, je odsevala neizmernost	nebes	v njegovih svetlorosnih očeh.Nato se je napotil	A
v ljubezniv pozdrav. In v prečudni, iz samih	nebes	poslani radosti je videl Očeta, velikega svojega	A
Kako? Bog vedi kako! Vreča cekinov od	nebes,	pa bo!“ Zlovoljen in žalosten je begal po	A
planila od hriba do hriba, zazeblo je do samih	nebes,	hladen veter je zapihal. ”Prizanesi nam,	A
so kanile nanj prve težke kaplje, solze iz	nebes.	Vsi so občutili, ko so stali ob grobu, da	A
Daleč mu je bil svet, daleč, dalj od pekla in	nebes.	Zaglobil se je bil, trd in resen, v učenjake	A
zasijala skozi okno, pozdrav in blagoslov iz	nebes;	obrazi so se zasvetili, usta so umolknila, velika	A
vsako uro, da bi se spustil velik zastor od	nebes	do zemlje ter zakril na vekomaj vse, kar se	A
Tišina v izbi je bila tolika, da je vpila do	nebes;	in z vso dušo sem hrepenel in čakal, da bi črni	A
kakor je nebo, kadar se božja streha vzdigne do	nebes	in se zvezde tiho približajo gozdu; pogleda	A
ne dan z nočjo, nikoli ne bo gledal grešnik	nebes!	...“	A
je Bog do črnih tal ponižal, da vas poviša do	nebes?	“ Ko je stopil na cesto, se mu je do gležnjev	A
ozka in bela, v očeh pa se je svetil ogenj iz	nebes.	Stopila je prédenj, stopila je k njemu, okoli	A
strmel, ki je bila prišumela mimo, kakor žarek iz	nebes.	”Kedaj sem videl ta obraz in te oči?“	A
zvonki in zaupljivi vzkipeli do samih svetih	nebes.	In nebo se je prijazno nasmehnilo - slišalo ni	A
spreletelo človeka, kakor da je prejel blagodar iz	nebes;	velike in čiste so bile njene oči, ali njih	A
bilo najino hrepenenje, kakor tisti zlati, iz	nebes	poslani ogenj Kamniških planin; in kakor tisti	A
utrujenosti izvile lepše sanje, tolažba, iz usmiljenih	nebes	mučencu poslana. ”Saj si le tisti, pa vendar	A
osramočena treščila na črno zemljo od samih sijajnih	nebes.	”Ali si še ti, še ti?“ je trepetal.	A
nato ga je spreletel mraz vse do nog. ”Vrag iz	nebes!	“ je vzkriknil ter jo je objel.-	A
živel: v srcu spomladansko sonce, vriskajoče od	nebes	do zemlje, v duši brezskrbne misli, kipeče iz	A
v njegove oči in v njegovo srce kakor luč iz	nebes.	Puste, dolgočasne barve so bile, brez svetlobe	A
skoro zagledal je veliko bleščečo daljavo do	nebes.	Duhovniki v bogatih, težkih ornatih so hodili	A
vredna, in da je kraljica vseh bogastev in vseh	nebes.	”Tinka!	A
tako dalje ... kakor visoke strme stopnice do	nebes.	Kadar ugledam človeka, ki mi je le kdaj ponudil	A
svoji materi, se boš genljivo cmeril, boš do	nebes	poveličával svojo ljubezen in njen spomin!	A
belogoreča, kakor da bi luč ne sijala nanjo od	nebes,	temveč od samih njenih lic, iz razžarelih oči	A
katero je bil udaril vihar in ga vzdignil do	nebes,	nazadnje je vse neizmerno nebo od obzorja do	A
košato drevo najpredrznejših sanj in je raslo do	nebes,	od obzorja do obzorja je razprostiralo svoje	A
mraka v luč ... Mlad človek, v svojem srcu vseh	nebes	poln, je sedel nekoč tam, pod tistimi brezami	A
curku na kolena. V svojem srcu pa je bil vseh	nebes	poln.Natanko je vedel, da ne pride; ura je minila	A
srcu trpljenje, je bilo slajše in bogatejše od	nebes	samih in rodovitno na vekomaj ... Takrat je	A
samoten vrt, lilije in slavci in čisto srce, polno	nebes	...To je stara zgodba, še zame stara, ki sem jo	A
zaveden občutek je govoril. ”Blagoslov tebi iz	nebes,	sirota!Od nikoder drugod ti ga ne bo, iz trpljenja	A
otrok ni bil. Ali roka božja se je prikazala iz	nebes	in je postavila na zemljo ogromno ogledalo,	A
kadilnico pred župnikom: ”Pokleknite, hvalite jo do	nebes,	to suknjo; zakaj milost siplje, blagor daje	A
razpaljenih ustnicah lep smehljaj, žarek iz samih	nebes.	Roke so se drgetaje zgenile, sram jih je bilo	A
živela, ko ti je bila od Boga poslana kot kruh iz	nebes;	in porodilo jih bo še sto in tisoč, vse trenotke	A
ura - ne pobliskoma, kakor razsvetljenje iz	nebes,	temveč počasi, korak za korakom, noč do noči	A
imena; vesel je časih, da bi hvalo zapel do	nebes,	mnogokdaj žalosten, da bi se razjokal na kolenih	A
ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od	nebes,	da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš	A
in ko pride tja, se vzdigne pred njim gora do	nebes.	Ampak čemu bi odlašal?	A
dobrotljivi Bog ni bil postal le svojega angela iz	nebes,	temveč dodelil mu kar svojo neskončno oblast	A
človek slab. Spoznal je vse skrivnosti zemlje in	nebes,	skozi najgostejše meglé so prodrli žarki njegovih	A
luč, mirna in topla, od Boga poslana iz samih	nebes.	Otrok je vztrepetal, spačil vodeni obraz ter	A
prikazala čudovita podoba, kakor od Boga iz	nebes	poslana, da bi se spokorili in izpreobrnili	A
ceste, pa se je vznemirilo njegovo srce: do	nebes	je vzplapolala radost in bila je podobna bolesti	A
zapuščen njen grob? Če je umrla, gleda name iz	nebes,	ker je bila svetnica; če živi, gorje meni!Kako	A
gre čista misel, z njo gre veliko upanje, do	nebes	kipeče! Pozdravljeni! --	A
Velikih življenj, ki so s silnimi rokami segala do	nebes;	tihih življenj, ki so s šepetanjem svojega srca	A
način se je to zgodilo, da sem bil srečen do	nebes	in da sem zardeval od sramu. Romal sem nekoč	A
sem neumen in da te imam rajši od samih svetih	nebes	- in drugega ne maram vedeti nič in vse drugo	A
je šinil preko njenih ustnic žarek iz samih	nebes.	Tedaj sem vedel, da me ljubi - in spoznal, da	A
misli. Tudi obraz razodeva, da ne prihajate iz	nebes!	“ ”Ne prihajam!	A
spomnili mene, ki se vam bom smejal iz svetih	nebes!	Adijo, nesnaga!“	A
dobrote in ljubezni. Če bi sam angel prišel z	nebes,	ne bi mogel imeti drugačnih oči.Kadar se spomnim	A
bolnikovo: vesela misel ti je bila prišla iz	nebes	- in glej, neizmerna sončna pokrajina se razprostira	A
ne bojiš, da bi zdajle prišlo tisto, silno do	nebes,	pogledalo te s svetlimi očmi in ...“ Bebec se	A
da se nama spet oglasi tista večna, do samih	nebes	plameneča pesem.Kje si?	A
časih skoro križata, ali vendar je plot visok do	nebes,	oba toka sta skrbno ločena, da ne zaide izgubljenec	A
v obupu, sekal z jeklenim kljunom, kričal do	nebes	v jeziku svoje malajske domovine.Zadavili smo	A
zvezdam, rožam, lilijam, vsem kreaturam zemlje in	nebes	in te doline lepe šentflorjanske, da zapojo	A
glavo, poslušal je. ”Nad nama, kakor glas iz	nebes.	“ Prijela sta se za roke, trepetajoča, čudnega	A
zaspal; ko sem se vzdramil, ni bilo tolažbe iz	nebes	in še grenkejše je bilo življenje. Deset	A
moje duše in izlila se je nanjo svetloba iz	nebes.	Materine ustnice so se smehljale; v tistem smehljaju	A
svetlobe, peneče se in vriskajoče visoko nazaj do	nebes.	”Te Deum laudamus!“	A
človeštva in vseh vekov gorjé. Prosilo je, vpilo do	nebes,	do samega Boga. ”Da bi šel ta kelih mimo mene	A
zelenem vencu, sama sveta božja pota, na polja, od	nebes	blagoslovljena, v devetkratnem izobilju v nebesa	A
brušen nož. Zdaj pa sem vesel, da bi vriskal do	nebes	-- zato reciva obadva: Srečo daj Bog obema,	A
poslovila in da sta šla vsak na svojo roko iskat	nebes?	Če sta se res imela rada, bi se bila držala trdno	A
sramote in trpljenja je vzrasel naš dan, do	nebes	se je povzdignil naš križ -- pojte mu hozana	A
vseh obrazih pa je bilo nenadoma kakor žarek iz	nebes	-- kar je bilo hudega v očeh, je ugasnilo.	A
vzkliknil dan kakor ljubezniv ukaz iz samih svetih	nebes	...“ Vera mu je strmela v zakrvavele, motnožareče	A
kamni topili, zavriskal bi, da bi planilo do	nebes.	Skril bi se v brezdanjo noč - oj, ne skril, pokazal	A
moja radost blagoslovljena, sama čista rosa iz	nebes	...Stopil sem v štacuno; tam je stal za mizo mladi	A
radoveden. In pa, če bi uklenili angela samega, iz	nebes	poslanega, bi ob tisti uri občutil težko vest	A
mu je, kakor da je ves sam psalm do visokih	nebes:	hagios Ischyrós, hagios Athanatos... gloria in	A
eno samo neskončno koprnenje, psalm do visokih	nebes,	sproščen v prečudni, nadzemeljski sli, brez	A
»Bog ji daj mir!	Nebes	ni imela pri tebi,« zine Lovrenc trpko o ženi	A
Pavšičeva je bila tisti trenutek zame svetnica iz	nebes.	Na črnem nebu se je odprlo okno in sam Stvarnik	A
iz sebe. Zdelo se mi je, ko da sem sestopil z	nebes	na tla. »Samo da si živ!« sta me starša	A
tekla Sava, pel, kakor bi prileteli angelci iz	nebes,	igral pa, ko da so prišli med nas muzikanti	A
skoraj tisoč metrov v višino, tako rekoč do samih	nebes,	se namreč na koncu doline Vrat dvigujejo navpične	A
take govore, kot bi se vrnil sam svetnik iz	nebes,	ne pa Bačnikov Jaka iz Zavrha pod Šmarno goro	A
da bomo skupaj uživali večnost pri Stvarniku	nebes	in zemlje.Zbogom!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani