hud (201-300)

da ne smeš delati škode? Jaz sem grozovito	hud:	rompompom, rompompom!Zapomni si, če se mi ne	A
razglasi. Salament, človek mora biti včasih	hud!	Lev je gledal, usta so mu trepetala, ponujal	A
Hvala lepa!« Mojdunaj, ta poper je bil	hud!	Tako uničujočega odpora gospod Batič pravzaprav	A
Košir se je naveličal Vrbajsa in postal je	hud.	»Komu pa poješ, lakota?	A
nemara niti ne bi dala.« »Ti ‒ pa da ne boš	hud	z njim!« ga je opomnila žena. »Pojedel ga bom	A
uspeh svojega obiska pri sestri Nanči, je bil	hud.	»Zanič nisi,« je rohnel, »ne vem, zakaj te imam	A
Dela ima preveč, zaslužka premalo, pa je name	hud.	Kaj morem jaz, če je taka draginja!	A
je rekla, »tega nikar ne pravi očetu, oče bo	hud!	« Jerajeva je pričela lajnati pesem o prehudem	A
proti vrtu, in ko je šel, mu je zanašalo korake.	Hud	nemir mu je mučil možgane.Zamenjavali sta se	A
stanovanja je pogledal mojster Pirc. Bil je	hud.	»Kaj pa je?	A
pogledal v obraz in ga vprašal: »Ali ste še	hud,	ata?« Pa ata ni bil več hud ‒ žrebiček ju je	A
vprašal: »Ali ste še hud, ata?« Pa ata ni bil več	hud	‒ žrebiček ju je poravnal. KAJ JE REKEL PRIJAZNI	A
rekel Vaš dedec in ima zategadelj prav. Najbolj	hud	je pa na one zadnje dvanajstinke, veste, ki	A
sem rekel in ni dosti manjkalo, da nisem bil	hud.	Pa me je žena pogledala in dejala: »Počakaj	A
da mislim! . / . / stran 283 . / ‒ Bil sem	hud.	Pa je sin pričel in dejal, da se estetska kvaliteta	A
nego da izreče dvome o mojem nosu. Postal sem	hud	in ukazal ženi: »Odpri usta in dahni vame!«	A
stran 114 . / Mislim: To zaradi ambicije je	hud	očitek!Nikdar da ne znajo iztočnic, da bi o	A
tudi krčmar pri »Zelenem fraklju« in je bil	hud.	Vendar mu je bilo všeč, da mu je pritekla voda	A
lahko povem. Daj mi častno besedo, da ne boš	hud!	« Pa mu je oča namesto častne besede naklonil	A
»Mamica, na dudo!« Enako še atku, kadar je	hud	grmel svoj »rompompom«; tudi njemu je molel	A
lice, rahlo se je smehljal in ni bil videti	hud.	Gašper ga je vojaški pozdravil: »Gospod vojak	A
Ne,« ga je zavračal Gašper, »stražnik je bil	hud,	pa smo mu ušli.« »Stražnika bo treba vprašati	A
Gospod Metod ga je vzel v naročje in je bil sila	hud.	»Rompompom!« je rekel, »kje se mi potikate,	A
Samo Mokarju moram povedati.« »Ali si	hud,	Anton?« Žena je občutila v moževem glasu nejevoljo	A
Žena je občutila v moževem glasu nejevoljo. »	Hud?	Nič nisem hud.	A
»Hud? Nič nisem	hud.	Mokar bo hud, ker sem mu jo tako rekoč obljubil	A
Nič nisem hud. Mokar bo	hud,	ker sem mu jo tako rekoč obljubil.« »Torej naj	A
Nalašč ga kupi! Ali bo Miha	hud!	« Še nikoli ni kupoval Janez cukrčkov in strdenja	A
ima take zanikrneže ob sebi! ‒ Če je pa zato	hud,	meni vseeno.Naj le bo!	A
je bolan, mm, jeza pa na nas.« »Janez da je	hud?	« se je potuhnila Ančka in gledala Špelo ter	A
nič ne rečem, da ne boš navsezadnje še name	hud.	Več vidijo, pravim.	A
ne jezi, lepo besedo daj Janezu, ko ni nate	hud	in ne ti nanj.« »To je res od sile?	A
Mokarica ter zaklepala omaro. »Mama, ko je tako	hud	name!« »Kaj bi bil hud!	A
»Mama, ko je tako hud name!« »Kaj bi bil	hud!	Nič ni hud!	A
»Kaj bi bil hud! Nič ni	hud!	Sitni ste, vsi ste sitni, samo da naju dražite	A
kdaj jo je prijel za roko. »Zakaj si tako	hud	name?« Ančka mu je izmaknila roko in poiskala	A
poiskala robec, ker jo je silil jok. »Saj nisem	hud,	samo žalosten sem, tako žalosten, ne veš, kako	A
košček slanine, ko ti je nisem nič dala, si	hud.	Le bodi hud.	A
slanine, ko ti je nisem nič dala, si hud. Le bodi	hud.	Ho, jaz pa za nekaj vem.	A
Brrr - če nisi grd, da si za takle prazen nič	hud	in se mi kujaš.Treba je nama tega prepira.«	A
psička za vrvico in dečka posvaril: »Pusti ga, je	hud!	«Toda imenitno se mu je zdelo, da Liska tako	A
ta gosposka hiša: mačko. Na to je bil Lisko	hud.	Kadar koli se je srečal z njo, vselej sta se	A
»Res je tak, prav imaš. Je pa tudi	hud,	kadar se zdi potrebno. Le poslušaj!	A
Stric je Jakca gledal in gledal. Hotel je biti	hud,	a mu ni uspelo.Široko se je zarežal in rekel	A
je dobro ‒ saj so vsi vedeli ‒ da je medved	hud	volk na med.Če se je ta brčon klatil po naših	A
botra. »Kragulj ga je izvalil, zato je tako	hud,	grdun nemarni.« Postelje sem bil hitro naveličan	A
gnezdu izvali piščanček petelinček, je zelo	hud	in divji.Ljudje so te vere, da toplota divjega	A
ponosno povedal pastir. »Oven zvončar je tako	hud,	da bi te koj potrkal in prekucnil v tale glogov	A
planke v ograji in mrkača pregnal z vrtov.	Hud	je bil na njegovo tatovsko poželenje. Ko ga	A
njej za voljo.« S klobukom na očeh je prišel	hud	večerjat; ko bi ne bilo Lojze, bi ne bilo ne	A
sram kot tedaj, ko ga je prosil za rataja, in	hud	je bil nase. Prav takrat se je nenadoma oglasila	A
prosila: »Blaž, saj ne bom več. Nikar ne bodi	hud!	«Ta smešek ji ni več izginil izpred oči, dokler	A
poleg njega in dolgo molčal. »Striček, ne bodi	hud,	vprašal bi te važnih reči!« »Vprašaj!«	A
Toda ta gospod bo vse dognal! Strpensko je bil	hud.	Naj le dožene!	A
Naenkrat je planilo iz nje. »Ne, Ivan, ali si	hud	ali nisi, tako o Minki ne boš govoril.Ona je	A
nismo taki. Vidiš, jaz te imam prav rad in sem	hud	nanj.« Silvestru je veselo zaplalo srce in skoraj	A
in stresel do najglobljega bistva, kakor bi	hud	potresni sunek hišo zamajal od vrha do tal.	A
sva enakopravna, je bil oče videti veliko manj	hud,	a tudi manj samozavesten.Namrščeno je pogledoval	A
sosednjem razredu so imeli nadučitelja, ki je bil	hud	ko peklenšček in še pravi hrust povrhu.Posebno	A
žive kopice in sedla na rob postelje. »Si	hud,	ker sem prišla k tebi?« je dobrovoljno vprašala	A
Ustnice so ji vzdržema drgetale. »Ne bodi	hud	name, Rudi,« je nadaljevala s težavo, »to sem	A
jo je nekoliko skrbelo, ali ne bo odsotni oče	hud	zaradi zapravljanja časa, sveto obljubil, da	A
kakor so čuvarji ob božjem grobu, stoji velik in	hud	pred njim in pravi: ”Stopi na ta križ, ki leži	A
je odgovoril Aleš, ki je bil bolj čemeren in	hud	kakor ponavadi. ”Kaj pa gospod Anton?	A
in tako natanko, da je spreletelo Aleša kakor	hud	spomin. ”Skriva, čaka!“ je zasumil in zagodrnjal	A
vas videl, vsaj skozi ključavnico. Ne bodi	hud,	če ti potrka na okno ta moj spomin!“ ”Drugi	A
ubijal in si vendarle prišel s pravico navzkriž!	Hud	in samopašen gospodar je pravica, ne da si oporekati	A
velikimi, prestrašenimi očmi: glej sovražnika!	Hud	in močan je, ne reci besede, ne jokaj, ne gani	A
sestra? Tuji obrazi, neprijazni, tuje besede,	hud	pogled!Ne očeta ni med njimi, ne sestré, ne	A
tolikokrat poljubljena usta. ”Mislila sem, da si	hud	name ali da si žalosten; zdaj vidim, da si prijazen	A
Brez besede in brez sledu; šla je, kakor gre	hud	spomin, ki se prikaže nenadoma in izgine, da	A
Kakšen pa je gospodar?“ ”	Hud	človek je!“ ”Ali ti je kaj rekel?“	A
prideš v globel, pa te ni bilo in jaz nisem bil	hud!	“ ”Saj ti nisem zamerila, Mate, in nič nisem	A
prišel iz službe in skoro sem zaspan ... Ne bodi	hud	in pij!Če so drugi prešerni, bodi še sam --	A
toplo prosil ta njen pogled: ”Nikar ne bodi	hud	zaradi moje ljubezni, ti otrok moj!“ Stopil	A
Tako si še majhen!“ Jokec je bil nekoliko	hud;	ni se mu zdelo, da je manjši od Tinke. ”Zakaj	A
in če bi ne bila -- kar brž domov!“ ”Kaj si	hud	name?“ ”Kaj hud!	A
”Kaj si hud name?“ ”Kaj	hud!	Ná potice!	A
Povedal je golo resnico, učitelj pa je bil	hud.	Pripetilo se mu je mnogokdaj, da je čisto pozabil	A
nekoliko župan sam in da ga je spreletelo kakor	hud	spomin. ”Kaj je morda ... ali je morda ...“	A
skrb. ”Nekaj živega se je oglasilo - kakor	hud	spomin iz noči!“ In oglasilo se je vtretjič	A
nisem bil zadosti, hudiča samega vam bo treba!	Hud	je razbojnik, ampak če pravi, da je svetnik	A
žarka radost v licih je ugasnila. ”Zakaj si	hud	name?“ ”Stopiva v izbo ... kaj bi v veži!“	A
bilo ”vse drugače“. Ali pogled je bil trd in	hud,	bil je kletev, ki je pregrešnejša in brezbožnejša	A
dušo, obema so se orosile oči. ”Glej, ne bodi	hud,	Peter, jaz mislim, da me ima vendarle malo rada	A
Juri! Ti ne boš	hud.	« Prijel jo je za obe roki, s katerima	A
zaradi Jurija. Zunaj je namreč začel vleči	hud	sever.Tako je popoldne prešla vsa dobra volja	A
Tedaj je ona vstala in šla, misleča, da je	hud	na njo. Začutila se je silno nesrečno, in ni	A
»Ti praviš prav! Ne bodi	hud,	glej, taka sem.Ali brez srca nisem, brez srca	A
očetu?« Tedaj je oblil Anžeta sram, in skoro	hud	je bil na očeta, češ, da govori prvič tako prilizljivo	A
prosi Jerica in misli pri sebi: »Čarovnica je,	hud	pogled ima, v žabo me bo izpremenila, ali polža	A
pridiguje, je kakor bi bil svetnik.« »Kadar je	hud,	« je menilo dekle ... Vikar pa je tisti čas pogledal	A
leta za nov tlačanski greh: »Na Boga sem bil	hud!	Saj sem bil lahko, ker je sneg in zmrzal poslal	A
rahlo zaničljivo, in je povedala: »Da bi le bil	hud	in jezen.Ali menite, da se ga bojim?«	A
rekla zaupno. »Ves prijeten je, kadar je prav	hud.	« »Lupus in fabula! Volk v pesmi!« je zamrmral	A
piješ?« je vprašal zbadljivo Bandel. »Ne bodi	hud,	« se je opravičeval Idrijski.»Ne sodim te.	A
jo s svojimi dlanmi trpko stisnil: »Ne bodi	hud,	Štefa!Vem, da si naš in si moje krvi.	A
premajhne snope ste naredile, kont Menin bo	hud.	’Pa so začeli biriči pobirati snope.	A
Dragi verniki, danes je huda zima,	hud	je mraz, zebe mene, zebe vas...	A
domov!« mi je rekel tam okoli enajste. »Ata bo	hud.	« »Saj grem...	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani