nova beseda iz Slovenije
snaho doboš na Trlepovino.« »Naš oče so in bodo | gospodar | do smrti, nihče izmed nas jih ne bi hotel riniti | A |
Pljuskarica, krčmarica, že štiri leta vdova in sama | gospodar | in gospodinja, še mlada in ne velika, a na vse | A |
se godi meni in kmetu, zatreti jo moramo!« » | Gospodar | sem, sama sem - vzemiva se, nihče nama ne more | A |
pojemal, »ves sem potan, tako sem vil, da bi | gospodar | prej zvedel dobro novico.« »Za dobro | A |
»Ali mi je oče on?« »Opat je, naš | gospodar | je.« »Ni mi ga treba ob možitvi, saj | A |
da se samostan opusti in svetu tu okoli drugi | gospodar | priskrbi ... Pa komaj se je zavedal teh | A |
ščuval. »Da, glavar naj sprevidi, da si mož, | gospodar, | ne pa ponižen hlapec.« »Brez skrbi, | A |
izbezali samo deklo Ančko z Marjanico. »Kje pa je | gospodar? | Slabeta smo mu na pol živega pripeljali.« | A |
zapirali, kajne? Če pa razbojnika nista, mi bo tvoj | gospodar | povedal, kaj sta sicer hudega storila, da ju | A |
cvileč spel proti oknu, kakor bi prosil, da bi | gospodar | prišel venkaj. Kar ti je čudno, kakor | A |
bilo, hudo,« mu je tožil tudi Slabè, priženjeni | gospodar | stare Pljuskarjevine. »Hiši se vendar ni primerilo | A |
križ božji ‒ da bi srečno rastlo!« je sklenil | gospodar | in se zadovoljno razgledal po ravni njivi. | A |
sam gnojil in obdeloval, naj bi se nosil tuj | gospodar? | Nikoli! Janez mora domu!« | A |
imaš na kaj.« »Pa ni treba ko ste vi tu in | gospodar | še naprej, če hočete,« je rdela iznenadena, | A |
zadovoljen, da je preskrbel Maričko in da je še | gospodar, | čeprav drugje.Jeza na Janeza se je polegla, | A |
lepo in dobro ženo. Nikoli ni sanjal, da bo | gospodar | na tako lepi domačiji. Njegov ponos je izpočetka | A |
trpel ob zavesti, da je vsiljenec, pritepenec, | gospodar | po ženini milosti.Ali njena mehka ljubezen in | A |
besede, kako mu je odleglo, da ni več samo napol | gospodar. | Močno dobro se mu je zdelo, da je lahko važno | A |
ponosno dejal: »To je moje zares, tu sem jaz | gospodar! | « Sredi dela se je srepo zagledal in zamislil | A |
po prodani domačiji. Karkoli je kretil novi | gospodar, | je Trlepa ozlovoljilo, da je robantil in se | A |
gostih zaves, da bi pogledal, kako in kaj. | Gospodar | je zapažil razbeljeno žrelo in se je zagledal | A |
terice in so jim pomagali in nagajali. Naj jim; | gospodar | ni rekel nobene hude zaradi tega.Saj je sever | A |
domačije bi moral ostati doma. Kaj misliš, da | gospodar | sme kdaj brez škode odmekniti pete? Premisli | A |
žejen je bil. . / . / stran 112 . / Francka | Gospodar | je bil bogat, samogolten kmet, takole okoli | A |
varčna je revica bila kakor čebelice, ki jim je | gospodar | tako rad stregel.Ženica menda ni bila prav trdnega | A |
Dà, trd je bil, ‒ da bi ga vrag! O, tisti | gospodar | je bil tič, da malo takih.Marsikaj sem slišal | A |
. / . / stran 113 . / »Francka,« je zavpil | gospodar, | »stopi za menoj, da boš muhe branila, ko bom | A |
odpenjalo pripeto krilo in skočno sedlo na soro. | Gospodar | jo je še enkrat pogledal čez ramo in je rekel | A |
jagode, med njimi se je morda skrival zviti gad. | Gospodar | se je oziral sem, se je oziral tja kakor bi | A |
kakor je bukova hosta, če je lepo gojena. In moj | gospodar | je to znal. Hosta je namreč bila kakor opleta | A |
razkošatena dekleta, tako je sijajočih oči gledal | gospodar | vso to hostno veličast, dokler niso njegove | A |
všeč, da jo je tako rad imel ugledni in bogati | gospodar, | ki je bil drugače trd in malobeseden, skoraj | A |
Postoji s fantom, lepim in mladim, pa je hud | gospodar, | ki ni ne lep ne mlad, pa se ga vendar boji in | A |
pozabljeno okno. O, kako bi tudi, ko pa je | gospodar | privezal k hiši hudega psa?Kajti sam jo hoče | A |
Vidiš!« » | Gospodar, | igračkanja je dosti!Ti misliš samo nase!« | A |
za kaj! »Nekaj sem se prehladil,« je dejal | gospodar. | »Lapuh bi me pa kmalu pokonci spravil, mislim | A |
pridem obiskat, da bom vedel, kako ti je.« » | Gospodar, | ne zamerite, ali jaz nočem več.« »Kaj nočem | A |
glasno smejala, če je vedela, da vidi in sliši | gospodar. | Ampak silni mož je stopil nekoč v hlev, ko je | A |
je sirota, ki se je je usmilil bogati stric, | gospodar | tega vinograda.Če se kdaj omoži, dobi doto, | A |
gledal in pasel lepo Francko. Ko jo je obiskal | gospodar, | ga je izučena ljubica prav trdo prijela.Kar | A |
vinograd z zidanico in lepo vsoto suhega denarja. | Gospodar | jo je pisano pogledal in je segel po toporišču | A |
Druga je, da jaz nočem!« »Obveljala bo moja, | gospodar | ‒ izlepa ali izgrda!« Ko mu je še zagrozila | A |
samo na sveto pismo, znal ga bo po parkljih.« | Gospodar | Trlep, velik, lepo rasel tridesetleten mož s | A |
bôle v Trlepa, ki je dalje gledal skozi okno. » | Gospodar, | « je čez čas strahóma zinil, »gospodar, sapa | A |
okno. »Gospodar,« je čez čas strahóma zinil, » | gospodar, | sapa vam je podrla kozelc.« »Star je bil,« je | A |
odkrhnila stebre,« je velikan še primaknil. | Gospodar | ni rekel nobene, oni pa je vase potegnil sapo | A |
skozi vrata. Družinčad bi se bila zasmejala, pa | gospodar | je trdo pogledal po sobi. Peč je toplo žehtela | A |
kruh se je pekel. Umesila ga je stara Trlepka, | gospodar | ni pustil, da bi ga bila dekla.Ali mati ga je | A |
Molči, zijalo!« je hlapec tiho siknil. »Če sliši | gospodar, | ti stopi na peto in ti razčehne rogovilo!« | A |
hlapcu, naj iz senice napehá pred konjiče sená. » | Gospodar, | veste kaj?« se je Krajinčan odhrkaval, da bi | A |
venkaj; ta za njim, pa nič rad ne. »Jehata, | gospodar, | še nekaj me tišči,« je Krajinčan hitel, »pa | A |
velel, »gospoda Ambroža poišči in mu povedi: | Gospodar | Trlep ima v hiši hudo bolezen, gostov za zdaj | A |
pogleda v tla, Krajinčan se udari po čelu: » | Gospodar, | jehata, že vem: Gospod Ambrož naj jo odvede | A |
Kaj neki plete?« | Gospodar | je ujel debeli hlapčev pogled; sam ni vedel | A |
obetal, da bo pokoren na besedo, a ko mu je | gospodar | pokimal, je urno mrknil venkaj. Gospod Ambrož | A |
Brezovškov hlapec prisopihal z bratom cerkovnikom. » | Gospodar | umira,« je zasopel šepetal.»Ko bi ga prišli | A |
Žužemperku so imeli goste z bližnjih gradov. | Gospodar | Pankracij Turjaški, grof z razsežno slavo velike | A |
nanj, preveč me je, križ bi mu razklenil, pravi | gospodar. | Pa nič se ne bojte, tudi tako vas bom dohajal | A |
ni, konj pa se je upenil. Iz hiše je stopil | gospodar | in se nasmehnil: »O, kaj ste vi, gospod Ambrož | A |
domačija že prav stara.« »Nemara, da je,« je | gospodar | kimal; plemičeva pohvala mu je bila močno všeč | A |
. / stran 64 . / »Kako pa je obogatel?« je | gospodar | vedečno vprašal. »S kmetijo ni lahko bogateti | A |
še upreti. »Ali imaš še na umu, kaj ti je | gospodar | ukazal včeraj?« ga je previdno vprašal. »Da | A |
na sejmišču opazil Primož s Sel. »Kje pa je | gospodar? | « »Dom varuje,« je hlapec pokimal. | A |
in odnesi Lizo! Branil ti nemara nihče ne bo, | gospodar | je gotovo na sejmu.« Valpet je odbral tri hlapce | A |
in iskal, kako bi rekel, naposled je zinil: » | Gospodar, | za žensko vem, ki bi me marala.« »Ponjo pojdi | A |
nje ... In čast Bogu, Očetu nebeškemu ‒ da se le | gospodar | ne upira ...Od hvaležnosti bi bil najrajši pokleknil | A |
plužne in potegnil. »Ne nori, glej ga!« se je | gospodar | smejal in za brazdo komaj še lovil drevo, tako | A |
prosil, v sejèm se mu je mudilo. »Le,« mu je | gospodar | dovolil.»Ali je dosti živine?« | A |
je gledal v tla. »Naj ti povem že zdaj,« je | gospodar | velel silnemu Kopiču, »ubiti ne smeš nikogar | A |
»Čudno. Kdo je | gospodar | na Šumbregu?« ga je opat stiskal. Šumbrežan | A |
odplahne, moči ti da, drugo srce in moško voljo.« | Gospodar | ga je zdaj razumel že bolje.Šel je z njim v | A |
in prava.« »Ali boste kar ob vodi?« se mu je | gospodar | začudil. »Ne pomnim, kdaj sem jo pil poslednjič | A |
»Veš, moral sem.« »Jaz sem | gospodar, | svoboden, nikomur tlačansko pokoren mož,« se | A |
bilo, če bi se res morala vrniti? In če se | gospodar | spet oženi? Ali je ne bi nova gospodinja zrinila | A |
reznega vina z Debelega hriba ob Témenici. | Gospodar | je prijel vrč in dejal: »Bog te sprejmi ‒ dolgo | A |
odpil, prileglo se mu je, pot ga je užejala. | Gospodar | je hlebcu z nožem prekrižal dno, odrezal krajček | A |
ne pa ne. ‚Ne nori, človek!’ mi je tudi sam | gospodar | prigovarjal.‚Zdaj ne boš le tepen, za jermen | A |
dva Kopiča, pa bi bili brez skrbi!« »Saj bi | gospodar | Trlep že sam zalegel prav dosti,« se je velikan | A |
Maruša bosta skoprneli od strahú in skrbi, ker je | gospodar | šel sam.Lepo te prosim, skoči za njim, bodi | A |
v kolk, zarenčal in ji pokleknil na hrbet. | Gospodar | se je iz zamišljenosti ustrašil tako, da je | A |
sprejmi, draga gosta, na Trlepovini sta.« »Kje je | gospodar? | « Iz hiše se zasliši Trlepov klic: »Bali noter | A |
čista belina prijaznega gradiča Grundljevega. | Gospodar | mu je bil grof Turjaški iz Žužemperka, a v zakupu | A |
gledal. »Imaš le hčer in veš: Kjer je ženska | gospodar, | je volk mesar.To pomni, o Štepič! | A |
tudi Štepiča. Poniglavo je mendral po vrtu, | gospodar | ga je spazil. »Kaj bi rad tu?« ga je brezasto | A |
Kaj bi rad tu?« ga je brezasto meril. »Molči, | gospodar, | molči,« se je prevejanec skrivnostno sukal okoli | A |
No, hvala Bogu, zdaj pa bo, kajne, Janez?« je | gospodar | brž podražil zardevajočega Janeza.»Saj si poniglavil | A |
kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil. | Gospodar | suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu nekega | A |
naredili ženitnino. K ženitovanju je prišel tudi | gospodar | suknarije s svojo gospo, dasi je bil žlahtnega | A |
ubogal, delo vselej zvesto opravil; zato sta ga | gospodar | in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo | A |
Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta | gospodar | in gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne | A |
okoli, pridejo s Pavletom trije možje, Pavletov | gospodar | in pa dva druga soseda, da so s koli in vrvmi | A |
kmalu mora priti, ker se bliža poldne.« Baron in | gospodar | pošte ga čakata, da pride.Ko pride Pavle, ga | A |
pripravljeno, ko se pripeljeta baron in poštni | gospodar | v kočiji s Pavletom.Kar k mizi sedejo, katera | A |
grozno rad bi šel, pa ne vem, če bo v to moj | gospodar | privolil; brez privoljenja ne smem in se ne | A |
vesel prižvižga domov. Ko pride v hišo, mu reče | gospodar: | »No, si kaj prinesel domov?« | A |
ponuja.« »Ne bodi vendar tako preprost,« pravi | gospodar, | »vzemi, kar ti kdo da!Boš pa že spet kaj neumnega | A |
za privoljenje prosim.« »Srečni Pavle,« reče | gospodar, | »sreča te išče, ne pusti je iz rok!Zdaj spoznam | A |
gotovo, grem s teboj, da te izročim.« Pavle in | gospodar | gresta gospodi naproti, katera se ravno po cesti | A |
prikloni in gre obema roko poljubit ter reče: »Moj | gospodar | me rad pusti; da je res, je sam prišel pričevat | A |
ti ne bo.« Pavle je precej pri gospodi ostal, | gospodar | ves zamišljen domov odšel. | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |