nova beseda iz Slovenije

gospodar (901-1.000)


snaho doboš na Trlepovino.« »Naš oče so in bodo      gospodar      do smrti, nihče izmed nas jih ne bi hotel riniti  A
Pljuskarica, krčmarica, že štiri leta vdova in sama      gospodar      in gospodinja, še mlada in ne velika, a na vse  A
se godi meni in kmetu, zatreti jo moramo!« »     Gospodar      sem, sama sem - vzemiva se, nihče nama ne more  A
pojemal, »ves sem potan, tako sem vil, da bi      gospodar      prej zvedel dobro novico.« »Za dobro  A
»Ali mi je oče on?« »Opat je, naš      gospodar      je.« »Ni mi ga treba ob možitvi, saj  A
da se samostan opusti in svetu tu okoli drugi      gospodar      priskrbi ... Pa komaj se je zavedal teh  A
ščuval. »Da, glavar naj sprevidi, da si mož,      gospodar,      ne pa ponižen hlapec.« »Brez skrbi,  A
izbezali samo deklo Ančko z Marjanico. »Kje pa je      gospodar?     Slabeta smo mu na pol živega pripeljali.«   A
zapirali, kajne? Če pa razbojnika nista, mi bo tvoj      gospodar      povedal, kaj sta sicer hudega storila, da ju  A
cvileč spel proti oknu, kakor bi prosil, da bi      gospodar      prišel venkaj. Kar ti je čudno, kakor  A
bilo, hudo,« mu je tožil tudi Slabè, priženjeni      gospodar      stare Pljuskarjevine. »Hiši se vendar ni primerilo  A
križ božji ‒ da bi srečno rastlo!« je sklenil      gospodar      in se zadovoljno razgledal po ravni njivi.   A
sam gnojil in obdeloval, naj bi se nosil tuj      gospodar?      Nikoli! Janez mora domu!«   A
imaš na kaj.« »Pa ni treba ko ste vi tu in      gospodar      še naprej, če hočete,« je rdela iznenadena,  A
zadovoljen, da je preskrbel Maričko in da je še      gospodar,      čeprav drugje.Jeza na Janeza se je polegla,  A
lepo in dobro ženo. Nikoli ni sanjal, da bo      gospodar      na tako lepi domačiji. Njegov ponos je izpočetka  A
trpel ob zavesti, da je vsiljenec, pritepenec,      gospodar      po ženini milosti.Ali njena mehka ljubezen in  A
besede, kako mu je odleglo, da ni več samo napol      gospodar.      Močno dobro se mu je zdelo, da je lahko važno  A
ponosno dejal: »To je moje zares, tu sem jaz      gospodar!     « Sredi dela se je srepo zagledal in zamislil  A
po prodani domačiji. Karkoli je kretil novi      gospodar,      je Trlepa ozlovoljilo, da je robantil in se  A
gostih zaves, da bi pogledal, kako in kaj.      Gospodar      je zapažil razbeljeno žrelo in se je zagledal  A
terice in so jim pomagali in nagajali. Naj jim;      gospodar      ni rekel nobene hude zaradi tega.Saj je sever  A
domačije bi moral ostati doma. Kaj misliš, da      gospodar      sme kdaj brez škode odmekniti pete? Premisli  A
žejen je bil. . / . / stran 112 . / Francka      Gospodar      je bil bogat, samogolten kmet, takole okoli  A
varčna je revica bila kakor čebelice, ki jim je      gospodar      tako rad stregel.Ženica menda ni bila prav trdnega  A
Dà, trd je bil, ‒ da bi ga vrag! O, tisti      gospodar      je bil tič, da malo takih.Marsikaj sem slišal  A
. / . / stran 113 . / »Francka,« je zavpil      gospodar,      »stopi za menoj, da boš muhe branila, ko bom  A
odpenjalo pripeto krilo in skočno sedlo na soro.      Gospodar      jo je še enkrat pogledal čez ramo in je rekel  A
jagode, med njimi se je morda skrival zviti gad.      Gospodar      se je oziral sem, se je oziral tja kakor bi  A
kakor je bukova hosta, če je lepo gojena. In moj      gospodar      je to znal. Hosta je namreč bila kakor opleta  A
razkošatena dekleta, tako je sijajočih oči gledal      gospodar      vso to hostno veličast, dokler niso njegove  A
všeč, da jo je tako rad imel ugledni in bogati      gospodar,      ki je bil drugače trd in malobeseden, skoraj  A
Postoji s fantom, lepim in mladim, pa je hud      gospodar,      ki ni ne lep ne mlad, pa se ga vendar boji in  A
pozabljeno okno. O, kako bi tudi, ko pa je      gospodar      privezal k hiši hudega psa?Kajti sam jo hoče  A
Vidiš!« »     Gospodar,      igračkanja je dosti!Ti misliš samo nase!«   A
za kaj! »Nekaj sem se prehladil,« je dejal      gospodar.     »Lapuh bi me pa kmalu pokonci spravil, mislim  A
pridem obiskat, da bom vedel, kako ti je.« »     Gospodar,      ne zamerite, ali jaz nočem več.« »Kaj nočem  A
glasno smejala, če je vedela, da vidi in sliši      gospodar.      Ampak silni mož je stopil nekoč v hlev, ko je  A
je sirota, ki se je je usmilil bogati stric,      gospodar      tega vinograda.Če se kdaj omoži, dobi doto,  A
gledal in pasel lepo Francko. Ko jo je obiskal      gospodar,      ga je izučena ljubica prav trdo prijela.Kar  A
vinograd z zidanico in lepo vsoto suhega denarja.      Gospodar      jo je pisano pogledal in je segel po toporišču  A
Druga je, da jaz nočem!« »Obveljala bo moja,      gospodar      ‒ izlepa ali izgrda!« Ko mu je še zagrozila  A
samo na sveto pismo, znal ga bo po parkljih.«      Gospodar      Trlep, velik, lepo rasel tridesetleten mož s  A
bôle v Trlepa, ki je dalje gledal skozi okno. »     Gospodar,     « je čez čas strahóma zinil, »gospodar, sapa  A
okno. »Gospodar,« je čez čas strahóma zinil, »     gospodar,      sapa vam je podrla kozelc.« »Star je bil,« je  A
odkrhnila stebre,« je velikan še primaknil.      Gospodar      ni rekel nobene, oni pa je vase potegnil sapo  A
skozi vrata. Družinčad bi se bila zasmejala, pa      gospodar      je trdo pogledal po sobi. Peč je toplo žehtela  A
kruh se je pekel. Umesila ga je stara Trlepka,      gospodar      ni pustil, da bi ga bila dekla.Ali mati ga je  A
Molči, zijalo!« je hlapec tiho siknil. »Če sliši      gospodar,      ti stopi na peto in ti razčehne rogovilo!«   A
hlapcu, naj iz senice napehá pred konjiče sená. »     Gospodar,      veste kaj?« se je Krajinčan odhrkaval, da bi  A
venkaj; ta za njim, pa nič rad ne. »Jehata,      gospodar,      še nekaj me tišči,« je Krajinčan hitel, »pa  A
velel, »gospoda Ambroža poišči in mu povedi:      Gospodar      Trlep ima v hiši hudo bolezen, gostov za zdaj  A
pogleda v tla, Krajinčan se udari po čelu: »     Gospodar,      jehata, že vem: Gospod Ambrož naj jo odvede  A
Kaj neki plete?«      Gospodar      je ujel debeli hlapčev pogled; sam ni vedel  A
obetal, da bo pokoren na besedo, a ko mu je      gospodar      pokimal, je urno mrknil venkaj. Gospod Ambrož  A
Brezovškov hlapec prisopihal z bratom cerkovnikom. »     Gospodar      umira,« je zasopel šepetal.»Ko bi ga prišli  A
Žužemperku so imeli goste z bližnjih gradov.      Gospodar      Pankracij Turjaški, grof z razsežno slavo velike  A
nanj, preveč me je, križ bi mu razklenil, pravi      gospodar.     Pa nič se ne bojte, tudi tako vas bom dohajal  A
ni, konj pa se je upenil. Iz hiše je stopil      gospodar      in se nasmehnil: »O, kaj ste vi, gospod Ambrož  A
domačija že prav stara.« »Nemara, da je,« je      gospodar      kimal; plemičeva pohvala mu je bila močno všeč  A
. / stran 64 . / »Kako pa je obogatel?« je      gospodar      vedečno vprašal. »S kmetijo ni lahko bogateti  A
še upreti. »Ali imaš še na umu, kaj ti je      gospodar      ukazal včeraj?« ga je previdno vprašal. »Da  A
na sejmišču opazil Primož s Sel. »Kje pa je      gospodar?     « »Dom varuje,« je hlapec pokimal.   A
in odnesi Lizo! Branil ti nemara nihče ne bo,      gospodar      je gotovo na sejmu.« Valpet je odbral tri hlapce  A
in iskal, kako bi rekel, naposled je zinil: »     Gospodar,      za žensko vem, ki bi me marala.« »Ponjo pojdi  A
nje ... In čast Bogu, Očetu nebeškemu ‒ da se le      gospodar      ne upira ...Od hvaležnosti bi bil najrajši pokleknil  A
plužne in potegnil. »Ne nori, glej ga!« se je      gospodar      smejal in za brazdo komaj še lovil drevo, tako  A
prosil, v sejèm se mu je mudilo. »Le,« mu je      gospodar      dovolil.»Ali je dosti živine?«   A
je gledal v tla. »Naj ti povem že zdaj,« je      gospodar      velel silnemu Kopiču, »ubiti ne smeš nikogar  A
»Čudno. Kdo je      gospodar      na Šumbregu?« ga je opat stiskal. Šumbrežan  A
odplahne, moči ti da, drugo srce in moško voljo.«      Gospodar      ga je zdaj razumel že bolje.Šel je z njim v  A
in prava.« »Ali boste kar ob vodi?« se mu je      gospodar      začudil. »Ne pomnim, kdaj sem jo pil poslednjič  A
»Veš, moral sem.« »Jaz sem      gospodar,      svoboden, nikomur tlačansko pokoren mož,« se  A
bilo, če bi se res morala vrniti? In če se      gospodar      spet oženi? Ali je ne bi nova gospodinja zrinila  A
reznega vina z Debelega hriba ob Témenici.      Gospodar      je prijel vrč in dejal: »Bog te sprejmi ‒ dolgo  A
odpil, prileglo se mu je, pot ga je užejala.      Gospodar      je hlebcu z nožem prekrižal dno, odrezal krajček  A
ne pa ne. ‚Ne nori, človek!’ mi je tudi sam      gospodar      prigovarjal.‚Zdaj ne boš le tepen, za jermen  A
dva Kopiča, pa bi bili brez skrbi!« »Saj bi      gospodar      Trlep že sam zalegel prav dosti,« se je velikan  A
Maruša bosta skoprneli od strahú in skrbi, ker je      gospodar      šel sam.Lepo te prosim, skoči za njim, bodi  A
v kolk, zarenčal in ji pokleknil na hrbet.      Gospodar      se je iz zamišljenosti ustrašil tako, da je  A
sprejmi, draga gosta, na Trlepovini sta.« »Kje je      gospodar?     « Iz hiše se zasliši Trlepov klic: »Bali noter  A
čista belina prijaznega gradiča Grundljevega.      Gospodar      mu je bil grof Turjaški iz Žužemperka, a v zakupu  A
gledal. »Imaš le hčer in veš: Kjer je ženska      gospodar,      je volk mesar.To pomni, o Štepič!   A
tudi Štepiča. Poniglavo je mendral po vrtu,      gospodar      ga je spazil. »Kaj bi rad tu?« ga je brezasto  A
Kaj bi rad tu?« ga je brezasto meril. »Molči,      gospodar,      molči,« se je prevejanec skrivnostno sukal okoli  A
No, hvala Bogu, zdaj pa bo, kajne, Janez?« je      gospodar      brž podražil zardevajočega Janeza.»Saj si poniglavil  A
kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil.      Gospodar      suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu nekega  A
naredili ženitnino. K ženitovanju je prišel tudi      gospodar      suknarije s svojo gospo, dasi je bil žlahtnega  A
ubogal, delo vselej zvesto opravil; zato sta ga      gospodar      in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo  A
Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta      gospodar      in gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne  A
okoli, pridejo s Pavletom trije možje, Pavletov      gospodar      in pa dva druga soseda, da so s koli in vrvmi  A
kmalu mora priti, ker se bliža poldne.« Baron in      gospodar      pošte ga čakata, da pride.Ko pride Pavle, ga  A
pripravljeno, ko se pripeljeta baron in poštni      gospodar      v kočiji s Pavletom.Kar k mizi sedejo, katera  A
grozno rad bi šel, pa ne vem, če bo v to moj      gospodar      privolil; brez privoljenja ne smem in se ne  A
vesel prižvižga domov. Ko pride v hišo, mu reče      gospodar:      »No, si kaj prinesel domov?«  A
ponuja.« »Ne bodi vendar tako preprost,« pravi      gospodar,      »vzemi, kar ti kdo da!Boš pa že spet kaj neumnega  A
za privoljenje prosim.« »Srečni Pavle,« reče      gospodar,      »sreča te išče, ne pusti je iz rok!Zdaj spoznam  A
gotovo, grem s teboj, da te izročim.« Pavle in      gospodar      gresta gospodi naproti, katera se ravno po cesti  A
prikloni in gre obema roko poljubit ter reče: »Moj      gospodar      me rad pusti; da je res, je sam prišel pričevat  A
ti ne bo.« Pavle je precej pri gospodi ostal,      gospodar      ves zamišljen domov odšel.   A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA