Ivan (501-600)

godel med potom.« »Oh, nikar, Zefa!« je branil	Ivan.	»Ljudje bi se nama smejali.«	A
To bo radost!« »Zefa,« je dejal tiho	Ivan,	»daj lepo govoriti z mojo mamo in prisrčno!	A
potruditi, da si ga pridobiš.« »Ti si krivičen,	Ivan,	« je dejala žena in napela usta. »Kako moreš	A
ne pravim tega.« »Slišati pa je bilo tako,	Ivan,	in jaz slišim dobro.« Molčala sta oba, Zefa	A
prah seveda se ne bo ponižala ona pred nikomer;	Ivan	nevoljen nad toliko občutljivostjo svoje soproge	A
Šmihelu so drli ljudje vkup, ko sta se pripeljala	Ivan	in Zefa.Dolgo že ju niso bili videli in utegnili	A
peljala v sobo, da se ogrejeta. »Tako upadel si,	Ivan!	« je dejala in mu gledala v oči, ki jih je sin	A
sedel Tomažon, ki je kupoval kravo od Korbinke.	Ivan	ga je pozdravil, in mož je menil prijazno, če	A
kaj je po svetu novega, in ponudil pijače.	Ivan	se je dotaknil z ustnicami kupice. »Še gospa	A
pomaknil kupico Zefi, ki je ogorčeno strmela vanj.	Ivan	jo je opravičeval, da je ravnokar pila kavo	A
Vsak misli, da je njegova prava.«	Ivan	in mati bi bila rada videla, da bi bila Zefa	A
prerivali že okrog mize. Potem pa je prijel	Ivan	ženo za roko, da naj miruje. »To sem kupila	A
Ivana. »Kaj pa je doma novega?« je vprašal	Ivan	nepotrpežljiv. »Urša je umrla,« je dejala mati	A
Te Gričarje sem enkrat že ugnala. Saj veš,	Ivan,	kakšno reč so počeli zaradi Micike.Zdaj naj	A
varujejo.« »Odvetnika si bova vzela,« je dejal	Ivan;	»in jaz si že zdaj lahko natanko zapišem, kar	A
moža, da se vleče bolj za mater ko za ženo.	Ivan	pa se je vdajal čustvom svojega razočaranja	A
pregleda, se ženi že zameri. Spominjal se je	Ivan,	kako ga je pred poroko svarila mati, in dozdevalo	A
Tako sta se pripeljala domov oba slabe volje.	Ivan	se je odpravil po opravkih; žena se je šla kujat	A
in gre gospodarja vprašat, če bo kaj treba.	Ivan	je hodil iz pivnice v klet, iz kleti v pisarno	A
dobrim naukom in resnim opominom, bi poskusil	Ivan	svojo srečo. Po položni rebri je peljala cesta	A
imate tako lepo gospo!« . / . / stran 205 . /	Ivan	se je nasmehnil in prikimal, nevoljen v srcu	A
bo kdorkoli, opehariti njo za nekaj stotakov.	Ivan	je zardel od jeze in sramu in opozoril ženo	A
njej denarja?« »E, gospod major,« je dejal	Ivan,	»govorimo o važnejših rečeh!Kako je z našimi	A
»Tisti profil je neizmerno lepši.«	Ivan	se je obrnil proč in pobobnal po mizi; Ema pa	A
je dejala Zefa. »To sankališče vam izpelje	Ivan	še to zimo.« Ivan je gledal mračno predse.	A
To sankališče vam izpelje Ivan še to zimo.«	Ivan	je gledal mračno predse.Po glavi mu je šlo,	A
stran 209 . / »Oh, gospod major,« je dejal	Ivan,	»saj se ne utegnem pečati s takimi stvarmi.	A
sankališče, da mu ga od Semeringa dol ne bo para.«	Ivan	se je ustavljal zaman, ker mu je stala nasproti	A
razumela pomena njegovih besed. Ko se je bil	Ivan	vdal skupnim prošnjam in najnovejšim zahtevam	A
umazanosti, in zadovoljna izgubila svojo igro.	Ivan	se je bil drage zabave tako naveličal, da je	A
tistega slikarja. Sramoval se je namesto nje	Ivan.	Poslavljati so se začeli z vabili sem in tja	A
zapuščine, in skoraj s silo je moral iztrgati	Ivan	svojo soprogo iz gostoljubnih rok. Tudi med	A
kako smešno, kako laskavo ljubosumen je bil	Ivan,	preden je njo dobil, kako hladno malomaren je	A
»Tebi manjka izobrazbe, Zefa,« je ugovarjal	Ivan.	»Koliko lepih knjig imaš doma!	A
trpko nasmehnila Zefa. »Smejati se ti moram,	Ivan.	Prej sem znala nemški ko ti in bolje govorim	A
ihtenju je bruhnila na dan notranja bolečina.	Ivan,	ki je čutil, da so segle njegove besede predaleč	A
solznega obraza. Ona se je branila in ihtela, in	Ivan	jo je začel pogovarjati, miriti, prositi odpuščanja	A
X Zastran Uršine zapuščine si je najel	Ivan	odvetnika, in ovadba je šla na sodišče. Major	A
je bila tako prijazna z njim, da se je začel	Ivan	na tihem, potem pa tudi na glas proti njej jeziti	A
zagovarjala ona, »ko je pa on tako prijazen! Ti,	Ivan,	se pa nikar ne smeši vpričo gosta s svojo jezo	A
poklone, s katerimi jo je obsipal gospod major.	Ivan	je spoznal žalosten, da žena nima zanj srca	A
vseh možnih dogodkov. Tako se je odpravil	Ivan	večkrat od doma po svojih poslih in se vrnil	A
otročje smejala Zefa. Vedno je obsedel tudi	Ivan.	Igral je nevoljen, govoril pikro in prosojno	A
enega človeka je bilo pretežko. Tako je hodil	Ivan	okrog ali posedal in premišljeval svoje zgrešeno	A
je slutil, da ga nihče ne sreča. »Kako je,	Ivan?	« ga je ustavila nekega popoldne Micika, ki ga	A
došla neopažena. »E, tako, Micika,« je dejal	Ivan	in porinil klobuk s čela nazaj. »Ti se nič ne	A
In jaz ti želim vso srečo, Micika,« je dejal	Ivan,	obstal in ji podal roko. »Tudi jaz tebi, Ivan	A
roko. . / . / stran 218 . / »Tudi jaz tebi,	Ivan,	« je dejala ona tiho; »saj smo je potrebni vsi	A
vsi.« Z bolečim smehom na ustih ji je gledal	Ivan	v dobre modre oči in se obrnil proti domu.»Meni	A
Ozrla se je tudi ona; ko pa je videla, da gleda	Ivan	za njo, se je obrnila in nadaljeval svojo pot	A
svojo pot. »He, tujski promet!« je stisnil	Ivan	zobe in pesti.»Imenitno sva menjala s Furlanom	A
misli so rinile v srce. Tem se ni hotel vdati	Ivan,	tem ne.Siloma si jih je izbil, hitel domov,	A
kakršne vsote je kdo hotel, in pil, pil. Ta	Ivan	je bil gostom bolj všeč.Prej čemeren, je postal	A
prišlo na misel, da je njo pravzaprav preslepil	Ivan,	ki ni bil tako bogat, kakor je upravičeno pričakovala	A
prejšnje vrline je bila zavrgla. Oh, da se je moral	Ivan	tako nesrečno zaleteti!S strahom v srcu je čutila	A
je zapravljala Zefa, in zdaj se je začel še	Ivan,	kakor premagan v brezupnem boju, zapuščati.	A
kako slabo se obnaša hotel, in kadar bi uvidel	Ivan,	da ima tam doli samo škodo, bi mu nasvetovala	A
in smešil sebe in ženo in ves svet. »Gospod	Ivan,	vi ste dober človek,« je dejal Tomažon; »ampak	A
palico v roke.« »Kakšno palico?« se je smejal	Ivan.	»Ali beraško?	A
na srečo se ni zanesti. Nazadnje je opustil	Ivan	vse misli in vse nade, da bi se izboljšale razmere	A
»He, Zefa,« je zaklical izza zadnje mize	Ivan,	ki je kvartal s tovariši, »ali ne vidiš, da	A
stran 236 . / Pri sosednji mizi pa je kvartal	Ivan	in pil in se trudil, da bi se znebil prisiljene	A
skrčilo, ko je videla, kako mirno jo posluša	Ivan,	kako se mu krive ustnice na porogljiv smeh.	A
priganjanjem je oživela vsa družina, tako da je	Ivan	debelo gledal in se razveselil na tihem, da	A
bil njo razžalil; s tem ga hoče kaznovati.	Ivan	je sklenil roke v nevolji in prosil ženo, naj	A
menoj in nad seboj in nad vso hišo,« se je jezil	Ivan.	»Vsaka beseda odveč,« ga je ustavila ona.	A
sklenila, sem sklenila.« . / . / stran 244 . /	Ivan	je šel v kuhinjo in ustavil pripravljanje.Komaj	A
Nobena prošnja, nobena grožnja ni pomagala nič.	Ivan	je zapiral okna, da ne bi slišali ljudje prepira	A
zažvenketale šipe in letele v kosih na cesto.	Ivan	je bežal. Vse zaman, vse izgubljeno, vse uničeno	A
nadlegovati z vprašanji, čemu sploh še živi.	Ivan	je obstal, kakor da bi iskal odgovora, se ozrl	A
gospod Strada, ali ste povabljeni?« je vprašal	Ivan	Laha zjutraj pri zajtrku.»Danes je veselica	A
Gospa je huda name.« »Name tudi,« je dejal	Ivan,	»in jaz tudi nisem povabljen. Midva se bova	A
»Nobenih zvijač, gospod Strada!« je dejal	Ivan.	»Če ste še tistih misli, dobro; če ne, si poiščem	A
obotavljal, pomišljal, izpodbijal ceno; toda	Ivan	je ostal trd. »Eno uro imate časa, gospod Strada	A
se dobi, enkrat izgubi; tako gre kupčija.«	Ivan	je dal napreči, naložil gospoda Strado, ukazal	A
grapi, sta se že pripeljala od notarja nazaj	Ivan	Korbin in gospod Strada. Ivan se je kruto zakrohotal	A
notarja nazaj Ivan Korbin in gospod Strada.	Ivan	se je kruto zakrohotal, ko je stopil na prijazni	A
Iz hotela so začeli nositi pohišje.	Ivan	sam je pomagal nakladati, in nič se mu ni smilila	A
kak ropot ali polom. »Nič ne de,« je tolažil	Ivan.	»Kar pobrati in na voz!	A
kaj vse to pomeni. Menda vendar ni prodal	Ivan	hotela?Morda je samo svoje pohišje dal odpeljati	A
zbogom, pozdravljeni!« v Gostičevo krčmo.	Ivan	Korbin pa pisari pri svaku v Žvarovljah in pomaga	A
ga vlečejo zato, ker je pod skrbstvom. »He,	Ivan,	pojdi no sem, da boš nekaj podpisal!« ga je	A
učen in umeješ te reči.« . / . / stran 252 . /	Ivan	je sedel, takoj pripravljen, za mizo, preletel	A
ramo in mu potegnil pero iz roke. »Počasi,	Ivan!	« je dejal.»Ali ne veš, da ne smeš ti več podpisovati	A
Gostič, da sem to pozabil!« se je opravičeval	Ivan.	Možje pa so se mu smejali in mu ponujali vina	A
ponujali vina. Kakor nezaveden se napoti včasih	Ivan	zvečer proti Šmihelu.Na pol pota pa se navadno	A
idealist. »Kako si to mislite?« je vprašal	Ivan	Gorec. »No, tako -« je zajecal idealist	A
otroci - le odkrito govorite!« je primaknil	Ivan	Gorec. »Da, tudi to so pretege, ki ovirajo	A
Oj, to je dolga povest,« je dejal zamišljeno	Ivan	Gorec, spuščaje in odpihovaje smotkin dim skozi	A
brez klobuka in palice, iz hiše. Prijatelj	Ivan	Mihael se je žuril za njim, povabljen je bil	A
TENDA LALA Imam prijatelja in je moj prijatelj	Ivan	Ivanovič Šelan pristna ljubljanska srajca, dasi	A
Tako je bilo prišlo, da je postal prijatelj	Ivan	Ivanovič Šelan policijski činovnik dvoglavega	A
ni nikdar pozabilo domorodnega cvička. Je pa	Ivan	Ivanovič častivreden gospod.Zlasti skrajno verodosto	A
se pa lahko vsakdo. No in izza časa, ko je	Ivan	Ivanovič še služboval ondu v neki južni guberniji	A
ona petnajst.« Tako je pripovedoval prijatelj	Ivan	Ivanovič Šelan. Nagnil je svoj kozarec.	A
Glej ga!«	Ivan	Ivanovič je po mizi porinil svoj kozarec, da	A
Kako si pa mislil, moj dobrotnik?« je odgovoril	Ivan	Ivanovič.»Kogar prime sodišče, je vsak kriv	A
lahko pride Milan, ki je zdaj v vojakih ali	Ivan,	ki je v civilu ... in tako ... in sploh ...Ko bo doma	A
je rekla in počasi čitala: »Gospod nadučitelj	Ivan	Loboda se je na lastno prošnjo umoril.« Mož	A
podružnice v vseh večjih mestih. Četrti:	Ivan	Zajec, meščan od Sv. Petra in posestnik kravate	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani