Veselila se je sama pri sebi moževe ljubosumnosti; če jo je pa pokazal, se mu je smejala, češ da njenega srca ne vznemirja tak starec nič, in sprejemala je naprej s hvaležnostjo poklone, s katerimi jo je obsipal gospod major. Ivan je spoznal žalosten, da žena nima zanj srca, da nima prave pameti, da ne pozna hvaležnosti, da je je zgolj sebičen pohlep po uživanju. Odtujeval se ji je bolj in bolj, in kadar je gledal njeno nečimrno počenjanje in poslušal netečno govorjenje, mu je zamrzela, da je bežal od nje.