zob (201-300)

sedaj, če sem star in brez zob; Marjanica, brez	zob!	A ji nisem prav povedal, santo padre!«	A
obšle! Prva beseda, katera se mi je izrila izmed	zob	‒ bila je kletev.Strašna kletev je morala to	A
Posamezne besede so ji tako rekoč sikale izmed	zob,	da so se komaj čule. »Smešna, krivična, nepotrebna	A
čudo torej, da se mu jeklenih časov jekleni	zob	pozna na vseh oglih.V zidu so se napravile razpoke	A
nehote na tanki svoji nogi ter izpustil izmed	zob	robato kletvico.Vsa družba se je ozrla po stezi	A
tičala v njem, ki se je neprijetno prijemala	zob,	tako da sva bila vesela, ko sva s težavo vse	A
ponuja rdečega petelina!« je sikal Lukež izmed	zob.	»Švedi so tudi imeli tako grdo navado.«	A
kaj takega,l pritrdi oče, mpač pa je zapisano:	Zob	za zob!l mPostavimo ga torej na hladno noč,	A
takega,l pritrdi oče, mpač pa je zapisano: Zob za	zob!	l mPostavimo ga torej na hladno noč,l dostavi	A
televizorja, tečnih dohtarjev, pa škrbastih	zob!	« »Kot želiš, stara mama,« sem ji odgovoril,	A
orgazmov želja silna. ‒Mi ob ženi ne boš brusil	zob	svoj skrhani. ‒Mi zobi tak′ so beli, ki sneg	A
Blagor tistim, ki so po krivici preganjani.« »	Zob	za zob, oko za oko,« je Trlep vračal; »tudi	A
tistim, ki so po krivici preganjani.« »Zob za	zob,	oko za oko,« je Trlep vračal; »tudi tako je	A
klobukom na glavi je kričal: »Le sèm, kogar	zob	hudo boli: skoraj brez bolečin mu ga izderem	A
Hkrati se je zasmejala in pokazala vrsto belih	zob	v širokih ustih.Ostrorogi je pa koj sprevidel	A
enakomerno drobil dež. Dušil je hreščanje bobrovih	zob,	ki so ne daleč nad njim podirali in razkosavali	A
ne damo ‒?« Pokazal je široko vrsto močnih	zob.	»Če mi je ne daste ‒?« Jelen je pomislil.	A
prestradani so popadali in grizli trd les. Hreščanje	zob	je šlo Sinjeoki pri ognjišču skozi mozeg in	A
Nosatemu Losu, ki mu je rešil ženo izpod volčjih	zob.	Jasno kakor to noč luna že dolgo ni sijala.	A
prišel reševat s svojimi mladci izpod volčjih	zob,	ko si jih sami ne upate ali pa nočete.« »Mrrrhmm	A
zamežal in pokazal izpod brk samo eno stran	zob.	Urnemu se je zasvitalo: »Utegneš imeti prav	A
nič niso zaupali. Njih obrazi in od orožja in	zob	in krempljev zverjadi brazgotinasta prsa so	A
vrgla vzdolž drevaka še tri pesti stolčenih	zob	zverjadi, razsekan risov in medvedov krempelj	A
Okrog vratu pa je vsakemu rožljal niz belih	zob,	ukrivljenih čekanov in medvedjih in risjih krempljev	A
besno tolpo volkov, jo rešil izpod njihovih	zob	in grozeče ji smrti v močvirju. Udarni Jalan	A
čakala, kdaj tudi tem zaškrta smrtno pesem bobrov	zob,	da se potem družno zgrudijo na mokrotna tla	A
in tanki, in pričali o podjetnosti bobrovih	zob.	Vmes pa je vse navzkrižem ležalo nekaj močnih	A
Jaz pa mu obesim okrog vratu ogrlico iz pasjih	zob.	Zoper uroke.«	A
Jelen. »Čakaj še, da ti obesim ogrlico iz pasjih	zob	okrog vratu!Obvaruje te vsega hudega.«	A
pak se je tudi pokazala vrsta velikih belih	zob.	Dasi je sonce bilo prav vroče, sedela je ženska	A
nazaj, pa bil je ves krvav in raztrgan od pasjih	zob.	Komaj je hodil.	A
in pritrkaval ob dlan in kazal dve redi belih	zob	iz gosto obraščenih ust.Zaradi tega so eni menili	A
na palico, pokaže poznano vrsto belih velikih	zob	izza razmršene brade in se glasno zasmeje.	A
One niso nikoli. Torej glavo za glavo,	zob	za zob.Hudiča!	A
One niso nikoli. Torej glavo za glavo, zob za	zob.	Hudiča!	A
bi znal in mogel ujeti jezero in grad, Babji	zob	in Črno prst in nad vsemi to nebo z barvami	A
bila videti dvojna vrsta njenih svetlobelih	zob.	A ta trenutek temu vprašanju ni bil ugoden.	A
je še po nesreči nekoč stari babi izdrl zdrav	zob	namesto bolnega, bilo je konec njegove prakse	A
in Matevž se ni mogel nagledati njenih belih	zob,	majhnih usten in zardelega lica. Povedala sta	A
žeblji in drugo drobnjavo je ležalo še nekaj	zob,	katere je bil Rakec dopoldne bolniku izdrl,	A
državljan nič več nego brezčuten in brezvoljen	zob,	ta na tem, oni na onem kolesu te velike državne	A
kruha in mesa celo uživati ne moremo, ker nimamo	zob.	Ne čudite se temu!	A
je vedno mehka, in ker zanjo ne potrebujemo	zob,	izpadejo nam, največ pa že otrokom ne zrasto	A
Stali so na Obrnski ravnici, strmeli na Babji	zob	in druge navpične obre, ki kipe v nebo pred	A
toliko več sile je v ženskih ustih, kolikor manj	zob	je v njih, gospodična pa ima vse zobe, dočim	A
pogače, domačini so pa pripravili najboljšo	zob	za konje. Zakaj vse, kar prihaja, bo lačno;	A
nezaupljivi starec toliko zaupal. »Da si le	zob	ne polomiš!« se je pošalil Rožanec in mu napil	A
mu bilo upati, tako hudo je gledal in nekaj	zob	si je bil še ohranil iz življenja nadlog za	A
je izbil z glave pečo, drugi pa iz ust zadnji	zob,	ki ga je še imela.Logarjevim niso mogle narediti	A
zmerom prav trdna ženska bistrih oči in zdravih	zob,	celo nedrje ji še ni popolnoma skopnelo.Govoriti	A
pravljico, katere se drži, kar se veli, še mleko	zob,	ki pa diši in se sveti po starini, pa jo zapišejo	A
osupljen in mu ni niti pokazal svojih dolgih	zob.	Pa tudi zarenčal ni kakor navadno.	A
A renčal ni in tudi ni kazal svojih belih	zob.	»Daj, volkec, bodi pameten in pusti me naprej	A
premišljaš nocoj in se čmerikavo držiš? Ali te	zob	boli?Ali te je še vedno strah medveda?	A
funkcionarji so včasih govorili, da bi vračali fašistom	zob	za zob, ker so oni naše uničili, ali dopovedovali	A
včasih govorili, da bi vračali fašistom zob za	zob,	ker so oni naše uničili, ali dopovedovali smo	A
nasmejalo in pri tem pokazalo vrsto kot sneg belih	zob.	»Ali bi še pila?«	A
zasmeje Kristina in pokaže vrsto kakor sneg belih	zob.	»Človek je kakor ti in še vesel povrhu.	A
prav rad! Prav nič se mu ni poznalo, da nima	zob.	Res je nekam prenagosto šušmelil, vendar se ni	A
Juri. »Vsekako nima nihče izmed vas tako močnih	zob,	da bi mogel enemu teh neumnežev načeti kožo	A
posebnih ozirov ne ravnam po načelu: oko za oko -	zob	za zob!« »Iz posebnih ozirov!« se je	A
ozirov ne ravnam po načelu: oko za oko - zob za	zob!	« »Iz posebnih ozirov!« se je rogal opat	A
posebnih ozirov ne potrebujem, oko za oko -	zob	za zob!« Opat se je obrnil in ponosno	A
posebnih ozirov ne potrebujem, oko za oko - zob za	zob!	« Opat se je obrnil in ponosno odšel	A
kakor oglodan. V čeljustih ni bilo davno več	zob	in kako globoko pod čelom so ležale drobne in	A
drznost poglej, ki se ti smejo iz mojih bleščečih	zob,	vsega me poglej, ko stojim pred tabo zdrav kakor	A
in napetih ustnic sije vrsta belih in svetlih	zob.	Rekarica je srečna, kakor je še komaj kdaj bila	A
Usta odpre, da se pokaže par redkih dolgih	zob,	in vzdahne: »To je kričaški list, kar imaš ti	A
spodnje čeljusti se je svetil med govorom zlat	zob,	vodene sive oči so medlo sijale skozi svetla	A
rdeči spodnji ustnici spodnja konca dveh belih	zob.	Segla je pod ozkokrajni klobuk in popravila nad	A
se ne prehladi, nje ne boli niti glava, niti	zob,	niti nahodov ne dobi.Hvala Bogu!	A
tenke ustnice se zajeda dvoje majhnih belih	zob.	Hrane ni, hrane ni.	A
rohni in ga miri urednik. »Ne štej besedam	zob,	duša prijateljska, kdo te je mislil žaliti?	A
svetlih las, majhnega noska in belih, drobnih	zob.	Njej nasproti, obrnjena s hrbtom k oknu, obeduje	A
se zasmeje, se pokaže v desnem kotu dolg zlat	zob.	Ta izpremeni njeno lice v nekaj mrtvega, mašinskega	A
trde, in hipoma vidi v duhu njen dolgi zlati	zob	in sliši pokanje njenih čeljusti pri obedu in	A
slikar, nezanimiv, čokat, brez brk, skoro brez	zob	in oženjen, v katerega se je zaljubila mlada	A
upokojena sodna poduradnika Jernej Fič in Matija	Zob.	Fič je velik, obrit, ima dolg, žilast vrat,	A
z desnico pogosto za drobno črno ovratnico.	Zob	je nizek in močan mož z veliko plešo na okrogli	A
in drži vrata, da bi ne loputnila po Zobu. A	Zob	je pozoren na njegovo vljudnost in se brani	A
druge in tretje vsake ob steni na trg. Fič in	Zob	obstaneta in se razgledata.Ura gre na deseto	A
mu sveti v solncu. ‒Kaj praviš, vpraša modro	Zob,	katero rubežen bi najprej opravila? ‒He, misli	A
dajva, poglejva k tistemu literatu! ‒E, meni	Zob,	saj tako veva, da ničesar nima! ‒No, pa stopiva	A
Čakaj! In	Zob	vleče iz žepa papirje.Iztegne obe roki od sebe	A
Češnovar, privatnica. ‒Kamila, popravi Fič, a	Zob	se zasmeje in po novi: privatnica, da bi jo	A
gospem posvečata večjo pozornost. Pri tem gleda	Zob	vedno preko stekel in se zdi, kakor bi hotel	A
bolje veš, no, te stvari? ‒Kako neki? se čudi	Zob.	Nič ne vem.	A
spet, ker te bom vedno vesela! ‒Veš, je rekel	Zob,	jaz ti bom pa še drugo povedal!Če jo drži že	A
jih bilo treba, stopiti jim na prste! Tudi	Zob	potolče s palico po tleh. ‒Sežgati jih na grmadi	A
Nenadoma pa, ko zine od desne nova ulica, pogleda	Zob	preko naočnikov na napis in reče: ‒Tu stanuje	A
pa je! pokaže Fič na vrata in se nasmehne.	Zob	gleda preko naočnikov na belo vizitnico in potrka	A
ljudje, hoče reči, a premisli se in molči ...	Zob	gleda preko naočnikov, vrti glavo na desno in	A
nimam, prav žal mi je. ‒Tale omara, vpraša	Zob,	čigava pa je? ‒Gospodarjeva!	A
steče naprej, poklekne in vleče predal iz omare,	Zob	in Fič stopita za njen hrbet in jo gledata.	A
Ženskica je pa prav po volji božji!	Zob	gleda preko naočnikov na lase in na goli vrat	A
misliš! ‒No, jaz mislim, mislim, žveči besedo	Zob,	jaz mislim ravno tako kakor ti! ‒Jaz mislim	A
Seveda, perilo, kdo bi perilo? Ali ne? vpraša	Zob	in tudi Fič vpraša: Kdo bi ga? ‒Dosti je v tej	A
pripeljem, da izpriča. ‒Kaj bova pa ž njim? vpraša	Zob	in se obrne k drugu. ‒Nič! pravi Fič.	A
to je pa presneta istina. ‒No dobro! reče	Zob	in se pripravlja, da bi sedel za mizo.Široko	A
ko mi je želela srečo. ‒Ali si kaj videl,	Zob?	vpraša Fič in Zob odgovori: Ničesar nisem videl	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani