zjutraj (701-800)

koliko popili, kaj počeli. Vzdramil sem se	zjutraj	v nečedni izbi, bolan in potrt.Stud in sramota	A
golem telesu in ni vedela, zakaj in počemú.	Zjutraj	sem pogledal svoje tovariše po vrsti, zato da	A
slovesu od rodnega doma in od zgodnje mladosti.	Zjutraj	sem se vzdramil zelo rano, še preden je sijalo	A
Domov je nesel siromak cel koš zlata, ko je	zjutraj	pogledal, je bilo suho listje!“ Voznik se	A
vsakdanje skrbi; najprve so me pozdravile, ko sem se	zjutraj	vzbudil; zatisnile so mi oči, ko sem odmolil	A
imena! ”Ob polu petih naprezite ... ob polu petih	zjutraj!	“Gledal me je hudo začuden, tudi glavo je bil	A
v njegovo dobrotljivost! Jutri ob polu petih	zjutraj	se popeljeva na svatovsko pot ... na ženitovanje	A
postelji, pripovedoval nama je same sladke zgodbe,	zjutraj	pa naju je vzdramil ob pravem času. Vstala	A
za takimi okni, ki so svetla že ob polu petih	zjutraj,	stanujejo delavke, tiste jetične, tihe; ki jih	A
požlahtniti oslovski rod. Kmetice so prihajale	zjutraj	v mesto na čudnih živalih, ki so bile komaj	A
glasú, in roké so se vzdigale enakomerno. Takó	zjutraj	od sedmih, zvečer do sedmih; tako mesec in leto	A
meseca, po velikonočnih praznikih. Prišel je	zjutraj	v šolo, toda otroci so bili na polju.Sedel je	A
napravil spat. * Ko se je Šviligoj	zjutraj	predramil, so se motale nejasne slike po njegovi	A
vzklike, rojene iz bolečine in kesanja ... A	zjutraj	sem sam; v tem času pride k meni samo redkokdaj	A
sedemnajst ona, dvajset jaz. Poročila sva se	zjutraj	navsezgodaj, zato ker sva šla peš v cerkev;	A
je bil podolgast in bled, popoldne napudran,	zjutraj	vel in skoro sivkast.Oči so gledale tiho in	A
postelji ves čas niti najmanjši žarek... Ko sem se	zjutraj	po težkih sanjah prebudil, je bilo vzglavje	A
sladka, meglena zaspanost, kakor jo je čutil	zjutraj	v postelji, predno je zadnjikrat zazéhal.	A
zatekle trepalnice so padale težko na oči.	Zjutraj	je stal z njo na pragu in zdela se mu je tuja	A
Zvečer je vprašal: Kam jutri?	Zjutraj	je vprašal: Kam zvečer?In od strahú ni več jokal	A
zdrobil s kladivom, da bi dosegel spoznanje.	Zjutraj	je bila pobeljena vsa pokrajina, v zraku in	A
kanila ponevedoma žalost v srce, kakor kane	zjutraj	mesečina v izbo.Daj, da mine ta žalost, da ugasne	A
mine ta žalost, da ugasne hitro kakor mesečina	zjutraj,	otrok ti moj!Bolj kakor sebe te bom branil,	A
... ”Zvečer pojdem!“ je rekel	zjutraj.	Zvečer se je premislil, prestrašil se je in je	A
pokrižal: ”Bog nas varuj vsega hudega.“ Vprašal je	zjutraj	hlapca: ”Ali si kaj videl sinoči, Jernej	A
Tisto noč ni spal, temveč je molil do jutra.	Zjutraj	pa je bil tako bolan, da ni mogel ganiti nog	A
Šlo jim je v kri in v kosti kakor strup.	Zjutraj	je pogledal kmet na polje, pa je rekel: Saj	A
pa še kartal z njim do zgodnjega jutra. Ali	zjutraj	se je izkazalo, da je zapravil vso tisto lepo	A
se še krščansko poslovim od tebe in da pridem	zjutraj	do mesta.Povej mi zdaj, če boš čakala name,	A
videl takega in ves se je tresel od groze, ko je	zjutraj	oznanil sosedom to zgodbo.Vračal se je domov	A
veliko težavo; dejali so, da je še premlada.	Zjutraj	capljajo počasi po dolgih ulicah proti oni visoki	A
veter; nenadoma pa je prišel vihar in ko je	zjutraj	utihnil, se je razpel nad mestom gorek dan,	A
je bila sklenila v svoji bridkosti. Zgodaj	zjutraj	je bilo, ko se je napravila na pot. Izba je	A
na drugi postelji ter preklinjal v sanjah.	Zjutraj	se je napotil Poljanec v hišo, ki jo je poznal	A
Izginilo bi čisto brez sledu, kakor izginejo	zjutraj	divje sanje; bolnik se vzdrami, ugleda svetlo	A
kaj da se je tisto noč še nadalje godilo.	Zjutraj	me je nadučitelj poklical k sebi.Strog je bil	A
”Mudi se mi, Hanca!	Zjutraj	napreže, po jutranji maši.Čakaj me na poti,	A
pijanosti, spal je nekje v predmestni krčmi,	zjutraj	pa je nadaljeval svoje popotovanje ... Večer	A
zmerom brez konca, kakor koló, bodo tekli dnevi:	zjutraj	košček kruha, opoldne močnik, zvečer košček	A
jutro vse drugače, in zaspal je miren. Toda	zjutraj	ni bilo kruha, strašen dan je bil; šele ob desetih	A
”Da ga ubijem!	Zjutraj,	ko sem se napravil na nespametna pota, sem rekel	A
SE JE USEKNIL GOSPOD PETER MOZOLEC I	Zjutraj	zgodaj je kavarna podobna pogorišču in je podobna	A
Videl sem, da je bil razgrebel prst kraj plota.	Zjutraj	sem mu nesel kruha, v mleko nadrobljenega, lisjaka	A
lističih rahel rožnat dih, kakor se prikaže	zjutraj	na otroških licih.Pod jablanami se je razprostirala	A
zaslužila je vsak teden po dva goldinarja. Zgodaj	zjutraj	je šla, opoldne je bila doma, da je napravila	A
je prišla; on pa je ni ne slišal, ne videl.	Zjutraj	je bil v lica bled in upal, oči je imel krvavo	A
ihteč od same neizmerne sladkosti. Vstal je	zjutraj	čemeren in pust, utrujen od prelepih sanj.Glorija	A
življenje neizmerno dolgočasno in nespametno.	Zjutraj	ga je bolela glava in sram ga je bilo.”Kaj je	A
ob jutranji zori ugasnila kakor senca. Kajti	zjutraj,	ob prvem belem svitu, je zagospodarilo delo	A
podobi zmerom jasnejši, lepoti zmerom čistejši.	Zjutraj	tistega dne, ko se je napravljal k Melitti,	A
se je sama ustvarila ... . / . / stran 42 . /	Zjutraj	te je bilo sram umetnosti, ki je ne ljubiš,	A
snažnost in v srce me je užalilo, če ni bila	zjutraj	otirača natanko na svojem mestu ... bolj užalilo	A
kaj so bili zakrivili ti kaznjenci; šel sem	zjutraj	čez cesto in sem jih gledal, kako so prihajali	A
kakor pri odraslem človeku. Vstajala je Mimi	zjutraj,	še predno je zasijalo sonce, in hodila je spat	A
bili bolj tuji nego slike na stenah. Prišel je	zjutraj	star človek, ves sključen, v dolgo črno haljo	A
Lilije so dišale, vabile, slavec je pel.	Zjutraj	so ga našli med rožami in lilijami, resedami	A
...“	Zjutraj	se je vzbudila, ko je že sijalo sonce v izbo	A
vzroka; telo je bilo utrujeno in težko brez dela.	Zjutraj,	ko je vstal ter se oblačil, mu je prihajalo	A
- Ko se je Milan	zjutraj	vzbudil, je strmel dolgo časa v strop, na zabledele	A
sladke, pregrešne brezzavesti. Če je stopil	zjutraj	na cesto, jih je srečaval, ko so se vračali	A
Rad bi vedel, če je tudi v njih, ki se vračajo	zjutraj	domov s plazečim se, prihuljenim korakom, kakor	A
vidi ga ob svetilki zvečer v svoji izbi, vidi	zjutraj	ob svoji postelji; in vidi ga vselej, kadar	A
oblekam tistih tercijalk, ki čakajo ob polu petih	zjutraj	pred vratmi frančiškanske cerkve, in videla	A
-	Zjutraj,	ko se je komaj šele belilo od vzhoda, je čakal	A
”Ob kateri uri?“ ”Časih rano	zjutraj,	časih pozno popoldne, že pod mrak!“ ”Pojdiva	A
oklepala okoli vratu in ga ni izpustila ... Še	zjutraj	je trepetalo vse njeno telo, lica so ji žarela	A
-	Zjutraj	je stopila v izbo debela župnikova dekla.	A
- kaj tisto? Tudi prej sem bil časih tepen,	zjutraj	sem spoznal, ko me je bolelo, pa nisem vedel	A
- Ko sta se poslovila	zjutraj,	sta si bila bližja nego kdaj, pogledala sta	A
pazduho in ga je spravil do doma ... Zbudil se je	zjutraj	Kačur in zazdelo se mu je, da je sanjal čudne	A
hudih misli, nič ne sanjaj! Zbudil se boš	zjutraj	in boš zdrav in se bova igrala, kakor prej!	A
moj obraz mrtvaški in da sem pust in siv.	Zjutraj	po tistem večeru sem poskušal zbrati svoje misli	A
gledajo iz kota neumne, hudobne oči. Komaj sem se	zjutraj	vzdramil in ko še oblečen nisem bil, je potrkalo	A
Ljubljano bi rad!“ sem rekel in sem zaspal. Ko je	zjutraj	belo sonce posijalo v izbo, sem bil zdrav.Neznana	A
in prezirljivo. ”Klepetulje pripovedujejo	zjutraj	svoje sanje; plašé se jih otroci.Pokaži mi s	A
vsa duša se mi je zasmejala, ko sem se ozrl	zjutraj	skozi okno in je sijalo tam sonce čisto svatovsko	A
mimo postelje in se ozre name. Tako da sem	zjutraj	bolan in so mi noge težke in mrtve, kakor od	A
žalostno sušé. Resničen pivec prepije vso noč, a	zjutraj	odpré vesele očí ter poseže po kozarcu, ki se	A
povedla v svetlobo ... Napravil sem se nekoč	zjutraj	z doma; deset let mi je bilo takrat.Vzel sem	A
njih je novih, toda zvečer je hiša dozidana,	zjutraj	je že siva, starinska, neprijazna in surovi	A
pojdeš z mano, kamorkoli pojdem. Vstal sem	zjutraj	zgodaj in sem blodil po ulicah.Drugačne so se	A
tudi sinoči se je tako zgodilo in vendar si	zjutraj	mirno zaspala, zardel in lep je bil tvoj obraz	A
in si zakrila z rokami obraz. Sanje so bile -	zjutraj	jih ni bilo nikjer in Francka je stopala spet	A
je strepetala, prestrašila se je, kakor da bi	zjutraj,	še v polusnu, odprla oči in ugledala pred sabo	A
strašni. Mihov ni prašal nikoli, odkod je prišel	zjutraj	kruh na mizo, odkod je prišlo kosilo - toda	A
cesto. Takrat se je zgodilo, da se je Francka	zjutraj	prebudila in ni vedela nikamor.Sedela je na	A
globoko gubo... Zima je prihajala, že so bile	zjutraj	rože na oknih.Nato je mraz malo ponehal in pričel	A
ponavljal še v sanjah: ”Tisoč mi‐li‐jo‐nov ...“	Zjutraj	je bil malo bolan, pljuval je neprestano, obšla	A
svetilko v roki in solze so ji kapale na odejo.	Zjutraj,	preden je šel v žganjarnico, mu je rekla:	A
-	Zjutraj	se je Mihov napravljal z doma.Bil je ves nemiren	A
oddaljen trg h krojaču, ki je bil znanec očetov.	Zjutraj	navsezgodaj, ko se je komaj danilo, je odšel	A
obrisala čelo, ki je bilo vse potno. Ob štirih	zjutraj,	ko se je že danilo, se je že zdramil in je skočil	A
komaj legel. Ni še sijalo sonce, ko ga je mati	zjutraj	zbudila; rad bi bil še ležal, tako toplo je	A
iz ust ... . / . / stran 161 . / Komaj se je	zjutraj	danilo, se je zbudil in se je hotel hitro napraviti	A
zmrzavalo, tako da so bili pokriti travniki	zjutraj	z ledeno skorjo, tako trdo, da so odskakovale	A
njena lica vsa solzna in še v sanjah je ihtela.	Zjutraj	sta se spogledala in sta obadva povesila oči	A
videla v polspanju. Noč pa je bila dolga in	zjutraj	so bile materine oči rdeče in zatekle. Pomislila	A
je, zato ker se je pričelo novo življenje.	Zjutraj	je pospravila in pomila; trudna je bila, meglilo	A
plezal je vso noč, da so mu krvavele roke,	zjutraj	pa je skočil na vrt.Spal je v mehki travi do	A
Samemu sebi se je zdel podoben otroku, ki se	zjutraj	vbudi in prične kričati in ihteti brez vsakega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani