nova beseda iz Slovenije
trdil, da je skoraj nemogoče postati res velik | zgodovinar. | To se mu je zdela ena najredkejših intelektualnih | C |
primeri navadno izgubijo pri živosti. Popoln | zgodovinar | mora imeti dovolj močno domišljijo, da naredi | C |
govorili o zgodovini. Johnson sklepa takole: | Zgodovinar | pripoveduje bodisi nekaj, kar je resnično, bodisi | C |
nekaj, kar ni resnično: v drugem primeru ni | zgodovinar; | v prvem primeru pa ne more pokazati svojih veščin | C |
v preteklosti, mora ravnati enako. Če pa se | zgodovinar | ukvarja le z javnimi posli, vojnami, kongresi | C |
pogovore s peščico visokih uslužbencev. Popoln | zgodovinar | je tisti, ki zna v svojemu delu prikazati značaj | C |
vsaki vrstici s primernimi podobami. Če bi | zgodovinar, | kakršnega si želimo, pisal zgodovino Anglije | C |
dosti manj vredna od njihovih. A resnično velik | zgodovinar | bi si znal gradivo, ki si ga je prisvojil romanopisec | C |
bolniku ni več mogoče pomagati z zdravili. | Zgodovinar, | kakršnega smo poskusili opisati, bi bil resnično | C |
brezdanji kakor človekova duša in usoda, bo | zgodovinar | opisoval in ga znanstveno proučeval, lahko rečemo | C |
uveljavilo staro načelo delitve dela. Politični | zgodovinar, | nekoč skorajda edini, ki je obdeloval zgodovino | C |
poučnega žurnalista, ne bomo pa ga več klicali | zgodovinar. | Četudi politični zgodovinar opravi svoje delo | C |
ga več klicali zgodovinar. Četudi politični | zgodovinar | opravi svoje delo z vso mogočo popolnostjo, | C |
številne kolege. Prvi izmed njih je cerkveni | zgodovinar; | skozi katoliški ali sektaški pogled si prizadeva | C |
priskrbela nekaj pregleda nad celoto; če bo vsak | zgodovinar | dobro pogledal okoli sebe s svoje poti, če bo | C |
nenazadnje dokazuje tudi drugi pomemben francoski | zgodovinar | tega časa, Henri Martin (1810‐1883), ki je | C |
moderne zgodovine« zgodilo vse. Kot kraljevi | zgodovinar | in avtor obsežne pruske zgodovine (Neun Buecher | C |
ne slabi naše prejšnje razlage. Kajti prvič, | zgodovinar | potrebuje, nič manj kot politik, natančno in | C |
stanju države temeljijo vzroki dogodkov, ki jih | zgodovinar | raziskuje. In drugič, in to je bistveno, ta | C |
spoštovanem, ta neguje preteklost kot antikvarni | zgodovinar; | in samo tisti, ki ga duši neka zdajšnja stiska | C |
vsakega posebej,« je dejal in zatrdil, da lahko | zgodovinar | vidi le odkrušek resnice; če pa vendarle lahko | C |
skoraj tri generacije kasneje zapisal slovenski | zgodovinar | Marko Štuhec: »Ne vem, ali ima pripovednost | C |
lahko veliko bolj pomaga avtor, ki je bolj kot | zgodovinar | znan kot sociolog.To je bil Nemec Max Weber | C |
izkustvenega znanja«. Se pravi, da vse, kar lahko | zgodovinar | ponudi, ne presega bolj ali manj tipičnih formulacij | C |
Dilthey (1833‐1911), ki je opozoril na to, da je | zgodovinar | neločljivi del lastnih preučevanj in kot tak | C |
Fiziolog preučuje njegovo telo, psiholog in | zgodovinar | pa si delita študij njegove duše.Psiholog ugotavlja | C |
sposobnosti, moč razuma, kakšna je njegova zavest. | Zgodovinar | pa opazuje spremembe, tisto, kar je v človekovi | C |
vzrokih in učinkih in še vse drugo, s čimer lahko | zgodovinar | osvetli preteklost.Umetnost zgodovine, tako | C |
pa za njihovo vključitev. Ni bil hladnokrvni | zgodovinar | tisti, ki je odkril, da Cromwell ni bil hipokrit | C |
ima sama po sebi kar najvišjo vrednost, če jo | zgodovinar | s svojim razumom in s svojo imaginacijo ustrezno | C |
občutljiva in najbolj vzgojna funkcija, ki jo | zgodovinar | lahko opravi.To je veliko težje kakor na pamet | C |
vsakdanjega napornega dela, ki ga mora opravljati vsak | zgodovinar | dobro in vdano, če hoče biti pravi pripadnik | C |
zbiranje dejstev in presoja evidenc. »Vsak veliki | zgodovinar | je bil tudi Starinar,« [975] je rekel Stubbs | C |
imaginativna ali spekulativna funkcija, ko se | zgodovinar | igra z dejstvi, ki jih je zbral, ko prebira | C |
izobčile 'literarne zgodovinarje', prihodnji | zgodovinar | pa se mora zadovoljiti z ubogimi učbeniki, če | C |
mnenja posameznika. In ni mogoče, da bi posamezen | zgodovinar | videl več kakor le drobec resnice: če vidi vse | C |
posameznikom in kolonijo, po njegovem mnenju tudi | zgodovinar | človeka ne more misliti izven skupin, institucij | C |
da dejstva primera ustrezajo sistemu idej, | zgodovinar | pa pripisuje tej ustreznosti le malo pomembnosti | C |
kako je bil rezultat že določen z dejstvi. | Zgodovinar | pa mora, na drugi strani, držati do svojega | C |
da bi Bonaparta še lahko sramotno porazili. | Zgodovinar | zavzema pravilen odnos do polnosti življenja | C |
določen pogled na nalogo proučevanja zgodovine. | Zgodovinar | skuša odkriti smisle v ostankih neke dobe človeške | C |
ostankih neke dobe človeške zgodovine. Da bi | zgodovinar | izrazil ta ‘smisel’, mora organizirati zgodovinske | C |
nastala pripoved in iz katere je vzniknila. | Zgodovinar | potemtakem v preteklih pojavih prepozna določene | C |
vsaka oblika ima torej funkcijo. Še enkrat: | zgodovinar | ne poskuša, da bi te funkcije življenja ali | C |
sociološkim glediščem pogosto zabriše. Če hoče | zgodovinar | narediti svoj prikaz razumljiv, mora prevzemati | C |
druge. Zgodovina ne more brez njih, a resen | zgodovinar, | ki želi predstaviti živ in točen premislek o | C |
kakršne so grška, indijska in japonska. Čeprav se | zgodovinar | strinja, da je splošna delitev neustrezna, pa | C |
preseglo posamične podrobnosti. Vendar pa ima | zgodovinar | trojni izgovor, če ne opravičilo.Prvi je tale | C |
jih dokaže za resnične in pravilne. Izkušeni | zgodovinar | se čuti dovolj zanesljivega pri uporabi kriterija | C |
zanesljivega pri uporabi kriterija; le neizkušeni | zgodovinar | se nagiba zdaj k sprejemanju očitnih napačnih | C |
procesa, ki ga je nato konec 80. let angleški | zgodovinar | Peter Burke preimenoval v gibanje, so nastopali | C |
so izšli iz njih,« oziroma v dejstvu, da je | zgodovinar | v primerjavi z drugimi pričami posameznih pojavov | C |
posameznike, saj so jih vzpodbujale k akciji, toda | zgodovinar | mora posvetiti isto pozornost okoliščinam, v | C |
prepričanje, toda jaz sem starodaven fijakarski | zgodovinar. | « Kot kaže, mu je prav to stališče prineslo | C |
tudi večino svojih počitnic, je kasneje kot | zgodovinar | lažje razumel stvari, »ki so se jih morali drugi | C |
Zgodovina in različni pojmi časa[992] Vsak | zgodovinar | pri svojem delu razčlenjuje kronološko resničnost | C |
pa je ta nenehna razprava drugotnega pomena. | Zgodovinar | ima sedaj brez dvoma na razpolago novo časovno | C |
ki bo izključila vse druge. Če jo bo hotel | zgodovinar | sprejeti, bo moral biti pripravljen na spremembo | C |
Za njegovo potovanje skozi čas ga je opremil | zgodovinar. | Močno dvomim, da bi mu ura v sodobni Grčiji kaj | C |
glede na to upravičeno spraševale, kako naj | zgodovinar | razloži tako večplastne dogodke, kot so hladna | C |
vprašanje je vse prej kot preprost. Poleg tega si | zgodovinar | ne more pomagati s pregovorom: »Česar ne vem | C |
najrazličnejših teorij in usmeritev mora znajti vsak | zgodovinar | ali rečeno drugače, dandanes tudi dodiplomski | C |
historični kontekst postavlja vedno na novo, zato | zgodovinar | v nasprotju z literarnim kritikom ni le bralec | C |
strategijo narativne predstavitve. Poleg tega mora | zgodovinar | za uspešno interpretacijo določenega vira natančno | C |
Cambridge oziroma potem, ko se je kot izkušen | zgodovinar | in politični analitik ob pisanju Zgodovine | C |
Deutscher, ki ga je prepričal, da je na koncu vedno | zgodovinar | tisti, ki vzpostavi »hierarhijo pomembnih vzrokov | C |
razpravi o zgodovinopisju pa je poudarjal, da mora | zgodovinar | znati prisluhniti svojim virom, kar bi v Carrovem | C |
Kaj je zgodovina?[1032] (poglavje » | Zgodovinar | in njegova dejstva«) Hvaliti zgodovinarja zaradi | C |
delo, ni pa njegova bistvena naloga. Zato se | zgodovinar | upravičeno opira na tako imenovane »pomožne | C |
Dejstva govorijo le, kadar jih k temu pozove | zgodovinar: | on je tisti, ki se odloči, katerim dejstvom | C |
pomemben zgodovinski dogodek. Prav tako se je | zgodovinar | iz lastnih razlogov odločil, da je Cezarjevo | C |
vendar pa je zgodovina med drugim tudi to. | Zgodovinar | mora izbirati.Vera v trdno jedro zgodovinskih | C |
Dokumenti so bili skrinja zaveze v templju dejstev. | Zgodovinar | je k dejstvom pristopal spoštljivo in s sklonjeno | C |
pomena, dokler se z zadevo ne začne ukvarjati | zgodovinar, | ki jo dešifrira.Preden jih lahko uporabi, mora | C |
jo dešifrira. Preden jih lahko uporabi, mora | zgodovinar | dejstva vedno obdelati, pa naj izhajajo iz dokumentov | C |
Čemu ustreza neka vrsta hierarhije modulov: » | Zgodovinar | se zmeraj omejuje na izbiro med zgodovino, ki | C |
zna bralec, izhajajoč iz tega, o čemer govori | zgodovinar, | iz pomembnosti, ki jo navidez pripisuje tej | C |
kot vsi, svojo preteklost. Predvsem pa ve, da | zgodovinar | od strani do strani brez svarila spreminja ritem | C |
patafizični"[1038] problem, ne pa zgodovinski, kajti | zgodovinar | se ne obremenjuje s tem, da bi posvetil zgodovino | C |
Poleg tega je vedno znova poudarjal, da se mora | zgodovinar, | ki preučuje razvoj zgodovinopisja, podobno kot | C |
zgodovinskih okoliščin, katerih del je tudi | zgodovinar. | Po njegovem mnenju nihče ne more uiti vplivom | C |
preteklosti, kar pa po drugi strani ne pomeni, da | zgodovinar | ne bi smel imeti lastnega političnega ali verskega | C |
času ideologij[1041] V preteklosti je | zgodovinar | poučeval priložnostno.Odraslim ljudem je razlagal | C |
ali pa vsaj iz dobro vkoreninjenih predsodkov. | Zgodovinar | ni trdil, da je raziskal skrivnosti človeškega | C |
zaključkov. Nepotrebno je pristaviti, da se bo pravi | zgodovinar | vedno razveselil vsakega novega odkritja, čeprav | C |
osebno preteklost. Na drugi strani pa oprezen | zgodovinar | ne bo živel v samoprevari, da zgodovina lahko | C |
avtorjev, ki so ugotavljali, na kakšen način | zgodovinar | oblikuje svojo zgodbo (zgodovino) oziroma na | C |
njihovo odgovornost do »najdenih« dejstev. » | Zgodovinar | postopa induktivno«, pravi Frye, »zbira svoja | C |
R. G. Collingwood je vztrajal pri tem, da je | zgodovinar | predvsem pripovedovalec zgodb, in predlagal | C |
vključi v zaključeno zgodbo. To pomeni, da | zgodovinar | v svoje razumevanje zgodovinskega zapisa vpelje | C |
občinstvo, za katerega piše. Res je, da lahko | zgodovinar | tudi zgreši.Domnevam, da bi nihče zapletanja | C |
da so zapletene na tak način. Vse, kar mora | zgodovinar | storiti, da bi tragično situacijo pretvoril | C |
preučevanja danega kompleksa dogodkov prične | zgodovinar | dojemati možno obliko zgodbe, ki bi jo takšni | C |
si jih ogledati zato, da bi videli, če jih je | zgodovinar | v svoji pripovedi ustrezno reproduciral.Tega | C |
poskuse, da bi izdelal njegov model. Če je | zgodovinar | to storil le za nas, bi morali biti na istem | C |
tip zgodbe ali mythos, za katerega se je | zgodovinar | odločil, da ga bo uporabil kot ikono strukture | C |
pojavitve. Kajti »kronika« dogodkov, iz katere | zgodovinar | izoblikuje svojo zgodbo o tem, »kaj se je zares | C |
dozdevne zgodovinske kontinuitete«, ki naj bi jih | zgodovinar | našel v zapisu, »zagotavljajo zgolj goljufivi | C |
zgolj goljufivi obrisi«, ki jih zapisu vsili | zgodovinar. | Ti »goljufivi obrisi« so po njegovem mnenju produkt | C |
način, da iz njih naredimo razumljivo zgodbo, | zgodovinar | te dogodke obremeni s simbolnim pomenom razumljive | C |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |