zgodovinar (201-300)

trdil, da je skoraj nemogoče postati res velik	zgodovinar.	To se mu je zdela ena najredkejših intelektualnih	C
primeri navadno izgubijo pri živosti. Popoln	zgodovinar	mora imeti dovolj močno domišljijo, da naredi	C
govorili o zgodovini. Johnson sklepa takole:	Zgodovinar	pripoveduje bodisi nekaj, kar je resnično, bodisi	C
nekaj, kar ni resnično: v drugem primeru ni	zgodovinar;	v prvem primeru pa ne more pokazati svojih veščin	C
v preteklosti, mora ravnati enako. Če pa se	zgodovinar	ukvarja le z javnimi posli, vojnami, kongresi	C
pogovore s peščico visokih uslužbencev. Popoln	zgodovinar	je tisti, ki zna v svojemu delu prikazati značaj	C
vsaki vrstici s primernimi podobami. Če bi	zgodovinar,	kakršnega si želimo, pisal zgodovino Anglije	C
dosti manj vredna od njihovih. A resnično velik	zgodovinar	bi si znal gradivo, ki si ga je prisvojil romanopisec	C
bolniku ni več mogoče pomagati z zdravili.	Zgodovinar,	kakršnega smo poskusili opisati, bi bil resnično	C
brezdanji kakor človekova duša in usoda, bo	zgodovinar	opisoval in ga znanstveno proučeval, lahko rečemo	C
uveljavilo staro načelo delitve dela. Politični	zgodovinar,	nekoč skorajda edini, ki je obdeloval zgodovino	C
poučnega žurnalista, ne bomo pa ga več klicali	zgodovinar.	Četudi politični zgodovinar opravi svoje delo	C
ga več klicali zgodovinar. Četudi politični	zgodovinar	opravi svoje delo z vso mogočo popolnostjo,	C
številne kolege. Prvi izmed njih je cerkveni	zgodovinar;	skozi katoliški ali sektaški pogled si prizadeva	C
priskrbela nekaj pregleda nad celoto; če bo vsak	zgodovinar	dobro pogledal okoli sebe s svoje poti, če bo	C
nenazadnje dokazuje tudi drugi pomemben francoski	zgodovinar	tega časa, Henri Martin (1810‐1883), ki je	C
moderne zgodovine« zgodilo vse. Kot kraljevi	zgodovinar	in avtor obsežne pruske zgodovine (Neun Buecher	C
ne slabi naše prejšnje razlage. Kajti prvič,	zgodovinar	potrebuje, nič manj kot politik, natančno in	C
stanju države temeljijo vzroki dogodkov, ki jih	zgodovinar	raziskuje. In drugič, in to je bistveno, ta	C
spoštovanem, ta neguje preteklost kot antikvarni	zgodovinar;	in samo tisti, ki ga duši neka zdajšnja stiska	C
vsakega posebej,« je dejal in zatrdil, da lahko	zgodovinar	vidi le odkrušek resnice; če pa vendarle lahko	C
skoraj tri generacije kasneje zapisal slovenski	zgodovinar	Marko Štuhec: »Ne vem, ali ima pripovednost	C
lahko veliko bolj pomaga avtor, ki je bolj kot	zgodovinar	znan kot sociolog.To je bil Nemec Max Weber	C
izkustvenega znanja«. Se pravi, da vse, kar lahko	zgodovinar	ponudi, ne presega bolj ali manj tipičnih formulacij	C
Dilthey (1833‐1911), ki je opozoril na to, da je	zgodovinar	neločljivi del lastnih preučevanj in kot tak	C
Fiziolog preučuje njegovo telo, psiholog in	zgodovinar	pa si delita študij njegove duše.Psiholog ugotavlja	C
sposobnosti, moč razuma, kakšna je njegova zavest.	Zgodovinar	pa opazuje spremembe, tisto, kar je v človekovi	C
vzrokih in učinkih in še vse drugo, s čimer lahko	zgodovinar	osvetli preteklost.Umetnost zgodovine, tako	C
pa za njihovo vključitev. Ni bil hladnokrvni	zgodovinar	tisti, ki je odkril, da Cromwell ni bil hipokrit	C
ima sama po sebi kar najvišjo vrednost, če jo	zgodovinar	s svojim razumom in s svojo imaginacijo ustrezno	C
občutljiva in najbolj vzgojna funkcija, ki jo	zgodovinar	lahko opravi.To je veliko težje kakor na pamet	C
vsakdanjega napornega dela, ki ga mora opravljati vsak	zgodovinar	dobro in vdano, če hoče biti pravi pripadnik	C
zbiranje dejstev in presoja evidenc. »Vsak veliki	zgodovinar	je bil tudi Starinar,« [975] je rekel Stubbs	C
imaginativna ali spekulativna funkcija, ko se	zgodovinar	igra z dejstvi, ki jih je zbral, ko prebira	C
izobčile 'literarne zgodovinarje', prihodnji	zgodovinar	pa se mora zadovoljiti z ubogimi učbeniki, če	C
mnenja posameznika. In ni mogoče, da bi posamezen	zgodovinar	videl več kakor le drobec resnice: če vidi vse	C
posameznikom in kolonijo, po njegovem mnenju tudi	zgodovinar	človeka ne more misliti izven skupin, institucij	C
da dejstva primera ustrezajo sistemu idej,	zgodovinar	pa pripisuje tej ustreznosti le malo pomembnosti	C
kako je bil rezultat že določen z dejstvi.	Zgodovinar	pa mora, na drugi strani, držati do svojega	C
da bi Bonaparta še lahko sramotno porazili.	Zgodovinar	zavzema pravilen odnos do polnosti življenja	C
določen pogled na nalogo proučevanja zgodovine.	Zgodovinar	skuša odkriti smisle v ostankih neke dobe človeške	C
ostankih neke dobe človeške zgodovine. Da bi	zgodovinar	izrazil ta ‘smisel’, mora organizirati zgodovinske	C
nastala pripoved in iz katere je vzniknila.	Zgodovinar	potemtakem v preteklih pojavih prepozna določene	C
vsaka oblika ima torej funkcijo. Še enkrat:	zgodovinar	ne poskuša, da bi te funkcije življenja ali	C
sociološkim glediščem pogosto zabriše. Če hoče	zgodovinar	narediti svoj prikaz razumljiv, mora prevzemati	C
druge. Zgodovina ne more brez njih, a resen	zgodovinar,	ki želi predstaviti živ in točen premislek o	C
kakršne so grška, indijska in japonska. Čeprav se	zgodovinar	strinja, da je splošna delitev neustrezna, pa	C
preseglo posamične podrobnosti. Vendar pa ima	zgodovinar	trojni izgovor, če ne opravičilo.Prvi je tale	C
jih dokaže za resnične in pravilne. Izkušeni	zgodovinar	se čuti dovolj zanesljivega pri uporabi kriterija	C
zanesljivega pri uporabi kriterija; le neizkušeni	zgodovinar	se nagiba zdaj k sprejemanju očitnih napačnih	C
procesa, ki ga je nato konec 80. let angleški	zgodovinar	Peter Burke preimenoval v gibanje, so nastopali	C
so izšli iz njih,« oziroma v dejstvu, da je	zgodovinar	v primerjavi z drugimi pričami posameznih pojavov	C
posameznike, saj so jih vzpodbujale k akciji, toda	zgodovinar	mora posvetiti isto pozornost okoliščinam, v	C
prepričanje, toda jaz sem starodaven fijakarski	zgodovinar.	« Kot kaže, mu je prav to stališče prineslo	C
tudi večino svojih počitnic, je kasneje kot	zgodovinar	lažje razumel stvari, »ki so se jih morali drugi	C
Zgodovina in različni pojmi časa[992] Vsak	zgodovinar	pri svojem delu razčlenjuje kronološko resničnost	C
pa je ta nenehna razprava drugotnega pomena.	Zgodovinar	ima sedaj brez dvoma na razpolago novo časovno	C
ki bo izključila vse druge. Če jo bo hotel	zgodovinar	sprejeti, bo moral biti pripravljen na spremembo	C
Za njegovo potovanje skozi čas ga je opremil	zgodovinar.	Močno dvomim, da bi mu ura v sodobni Grčiji kaj	C
glede na to upravičeno spraševale, kako naj	zgodovinar	razloži tako večplastne dogodke, kot so hladna	C
vprašanje je vse prej kot preprost. Poleg tega si	zgodovinar	ne more pomagati s pregovorom: »Česar ne vem	C
najrazličnejših teorij in usmeritev mora znajti vsak	zgodovinar	ali rečeno drugače, dandanes tudi dodiplomski	C
historični kontekst postavlja vedno na novo, zato	zgodovinar	v nasprotju z literarnim kritikom ni le bralec	C
strategijo narativne predstavitve. Poleg tega mora	zgodovinar	za uspešno interpretacijo določenega vira natančno	C
Cambridge oziroma potem, ko se je kot izkušen	zgodovinar	in politični analitik ob pisanju Zgodovine	C
Deutscher, ki ga je prepričal, da je na koncu vedno	zgodovinar	tisti, ki vzpostavi »hierarhijo pomembnih vzrokov	C
razpravi o zgodovinopisju pa je poudarjal, da mora	zgodovinar	znati prisluhniti svojim virom, kar bi v Carrovem	C
Kaj je zgodovina?[1032] (poglavje »	Zgodovinar	in njegova dejstva«) Hvaliti zgodovinarja zaradi	C
delo, ni pa njegova bistvena naloga. Zato se	zgodovinar	upravičeno opira na tako imenovane »pomožne	C
Dejstva govorijo le, kadar jih k temu pozove	zgodovinar:	on je tisti, ki se odloči, katerim dejstvom	C
pomemben zgodovinski dogodek. Prav tako se je	zgodovinar	iz lastnih razlogov odločil, da je Cezarjevo	C
vendar pa je zgodovina med drugim tudi to.	Zgodovinar	mora izbirati.Vera v trdno jedro zgodovinskih	C
Dokumenti so bili skrinja zaveze v templju dejstev.	Zgodovinar	je k dejstvom pristopal spoštljivo in s sklonjeno	C
pomena, dokler se z zadevo ne začne ukvarjati	zgodovinar,	ki jo dešifrira.Preden jih lahko uporabi, mora	C
jo dešifrira. Preden jih lahko uporabi, mora	zgodovinar	dejstva vedno obdelati, pa naj izhajajo iz dokumentov	C
Čemu ustreza neka vrsta hierarhije modulov: »	Zgodovinar	se zmeraj omejuje na izbiro med zgodovino, ki	C
zna bralec, izhajajoč iz tega, o čemer govori	zgodovinar,	iz pomembnosti, ki jo navidez pripisuje tej	C
kot vsi, svojo preteklost. Predvsem pa ve, da	zgodovinar	od strani do strani brez svarila spreminja ritem	C
patafizični"[1038] problem, ne pa zgodovinski, kajti	zgodovinar	se ne obremenjuje s tem, da bi posvetil zgodovino	C
Poleg tega je vedno znova poudarjal, da se mora	zgodovinar,	ki preučuje razvoj zgodovinopisja, podobno kot	C
zgodovinskih okoliščin, katerih del je tudi	zgodovinar.	Po njegovem mnenju nihče ne more uiti vplivom	C
preteklosti, kar pa po drugi strani ne pomeni, da	zgodovinar	ne bi smel imeti lastnega političnega ali verskega	C
času ideologij[1041] V preteklosti je	zgodovinar	poučeval priložnostno.Odraslim ljudem je razlagal	C
ali pa vsaj iz dobro vkoreninjenih predsodkov.	Zgodovinar	ni trdil, da je raziskal skrivnosti človeškega	C
zaključkov. Nepotrebno je pristaviti, da se bo pravi	zgodovinar	vedno razveselil vsakega novega odkritja, čeprav	C
osebno preteklost. Na drugi strani pa oprezen	zgodovinar	ne bo živel v samoprevari, da zgodovina lahko	C
avtorjev, ki so ugotavljali, na kakšen način	zgodovinar	oblikuje svojo zgodbo (zgodovino) oziroma na	C
njihovo odgovornost do »najdenih« dejstev. »	Zgodovinar	postopa induktivno«, pravi Frye, »zbira svoja	C
R. G. Collingwood je vztrajal pri tem, da je	zgodovinar	predvsem pripovedovalec zgodb, in predlagal	C
vključi v zaključeno zgodbo. To pomeni, da	zgodovinar	v svoje razumevanje zgodovinskega zapisa vpelje	C
občinstvo, za katerega piše. Res je, da lahko	zgodovinar	tudi zgreši.Domnevam, da bi nihče zapletanja	C
da so zapletene na tak način. Vse, kar mora	zgodovinar	storiti, da bi tragično situacijo pretvoril	C
preučevanja danega kompleksa dogodkov prične	zgodovinar	dojemati možno obliko zgodbe, ki bi jo takšni	C
si jih ogledati zato, da bi videli, če jih je	zgodovinar	v svoji pripovedi ustrezno reproduciral.Tega	C
poskuse, da bi izdelal njegov model. Če je	zgodovinar	to storil le za nas, bi morali biti na istem	C
tip zgodbe ali mythos, za katerega se je	zgodovinar	odločil, da ga bo uporabil kot ikono strukture	C
pojavitve. Kajti »kronika« dogodkov, iz katere	zgodovinar	izoblikuje svojo zgodbo o tem, »kaj se je zares	C
dozdevne zgodovinske kontinuitete«, ki naj bi jih	zgodovinar	našel v zapisu, »zagotavljajo zgolj goljufivi	C
zgolj goljufivi obrisi«, ki jih zapisu vsili	zgodovinar.	Ti »goljufivi obrisi« so po njegovem mnenju produkt	C
način, da iz njih naredimo razumljivo zgodbo,	zgodovinar	te dogodke obremeni s simbolnim pomenom razumljive	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani