nova beseda iz Slovenije
Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) VSEBINA | ZALIKA | IN GUSTI 4 ZLATI KRALJEVIČ 9 IGNACIJA IN NJEN | A |
75 RAZBOJNIKOVA USODA 79 . / . / stran 4 . / | ZALIKA | IN GUSTI Bilo je v davnih časih, ko so bile | A |
bila tako počaščena in ganjena,« je odvrnila | Zalika | in mu poljubila kraljevsko roko.»Tvojega snubljenja | A |
še tako zaraščenih poteh,« mu je dopovedovala | Zalika. | »Kdajkoli si boš to zaželel, rada prideva na | A |
plesalci so jo skušali zabavati ob večerih. Toda | Zalika | je ob tem le zapirala oči in se ves čas svojega | A |
svojo žalostjo obhodil že vso deželo. Ko je | Zalika | že od daleč zaslišala njegove gosli, je takoj | A |
ve čer, da ji sami doma ne bo predolg čas. | Zalika | je bila hči Serajnikovega soseda Mikla. Miklovo | A |
oddaljena; visoko sadno drevje jo je obdajalo. | Zalika | je bila edini otrok pri Miklovih.Oče je imel | A |
Njena edina sreča in veselje je bila odslej | Zalika. | Njo je redila in odgojevala, kakor koli je mogla | A |
in ti pripovedujejo o njeni žalostni usodi. | Zalika | pa se ni ponašala s svojim zakladom.Dobro je | A |
svojo pravo vrednost. To je znala tudi naša | Zalika. | In če ji je katera tovarišica zavidala njeno | A |
rožici, katero slana lahko čez noč pogubi. | Zalika | je bila ponižno dekle in je živela le za dom | A |
nobeden tekmovati. In to bi bilo tudi zastonj; | Zalika | je od nekdaj že rada videla Mirka, svojega tovariša | A |
v njej prava Italijanka. Medtem ko je bila | Zalika | velike postave, šibke rasti in ravna kakor sveča | A |
na njej. Bila je gibčna, šaljiva in šegava; | Zalika | pa bolj resna, častitljiva in dostojna.Zaliki | A |
njenim, kakor svila tankim in lepim lasem. Če je | Zalika | v nedeljo ali praznik oblekla narodno slovensko | A |
ripisovati njeni mrzli ljubezni. Domišljal si je, da | Zalika | ne ljubi iskreno, ker ne kaže, kakor Almira | A |
prijateljstva do njega. Zdelo se mu je celo, da se | Zalika | le nalašč dela prijazno proti njemu, zato da | A |
posestnika. Povrh jo je Almira še obrekovala, češ, | Zalika | se kaj rada ozira po drugih in njeno pobožno | A |
Terjal je od nje, naj se opraviči. Ali | Zalika | mu ni na taka vprašanja odgovarjala na dolgo | A |
je jela umirati. Te izpremembe na Mirku je | Zalika | že dolgo časa opazovala.Tudi oče Serajnik sam | A |
stopila oče Serajnik in Mirko v sobo, se je hotela | Zalika | z materjo posloviti; saj ne bi mogla mirno govoriti | A |
ustavi deklico rekoč: »Zakaj tako hitro domov, | Zalika? | Ali se me bojiš, da nočeš zdaj, ko sem prišel | A |
Serajnik globoko in pogleda dekletu v obraz. Ali | Zalika | zre nepremično v tla. Skrivala je svoje lice | A |
Mirko. Šele ko jo prime za desnico, povzdigne | Zalika | glavo in spozna svojega prijatelja.A takoj mu | A |
močjo človeškega srca.« Te besede je govorila | Zalika | milo in nežno, da bi bile lahko omečile trdo | A |
in Mirko ji je odgovoril: »Ali mi še moreš, | Zalika, | biti tako vdana kot nekdaj?« Deklica | A |
ji pogleda živo v solzne oči in pristavi: » | Zalika, | v slabih urah svojega življenja sem res dvomil | A |
Boga, naj blagoslovi zvezo njihovih otrok. | Zalika | se kar hitro odtrga Mirkovemu objemu in pristopi | A |
in gospodar. Prepričan sem, da mu bo pomagala | Zalika | v vseh stiskah in nadlogah, kakor je pomagala | A |
potem pa prisede zopet k naši družbi. »Tu imaš, | Zalika, | srebrno svetinjo s podobo Matere božje.To svetinjo | A |
Iskrena in goreča molitev ti bo pomagala.« | Zalika | prejme svetinjo iz starčevih rok in jo pobožno | A |
bil še močan in čil mož. Tako tudi tvoj oče, | Zalika, | in njegov brat, tvoj stric Marko.Sveta beseda | A |
vzeti konec v boju za sveto vero. Ali čuj, | Zalika, | kaj se je zgodilo! Turki so oblegali | A |
a v tistem trenutku odbije k sreči tvoj oče, | Zalika, | namenjeni udarec ter prebode sovražnika, da | A |
nekdanjega prijatelja. Po kratkem molku pa ga | Zalika | zaprosi, naj ji pove, kaj se je zgodilo potem | A |
v naročju meniha Kapistrana, tvojemu očetu, | Zalika, | sem zatisnil jaz na veke oči. V tehle | A |
besedam in šel v boj proti Tur kom. Le ti, le ti, | Zalika, | si mu bila vedno na jeziku; le o tebi je govoril | A |
ubogo mater. Obljubil sem mu, da postane njegova | Zalika | moja hči, to je žena mojega Mirka. Po | A |
On namreč ni dolgo preživel tvojega očeta, | Zalika. | Saj pa tudi ni več imel one srebrne svetinje | A |
Peto poglavje Pozno je že bilo, ko sta se | Zalika | in njena mati poslovili od Serajnikovih.Veselega | A |
Nobeden naših nočnih potnikov, niti Mirko niti | Zalika | niti njena mati, se ni ozrl nocoj na to poslopje | A |
plano... In glej, tamle mimo nje korakata Mirko in | Zalika. | Zdaj je videla, da spremlja mladenič deklico | A |
roko; zdaj je zopet čula, kako navdušena govori | Zalika | o svoji neskončni sreči in zvesti ljubezni do | A |
obrekuje poštene deklice. Vedi, da je od danes | Zalika | moja nevesta in da postane moja žena.Tako mi | A |
deklet za sužnost. Med njimi bo seveda najlepša | Zalika. | Ta jim bo ugajala. | A |
svoj dom in v njegovi hiši je prenočila tudi | Zalika | z materjo vred. Mirko pa je ostal na | A |
kaj neljubega, da si tako zamišljena. Govori, | Zalika! | « »Bog ne daj, da bi vse sanje bile resničn | A |
pa zdaj pogladil nagubano čelo. Če ga je pa | Zalika | vprašala, kaj tako premišlja, se je nalašč izognil | A |
Huda rana mu je zevala na glavi. | Zalika | vzame hitro vina in vode, mu izpere rano in | A |
glasovi so se razlegali daleč tja po dolini. | Zalika | se je oklenila svojega ženina.Kakor z železnimi | A |
!« »Pokličite, oče, ubogo deklico!« odvrne | Zalika | v krščanski ljubezni. »Ta gotovo nič ne ve o | A |
pogumnost in odločnost med vsemi je kazala nesrečna | Zalika. | Bila je očetu Serajniku in vsem velika pomočnica | A |
Mirka nesrečne pogube. Z resnimi očmi se je | Zalika | ozirala tja na Gradišče, kjer se je bojeval | A |
ne izgubi pravega mesta v temoti. Medtem je | Zalika, | sedeč pri vhodu na skali, vedno molila.V strahu | A |
si je bobneč delal pot med ostrimi skalami. | Zalika | pogleda proti Gradišču in jame zopet tožiti | A |
kateremu pretresajo morilne misli dušo in srce. | Zalika | poprime nesrečno deklico in jo odvede v skalnati | A |
poveljnika. Pod Rožco sta bili v tem času zopet | Zalika | in Almira na straži.Obedve sta molčali zamišljeno | A |
Skrival ga je oče Serajnik. | Zalika | mi je, nič hudega sluteč, naznanila mesto, kjer | A |
Gradišče je v turških rokah. Kje je | Zalika, | Mirkova nevesta in žena? Pokličite jo!« | A |
svoje naročje. V skalnati votlini je začula | Zalika | znane glasove.Prišedši k izhodu je spoznala | A |
Usmili se nesrečne žene!« »Umiri se, | Zalika! | « jo tolaži Davorin. »Tvoj Mirko, tvoj ženin | A |
noč, oče, zbogom, mati!« Izgovorivši se hoče | Zalika | iztrgati od svojih staršev ter iti naravnost | A |
toda oče Serajnik jo ustavi rekoč: »Stoj, | Zalika! | Ti si ravno tako moj otrok kakor Mirko. | A |
kakor da umrjeva oba.« »Ti ostaneš pri meni, | Zalika, | « pristavi Serajnik. »Ne pustim te od sebe. | A |
Bog mi pomagaj!« »Tolaži se, ljuba moja | Zalika! | Pomiri se!« | A |
v gosti temi iz skalnate votline. Bila sta | Zalika | in Davorin.Prva, zavita v dolgo turško haljo | A |
na Gradišče, Davorin?« vpraša potem radovedna | Zalika. | »Mi smo shranjevali ključ, ki odpira v Strelčevi | A |
močno zapahnjena.« Nato stopata tiho dalje in | Zalika | je medpotoma stiskala majhno podobico Matere | A |
strasti. Zlobno dekle ni moglo trpeti, da bi | Zalika | objela, četudi v ječi, svojega ženina Mirka | A |
zgodaj so jih privedli v glavni stan. Davorin in | Zalika | sta pisano gledala svojo izdajalko, zakaj spoznala | A |
ne mogel ločiti od njenega milega pogleda. | Zalika | zre nepremično na tla.Rdečica oblije njeno lice | A |
zblaznel, ko je izvedel, da je ujeta njegova | Zalika. | Hipoma je sklenil, da jo mora rešiti. | A |
in čislana. Ali pa mislite, da je bila naša | Zalika | v tem bogastvu in tej krasoti tudi srečna in | A |
usahne in ovene, tako je hirala in venela tudi | Zalika, | odkar je živela kot nesrečna sužnica na Turškem | A |
ne ure, niti minute, da bi ne bila nesrečna | Zalika | mislila na svojega Mirka, na očeta Serajnika | A |
zadene grozovita smrt, polna muk in groze. | Zalika | se je kar stresla na životu, ko so ji sporočili | A |
raztrgati, ako ne izpolni njegove želje. Toda | Zalika | je bila trdna v svoji veri, neomahljiva v svojih | A |
prevzel trud in spanec. Obnemogla je zaspala | Zalika | kleče na tleh, sliko Matere božje v rokah držeč | A |
Devica me hočeta rešiti iz grozne sužnosti.« In | Zalika | jame radostno poljubovati pismo.Samega veselja | A |
Sedemnajsto poglavje Težko je | Zalika | pričakovala večera.O polnoči, si je mislila | A |
O polnoči potrka res nekdo na vrata. | Zalika | se strese od samega strahu.Trepeče kakor šiba | A |
upognjen, sivolas mož z dolgo sulico v roki. | Zalika | se te prikazni prestraši in stopi nazaj.Od samega | A |
Govori, mila žena!« Začudena pogleda | Zalika | nemirnega starčka, ki kleči pred njo.Nerazumljive | A |
njegovi podobi Matere božje. Sedaj je pokazala | Zalika | svojemu stricu Kapistranovo svetinjo.On jo je | A |
S solzami v očeh pa te najdem zopet, draga | Zalika, | ali sam brez tvojega očeta, in povrh še v tuji | A |
tem močneje, čim dlje te gledam, ljuba moja | Zalika. | Rešiti te moram, moje dete. | A |
Privedel te bom v naročje tvojemu dragemu Mirku!« | Zalika | se je čudila nad spremembo sivolasega moža. | A |
Dolgo sta se pogovarjala naša prijatelja. | Zalika | je s solzami v očeh tožila, kako jo je zvijačno | A |
Večkrat so ju že bili jezdeci zasledili. Ali | Zalika | in Marko sta se jim vselej srečno umaknila. | A |
pesjani njiju sled. Čestokrat je tedaj slišala | Zalika, | kakor pripoveduje koroška narodna pesem, da | A |
turški pridejo ter ugrabijo nesrečnega moža. | Zalika, | to videč, jame vpiti in klicati na pomoč. A | A |
nesrečno ženo in dere za njo do reke Donave. | Zalika | se vrže vsa obupana v peneče valove, srečno | A |
Preteklo je že sedem let, odkar se je poročila | Zalika. | Na dan njene poroke je prihrul divji Turek, in | A |
ječe, a pri tem početju jo je nekdo izdal. | Zalika | je prišla v sužnost.S seboj je imela en sam | A |
pa tudi neozdravne srčne bolečine. Predraga | Zalika | je začela prezirati dolgo in iskreno njegovo | A |
take slabosti kaj rade svojim ljubimcem. Toda | Zalika | je bila krščansko in pametno dekle.Hotela je | A |
ljubi, šele potem bi ji bil dejal: »Draga | Zalika, | dosti dolgo se že gledava, čas je, da se poročiva | A |
domu in da je zvedel iz mojih ust, zakaj mu | Zalika | ni priznala svoje ljubezni.To se ve, da se mu | A |
se mu je zdaj na vso moč mudilo domov. Uboga | Zalika | je bila skoraj zblaznela, ko je slišala, da | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |