zakon (801-900)

legalni poti zapravi energijo prve geste, je	zakon	libidinalno šibek, neučinkovit.Sade si zato	C
zatiram tudi sam, ko pride vrsta name, kakor	zakon,	proti kateremu sem povsem brez moči.Neprimerno	C
zaustaviti ali onemogočiti krivice, ki jih povzroča	zakon.	" Skratka, strasti mojega soseda so po Sadu manj	C
lahko rečem "zdaj sem jaz na vrsti". Vedno je	zakon	tisti, ki je na vrsti, nikdar jaz. Seveda pa	C
Sadist ve, da s tem, ko išče užitek, izpolnjuje	zakon	narave. Skratka, sadistova vednost je najprej	C
pravega zakona, zakona narave, ki je hkrati	zakon	užitka, kakor tudi glede izvora zakonov, ki	C
užitka, je ta zli užitek, vpisan v sam naravni	zakon.	Volja do užitka sovpade z voljo po destrukciji	C
oziroma užitka. Sade ločuje dve vrsti zakonov:	zakon	z veliko začetnico, ki je zakon narave, in zakone	C
vrsti zakonov: zakon z veliko začetnico, ki je	zakon	narave, in zakone-konvencije, ki jih vsiljuje	C
konfliktu z družbenim zakonom. Kajti Sadov naravni	zakon	je negacija moralne zapovedi kakor tudi zakona	C
ker zapoveduje tisto, kar juridično-moralni	zakon	prepoveduje: namreč užitek.Prvemu Drugemu, ki	C
izgine, saj tudi ne more izginiti, ker noben	zakon	ne more dokončno izkoreniniti strasti, ki so	C
denimo, s polarizacijo močni/šibki, kot to hoče	zakon,	pomeni za Sada denaturalizacijo strasti, njihovo	C
bi bilo skupno to, da se ne ozirajo na noben	zakon,	nobeno avtoriteto, zato ker zanje Drugi ne eksistira	C
politične-pravne ureditve, v kateri je eksces	zakon.	Realizacija despotizma strasti v polju politike	C
užitka, ki je za Sada najvišji in edini legitimni	zakon?	Da pri Sadu ni enoumnega odgovora na vprašanje	C
vprašanje, kaj je najvišji in edini legitimni	zakon,	je razvidno že iz tega, da ponuja tri sukcesivne	C
s tistimi, ki mu niso enaki. Ker je naravni	zakon	zadnji vir vsake legitimnosti, se zdi, da je	C
uresničevati zahteve despotizma užitka? Edino	zakon	narave lahko legitimira pravico do užitka vsakogar	C
nad vsemi. Despotizem, ki ga vsakomur nalaga	zakon	narave, seveda ne more temeljiti na recipročnosti	C
nobene svobode glede na tisti pravi, najvišji	zakon	narave.Človek ni najprej svoboden, potem pa	C
potem pa se podredi zakonu narave, pač pa je	zakon	narave tisti, ki omogoči subjektu, da se osvobodi	C
uveljavljal svojo lastno voljo, pač pa naravni	zakon.	Subjekt je svoboden zato, da uveljavlja zakon	C
zakon. Subjekt je svoboden zato, da uveljavlja	zakon	narave, ne svoj zakon.Sade torej že od začetka	C
svoboden zato, da uveljavlja zakon narave, ne svoj	zakon.	Sade torej že od začetka jasno postavi asimetrijo	C
Absolutni primat ima veliki Drugi, narava in njen	zakon	kot brezpogojna zapoved, ki je zmerom že razlastila	C
recimo, razpolaganja z lastnim telesom. Naravni	zakon	si je subjekta podredil že od začetka - in to	C
Moški imajo pravico - to pravico jim daje	zakon	narave, zakon strasti - da vzpostavijo take	C
pravico - to pravico jim daje zakon narave,	zakon	strasti - da vzpostavijo take institucije, sprejemajo	C
svobodnega razpolaganja z lastnim telesom. S tem, da	zakon	narave razlasti subjekta, mu odvzame telo, s	C
s tem, da ga podredi imperativu strasti, ta	zakon	hkrati že predpisuje, zahteva obvezno dajanje	C
uporabljajoč orožja same civilizacije (prepovedi,	zakon,	prisilo, institucije ...).Ob vsem poudarjanju	C
užitek, ko ni več Drugega, ki bi mu predpisoval	zakon.	Sade hoče namreč nemogoče: ohraniti užitek, ki	C
poistoveti s kaprico. Sadovska volja je volja, katere	zakon	je ravno zanikanje vsakega zakona: kaprica.	C
logosu se spopadata dve volji: volja, ki spoštuje	zakon,	mero logosa, in volja, ki se je emancipirala	C
ker se agensu ne vsiljuje od zunaj, pač pa je	zakon,	ki si ga sam daje.Seneka formulira problem volje	C
modrec kot popoln gospodar svoje duše daje tak	zakon,	kakršnega hoče. Vsi stoiki se strinjajo, da	C
konkretnih posebnosti, ni Kantov anonimni moralni	zakon.	Jaz, ki se identificira s proairesis, ne izgine	C
ustavijo na točki, "na kateri se zavozlata želja in	zakon"	. Stoiki ne vidijo, da "njihova ataraksija odpravlja	C
kot zavrženega." Stoiki po Lacanu zgrešijo	zakon,	ker je zanje predstava, da bi sam zakon klical	C
zgrešijo zakon, ker je zanje predstava, da bi sam	zakon	klical svojo transgresijo, nepojmljiva, nemogoča	C
nemogoča. Skratka, stoiki ne vidijo, da s tem, ko	zakon	povzdigujejo skorajda v božanstvo, le-tega pravzaprav	C
s stoiki dovzeten za to, kako greh izrablja	zakon,	ki ga krši, kako ga uporablja, zato da bi zapeljal	C
bi lahko rekli, da jo vseskozi vodi, dirigira	zakon,	saj je njen edini telos kršitev zakona, provokacija	C
se sadistu ni treba truditi, da bi predpisal	zakon	Drugemu, da bi se "polastil volje" svoje žrtve	C
definirana kot "lastnost volje, da je sama sebi	zakon	(neodvisno od vseh lastnosti predmetov hotenja	C
oziroma neugodja. Načelo ugodja je po Kantu	zakon	dobrega kot Wohl, tj. zakon, ki meri na subjektovo	C
ugodja je po Kantu zakon dobrega kot Wohl, tj.	zakon,	ki meri na subjektovo dobrobit, blaginjo.Ker	C
zmerom. Za prvega je mogoče reči, da spoštuje	zakon	po črki ..., za drugega pa, da ga spoštuje po	C
tudi hočem, da naj bi moja maksima postala obči	zakon.	" Kant torej z operacijo, ki je analogna Descartesovi	C
soočen z nobenim objektom več, naleti na neki	zakon"	. Gola zakonitost ni edino načelo, ki lahko določa	C
za samovoljo Willkür, ki lahko sicer izbere	zakon,	vendar brez jamstva, da bo tej subjektovi volji	C
ko poslej hoče le po zakonu oziroma glede na	zakon.	Kajti daleč od tega, da bi bila volja končnega	C
maksime dobre volje. Skratka, če se moralni	zakon	nalaga človeku, kakor da bi prihajal od drugod	C
čutna nagnjenja. To je razlog, zakaj se moralni	zakon	daje v obliki kategoričnega imperativa, ko se	C
Zanjo je kriv odpor čutnosti. V resnici šele	zakon	razkrije subjektu, kaj v resnici hoče.Zato najdemo	C
mogoče edino, če je določitveni razlog volje	zakon,	natančneje, obča zakonodajna forma. Tako definirana	C
eksplicitno: ni svobode volje brez zakona, šele	zakon	je tisti, ki subjektu omogoči, da spozna, da	C
dejstva uma. A k čemu pravzaprav obvezuje moralni	zakon?	Po Kantu moralni zakon obvezuje zgolj k temu	C
pravzaprav obvezuje moralni zakon? Po Kantu moralni	zakon	obvezuje zgolj k temu, da subjekt more hoteti	C
. katere maksima, če je postavljena za obči	zakon,	nikdar ni v protislovju sama s sabo." Kategorični	C
dovoljuje, da bi mu pogoji bivanja predpisovali	zakon.	Ko kategorični imperativ subjektu odkrije njegovo	C
skladu z moralnim zakonom, skratka, da bo zavrnil	zakon,	ker bo privolil v nekaj drugega, nagon po samoohranitvi	C
neznana." To pomeni, da je izvirna privolitev v	zakon	(ali zavrnitev) tista, ki pravzaprav šele determinira	C
Kanta nepojmljivo, da bi subjekt ne privolil v	zakon,	saj je prav ta akt privolitve tisti, ki ga konstituira	C
konstituira kot subjekta. Hkrati pa ta privolitev v	zakon	subjekta razcepi, s tem da položi na eno stran	C
Tu ni nobenega nanašanja volje na moralni	zakon	kot pri Kantu: kartezijanska volja je dobra	C
to zato, ker je na mesto jamstva stopil sam	zakon.	Kantov subjekt ni torej nikdar v položaju, ko	C
nikdar v položaju, ko bi lahko zavrnil moralni	zakon.	Res je sicer, da ta zakon pravi sic volo, sic	C
zavrnil moralni zakon. Res je sicer, da ta	zakon	pravi sic volo, sic jubeo - naj bo moja volja	C
povzdigniti maksimo tvojega delovanja v obči naravni	zakon"	. Kant namreč išče v etiki ekvivalent formule	C
ne njegovega vedenja ne bi reguliral noben	zakon.	Toda moralni zakon je hkrati anomalija (naravnega	C
ne bi reguliral noben zakon. Toda moralni	zakon	je hkrati anomalija (naravnega) zakona, ker	C
hkrati anomalija (naravnega) zakona, ker gre za	zakon,	ki - v nasprotju z "normalnim", fizikalnim zakonom	C
prezentira kot svoboda, ker izvrta luknjo v naravni	zakon.	Prav s tem, da Kant zakon situira na mesto vzroka	C
luknjo v naravni zakon. Prav s tem, da Kant	zakon	situira na mesto vzroka, spremeni pojem vzročnosti	C
vzročnost izkusim zgolj s tem, da mislim. Moralni	zakon,	kategorični imperativ bi lahko razumeli kot	C
namreč pomeni Kantova trditev, da je moralni	zakon	factum uma, paradoksno dejstvo, da se subjekt	C
Kako torej umestiti subjektovo privolitev v	zakon?	Res je sicer, da subjekt privoli v zakon, da	C
v zakon? Res je sicer, da subjekt privoli v	zakon,	da je zakon vpeljan v register izbire.Toda ta	C
je sicer, da subjekt privoli v zakon, da je	zakon	vpeljan v register izbire.Toda ta izbira je	C
strogo vzeto, izsiljena izbira. Če pa samo	zakon	lahko določa voljo, saj je zakon edino, kar	C
Če pa samo zakon lahko določa voljo, saj je	zakon	edino, kar je mogoče in kar je treba hoteti	C
je na ravni dobrobiti subjektova odločitev za	zakon	neutemeljena, neutemeljiva. Subjektov izvirni	C
subjektov "da" ali "ne" zakonu. Privolitev v	zakon	vpeljuje torej prekinitev, diskontinuiteto v	C
artikuliran z izbiro oz. subjektovo privolitvijo v	zakon.	To je v nekem smislu paradoks, ker se zdi, da	C
deluje, tudi če subjekt o tem ne ve nič. Moralni	zakon	je kot stalna dispozicija, ki pa se aktivira	C
prisotnost vzroka problematizirana: moralni	zakon	se aktivira šele, ko je subjekt postavljen pred	C
kontingentni vzrok, da bi prvi in pravi vzrok, moralni	zakon,	postal učinkovit.Nujna je podvojitev vzroka	C
ni toliko v tem, da mora privoliti v moralni	zakon,	"kot v tem, da ga mora izreči namesto njega	C
zapovedi, problem je v tem, da mora sam izreči	zakon,	ki je indiferenten do njegove blaginje.Zato	C
ni problem to, da si človek predpisuje, daje	zakon,	pač pa prej to, da se podredi zakonu, ki si	C
strani bi lahko rekli, da Kant situira moralni	zakon	kot instanco, ki ji subjekt ne more ne dati	C
pomočjo faktuma, pomeni obravnavati moralni	zakon	kot index sui: brž ko se moralni zakon prezentira	C
moralni zakon kot index sui: brž ko se moralni	zakon	prezentira zavesti, brž ko se manifestira, to	C
strani bi prav tako lahko rekli, da se moralni	zakon	subjektu prezentira kot neki: "Es ist so",	C
spraševal po vzroku ali izvoru zakona. Moralni	zakon	kot faktum uma je "brez zakaja" oziroma prepoveduje	C
razlogov. Kako namreč subjekt izkusi moralni	zakon?	V prvi vrsti kot dolžnost, ki se ne ozira ne	C
zakonom ter ga utemeljeval", pač pa gre za sam	zakon,	kakor se prezentira zavesti.V tem oziru bi lahko	C
da je tisto, kar spoštujemo v drugem, spet	zakon.	Spoštovanje do zakona utemeljuje "spoštovanje	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani