volk (598-697)

odšel po potu. A komaj se je zganil, že je stal	volk	pred njim in je režal vanj, da je Kekcu kar	A
... « A	volk	ga ni poslušal in ga tudi razumel ni.Nepremično	A
te bo noč in dan in ti bo vedno za petami. A	volk	ima strašne zobe ‒ strašne, ti rečem, pobič	A
ga ni izpustil niti za trenutek izpred oči.	Volk	je hropel in je iztezal svoj dolgi jezik iz	A
teta Pehta se bo praskala za ušesom, a nemarni	volk	bo tulil, da bo oglušel.Oj, resnično ...	A
okrenil, da bi pobegnil preko senožeti. A tedaj je	volk	pred njim zatulil in zarenčal, da je bilo strah	A
oči so se zasvetile v temi kakor dve lučci in	volk	se je vzpel na zadnje noge, a sprednje je položil	A
ne delaj neumnosti, nemarnež prismuknjeni!«	Volk	ga je izpustil in je zopet stal pred njim.Njegove	A
sikalo, kakor da bi živelo v njem sto silnih kač.	Volk	je legel na rosna tla in je pričel žalostno	A
Pehta je odšla in je za sabo zaprla vrata.	Volk	je ostal v izbici.Zleknil se je po tleh in je	A
spal v tako imenitni postelji. O, resnično ... «	Volk	je hipoma zacvilil, kakor da bi se mu sanjalo	A
gledali naravnost vanj. Kekec je vedel, da leži	volk	tik postelje in da bo ležal tam vso noč in ga	A
tako gorko ošinilo! O, le spominjaj se ... «	Volk	niti zarenčal ni več, ampak je ležal mirno na	A
Dvignil je nogo in brcnil volka naravnost v gobec.	Volk	je zacvilil in skočil na noge.Renčal je in kazal	A
je Kekec že mislil, da zdaj zdaj plane nanj.	Volk	pa se je trikrat obrnil okrog in okrog; potem	A
veselju je tako presunljivo zažvižgal, da je	volk	ves prestrašen poskočil na noge.‒	A
je od strani volka in se neprestano muzal.	Volk	pa je dremal in glasno hropel.»Čakaj me, nemarnež	A
pričel kapati volku v oko rumenkast, sluzast sok.	Volk	se v začetku niti ni zganil.Toda hipoma je tako	A
Kekec kar poskočil. . / . / stran 120 . /	Volk	je začel skakati kakor brezumen.Tulil je, da	A
odgovarjal Kekec. »Sedim, sedim tu na kamnu, a	volk	iztika tam med travo.In tedaj se prične dreti	A
Pojdi, pojdi, volkec!«	Volk	je res šel za Pehto in še vedno tulil, ker ga	A
dvakrat je kanila volku v nabreklo oko ‒ in	volk	ni več tulil.Zavlekel se je tja v kot, se zleknil	A
bodi priden! Ne hodi iz koče, ker te straži	volk.	Volk je strašen in te lahko ugrizne, da boš pomnil	A
Ne hodi iz koče, ker te straži volk.	Volk	je strašen in te lahko ugrizne, da boš pomnil	A
Sedel je kraj volka in mu pričel svirati.	Volk	ga je nekaj časa gledal ko zamaknjen. Potem	A
Potihoma je sviral na piščalko.	Volk	se je samo trikrat stresel, a predramil se ni	A
»Navalil bo name in me raztrgal.« ‒	Volk	je pridrvel do njega in se z vso močjo zagnal	A
Kekec se je prevrgel in padel na tla.	Volk	mu je stopil s prednjimi nogami na prsi in ga	A
Kekec je zamižal, ker je bil prepričan, da bo	volk	zasadil tiste zobe v njegovo telo in ga raztrgal	A
je napotil po strmini, za njim pa je stopal	volk,	ki je še vedno glasno hropel in kazal svoj rdeči	A
Ko je prišel Kekec v izbo, je videl, da je	volk	resnično pregrizel močno vrv in se je tako oprostil	A
ne morem, ne morem, ker me straži ta strašni	volk!	« In Kekec je podprl glavo z rokami pa je strmel	A
spokojni . / . / stran 130 . / planinski večer ...	Volk	je ležal za njim v goščavi in se ni ganil niti	A
Navečerjal se je pa odšel spat. In vsak večer je šel	volk	z njim v izbico in legel pred njegovo posteljo	A
tedaj iz tega kraja, kadar se mi izneveri moj	volk	in me zapusti in pojde s človekom v dolino.	A
iz našega kraja, če vas zapusti vaš nemarni	volk	in pobegne s človekom?O, teta Pehtara, lahko	A
nemarnež!« mu je velel in je zamahnil z roko.	Volk	se je res dvignil.Dvakrat se je pretegnil in	A
in bi se ti delal dobrega? O, prenemaren si	volk,	prenemaren si!Kdo te bo pogledal, ko si tako	A
Saj mogoče ne bo težko. Neumen je	volk	in ti ga lahko obrneš na svojo stran.Daj, Kekec	A
levico pa ga je pričel božati po raskavi dlaki.	Volk	ga je gledal nekaj časa ves osupljen in mu ni	A
Tedaj pa se je zgodilo čudo.	Volk	je položil svojo glavo Kekcu na kolena in ga	A
potihoma žvižgal lepo pesem. Pred njim je ležal	volk;	glavo je bil naslonil na njegove noge in je	A
prijel volka za glavo in ga je lahko stresel.	Volk	se je dvignil in ga je zaspano gledal.A ni zarenčal	A
lezi in zaspi, ker si truden, ljubi volkec!«	Volk	ga je gledal in zamolklo zagrčal.Zleknil se	A
še enkrat pobožal po glavi. Tedaj pa se je	volk	nenadoma dvignil.Na pol se je okrenil in je	A
gozdič in tedaj je sklenil, da poizkusi, če bo	volk	bežal z njim.Prišla sta do travnate strmine	A
je bil Kekec daleč doli in že je mislil, da	volk	ne pojde za njim, ampak ga pusti, da v miru	A
sebi in je hitreje stopil naprej. A tedaj je	volk	na vrhu strmine poskočil in glasno zalajal.	A
Kar pusti me in pobegni z mano!« A	volk	ga je samo gledal in se ni ganil.Kekec je poizkusil	A
Kekec je poizkusil, da bi šel na levo. A	volk	je skočil naglo predenj in mu zastavil pot.	A
Kekčeve lepe besede niso prav nič pomagale. ‒	Volk	se ni dal pregovoriti in ga ni pustil nikamor	A
Kekec je izprevidel, da še ni čas za beg in da	volk	še vedno noče zapustiti Pehte.Zato se je okrenil	A
lastnosti, ki jih ima taka nemarna zverina, kakor je	volk.	Hm, doma mi je mati pri kosilu in večerji večkrat	A
večerji večkrat rekla, da sem požrešen kakor	volk	...Požrešen je volk, resnično je požrešen.	A
rekla, da sem požrešen kakor volk ... Požrešen je	volk,	resnično je požrešen.A teta Pehta mu daje samo	A
Pehta mu daje samo kosti in sirkov močnik.	Volk	pa je požrešen in vedno lačen.O, dobro bi mu	A
boš na piščalko in še mar ti ne bo dežja.«	Volk	se je bil zavlekel pod mizo in je pričel potihoma	A
Čemu se vedno jeziš na volka?« mu je dejala. »	Volk	dela, kakor mu jaz ukažem.Zvest mi je in me	A
in sirkovega močnika in je odšla iz sobice.	Volk	je posrebal močnik in je pričel gristi kosti	A
brcnil kosti, da so zletele naravnost v kot.	Volk	je pričel hudo renčati.Kekec pa mu je pomolil	A
Ali jo hočeš, ljubi volkec?«	Volk	ga je milo pogledal in je hlastnil po pečenki	A
Samo z glavo pokimaj, pa je pečenka tvoja ... «	Volk	ga je neprenehoma gledal in je cvilil s tihim	A
Pa naj bo tvoja, ljubi volkec!«	Volk	je z veliko slastjo požrl lepo pečenko.Kekec	A
pojem sam, ker tudi meni diši dobra pečenka.«	Volk	je zagledal drugi kos pečenke pa se je pričel	A
pretkano muzal in je na skrivaj strgal korenček.	Volk	se je nasitil in je postal tako dobre volje	A
pričel Kekec po sobici prevračati kozolce in	volk	je skakal z njim in se je prevračal z njim	A
paglavca na zeleni trati. Kekec je vriskal, a	volk	je tulil od samega veselja in od samega zadovoljstva	A
Pehtara!« ‒ A po vsakem kozolcu je navalil nanj	volk	in ga je prevrgel.Renčal je in ga je grabil	A
nemarno dereš?« Tisti hip se je ravno zaprašil	volk	v Kekca in ga pričel pošteno mikastiti.»Oj,	A
Kekec na ves glas. »Pomagajte, teta Pehtara!	Volk	me hoče požreti ... Odgrizel mi je že nos in	A
res ustrašila, ko je videla, kako premetava	volk	Kekca po tleh.Zato je naglo stopila bliže in	A
Proč, proč se mi poberi!« A	volk	se ni zmenil za njene besede, ampak je zgrabil	A
volka za glavo in ga udarila. Tedaj pa se je	volk	okrenil.Zarežal je in ji pokazal svoje bele	A
srdito zavpila in je pokazala z roko v kot.	Volk	je zatulil in poskočil.Žalostno je pogledal	A
tudi ušesa še imaš. Res, grdo te je mikastil	volk	‒ a hvala bogu, da sem prišla še o pravem času	A
ravno tam, kamor ga je bila udarila Pehta.	Volk	je prenehal cviliti. Hvaležno je gledal Kekca	A
svojih ust, in se mu je vedno bolj prilizoval.	Volk	pa se je stiskal k njemu in mu je lizal roke	A
namuznil in se je splazil skozi vežne duri.	Volk	je stopal prihuljeno za njim in ni niti enkrat	A
in je dirjal na vso sapo po travnati strmini.	Volk	je skakal kraj njega; toda niti enkrat ni poizkusil	A
opotekel in bi bil skoraj padel. A sedaj je	volk	zalajal na ves glas in je zarenčal, da je bilo	A
vpiti in suvati volka z rokami in nogami. A	volk	je postajal vedno bolj razjarjen in je renčal	A
jo, volkec, ker si priden, zelo priden!« In	volk	je res izpustil Pehto in je stopil stran.A vendar	A
oblizoval. Pa mi recite, če ne bo potem držal	volk	z mano! Kar recite, teta Pehtara, ako morete	A
pojdete iz naših krajev takrat, ko vam pokaže vaš	volk	zobe in odide s človekom v dolino.In glejte	A
In glejte ‒ ravno zdajle vam je pokazal vaš	volk	zobe in vas je še celo pošteno premikastil.	A
Preveč ste zaupali volku, pa niste vedeli, da je	volk	nespametna zver, kakor je bila naša rajnka Keza	A
Pojdem, daleč od tod pojdem, ker me je zapustil	volk.	Obljubila sem tako in svoje obljube se moram	A
slišalo daleč v dolino. Za njim pa je drvel	volk	in je lajal na ves glas.Bil je vesel kakor psiček	A
‒ »Ojoj! Pomagajte!	Volk	je ‒ strašen volk me hoče požreti!« je zavpil	A
‒ »Ojoj! Pomagajte! Volk je ‒ strašen	volk	me hoče požreti!« je zavpil v svojem divjem	A
Kekec in se mu smejal. A kraj njega je stal	volk	in se je težko oddihoval.Rožle se mu je še bolj	A
daleč po pogorju. Kraj njega je veselo skakal	volk	in ga ni zapustil niti za trenutek.Dospela sta	A
že zelenemu gozdiču kraj polja. Tedaj pa je	volk	hipoma obstal in je glasno zarenčal.»Kaj ti	A
splašil in se razjezil?« . / . / stran 171 . / A	volk	je samo še enkrat zarenčal, potem pa je skokoma	A
zgodbah in o zvijači, s katero je prekanil Pehto.	Volk	je ležal zleknjen pod mizo in je spal.A nihče	A
vladala tišina in to tišino je motil le Pehtin	volk,	ki je hripavo lajal tam na Koroščevem dvoru	A
cesti, za njim pa je počasi in umerjeno stopal	volk.	Na pragu Mežnarčevega doma se je Kekec ustavil	A
bi hodil z menoj samo zaradi tebe. To je le	volk,	ki sem ga ukradel Pehti.Pa ni hudoben, Tinkara	A
zvita in te prekani vsakokrat, kadar le hoče. A	volk	je pošten, ti rečem, Tinkara!Niti ugriznil te	A
že podili po prostorni izbi ‒ Tinka spredaj,	volk	za Tinko, mucika za volkom.Kekec pa je sedel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  98 198 298 398 498 598 698 798 898 998 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani