volk (198-297)

čudno zdi, da sem sam prilomastil v hišo kakor	volk	v ovčjo stajo ponoči po polnoči.Vendar tukaj	A
»Le ošaben ne bodi! Tudi	Volk,	alias Wolf, mi očita, da preveč govorim. Pa	A
preži, da pride k jaslicam svetega Miklavža.	Volk	bo nam vsem in trgal nas bo in mesaril nas bo	A
Vi pa se bodete tresli kakor šibica na vodi,	volk	vas bo zvijal okrog svojih krempljev; vladala	A
vicedomskimi vrati je srečal deželni glavar, ekscelenca	Volk	Engelbreht Turjaški, svatovsko družbo, ki se	A
Zagledavši deželnih stanov souda, pobrzdal je	Volk	Engelbreht in ustavil svojega konja ter zbadljivo	A
milost, to je sedaj moja žena!« Ekscelenca	Volk	Engelbreht je na ta odgovor prav močno prebledel	A
ni stopil v jezdarnico tedaj deželni glavar	Volk	Engelbreht Turjaški. Tisto jutro mu	A
v deželnem dvorcu. Po maši ga je spremljal	Volk	Enegelbreht po vicedomskih ulicah.Ker so tedaj	A
takrat, ko sta že stopila na peščeno areno.	Volk	Engelbreht je takoj vedel, kaj se godi. Valvazor	A
mladino. Pa motite se, če menite, da bodem jaz,	Volk	Engelbreht Turjaški, vse to mirno gledal! Z	A
sodbo. Končno je prispel tudi deželni glavar	Volk	Engelbreht. V družbi je bil s starim	A
azrahljalo se je ekscelenci strogo lice. Rad je imel	Volk	Engelbreht, če se mu je skazovala ljubezen.	A
suplikantje!« »Tu sèm piše sapa!« zasmejal se je	Volk	Engelbreht. »Moj Bog, kako naj vam jaz pomagam	A
več jezna in da jih pričakuje mehka sodba!	Volk	Engelbreht pa je stopal ob strani svojega spremljevalca	A
Kdo je, vprašaš?	Volk	Engelbreht je, deželni glavar!« »Volk	A
Volk Engelbreht je, deželni glavar!« »	Volk	Engelbreht!« začudi se gostilničar. »In kaj	A
si pošteno vprašal, naj ti je pošten odgovor!	Volk	Engelbreht je, to mi lahko veruješ!«	A
kakor se v Ljubljani še ni jedlo do sedaj!	Volk	Engelbreht, naš slavni deželni glavar, pa je	A
da pride hrvaška konjica in da jo hoče sam	Volk	Engelbreht sprejete in pozdraviti pri vhodu	A
pripodila po cesti mogočna, bleščeča se kavalkada.	Volk	Engelbreht si je bil zbral najmanj štirideset	A
še v obilnejši meri kakor sedaj - nemščina.	Volk	Engelbreht se v svoji prirojeni ošabnosti ni	A
spodobnost štelo! Množica je tedaj kričala, a	Volk	Engelbreht je dirjal mimo, kakor bi ga nosile	A
ljuljko troseče predikante. Danes pa poljublja	Volk	Engelbreht z veliko ponižnostjo velo roko presvetlemu	A
Janez Plavec, »veš da! Ravno zdaj mi je pravil	Volk	Engelbreht, ki se je v zlati svoji verigi podil	A
da si včeraj trdil v svoji pijanosti, da je	Volk	Engelbreht največji bedak in da oni visoki naši	A
slovenskih pašnikih. Generala je spremljal	Volk	Engelbreht s svojimi kavalirji.Za njimi pa je	A
trije bratje, katerih je imel vsak svoj talent.	Volk	Engelbreht je glavaril z velikim vplivom v Ljubljani	A
zlati verigi, ki jo je nosil okrog vratu. Brata	Volk	Engelbreht in Herbart sta posedla v bližini	A
»Verujem, verujem, Waicharde,« odgovoril je	Volk	Engelbreht vdano, »ali cesarja najvišja milost	A
Ha, ha!« »Ha, ha!« smejal se je tudi	Volk	Engelbreht, in dobro mu je dejalo, kar je govoril	A
poklican!« »Resnica je to, resnica!« pritrjeval je	Volk	Engelbreht.Po kratkem premolku je pričel knez	A
kdo menil!« »Vladika Pádenski?« odgovoril je	Volk	Engelbreht, »ne vem, ima li kaj vpliva ali ne	A
v njihovo sredo. »Sonce je!« začudil se je	Volk	Engelbreht. »Kaj hoče tu ta človek.«	A
vrste!« »Ne štejte jim tega v zlo,« prosil je	Volk	Engelbreht zaničljivo, »brez dvojbe je vaš tast	A
tak plemenitaš!« »Bodi uverjen,« odgovoril je	Volk	Engelbreht z naglasom, »da bom pravično in ostro	A
pregostih besed, Sonce, nam se mudi,« dejal je	Volk	Engelbreht. »Takoj sem pri stvari!	A
Obžalujem vas, Janez Sonce,« izpregovoril je nato	Volk	Engelbreht hladno, »dal bodem ukaz, da se zlodeji	A
»Kdo je bil ta ponočni jezdec?« vprašal je	Volk	Engelbreht nestrpno. »Bil je vaš Jurij	A
Knez se je lahno smejal.	Volk	Engelbreht pa je dostavil: »Močno dvojim, da	A
pota so slaba! Ali me kliče knez ali ekscelenca	Volk	Engelbreht?« »Visoki gospod glavar me	A
Tržič. Tu sèm je bil prihitel deželni glavar	Volk	Engelbreht z odličnim spremstvom ter je pozdravil	A
na Kranjsko. - Tako po sprejemu je odrinil	volk	Engelbreht zopet proti beli Ljubljani.Cesar	A
jezdili ter bili nališpani kakor mlade neveste.	Volk	Engelbreht pa je pripeljal s seboj tudi kranjsko	A
pripravljen, frater Herbarte!« izpregovoril je	Volk	Engelbreht k bratu Herbartu, kateremu se je	A
pridružilo tudi deželno plemstvo; 12. deželni glavar	Volk	Engelbreht in vicedom Friderik grof Attems,	A
vas uvrščamo s tem med tajne naše svetnike!«	Volk	Engelbreht je bil v tistem hipu najsrečnejši	A
»Veličanstvo! Veličanstvo!« vzdihoval je	Volk	Englebreht.Hotela ge je zapustiti zavest od	A
tajni svetnik!« Z globokim poklonom je odstopil	Volk	Engelbreht, in sreča mu je poganjala vse mogoče	A
stari naš grad!« »Na Turjak,« odgovoril je	Volk	Englebreht, »in jaz vsaj menim, da je zavezana	A
In jaz bi te raztrgal, raztrgal, kot raztrga	volk	belo jagnje!Kaj pa čem sedaj, če sem star in	A
s Turjaka sedela v sedlih! »Kaj pomenja to,	Volk	Engelbreht?« obrnil se je cesar k deželnemu	A
pil!« »Brez dvojbe preveč pil,« dostavil je	Volk	Engelbreht strupeno, »ker bi sicer ne govoril	A
»Vitez Sonce!« In	Volk	Engelbreht je prebledel, kakor bi niti kaplje	A
zastajal v grlu. V tistem trenutku pa se je izkazal	Volk	Engelbreht večjega diplomata od svojega brata	A
glavarja prvega ministra ter slavo turjaške hiše.	Volk	Engelbreht opazil je takoj, da je odpadlo mogočnemu	A
belil raz zeleni holm. »Slavnega pokolenja ste,	Volk	Engelbreht, ali da smo to prej vedeli, nikdar	A
ko se bode sklenila zelena ruša nad menoj!«	Volk	Engelbreht je govoril te besede s tako izvrstno	A
»Vstanite, gospod glavar!«	Volk	Engelbreht je nato vstal ter dostavil: »Do vrha	A
dedni dvorni maršal v deželi. Istotako bil je	Volk	Engelbreht vrhovni dedni dvorni komornik; v	A
cesarjevim prestolom. Dotični ogovor skoval je bil	Volk	Engelbreht, in stari vojak se ga je bil z veliko	A
naj pristopi. Z globokim poklonom pristopil je	Volk	Engelbreht. »Sporočite še enkrat visokim	A
srečnega kakor danes čutili se nismo že dolgo!«	Volk	Engelbreht hotel je ravno zahvalo izreči za	A
Leopoldus ‒ malo mi je mar, če me ne hvali ta	Volk	Engelbreht.!« A pek ni odnehal: »Le zadovoljen	A
častiš Marijo, kakor to čaščenje ukazuje rimski	volk,	ki mu vi papisti ližete dlako ter mu poljubujete	A
pristopical v Ljubljano nihče drug kot sam	volk	Korenjak. Zapodil se je v božično jelko, ki	A
jubljančani in Ljubljančanke, le dobro si me oglejte!	Volk	Korenjak iz Sevnice pri Trojanah sem!In kdor	A
jo zalučala v bahača. . / . / stran 20 . /	Volk	je za trenutek presenečeno obstal, potem pa	A
zasvinjane tace.« »Pa jo sleci,« se je znašel	volk,	»potem se bo moja kosmata glava brez težav skrila	A
je razjezil Korenjak. »Jaz sem vendar strašni	volk	iz Sevnice pri Trojanah, in če se mi zahoče	A
tole bedasto pesmico?« je zapihal razjarjeni	volk.	»Mi misliš še pred večerom prevreti že tako prevečkra	A
Tabletka. »Zdaj je pa res že preveč!« je zakričal	volk.	»Sem ti rekel, da pazi, kaj in kako govoriš,	A
nič žalega, Tabletka!« je zahlipal. »Sem pač	volk	in vsi pričakujejo od mene, da rjovem, jih strašim	A
kajne, volkec?« »Izgleda, da res,« je priznal	volk,	potem pa se zapodil proti Rožniku.»Na Rožniku	A
novico. Na paši da jo obiskuje velik, močan	volk,	po pasje da se ji dobrika in jo ‒ snubi.« »Budislav	A
‒ Govoril	volk	res da ni, ali snubil jo je neki prav razločno	A
Boji pa, boji!« se je Somrak smejal. »Ampak	volk!	Če jo le vidi, kar rep stisne in na ves splav	A
golopest?« se je pater smejal. »O, še noben	volk	ni z njo tvegal življenja; tudi medved se ji	A
je peklo po drobu ‒ lačen je bil kakor star	volk.	»Kaj ste bolni, ka-li?« se je Janez ustrašil	A
»E, naj bo, kdor hoče. Pes in mačka,	volk	in jagnje, kragulj in škrjanec, vsi imajo pravico	A
le hčer in veš: Kjer je ženska gospodar, je	volk	mesar.To pomni, o Štepič!	A
tesarji 35 Risov kožuh 49 Trd spoprijem 64 Sivi	Volk	80 Razboriti mladci 100 Medne lesnike 116 Narasle	A
gozd. Najbrž jih je prestrašila kaka zver,	volk,	ris ali medved.Jelenu je bilo hudo, da ni mogel	A
kakršnega doslej še nikoli ni slišal. »Medved ni,	volk	še manj,« je vedel Ostrorogi.Skušal je uganiti	A
Še sedaj se vidi. SIVI	VOLK	Sinjeoka Kodrolaska se je vozila v malem drevaku	A
sunkoma dvignil glavo. Pod Golo goro je zatulil	volk.	Pritekel je Bevsk.	A
dajejo znamenje. Najbrž je njih glavarju ime	Volk.	Plamenolasec ni vedel, kaj naj stori.Njih je	A
povedati svoje ime: »Če je tako, se ne branim. Sivi	Volk	sem.Iz rodu starega Drznega Kozoroga.« Ostrorogi	A
‒ si morebiti celo ‒ sin Drznega Kozoroga?«	Volk	je poudarno povedal: »Njegov prvorojeni sem	A
sem že jaz ves siv.« Jelen je obmolknil Sivi	Volk	ga je moral opomniti, naj odgovori: »Kaj molčiš	A
pridržal sapo. »Jo mar poznaš?« je hlastnil	Volk.	»Je že mrtva.	A
Prav tebe sem želel srečati.« Sivi	Volk	je onstran vode prečudno zatulil.Iz goščave	A
Ostre sulice so štrlele v njih rokah.	Volk	je samo z roko zamahnil, pa so se povesile.	A
Kakor ne pri nas belega kozoroga,« je pojasnil	Volk.	Jelen je prepeljal svojega ujca, Sivega Volka	A
Bobrov rep.	Volk	se ni branil jedi.Hlastno je pojedel domalega	A
ko ge pekel nad žerjavico tolsti rep. Sivi	Volk	si je z laktmi obrisal obraščena usta in začel	A
pripravljeni vsak čas se spoprijeti z vsakomer.	Volk	je ogledoval Jelena in vse njegove kretnje.	A
kaj se pravi ugrabljati naša dekleta.« Sivi	Volk	je pokazal zobe. Ostrorogi je ujca pogledal	A
»Kaj!« Sivi	Volk	se je privzdignil, kakor bi hotel takoj planiti	A
»Mar nisi?«	Volk	je zagrabil Jelena za ramo. »Ne.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 98 198 298 398 498 598 698 798 898 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani