vitez (401-500)

sobo je tedaj vstopil oni sivo oblečeni neznani	vitez	z rdečim baretom in črnim peresom, ošinil viteza	A
ušesa vse, kar so govorili pri pisarjevi mizi.	Vitez	Ahac ga ni opazil.Ukvarjal se je s klobaso,	A
Ha, ha!« »Pa res!« mu je pomagal	vitez	Ahac.»Kaj pa mislite, mož?	A
to se pravi: ‚mlada četa’,« je posegel vmes	vitez	Ahac, zadovoljen, da je mogel tudi on pokazati	A
zabeležil in jih imam slučajno s seboj. Gospod	vitez,	želite brati?« Dal mu je visok, ozek zvezek	A
visok, ozek zvezek, vezan v usnje. Radovedni	vitez	Ahac se je zahvalil in bral nemško besedilo	A
nemško besedilo počasi, v presledkih. »Gospod	vitez,	povejte mi to po naše,« je prosil gospod Pilko	A
Zvezek vam vrnem že jutri.« »Prosim, gospod	vitez!	Veseli me, da vam morem ustreči.	A
gostilnah. »Naš cesar je prepočasen,« je rekel	vitez	Ahac in si podpiral glavo z levico.»Seveda pa	A
preplitvi.« . / . / stran 183 . / Sivo oblečeni	vitez	z rdečim baretom in črno perjanico se ni ganil	A
Nemških vratih proti Gradišču,« je zabavljal	vitez	Ahac.»Ogledoval sem si ga pred nekaj dnevi.	A
Lepa reč!« »Nič se ne bojte, gospod	vitez!	« je dejal mestni pisar. »Razpoke so že vse zamašili	A
dohodkov, iz vicedomske blagajne,« je godrnjal	vitez	Ahac. »Zakaj pa gospoda na levem bregu ne dovolijo	A
Koliko mož pa šteje meščanska bramba?« je vprašal	vitez	Ahac. »Presneto malo.	A
obzidanih mest in da se nikjer ne mudi dolgo.«	Vitez	Ahac je v tem motril zaspanega sivo oblečenega	A
prinesel bokal vina in v vedrici mrzle vode.	Vitez	je takoj plačal in strastno igral dalje. Kmalu	A
dobre volje. »Še nekajkrat, no!« je prosil	vitez	Doljanski in mencal kocke. Vrgla sta zopet in	A
Doljanski in mencal kocke. Vrgla sta zopet in	vitez	je kaj hitro izgubil še tri cekine. »Gospod	A
je kaj hitro izgubil še tri cekine. »Gospod	vitez,	doma me čaka kosilo,« je ponovil Rok Pilko.	A
Saj veste, kakšne so.«	Vitez	Ahac je pisano pogledal in vrgel še perišče	A
končno le poslovil: »Pa brez zamere, gospod	vitez!	Proti mraku pa spet udariva, kajne?	A
je obral dedec bedasti,« se je natihoma jezil	vitez	Ahac. »Le čakaj, prismoda, zvečer oskubim pa	A
okno. Mimo hiše je jezdil oni sivo oblečeni	vitez;	le za nekaj trenutkov je videl vitez Ahac njegov	A
oblečeni vitez; le za nekaj trenutkov je videl	vitez	Ahac njegov obraz in se takoj vprašal: »Kdo	A
jezdec črnih las in črne brade, bi stavil jaz,	vitez	Ahac Doljanski, da sem imel čast videti viteza	A
ena pot ‒ le kar za njim!« Preden je stopil	vitez	Ahac iz obokane veže pri Veselem medvedu v Rožno	A
Mimo ozkih in visokih hiš Žabje ulice je prišel	vitez	Ahac na precej prostran trg pred staro mestno	A
Obsenčevala ga je častitljiva stara lipa.	Vitez	Ahac se je nekoliko oddahnil; tukaj je bilo	A
drevesom hrabri meščanski stražniki in čuvali top.	Vitez	Ahac se je hudomušno nasmehnil. »Kako vestno	A
Ljubljanico!« Nasproti lipe in vodnjaka je zagledal	vitez	Ahac staro poslopje z malim stolpom.Tamkaj,	A
trgovci. Malone nad vsakimi vrati je videl	vitez	Ahac sidro, znamenje trgovstva.Hiše so bile	A
medzidki z nizkimi vratci, vodečimi na obrežje.	Vitez	Ahac je moral paziti, da se ni spotaknil na	A
Zdajci pa je prijezdil mimo Ahaca oni sumljivi	vitez.	»He, prijatelj Hans!« je viknil vitez Ahac takoj	A
sumljivi vitez. »He, prijatelj Hans!« je viknil	vitez	Ahac takoj za njim. »Kdaj pa si počrnil svoje	A
Misliš, da te nisem spoznal?	Vitez	Frauensteiner!Dobro sem videl tvojo brazgotino	A
Ali klical ga je zaman. Tuji	vitez	se ni niti okrenil, kakor ne bi bil slišal prijaznega	A
le še hitreje je jahal proti mestnim vratom.	Vitez	Ahac bi bil rad pohitel za njim; toda že so	A
njih; vse se je gnetlo dalje proti Rebri.	Vitez	Ahac je moral hočeš nočeš počakati, da so odšli	A
mestna zastava; iz line je žugal dolgocevni top.	Vitez	Ahac je stopil h kosmatemu vratarju, ki je pobiral	A
Prijatelj, ali ste videli, kam se je obrnil	vitez	z rdečim baretom in črno perjanico?Jezdil je	A
Drugam ni mogel.«	Vitez	Ahac je stopil okoli ogla na levo proti mostu	A
/ . / stran 199 . / Zamišljen jo je mahal	vitez	Ahac proti starodavni dolgi Židovski ulici.	A
gledal nazaj proti Tranči. »Zakaj je prijahal	vitez	Frauensteiner šele za menoj po trgu?Kaj pa,	A
biti tukaj šele v meglenih dneh!« si je mislil	vitez	Ahac.»Za nič ne bi hotel tukaj živeti ‒ rajši	A
gorečnostjo opravljajoč verske dolžnosti.	Vitez	Ahac je postal nekaj trenutkov in pozorno motril	A
staro šaro v sobici na desni strani Dolge ulice.	Vitez	Ahac je zavil v hladno vežo. Tam je na kupu	A
domoval konec Dolge ulice na levi. Tja je koracal	vitez	Ahac počasi in dostojanstveno, četudi je imel	A
nekoliko bolje. »Imeniten mož,« si je mislil	vitez	Ahac.»In apoteko ima kar na oknu!	A
Sem mar tako smešen?« »Nikakor ne, gospod	vitez!	« je odvrnila popolnoma resno in si popravljala	A
gospodu!« »Bog daj!« je odzdravil in pokimal	vitez	Ahac.»No, Šmul, očka, ali kaj pridno molite	A
pomrcvarijo najprvo vas Jude!« ga je strašil	vitez	Ahac z vidnim veseljem.»Saj vedo prav dobro	A
/ plašno in debelo izza roba, da se je jel	vitez	Ahac naglas grohotati odkritosrčnemu strahopetcu	A
zmeniva se! za nekaj dni bi zastavil tole!«	Vitez	Ahac je snel svoje bodalo s pasu in ga dejal	A
garjava ovca, ti sin greha in pekla?« je kričal	vitez	Ahac in tako strahovito zaškripal z zobmi, da	A
kakor je danes.« »Prekleti oderuh!« je vzrojil	vitez	Ahac nanovo. »Kakšne obresti so to?«	A
Pijavke!«	Vitez	Ahac je godrnjaje spravil zlatnike v torbico	A
»Ali ga kupi gospod?«	Vitez	Ahac pa ni odgovoril in si je mislil: »To je	A
rdečo perjanico.« »Nisem se motil,« si je dejal	vitez	Ahac, »vitez Frauensteiner je v Ljubljani!«	A
»Nisem se motil,« si je dejal vitez Ahac, »	vitez	Frauensteiner je v Ljubljani!«Naglo se je okrenil	A
OSEMNAJSTO POGLAVJE Iz Dolge ulice je krenil	vitez	Ahac mimo šole, in sinagoge v Gosposko ulico	A
ponočnih plesov, pojedin in iger in škandalčkov.	Vitez	Ahac si je otrl znojno čelo in pogledal na desno	A
tu niso imeli prodajaln. Tu in tam je videl	vitez	Ahac čemerikavo, bledo glavo skozi okno. »O	A
začuden gledal debelega plemenitaša. »Gospod	vitez	Doljanski!« je kliknil radostno.»Kako sem vesel	A
gledajočih očeh se je kazal rojeni poveljnik.	Vitez	Ahac si ga je ogledal od bareta do »kljunov	A
rad nagajal!« »Marko, ti?« se je veselo čudil	vitez	Ahac.»Ti tukaj, baron Gradnikar?«	A
da te vidim po toliko letih,« se je radoval	vitez	Ahac in mu krepko stisnil roko.»Kam pa si namenjen	A
ni proti dlaki.« »Kakor hočeš,« je odvrnil	vitez	Ahac in jasno veselje se mu je smejalo iz oči	A
»Ni prav nobenega sledu o mali kontesi?«	Vitez	Ahac je molče odkimal in mrko pogledal v stran	A
bi jo še kdaj videl na tem svetu,« je dejal	vitez	Ahac.»Ali moja sestra Mila, ona upa še vedno	A
In že lani so govorili, da vodi Turke nemški	vitez.	« »Frauensteiner da bi bil izdajalec?«	A
bil izdajalec?« »Izdajalec, vohun,« je povzel	vitez	Ahac tiše.»Doma jima prede prebito slaba, njemu	A
komendska tla ali pod streho Nemške hiše,« je dejal	vitez	Ahac.»Le na pragu in pod kapom sme sprejeti	A
orožje in ščite.« »Kako je vroče!« je vzdihnil	vitez	Ahac in se pahljal z baretom.»Veš kaj, Marko	A
Tukaj vidiš razvaline stare Emone,« je dejal	vitez	Ahac in odprl okno.»Rad gledam te neme priče	A
Zdaj spreminjam zlato v vino!« se je odrezal	vitez	Ahac in dodal po kratkem molku: »Zdaj bi se	A
226 . / Po obedu se je mladi baron poslovil,	vitez	Ahac pa je šel v spalnico in legel na velikansko	A
našli zavetje v bližnjem meščanskem »špitalu«.	Vitez	Ahac je dospel do lesenega Špitalskega mostu	A
sirotam in najdencem. . / . / stran 227 . /	Vitez	Ahac je obstal na obširnem prostoru, ki je segal	A
»Kroglo iz ust!«	Vitez	Ahac je slišal v kratkem razen grdih psovk še	A
svoje mesto!« »No, lepa reč!« si je mislil	vitez	Ahac in krenil nazaj proti stolni cerkvi.	A
radovedneži so od vseh strani drli skupaj.	Vitez	Ahac se je ustavil blizu levega krila, kjer	A
plačali in odhiteli iz gostilne. Zunaj je videl	vitez	Ahac vse črno ljudi, razoglavih, golorokih,	A
osvetljeni beli dim. Na licih in na rokah je čutil	vitez	Ahac njegovo gorkoto.Od spodaj je zaslišal bobnanje	A
»Pa v nižavi se tudi sveti,« je pripomnil	vitez	Ahac. »Tam so pa Turki sežgali!« je kričal meščan	A
drhteči otroci. »Tako blizu so že!« se je čudil	vitez	Ahac in pozorno gledal proti Rudniku, kjer so	A
nemeščani in na kolenih prosili božje pomoči.	Vitez	Ahac je še nekoliko časa kolovratil po najstarejšem	A
mu je ukazal beglerbeg. Pristopical je sloki	vitez	Hans Frauensteiner, oblečen in oborožen kakor	A
pred taborom; sploh pa je med vohuni prvakoval	vitez	Frauensteiner in dobival največjo plačo, ker	A
ga ošinil s hladnim, zaničljivim pogledom.	Vitez	Hans je počenil in naglo razgrnil rjuho na preproge	A
rojake!« »Govoril sem čisto resnico,« je hitel	vitez	Hans in se trudil, da bi skril svojo preplašenost	A
Malo niže pod Omarjem sta stala Osman paša in	vitez	Frauensteiner. »Švaba, kakšen grad je tam na	A
perjanice so nihale nad železnimi šlemi. Vsak	vitez	si je bil opasal okoli prsi ali pripel na mečevem	A
prvimi sta za vicedomom Jurijem Rainerjem jezdila	vitez	Ahac Doljanski in mladi baron Marko Gradnikar	A
sablje sovražnim konjem v trebuh ali v kolena.	Vitez	Ahac je oddal kopje in ščit svojemu oprodi,	A
Turek Kheberla s težkim buzdovanom. Razjarjeni	vitez	Ahac je maščeval svojega oprodo; razklal je	A
dirjal za bežečimi sovražniki. Za njim je drevil	vitez	Ahac.Oba sta bila v kratkem daleč pred drugimi	A
drugimi. »Nazaj, Marko, nazaj!« je kričal	vitez	Ahac in skušal obrniti žrebca.Toda konj se je	A
majhne roje. »Zdaj so naju pa ujeli!« je žaloval	vitez	Ahac.»Presneta reč vendar!	A
slaba zabava. Kmalu bo tvoje glorije konec,	vitez	Ahac.« ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE Na ljubljanskem	A
zakloniti za logi bliže Savi. Tu je bil tudi	vitez	Hans Frauensteiner.Zaradi turškega poraza se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani