vitez (301-400)

praporščaka in omogočila to izdajstvo,« se je oglasil	vitez	Gemonski. Toda škof se ni zmenil za to.	A
pobrala cvet in zaklicala: »Potujte srečno, zali	vitez!	« Rovan se je ozrl še potem, ko je bil	A
»Na noben način ga ne vzamem. Saj to ni	vitez,	ni mož, nego le človek, ki zbira denar.«	A
na straži, kajti te cvetke ne bo trgal noben	vitez	in noben menih - to cvetko utrgam jaz sam.	A
premilostni gospod opat, potem mu mora vsak	vitez	in sam vojvoda dati zadoščenje.« »In	A
ne znam jahati. Margareta pa jaše, kakor kak	vitez.	In vi, premilostni gospod opat, vi tudi dovolite	A
Lep mož je ta Rovan, mlad in cvetoč - in pravi	vitez	v vsem svojem obnašanju,« je vojvodinja govorila	A
kar se je dalo. Naenkrat prijezdi na grad tuj	vitez	in zahteva, naj se ga pelje k vojvodinji, da	A
dejal Matija. »Jaz sem grajščak na Hrvaškem,	vitez	Kozobradec, to pa so moji uslužbenci.«	A
slučaj!« je vzkliknil grof Lamberg, »Gospod	vitez	Kozobradec - veseli me, da sva se zopet srečala	A
ji prišle solze v oči, in klicala vmes: »Oh,	vitez	Kozobradec!Naš Matija - vitez Kozobradec!«	A
»Oh, vitez Kozobradec! Naš Matija -	vitez	Kozobradec!« Matija je bil nekoliko	A
in brila norce in vsaka druga beseda je bila ‘	vitez	Kozobradec.’ Tudi grof Lamberg se je	A
zadnji berač v življenju, kakor pa najvišji	vitez	plemeniti Senca, ki plava onstran groba po megleni	A
volji, moj bog!« »O čem mi želiš poročati,	vitez	vitezov?« »Nove zvezde ni več na obzorju.	A
si je le mogoče biti. »Nočem te prizadeti,	vitez.	« »Nočem te izgubiti, princeska,« sem poskusil	A
zlataste pramene. »Kako naj ti kaj odrečem,	vitez	moj?« »Če res moraš stran, si želim vsaj kosem	A
previjači mejo gmotnosti neljube. Mi slediš, Jurij,	vitez	moj junaški, ki si zamajal zmaja? (: Sledim	A
premaknem le s težavo. V žrelo zmaja me vabiš,	vitez	moj, moj Jurij, in ne pomisliš, da je morda	A
dokler mi bo srce bilo. ): Res si junaški	vitez,	morda še zmaja pokončaš in me odrešiš potovstva	A
nadstropni sobi Blagajevega gradu vzdihnil čokati	vitez	Ahac Doljanski bolj sam zase, porinil posodo	A
predbinkoštni torek, prvega junija leta 1462 začne	vitez	Ahac Doljanski pisati kroniko!« »Ah, to nam	A
oba Kozjakova!« »Bom, prav rad bom!« je kimal	vitez	Ahac in takoj odšel v drugo nadstropje.V njegovi	A
Povsod se je valjala različna šara, kajti učeni	vitez	se je marsikateri dan trudil v potu svojega	A
vsej Slavoniji in smel tudi kovati denar.	Vitez	Ahac je slonel na dolenjem koncu mize, staremu	A
za starim grofom. »Vojska bo!« se je oglasil	vitez	Ahac. »Dunajčani se puntajo proti cesarju.Njegov	A
pridivjali drugič k nam.« »Hvala bogu!« je vzkliknil	vitez	Ahac. »Temu bo zdaj več ko trideset let.	A
sestro!« »Hansa Frauensteinerja?« se je začudil	vitez	Doljanski. »Zakaj pa ne?« je vprašal grof mirno	A
zajce in drugo divjad. »Odisej!« je poklical	vitez	Ahac svojega najljubšega sokola in mu odpel	A
rokavičnim jermenom mirno privezati za nogo.	Vitez	Ahac se ga kar ni mogel nagledati.Toda on ni	A
poleg sebe. Nekoliko hitreje je korakal tolsti	vitez	proti konjušnici in se obrnil k hlapcu: »Jure	A
zavezal njegove jermene na prsih. Kmalu sta bila	vitez	in on na konjih.Tačas sta prišli na dvorišče	A
mamici!« »Marajo Turki zame!« ji je odvrnil	vitez	Ahac veselo. »Nisem tako lep.	A
jarek in odropotal za jezdecem zopet kvišku.	Vitez	Ahac se je pogovarjal s sokolom.Slaba pot je	A
razburjen mahal s krili. »Kaj pa je?« je vprašal	vitez	Ahac nekoliko nemiren. »Ciganka!«	A
ponavljal Jure. »Beži no, beži!« je ugovarjal	vitez	Ahac.»Jaz nisem videl žive duše.	A
kaj čedno in prijetno tukaj,« ‒ si je mislil	vitez	Ahac Doljanski, ko je zlezel raz konja in ga	A
dvorišče ter pozdravljal gosta in starega znanca.	Vitez	Hans Frauensteiner je bil nekoliko starejši	A
zahvaljujem za spodobni sprejem,« je moško odvrnil	vitez	Ahac in stopal po stopnicah. V prvi, malone	A
oljem. »Zdaj imaš steklena okna,« je opazil	vitez	Ahac.»Ko sem bil poslednjikrat tukaj, so bila	A
dve majoliki. »Prav si povedal,« je dejal	vitez	Ahac, »včasih je bilo vse bolje.Naš stari grof	A
nadevan s sesekljanimi jajci in žafranom.	Vitez	Ahac se je lotil jedi in pijače z veliko slastjo	A
razburjenosti. »Lepega sokola imate zunaj, gospod	vitez!	« je rekla prijazno.»Moram mu dati kaj dobrega	A
Kakor izvolite, žlahtna prijateljica!« je dejal	vitez	Ahac, izpraznil majoliko in se obrnil k Hansu	A
vsak svoj srebrnik na sredo mize. Začel je	vitez	Doljanski.Pokril je kupo z dlanjo, potresel	A
potresel in vrgel kocki. Sprva je dobival vedno	vitez	Ahac.Od samega veselja je prav pridno segal	A
govoril latinski, ti, ki nič ne znaš!« je revskal	vitez	Ahac, jezen, da tovariš ne mara več izkušati	A
premagal koga, ti klavrni junak?« je zaropotal	vitez	Ahac. »Kakšnega trgovca že zvrneš raz konja	A
Tedaj se je vrnila Salda. »Gospod	vitez,	« ga je ogovorila zelo prijazno, »dala sem vašemu	A
gorela ob levi strani rdeče opravljene Salde.	Vitez	Ahac se je zahvalil za vrano in nadaljeval:	A
iz njenih oči, ali že se je spet smehljala.	Vitez	Ahac pa je vstal in dejal: »Zdaj pa pojdem.	A
Zahvaljujem se vama za prijazno pogostitev,« je dejal	vitez	Ahac in pobožal svojega sokola, ki mu je bil	A
videla s hlapcem že pred dobrim tednom,« de	vitez	Ahac mladi baronici Jankovičevi.»Pa je kar izginila	A
nikdar učil peti in brenkati,« je obžaloval	vitez	Ahac in si gnal prste skozi brado. »Rad bi vedel	A
slabo, gospodična Frauensteinerjeva?« je vprašal	vitez	Ahac Saldo na dvorišču.Stala je vsa bleda ob	A
jo je silna razburjenost. »Vročina, gospod	vitez,	« je odgovorila tiho in gledala mimo njega kakor	A
/ . / stran 53 . / »Nevihta bo!« je povzel	vitez	Ahac.»Ali nisem trdil že zjutraj, da bo danes	A
išče cigane in Alijano. Tudi grof Anton in	vitez	Ahac sta vsa poparjena.Maščevanje se mi je posrečilo	A
in silil proč ... Čez dober teden se je vrnil	vitez	Hans Frauensteiner. »Grof Blagaj besni, ker	A
beglerbegu naš najboljši vohun, oni švabski	vitez,	ki nas je vodil lani od Kolpe proti Ljubljani	A
trije so se porogljivo zasmejali. »Če se oni	vitez	ni lagal našemu beglerbegu!« je opozarjal Tahir	A
»Predobro mu plačuje naš Isa paša.	Vitez	Hans ga je obvestil tudi, da so jeli lani neverniki	A
preširokih ram in prekratkih nog, veseli, hrabri	vitez	Ahac Doljanski. Tukaj, na južnovzhodnem delu	A
prsih pa ogromna čutara. . / . / stran 156 . /	Vitez	Ahac je bival že precej dolgo v Ljubljani.Ko	A
poleg starega grofa Felicijana ostal in vladal	vitez	Ahac.Dokler je bilo kaj boljšega vina v grajski	A
nadzira popravo njegove hiše v Gosposki ulici.	Vitez	Ahac je kaj rad odhajal s svojim oprodo s kmetov	A
gnal vinske bratce že ob devetih iz krčem, je	vitez	Ahac vedno še moško sedel za mizo in prijazno	A
gol; ptice pevke so se preselile na Golovec.	Vitez	Ahac je videl pred seboj malone vso Ljubljano	A
so pluli beli oblaki počasi proti zahodu.	Vitez	Ahac je slišal korake na mostovžu.Prihajal je	A
bratec Ljubljančan?« ga je prijazno ogovoril	vitez	Ahac.»Saj menda ne bo Turka sem pred Ljubljano	A
presneto pisano, prijatelj!« je nadaljeval veseli	vitez	Ahac in se mirno zlagal: »Komaj sem zvedel,	A
deželo, pa sem prihitel v mesto, da kot pošten	vitez	pomagam Ljubljančanom zoper nevarnega, zarobljenega	A
nas meščane!« »Imeniten vipavec,« je dejal	vitez	Ahac in mu ponudil čutaro.»Iz gostilne pri Veselem	A
megla!« »Peklenska megla res!« je pritrdil	vitez.	»Prav vražja.	A
in kuhajo točo. V nevarnosti smo, ljubi moj	vitez!	« Okrepčal se je tudi vitez Ahac.	A
smo, ljubi moj vitez!« Okrepčal se je tudi	vitez	Ahac. »Vsak dan pričakujemo Turka.	A
gor?« »To bi bilo za nas narobe,« je kimal	vitez	Ahac. »No, tamle je nekaj topov.	A
stražnikov tovariš in kmalu sta jela kvartati.	Vitez	Ahac se je poslovil in odšel.Ob vsakem koraku	A
mali planoti pred grajskim poslopjem je videl	vitez	Ahac kmečke družine, ki so pribežale pred Turki	A
lovili na vžigalnik. »Škoda časa!« si je mislil	vitez	Ahac.»Puška tehta gotovo svojih petdeset funtov	A
Beneško do morja. Navzlic temu je srečaval	vitez	Ahac po mestu vse živo ljudi. Skozi Karlovška	A
že videli!« so jih resno zavračali kmetje.	Vitez	Ahac se je počasi rinil dalje proti Pisanim	A
posebno blagoglasno godbo prenapetih piskunov.	Vitez	Ahac je prispel pred široka in močna Pisana	A
zidovju globok in širok jarek z lesenim mostom.	Vitez	Doljanski je krenil okoli vogala na levo v umazano	A
tem bolj so hiteli sedaj. Od zunaj je slišal	vitez	Ahac škripot lopat, s katerimi so kmetje poglabljali	A
»Stvar postaja vendarle resna,« je umoval	vitez	Ahac sam pri sebi.»Presneto!	A
trde noči. Z iskrenim veseljem se je bližal	vitez	Ahac hramu krepčanja. Pred gostilno je videl	A
nesli vsakega 30. septembra v mestno hišo.	Vitez	Ahac je prirožljal s svojimi velikimi ostrogami	A
dostojanstveno. »Zdravje in srečo!« je pozdravil	vitez	Doljanski. »...zdrav ... « je zagodrnjal gostilničar	A
ne puli za goste. »Jazbec ošabni,« je mrmral	vitez	Doljanski.»Če ne bi imel tako dobre jedi in	A
Ojej, Maruška, nehaj no!« se je oglasil tudi	vitez	Doljanski. »Če boš pridna, ti prinesem takega	A
Ljubljanice pote!« Tedaj je razjahal pred vrati	vitez	srednje rasti svojega konja in vprašal gostilničarja	A
prikimal in pokazal s komolcem na dvorišče. Tuji	vitez	je moral konja sam odvesti v hlev, da bi mu	A
ganil noben hlapec. . / . / stran 171 . /	Vitez	Ahac ni mogel videti obraza novega gosta, ampak	A
Vrata gostilniške sobe so bila ozka. Širokopleči	vitez	Doljanski se je moral nekoliko obrniti, ker	A
Bodite prav lepo pozdravljeni!« je pozdravil	vitez	Ahac in sedel nasproti pisarja. »O, naš ponočni	A
odzdravil gospod Pogladin. »Amen,« je dodal	vitez	Ahac in zaklical: »He, Anže! Anže!Ali slišiš	A
veže čez prag proti cerkvici Svetega Jakoba.	Vitez	Ahac je naglo naročil kar bokal vipavca in pečeno	A
mestnega pisarja. »Ne, pač pa včeraj, gospod	vitez!	« je odgovarjal Primož Pogladin počasi, malomarno	A
vina,« je ugovarjal mali ostrogar, medtem ko je	vitez	Ahac blaženo zamežal in pil. »Ne marajo?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani