vežo (301-400)

je cesta še takó blatna, in se skrijem v prvo	vežo.	Toda časih se zgodí, da stopi neznanec kakor	A
da stopi neznanec kakor nalašč prav v tisto	vežo,	-- in jaz pričakujem nekaj nenavadnega, groznega	A
Izginila je brez sledu. Prikričala je v	vežo,	nato smo se napotili k lisjakovi kolibi.Stal	A
odprla duri, tiho je šla skozi mrzlo, temno	vežo,	vrata so zaškripala in Marta je stopila na cesto	A
Bila bi vstala ob treh!“ Marta je stopila v	vežo	... * Samo ruto je odložila, ni se	A
poklical Malinovec, gospodar, iz dvorišča v	vežo.	Njegov obraz je bil svetal in zabuhel, drobne	A
hodnik, nato na strme stopnice, v prostrano	vežo	s sivimi, vlažnimi stenami. ”Vrata so zaklenjena	A
naj moli in poljubuje do zore!“ Stopil je v	vežo,	prijel je za kljuko, duri so bile zaklenjene	A
odgovoril Egon, odprl je duri in je zaklical v	vežo.	”Marta!“	A
vzkriknila, Egon je odprl duri in je klical v	vežo,	nato je trepetajoč in preplašen pokleknil ter	A
odgovoril Stožer. Lojze je stopil za njim v	vežo.	”Tudi jaz, zdí se mi, sem bil nekoč poet	A
počasi, tako da je bil mrak, ko sem stopil v	vežo.	Tudi po stopnicah sem šel težko in trdo, kakor	A
po stopnicah. Ko je stopil v široko, svetlo	vežo,	je razmahnil roke, nagnil glavo daleč nazaj	A
otopelosti, je planil gologlav na stopnice, v	vežo,	na cesto ter je klical venomer in sam ni vedel	A
jutranjim vlakom sem se vrnil v Trst in sem stopil v	vežo	prav v tistem trenotku, kakor ona.Vsa utrujena	A
gospod! Saj jo boste videli, ko pojde skozi	vežo.	In neki gospod je prišel za njo, Bog vedi odkod	A
velika štacuna; tam je menda župan!“ Stopil je v	vežo	in naproti mu je prišel s čudno skakljajočimi	A
“ Prijel ga je za roko in ga je potegnil v	vežo.	”Naravnost!	A
tobak. Za steklenimi durmi, ki so držala v	vežo,	se je prikazal župan in je potrkal narahlo ter	A
Kačur, odprl je steklene duri in je stopil v	vežo.	Župan ga je prijel za roko in ga je peljal v	A
je stopil na ulice, župan je izginil v temno	vežo.	”Kanalja!“ si je mislil in je hitel po blatni	A
sobi je smrdelo kakor po hlevu. Ko je stopil v	vežo,	je ugledal dolgo, suho žensko z visoko izpodrecanim	A
krilom, ki se je z brezovko v roki podila skozi	vežo	za razcapanim paglavcem; izginila sta obadva	A
je odgovoril Kačur zlovoljen in je stopil v	vežo.	V sobi, za dolgo, pogrnjeno mizo, pred polnimi	A
naloženim vozom, zasmejala sta se ter stopila v	vežo;	nato se je odprlo okno in bradat obraz se je	A
Kakor hočete!“ S težkimi koraki je prišel skozi	vežo	visok, upognjen starec, z gladko obritim, rdečim	A
prevelik dan...“ Stopil je v svetlo, prostorno	vežo;	visoka steklena vrata so bila pred njim in za	A
zravnal. Od one strani pregraje je stopil v	vežo	slok, črnobradat mož in je odprl duri. ”Stopite	A
Spravi se v posteljo!“ Stopil je v	vežo.	”Sanjalo?“ je prašal z zaspanim glasom in	A
je skočil gospod v svetli suknji in izginil v	vežo.	”Tisti je!“ se je prestrašil Kačur.	A
svojem srcu, je prag za menoj, sem stopil v	vežo,	v izbo, v paradiž. Kajti sklenil sem bil ... vrag	A
sem te videl, odpiral sem duri, prisluškaval v	vežo	... Naposled! Pozdravljen v moji skromni domačiji	A
ni mudilo, in sem se ozrl mimogrede v odprto	vežo.	Veža je bila prazna, zato sem stopil vanjo in	A
mesto, zlezel sem z voza, pahnili so me v široko	vežo,	odprli so vrata pred menoj in sam nisem vedel	A
za rame, obrnil me je spretno ter me sunil v	vežo,	šli smo na to stran, na ono stran, po hodniku	A
ampak moje oči so bile solzne. Komaj pridem v	vežo,	me zgrabi žandarm za ramo. ”Stoj!“	A
“ Nič ni več vprašal, temveč sunil me je v	vežo	nazaj.Tako se je začela in zvršila moja slava	A
žalostno pismo! Prenašal sem papirje iz izbe v	vežo,	iz veže na podstrešje; grmadil sem v mislih	A
pomislil je nekoliko, nato je stopil v razsvetljeno	vežo.	Po stopnicah navzgor, mimo debelih stražnikov	A
drevo tam kje za hišo. Gospodar je stopil v	vežo,	jaz sem gledal na pot, ki se je strmo vila v	A
še ulovil njeno ročico potem pa je zginila v	vežo	...-	A
mislim letos urediti svoj vrt ... Kar tu skozi	vežo	...Moj Bog, kakšno je dvorišče!	A
kakor pred sabo. Hotel sem pobegniti s praga v	vežo,	pa se nisem mogel geniti in gledal sem za njim	A
prijel za roko in je zakrenil moj korak v široko	vežo.	Zdelo se mi je, da sem bil slišal tenek glas	A
Mnogokdo je stopil v tisto temno, prostrano	vežo;	in če je bil prej rdeč in vesel njegov obraz	A
storim, kakor sva se bila domenila. Stopim v	vežo	in te primem za roko in te povedem na dom, ki	A
moreva izpregovoriti. Šla sva hitro skozi	vežo,	na pragu pa si izpustila mojo roko in si se	A
samo. Videl sem to hišo od daleč, tudi odprto	vežo	sem videl in si nisem upal dalje, ker me je	A
prihajali, govorili so na peronu ter odhajali skozi	vežo.	Vselej je prihitela Francka k oknu, posebno takrat	A
daleč, utihnilo je. Načelnik se je vračal v	vežo	sključen, z neprijaznim obrazom, zmerjal je	A
je stol in župan je odprl duri, stopil je v	vežo.	Velik in močan človek je bil, neobriti obraz	A
in zdaj je kakor zlodej. Še mačka je sunila v	vežo,	ki ga ima rajša nego moža.“ ”Samo pol ure	A
kakor takrat, ko se je poslovil. Stopil je v	vežo	in je odprl duri.Mati je sedela ob peči, vzdignila	A
predmestnih ulicah, jaz in ti, stopila sva v to	vežo,	v ono vežo in sva se poljubljala. Časih je šel	A
ulicah, jaz in ti, stopila sva v to vežo, v ono	vežo	in sva se poljubljala. Časih je šel kdo mimo	A
otrokom?‘ Midva pa sva se smejala in sva stopila v	vežo	...Ali se spominjaš, kako si bila potem pri meni	A
pomislila Metka. Tam zunaj je bilo mesto, v	vežo	je čula njegov pisani šum. Tam zunaj je bilo	A
žarka je bila svetloba, da je stopila Metka v	vežo	nazaj ter se oprla z roko ob zid.Noge so se	A
prijela za roko in stopili sta v lepo široko	vežo;	nato sta šli po kamenitih stopnicah visoko navzgor	A
roka jo je zgrabila za ramo ter jo potisnila v	vežo.	VII	A
svetem obhajilu? Šla je in je odprla duri v	vežo.	Odpirala je oprezno, tako da niso prav nič zaškripale	A
”Kam, Metka?“ Stopila je v	vežo,	v veži pa je bil že prezgodnji mrak.Tudi ulica	A
velika vrata v rjastih tečajih, veter je bušil v	vežo	in je ugasnil svečo.Komaj je stopila Metka na	A
so sosedje odpirali okna, nato sta izginila v	vežo	...“ Umolknil je ter se zamislil; nazadnje	A
Ekspeditorica Helena in gospa notarka sta jo spremili v	vežo	in ji stiskali rokó. ”To je krasno, da si	A
”Morda pomigne ob oknu z belo roko, pride v	vežo,	odpre duri, stopi na cesto, kakor je noč in	A
je bil zagledal pred sabo popolnoma neznano	vežo,	ali so ga obšlè kakšne hude slutnje, - skratka	A
pokopališču. Ozrli smo se, stopili smo v prvo	vežo.	Prav za durmi smo ostali in smo se tiščali k	A
zasmejali smo se in smo se napravili v drugo	vežo.	Ko smo molili, je stal pred nami širokopleč	A
Premočen sem bil do kože, ko sem stopil v	vežo	ter izlil vodo s klobuka; dežnika ne nosim nikoli	A
segale zmerom dalje in zmerom više. Stopil je v	vežo,	napotil se je po stopnicah in je napravil v	A
”Jezus Marija!“ Ženska je pobegnila v	vežo	in je zaloputnila duri; zabuhli obraz ob oknu	A
skrita na klancu. Plaho je stopila babica v	vežo,	plaho je odprla duri.Ni pozdravila, ni se ozrla	A
rastla trava. Marko je odprl in je stopil v	vežo.	Tudi v veži je rastla trava, na vlažnih stenah	A
Dioniz ter zavil s svojim znancem v dolgo temno	vežo.	Na pragu je stal krčmar, debel človek s čemernim	A
klavrno; razsvetljevale so le za silo peron in	vežo.	Nikolaj se je ozrl; nobenega voza in sploh	A
prijazno, skoro iskreno, a nato je zakričal v	vežo:	”Ali je pripravljena soba?“	A
le na večer, ko je stopil lahko v to ali ono	vežo,	če je bilo treba.Izprehajal se je do noči, nato	A
bolj blatna in zanemarjena. Zavil je v temno	vežo,	prižgal žveplenko ter stopal po ozkih stopnicah	A
svoje uboštvo, na ves svet. Ko sta stopila v	vežo	njenega stanovanja, ovil je roko okrog njenega	A
pobožala po gobcu in po grivi, nato je pobegnila v	vežo	in pleča so se ji tresla ... Nekaj hladnega	A
nič naredil!“ Ko sem tretje jutro stopil v	vežo,	se mi je koj pod stopnicami zamotovilila pred	A
brezglasno, stopil na kameniti prag in se obrnil v	vežo.	Tabula se je zavil tesneje v dolgi žandarmerijsk	A
Kmetje so plačali in se poizgubili polagoma v	vežo,	odkoder se je čul še nekaj časa glasen vik in	A
gozda žareči in zasopljeni. Jaz sem stopil v	vežo	in sem bil bolj truden od njih.	A
njegovim denarjem. Dejali bodo, da sem še v	vežo	letel za njim, da sem ga držal za roko, odpenjal	A
je duri, ni se več ozrl v izbo, stopil je v	vežo	in na prag.Poslednjikrat se je zasvetilo v njegovih	A
spravi kamorkoli. Šrangar je stopil za njim v	vežo,	nato je nekoliko pomislil ter zlezel po strmi	A
da mi kdo kaj prinese!“ je rekel. Stopil je v	vežo,	odpahnil je duri v izbo in je poskušal prižgati	A
napregel voz. Luka in žandarm sta šla skozi	vežo;	ljudje so stopili v stran in so molčali; nobena	A
stežaj odprta in vsi štirje so stopili v svetlo	vežo.	V Šli so po temnih stopnicah in so	A
odgovoril sodnik; odprl je duri in je zaklical v	vežo.	Čez malo časa se je prikazal na pragu visok	A
stran 155 . / komaj za en stavek!“ Stopil je v	vežo,	šel je po lesenih, strmih stopnicah, v temnem	A
koraki iz hiš in zopet na cesto, vračali se v	vežo,	tekali v zaduhle, dima in plamenov polne sobe	A
županu; Peter je ostal na cesti, jaz sem stopil v	vežo.	Zelo prijazno me je pozdravil debeli župan	A
ogrne še dolgo belo rjuho in ták se napoti v	vežo.	Prav tiho, prav počasi odpira duri; odpre jih	A
prikazen, ki se potuhnjeno priplazi skozi mračno	vežo;	nezastrta, velika in jasna stopi pred človeka	A
cilindre in dolge površnike ... Izginila sta v temno	vežo	in jaz sem stal na cesti kakor vkovan. Pred	A
prepreženi z globokimi brazdami ... Ko sem stopil v	vežo,	polastila se me je bojazen ...Ona je omožena.	A
Slivar je spremil svojo nevesto do vrat; niti v	vežo	ni stopil, da bi jo poljubil tam v temnem kotu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani