sveto (201-300)

Ne verjamem.« »Na	sveto	Trojico, prefekt Rustik iz Topera ga je videl	A
prijatelja, odpovem se vsaki želji, zarotim jo na	sveto	Trojstvo, da sem storil to iz prave ljubezni	A
prisegel vsak dan trikrat in vsako noč po trikrat	sveto	prisego Svetovitu vsevidečemu, Perunu vsemogočnemu	A
venca steklenih pramenov nad robom hoste za	Sveto	Ano? Čutila sem: vse, kar je tako zapleteno	A
»Nekaj vam bom povedal. Samo	sveto	mi obljubite, da me ne izdate!« »Nič	A
sklenila je, da takoj prihodnjo nedeljo plača za	sveto	mašo ubogim vernim dušam v vicah. Lovrek	A
bo odsotni oče hud zaradi zapravljanja časa,	sveto	obljubil, da nadomestita delovni izpadek po	A
potemtakem očitna ... Gospod Miklausin podpira našo	sveto	narodno stvar ...« Lovrekovo predrzno	A
ljudi ter se napravili v svet, prosjačit in	sveto	vero oznanjat.Njih najlepša čednost se mu je	A
pozdravil tebe, ubogi sveti Lenart, ki stojiš pod	sveto	Trojico in pod svetim Pavlom kakor dete nebogljeno	A
pomislil v svojem srcu: ”Glej, kaj ni tam pod	sveto	Trojico davkar, ki cepi lesnike?“In tudi davkar	A
mladosti, še v otroških letih, prelila kri za	sveto	vero in za Kristusa!“ je odgovorila Hana resno	A
in Hanci se je zdelo, da gresta v nebesa. Za	sveto	Trojico, tam za smrekovim gozdičem, je še sijalo	A
je bil ponoči odprl tabernakelj in je ugledal	sveto	hostijo. ”Ne zameri!	A
gledala tega pohujšanja in zakrila sem tudi devico	sveto	Nežo, da bi še na podobi ne zardela!“ ”Čemu	A
streho ... cerkovnik, lenoba, se ne meni za svojo	sveto	stvar, temveč žganje pije in za babami lazi	A
Ali on ni hotel odnehati. ‚Tu se gre za	sveto	stvar, za omiko narodovo; in če se drugi nočejo	A
svetli kodri so bili počesani kakor za prvo	sveto	obhajilo in obraz sam, rdeč in nežen, je bil	A
kakor pobožen otrok, ki je prvikrat zadobil	sveto	odvezo ...Poslušaš me tako mirno in zaspano, kakor	A
stran 189 . / zanimala niti najmanj; a s svojo	sveto	srditostjo sem se hotel napraviti interesantnega	A
pa sem si mislil: na svoji lehi opravim svojo	sveto	dolžnost! Komaj sem bil razustil to svojo namero	A
kapljice luči. In vselej, kadarkoli se ozrem na	sveto	podobo v svojem spominu, slišim šepetanje neizgovorjene	A
hitel dalje; mudilo se mu je pač, doma je čakalo	sveto	ognjišče ...Zasmejala sem se, iz bridkosti se	A
bežeči korak, zakaj nosila sem v svojem srcu	sveto	podobo gospe Zaplotnice. Nikjer, o popotnik	A
na kolenih so mu ležale odprte debele bukve,	sveto	pismo.Lenart je stal troje korakov pred njim	A
poslušati. In ko je izpregovoril strahoma prvo	sveto	besedo, je sam ni več slišal in ne razumel.	A
stran 59 . / Pripravljala se je kakor na prvo	sveto	obhajilo. Tiha je bila in resna, v njenih mislih	A
krvi v njem. Zato jej, otrok, kakor zauživaš	sveto	hostijo.Materina kri je v tem kruhu...«	A
Veselo se je zasmejalo, zalesketalo se je	sveto	jutro v beli zimski svetlobi.In soba je bila	A
se je ozrl na njen profil, čutil je v prsih	sveto	gorkoto, kakor da gleda brezspolnega angela	A
očeh in v smehu s črkami tako resničnimi, kakor	sveto	pismo, da ne uidem nikoli.Iztegnil se je vrat	A
mogla z nobeno roko, da bi se ne zvrnilo v blato	sveto	breme, ki ga je nosila z vdanim strahom kakor	A
kadar sta pri kraju s svojo mero.“ In vse tvoje	sveto	poslanstvo, mladi Kolokotronij, je bila mera	A
tako je stal dolgo in nepremično, kakor pred	sveto	hostijo; naočniki so se narahlo zibali v zraku	A
vsako nadložno predmestno poželenje ogrinja to	sveto	ime! Zakaj hrepenenje je tista čudežna barka	A
praznovali zaroko; dovolj bo prič ... Kadar načnem	sveto	številko, kadar odmašim sedmo steklenico, izpregovorim	A
daleč so romali k njemu občudovalci kakor na	sveto	božjo pot, da bi ga videli iz obličja v obličje	A
tistem času, ko se je Milena pripravljala na prvo	sveto	obhajilo.Še daleč je bil dan; zdelo se ji je	A
nikdar in nikoli ne bo. Učila se je, da je	sveto	obhajilo največja sreča in milost, ki more biti	A
more biti človeku dodeljena. Kadar zaužije	sveto	hostijo, se združi z njim sam Kristus; očiščen	A
krožnik piškotov, bi se ne zmenil za devico	sveto	Nežo!“Najbolj čudno se ji je zdelo, da mu je	A
dišav in še se glasi iz daljave, zamolklo: ”	Sveto,	sveto, sveto!...“ In človeku je tako pri srcu	A
in še se glasi iz daljave, zamolklo: ”Sveto,	sveto,	sveto!...“ In človeku je tako pri srcu, kakor	A
se glasi iz daljave, zamolklo: ”Sveto, sveto,	sveto!	...“ In človeku je tako pri srcu, kakor da se je	A
kostanjeve lasé, drobne, bele roke, ki si jih s	sveto	spoštljivostjo poljubljal ... ali je imela črno	A
vstajenja v srcu; nesvete, umazane roke se igrajo s	sveto	pesmijo, kakor da bi pijanci v krčmi prepevali	A
stran 178 . / ”Tako gosposko je tukaj, tako	sveto;	komaj da si upam stopiti na pesek, ki je ves	A
kakor v cerkvi ...“ ”Ni kakor v cerkvi tukaj, ni	sveto!	Grd je ta kraj, Tinka, in šele tvoje noge ga	A
je šel Jokec v cerkev in veliko hrepenenje,	sveto	pričakovanje je bilo v njegovem srcu.Oblekel	A
gospod Kačur! Tako čudno in modro govorite, kakor	Sveto	pismo, pa ste otrok, da se Bog usmili!“	A
jasno, da sem razločil v daljavi belo grlico,	Sveto	Trojico.Tam je bila moja mladost.	A
zeblo me je. Nevesel mi je spomin na prvo	sveto	obhajilo.Mnogokdaj in v mnogoterih oblikah sem	A
kaplana čisto blizu, spremenjenega, neznanega;	sveto	svetal je bil v obraz, povešal je oči, na ustnicah	A
in obsojeno. Nevesel mi je spomin na prvo	sveto	obhajilo, nevesel na zadnje.Pri spovedi sem	A
presunilo, kakor spomin na daljno mladost, na	sveto	Veliko noč, na nekaj neizmerno lepega, sladkega	A
stara dekla ter prepevala neko neskončno dolgo	sveto	pesem. Krasno dekle z nekoliko zarjavelim	A
tolažbe in blagoslova. Zdaj hodim na to svojo	sveto	božjo pot, kadar mi je težko pri srcu.Tudi nocoj	A
klečé ljudje na pragu? Komu prinaša duhovnik	sveto	popotnico?Zaprite duri!	A
pridi no, sedi no gor, da se popelješ z nami na	sveto	romarsko Goro!“- Pot se je spet globoko nagnila	A
noč - nikoli ne doide voza, nikoli ne pride na	sveto	romarsko Goro; in če bi hodila do konca sveta	A
vidva režita in lepita pisane podobe, štalico,	sveto	družino, svete tri kralje, pastirje in ovce	A
”Res kuriozni so bili ...“ ”In kakó	sveto	sva verovala v najino idealno ljubezen.Ves svet	A
tista mladika mi je kakor sestra; vidim belo	sveto	Trojico na hribu, in tista mi je kakor mati	A
Čemú mi je treba bradavce? ... Jaz nimam ... dà,	sveto	nebó, -- ali izvirajo moji nazori samó iz nedostajanja	A
pogovarjala ... Tisto mlado dekle tam, lepo in	sveto,	upodobljen dih iz božjih ust -kakor prilepljeno	A
dájte še takó!“ Molčala sta Šilo in Mirkuca	sveto	molčanje.Nekateri pravijo da zató, ker jima	A
Desetim bratom“, le v polusanjah je še mrmral ”	sveto	Marijo“. Vzdramil se je ter se okrenil osorno	A
zbrali v tej dvorani prvikrat, vsi navdušeni za	sveto,	narodno stvar, za milo svojo domovino.Gospôda	A
drugega do drugega ter je vsem po vrsti odrekel	sveto	hostijo.”Da bi se le enkrat v letu, le eno samo	A
Damijan. ”Zame je najstrašnejša ... Dà, doživel sem	sveto	noč ... moj Bog ...!“ Koprivec in Golenko sta	A
toliko trpel; kar mu je bilo nekdaj oddaljeno in	sveto,	leži danes v vsakdanji umazanosti na njegovi	A
	SVETO	OBHAJILO Petero nas je bilo.	A
Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako prijazno,	sveto	razpelo v roki, zlato glorijo krog glave!...	A
ter sklenila roke. ”Prosim te kakor Boga in	sveto	Mater božjo ...“ ”Stran!“ je ukazal Severin	A
misliti nanjo, kaj šele, da bi nadlegoval njeno	sveto	podobo znespametnimi željami.Čutil pa je tudi	A
življenje takorekoč izpolnjeno in končano. Spomin na	sveto	podobo je ostal v njegovem srcu prav tako, kakor	A
in bridkosti željan. Prikloni se pobožno pred	sveto	podobo, prilije olja večni luči; njegov obraz	A
sem klečal pred oltarjem, da bi sprejel prvo	sveto	obhajilo; in prav tisti strah nevrednega, pregrešnega	A
Tiste besede sem gledal, kakor bi gledal pogan	sveto	pismo.Hranil sem jih verno do onega dne, ko	A
Pa je bil vendar čisto jasen njegov cilj; s	sveto	dušo kakor v cerkev, se je bil napotil proti	A
sinil od nekod sončni odsev čez njegovo resno,	sveto	obličje; zdelo se je, da se je nasmehnil dobrohotno	A
zapelo...« je ponovila Elekta. Engelberta pa se je	sveto	razvnela: »Prevzame me.Bridko je in sladko in	A
mislim, kako je z menoj. Ljubim Jezusa in njegovo	sveto	Mater, pa mi je sladko in dobro v molitvi in	A
burno dvignila in priskočila prednici na pomoč.	Sveto,	vneto je lila pobožna ofertorijska pesem s kora	A
zgodilo, da ni prihitel Anže za njo, in z nekako	sveto	grozo je ponavljala pri sebi: »Še je Bog v nebesih	A
mladi je sedela in v tvoji postelji je spala. Za	sveto	ime božje, Marjanica, povej mi, kdo je bila	A
grem nazaj. Deset goldinarjev imam, porečem, pa	sveto	besedo vam dam, da dobite še drugih deset.«	A
enakomerni glasovi. Prižgala je luč in z nekako	sveto	grozo opazovala uro, ki je bila začela iti tako	A
in prsi, sklonil glavo, da bi molil in mislil	sveto	misel.Sveta misel se mu je zakrivala, ugodje	A
vdane molitve je splahnelo. Lovi se želja za	sveto	sliko in kar ujame, je bedasta grozotnost, ki	A
»Bog pomagaj,« je vzkliknil vikar, pograbil	sveto	posodje, štolo in pregrinjalo in planil za Matevžkom	A
cerkvi svetega Urha dragoceno monštranco. Bilo je	sveto	mesto, kjer je stala kapelica.Trideset tolminskih	A
maličimo sveti obraz!« Sredi med vikarjevo	sveto	spoznanje je zapela od zunaj z vrta neskončno	A
izgubil blagoslove 3 Sveti Hieronim je prevedel	sveto	pismo na latinsko druga kakor ženski glas, ki	A
južni noči zemlja po zmrzali in zimi. Sredi med	sveto	daritvijo ga je obšla misel: »Kako je vendar	A
to čudno! Prav na najglobljem dnu srca leži	Sveto	in je skrito.Nikoli, nikoli nam ne more biti	A
»Mati, Tvoje ime je sladko« »Tvoje ime je	sveto	v veke ‒‒ ‒ «	A
boječe, svareče in očitajoče: »Tak, Lucija, za	sveto	božje ime!« Kakor da se je neprijetno zbudila	A
je to pisal. Ko sem se odločil, da prenesem	sveto	mašo in svete zakramente iz Podmelca v svojo	A
»Kaj res?« je vprašal nekdo. »Za	sveto	božje ime,« se je ustrašil Anže še huje.»Nikarte	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani