nova beseda iz Slovenije

smehljaje (80-179)


zjutraj strmeč ugleda z zaspanimi očmi ter napol      smehljaje,      napol jezen zamahne z roko: ”Vrag vas vzemi  A
poje svatovske pesmi, drevje kraj poti se jima      smehljaje      priklanja, božje sonce jima lije svoj svetli  A
Hodila je naglo in lahko, ob vsakem koraku je      smehljaje      pokimala z glavo, pogledala izpod slamnika z  A
mi!“ ”Kam se mudí, kam se mudí!“ je brundal      smehljaje.     Njegove krmežljave oči so mežikaje izbegávale  A
ogledalu najini pogledi in so se pozdravili      smehljaje.      Zunaj je bila še črna noč; gorela nama je  A
Natakarica, ki je stala pred nama, naju je merila      smehljaje      od vrha do tal. ”To sta mi ptička ... no, jaz  A
posuta z žarki čiste mladosti. Pogledala me je      smehljaje      z veselimi rjavimi očmi, spustila je roke v  A
kakor otrok skledo. ”Kaj misliš,“ je rekel      smehljaje,      ”koliko bi stal tale kolač, cel in okrogel,  A
On me je vodil po izbah, nazadnje je rekel      smehljaje:      ”To je vse.  A
prijazno nagnil k njemu in nobene oči ga niso      smehljaje      pozdravile.Zvečer je vprašal: Kam jutri?   A
pogleda nikamor drugam. Tam je pač Jure in gleda      smehljaje      na svoj prostrani dom ...  A
pokrižal po čelu, ustnih in prsih; njega pa, ki je      smehljaje      doživel, še poškropil nisi!Tako si brata svojega  A
eksistira, zakaj Malhus je bedak in lopov. In      smehljaje      bi si zavihal rokave in smehljaje bi dajal klofute  A
lopov. In smehljaje bi si zavihal rokave in      smehljaje      bi dajal klofute. On, Malhus, bi dajal klofute  A
kadet Milavec v vsi svoji mladi lepoti ter bi ti      smehljaje      ponudil roko; pozdravil bi ga veselo in bi vzkliknil  A
me ne pozdravljajo od tam, se ne poslavljajo      smehljaje      mili obrazi, ki sem jih nekdaj ljubil?Kaj ne  A
rokama, gledal dobrodušno name ter mi pomežikaval      smehljaje;      na njegovem razritem in razglodanemobrazu je  A
v domačem pogovoru. ”Slabe volje si!“ me je      smehljaje      oškilil tovariš Komar. ”Jaz?  A
je sedela v temi. ”Rad te imam,“ je govoril      smehljaje.     ”Samo zdi se mi, da je šinila senca mimo in da  A
resnična, kakor je živa in resnična otroku,      smehljaje      dremajočemu v naročju matere - kraljične.   A
Pomislila je napol s tiho otožnostjo v srcu, napol      smehljaje;      kakor pomisli mati na bridkost otroka, ki si  A
Marta. ”Ne moreva dalje!“ je odgovorila ženska      smehljaje;      smehljala se je, iz oči pa so tekle čisto drobne  A
stopnicah, na pragu sta stala Egon in Alma. Marta je      smehljaje      pozdravila obadva, oče je stal plah za mizo  A
Več si mislil, nego si vprašal!“ je odgovoril      smehljaje      Egon.”Naredila sva, kakor v romantiških časih  A
vino razlivalo. ”Po stari šegi!“ je rekla      smehljaje      gospa Melitta.Roka se je tesno ovila roke, obadva  A
Zdaj res ne vem, ali si otrok, ali starec!“ je      smehljaje      govorila gospa Melitta.”Otrok je zardel, starec  A
hripav in trepetajoč. ”Utopljen, se bojim!“ je      smehljaje      dovršil Nagode. Melitta je naslonila glavo ob  A
verjameš v svojem nespametnem srcu?“ je vprašala      smehljaje.      ”Če bi se izkazalo ...“ je pričel odgovarjati  A
milosti ne maram!“ ”Skromne milosti prosiš!“ je      smehljaje      zavzdihnila Melitta.”Ali se ti ne zdi, da so  A
imel črne brke, je pomežiknil Mileni ter je      smehljaje      rekel tovarišu: ”Čeden kebrček!  A
katehetovih okroglih, svežih lic - pred njo je stal      smehljaje      tisti človek s črnimi brki, ki ji je bil pomežiknil  A
In ko je to storil, ga je tiho, ljubeznivo in      smehljaje      pozdravil njen pogled. Sedela je tam vsa deviška  A
prisegla zvestobo na desno stran, pa že izpod čela      smehljaje      mežika na levo! Tri ure, dete moje, tri dolge  A
pred živaljo, ki dremlje v srcu in se drami      smehljaje,      ker vé, da jo kličeš iz dna, izpod duše; izpod  A
vstajajo mrtveci iz grobov ter se izprehajajo      smehljaje      po ljubih krajih, ob spomenikih blodnega, tako  A
blodnega, tako žalostnega in brezumnega življenja;      smehljaje      se izprehajajo, zakaj njih misel, breztelesna  A
njenega telesa in njenih las. Spomnil se je      smehljaje,      da mu je nekjé v zatehli, zakajeni, slabo razsvetljeni  A
zadoščenje za vse brídkosti. Kristus sam se      smehljaje      skloni k njemu: ”Pozdravljen, otrok moj!“- Prišel  A
vesoljnost, ter se vzdignila zmagoslavno in      smehljaje      nad vse trpljenje pozemskega življenja, ki je  A
stali spet pred njo, ogledovali jo natanko in      smehljaje,      kakor blago, ki je naprodaj, sklanjali so se  A
volje!“ Vse to je govorila teta Fani mirno,      smehljaje,      kakor da bi blebetala o deževnem vremenu, ali  A
pázduho, nagnil se je k njemu ter je šepetal      smehljaje:      ”Glej ... mati mi je umrla!“   A
se je najprej osuplo, nato prijazno, naposled      smehljaje      pozdravilo z očesom. ”Nisem vas spoznal,  A
velika in močna je moja ljubezen? Trpela je      smehljaje      tvoje zaničevanje, tvoje sovraštvo, tvojo nezvestobo  A
izpolni!“ Ozrla se je pod kostanje in se je      smehljaje      okrenila k njemu. ”Tam prihaja!“   A
se v parku srečali Mira in Fanny ter sta se      smehljaje      pozdravili.  A
odprla duri gospa Sitarjeva, je vstal urno ter se      smehljaje      poklonil.Gospa je bila visoka, lepa ženska in  A
Vera!“ ga je prekinil kaplan z mirnim glasom in      smehljaje.      ”Tako je!  A
gospa. ”Minka je v parku!“ ga je pozdravila      smehljaje.      ”Zdaj v parku?  A
Tudi jaz jo imam!“ Učiteljica se je ozrla      smehljaje      na Kačurja. ”Pravijo, da ste imeli radi Minko  A
Kakor pred dvajsetimi leti!“ je premišljeval      smehljaje.     ”Sam ... svoboden!  A
utrujenost. ”Morda je le glad!“ je pomislil      smehljaje.     Zakaj utrujenosti bi ga bilo sram, gladú pa je  A
tako naglas, vse v eni sapi, da so se ljudje      smehljaje      ozirali. V prvem hipu me je hudo zadelo v srce  A
Niso pokopane, ne spé nevzbudno; pozdravijo me      smehljaje,      šepečejo mi ljube besede, kadar jih pokličem  A
prejšnjih dni se združi z ono, ki jo nosiš s seboj -      smehljaje      se objame dvoje lepih sestra.Minula in zdanja  A
večje so bile in svetlejše, bližale so se mi      smehljaje.     Videl sem jih bistro, kakor da bi se njih drobne  A
zaveso trepalnic, sem ugledal bel obraz, ki se je      smehljaje      in milosti poln nagnil k meni. -  A
hodijo ljudje, prehitevajo me kanalje, ki bi      smehljaje      zadavili človeka, če bi jim stal na potu ...Kaj  A
in vsega boste imeli dovolj ...“ Branila se je      smehljaje,      tako so jo obsipali z ljubeznijo in hvaležnostjo  A
drugemu. Zunaj stoji zima v kožuhu in mežika      smehljaje      skozi okno. Trije dnevi so še do svetega  A
bodo gledale moje hvaležne oči, kako se drami      smehljaje      domača zemlja; še enkrat bom slišal melodijo  A
čemú že odhajaš? Ni še pozno ...“ Ana se je      smehljaje      priklanjala. ”Do jutri, Helena, do jutri  A
zdavnimi leti, ko sem bil še mlad. Pogledala me je      smehljaje,      rosen pajčolan je zastrl njene oči. ”Prav  A
roke tesno na lica; roke pa so mu trepetale.      Smehljaje      mu je gledala v obraz. ”Nekoč, ko sem se  A
V prihodnost do konca!“ ”Po križpotih!“ je      smehljaje      in počasi rekel Lavrin. Grivar je vzdignil glavo  A
treba zanj izpovedi in božje milosti?“ Lepo in      smehljaje      se je vzdignil z zofe Lavrin in je potegnil  A
niti ne na ono mirno večerno zarjo, ki ugaša      smehljaje,      mlada in lepa še ob smrtni uri in vsa polna  A
govorí naglas, da stopijo v stran ter umolknejo      smehljaje      in pričakovaje, kadar se približa.In nikoli  A
cvetice in so jo pozdravljale. In kamor se je      smehljaje      ozrlo njeno oko, je senca ugasnila, je bil madež  A
špranje so se trudoma vili njegovi žarki in so te      smehljaje      pozdravljali; ti pa si čemeren in zaspan zastiral  A
vam jo sedaj lahko očital. In vaše ljubeznive      smehljaje      in vaše poglede in vaše koketne, prijazne gibljaje  A
vzduhu, dolina šentflorjanska se je dramila      smehljaje.      Učitelj Šviligoj je stopil k oknu in se ozrl  A
sem bil slab ...“ ”Nič ne de, nič ne de!“ ga je      smehljaje      tolažil adjunkt. ”Šli ste, kakor je pač bilo  A
Kaj me ne poznate, gospod župnik?“ je vprašal      smehljaje,      z zelo prijetnim, mehkim glasom.V tej lepo zveneči  A
In ustnice mlajšega brata so vztrepetavale      smehljaje      in pomilovaje: ”Zdaj povej, kako da je v deveti  A
zgodi se na cesti, da se spogledajo ter se      smehljaje      pozdravijo tujci ob eni sami besedi, ki je ljuba  A
roke, slišal je njen topli glas. In zaspal je      smehljaje,      srce polno sladkosti, kakor otrok na večer pred  A
Ni je poti. Da bi se nasmehnil in da bi      smehljaje      zaspal, je klical tiste rjave oči, ki so se  A
in oči so se ji zasolzile. Pogledala me je      smehljaje      in je stopila korak proti durim. Prijel sem  A
tisto življenje, ki sem ga dobro slutil, ko sem      smehljaje      pomislil in sklenil, ”da rajši naravnost v brezno  A
Dala mi je roko in mi je gledala v oči mirno,      smehljaje.     Kri mi je bušila v obraz, iz obraza v srce.   A
poslana ob pravem času in da me je ostavila      smehljaje,      ko se je moja usoda dopolnila.Zdaj je bilo vžgano  A
”Skoraj se mi zdi, da sem lačna!“ je rekla      smehljaje.      ”Tudi jaz bi skoraj mislil, da sem lačen!“  A
roko trpljenja. Nasmehnil se je, zajokal je      smehljaje.      ”Mati!  A
eden med mnogimi, vsaj eden, ki bo še v grobu      smehljaje      in brez očitanja mislil name!“ Tovariš ga  A
Da bi mu ukazali uši lovít, bi jih lovil, še      smehljaje      bi jih lovil; ker smehljá se zmerom.Do hvaležnosti  A
zeblo, marsikatere sence bi ne bilo! Ta bo umrl      smehljaje      in brez strahu, kakor da bi stopil iz mračne  A
Kako pa si to storil, bratec?“ Prijazno in      smehljaje      je govoril sodnik, Luka pa je trepetal, začutil  A
device, obraze nedolžne, oči sanjajoče in tihe      smehljaje,      posluša pesmi, otožne in sladke, in vzdiha od  A
čisto kostanjevi. Ko je sedel, me je pogledal      smehljaje.     Živ in trd je bil pogled teh rjavih oči, globoko  A
Nikomur ne bom povedal!“ Zaspal je      smehljaje.     -   A
- Oj Marko, vzdramil se ne boš      smehljaje!     Smrt, Marko, se ne da opehariti!  A
ter se smejal sam svoji radosti. Počasi in      smehljaje      je okrenila glavo prod njemu. ”Kako si otročji  A
ko sem jo poljubil in je sprejela moj poljub      smehljaje      in me je pogledala s toplimi očmi?Če je to mogla  A
pa morejo - morejo - morejo -“ Šepavec je      smehljaje      pokazal nanj. ”Ta je tudi pač že pogledal  A
naju obadva, samo naju dva, Heleno in mene.      Smehljaje      in tiho mi je ukazala: ”Prinesite mi ciklamnov  A
zatisnila je trepalnice, ali svetilo se je      smehljaje      in vprašujoče izza temnih vejic in tudi smehljajoče  A
slonela je Tinica, gledala nanj izza temnih vejic      smehljaje      in vprašujoče; v enem samem trenotku so mu upadla  A
pesmi; v tiste kraje pojdem, ki so poslušali      smehljaje      moj prvi glas, veseli klic škrjanca pod soncem  A
nič vprašale. Mirno so gledale name, skoraj      smehljaje,      kakor na brata, ki je bil prišel mimogrede v  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 80 180 280 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA