nova beseda iz Slovenije
zjutraj strmeč ugleda z zaspanimi očmi ter napol | smehljaje, | napol jezen zamahne z roko: ”Vrag vas vzemi | A |
poje svatovske pesmi, drevje kraj poti se jima | smehljaje | priklanja, božje sonce jima lije svoj svetli | A |
Hodila je naglo in lahko, ob vsakem koraku je | smehljaje | pokimala z glavo, pogledala izpod slamnika z | A |
mi!“ ”Kam se mudí, kam se mudí!“ je brundal | smehljaje. | Njegove krmežljave oči so mežikaje izbegávale | A |
ogledalu najini pogledi in so se pozdravili | smehljaje. | Zunaj je bila še črna noč; gorela nama je | A |
Natakarica, ki je stala pred nama, naju je merila | smehljaje | od vrha do tal. ”To sta mi ptička ... no, jaz | A |
posuta z žarki čiste mladosti. Pogledala me je | smehljaje | z veselimi rjavimi očmi, spustila je roke v | A |
kakor otrok skledo. ”Kaj misliš,“ je rekel | smehljaje, | ”koliko bi stal tale kolač, cel in okrogel, | A |
On me je vodil po izbah, nazadnje je rekel | smehljaje: | ”To je vse. | A |
prijazno nagnil k njemu in nobene oči ga niso | smehljaje | pozdravile.Zvečer je vprašal: Kam jutri? | A |
pogleda nikamor drugam. Tam je pač Jure in gleda | smehljaje | na svoj prostrani dom ... | A |
pokrižal po čelu, ustnih in prsih; njega pa, ki je | smehljaje | doživel, še poškropil nisi!Tako si brata svojega | A |
eksistira, zakaj Malhus je bedak in lopov. In | smehljaje | bi si zavihal rokave in smehljaje bi dajal klofute | A |
lopov. In smehljaje bi si zavihal rokave in | smehljaje | bi dajal klofute. On, Malhus, bi dajal klofute | A |
kadet Milavec v vsi svoji mladi lepoti ter bi ti | smehljaje | ponudil roko; pozdravil bi ga veselo in bi vzkliknil | A |
me ne pozdravljajo od tam, se ne poslavljajo | smehljaje | mili obrazi, ki sem jih nekdaj ljubil?Kaj ne | A |
rokama, gledal dobrodušno name ter mi pomežikaval | smehljaje; | na njegovem razritem in razglodanemobrazu je | A |
v domačem pogovoru. ”Slabe volje si!“ me je | smehljaje | oškilil tovariš Komar. ”Jaz? | A |
je sedela v temi. ”Rad te imam,“ je govoril | smehljaje. | ”Samo zdi se mi, da je šinila senca mimo in da | A |
resnična, kakor je živa in resnična otroku, | smehljaje | dremajočemu v naročju matere - kraljične. | A |
Pomislila je napol s tiho otožnostjo v srcu, napol | smehljaje; | kakor pomisli mati na bridkost otroka, ki si | A |
Marta. ”Ne moreva dalje!“ je odgovorila ženska | smehljaje; | smehljala se je, iz oči pa so tekle čisto drobne | A |
stopnicah, na pragu sta stala Egon in Alma. Marta je | smehljaje | pozdravila obadva, oče je stal plah za mizo | A |
Več si mislil, nego si vprašal!“ je odgovoril | smehljaje | Egon.”Naredila sva, kakor v romantiških časih | A |
vino razlivalo. ”Po stari šegi!“ je rekla | smehljaje | gospa Melitta.Roka se je tesno ovila roke, obadva | A |
Zdaj res ne vem, ali si otrok, ali starec!“ je | smehljaje | govorila gospa Melitta.”Otrok je zardel, starec | A |
hripav in trepetajoč. ”Utopljen, se bojim!“ je | smehljaje | dovršil Nagode. Melitta je naslonila glavo ob | A |
verjameš v svojem nespametnem srcu?“ je vprašala | smehljaje. | ”Če bi se izkazalo ...“ je pričel odgovarjati | A |
milosti ne maram!“ ”Skromne milosti prosiš!“ je | smehljaje | zavzdihnila Melitta.”Ali se ti ne zdi, da so | A |
imel črne brke, je pomežiknil Mileni ter je | smehljaje | rekel tovarišu: ”Čeden kebrček! | A |
katehetovih okroglih, svežih lic - pred njo je stal | smehljaje | tisti človek s črnimi brki, ki ji je bil pomežiknil | A |
In ko je to storil, ga je tiho, ljubeznivo in | smehljaje | pozdravil njen pogled. Sedela je tam vsa deviška | A |
prisegla zvestobo na desno stran, pa že izpod čela | smehljaje | mežika na levo! Tri ure, dete moje, tri dolge | A |
pred živaljo, ki dremlje v srcu in se drami | smehljaje, | ker vé, da jo kličeš iz dna, izpod duše; izpod | A |
vstajajo mrtveci iz grobov ter se izprehajajo | smehljaje | po ljubih krajih, ob spomenikih blodnega, tako | A |
blodnega, tako žalostnega in brezumnega življenja; | smehljaje | se izprehajajo, zakaj njih misel, breztelesna | A |
njenega telesa in njenih las. Spomnil se je | smehljaje, | da mu je nekjé v zatehli, zakajeni, slabo razsvetljeni | A |
zadoščenje za vse brídkosti. Kristus sam se | smehljaje | skloni k njemu: ”Pozdravljen, otrok moj!“- Prišel | A |
vesoljnost, ter se vzdignila zmagoslavno in | smehljaje | nad vse trpljenje pozemskega življenja, ki je | A |
stali spet pred njo, ogledovali jo natanko in | smehljaje, | kakor blago, ki je naprodaj, sklanjali so se | A |
volje!“ Vse to je govorila teta Fani mirno, | smehljaje, | kakor da bi blebetala o deževnem vremenu, ali | A |
pázduho, nagnil se je k njemu ter je šepetal | smehljaje: | ”Glej ... mati mi je umrla!“ | A |
se je najprej osuplo, nato prijazno, naposled | smehljaje | pozdravilo z očesom. ”Nisem vas spoznal, | A |
velika in močna je moja ljubezen? Trpela je | smehljaje | tvoje zaničevanje, tvoje sovraštvo, tvojo nezvestobo | A |
izpolni!“ Ozrla se je pod kostanje in se je | smehljaje | okrenila k njemu. ”Tam prihaja!“ | A |
se v parku srečali Mira in Fanny ter sta se | smehljaje | pozdravili. | A |
odprla duri gospa Sitarjeva, je vstal urno ter se | smehljaje | poklonil.Gospa je bila visoka, lepa ženska in | A |
Vera!“ ga je prekinil kaplan z mirnim glasom in | smehljaje. | ”Tako je! | A |
gospa. ”Minka je v parku!“ ga je pozdravila | smehljaje. | ”Zdaj v parku? | A |
Tudi jaz jo imam!“ Učiteljica se je ozrla | smehljaje | na Kačurja. ”Pravijo, da ste imeli radi Minko | A |
Kakor pred dvajsetimi leti!“ je premišljeval | smehljaje. | ”Sam ... svoboden! | A |
utrujenost. ”Morda je le glad!“ je pomislil | smehljaje. | Zakaj utrujenosti bi ga bilo sram, gladú pa je | A |
tako naglas, vse v eni sapi, da so se ljudje | smehljaje | ozirali. V prvem hipu me je hudo zadelo v srce | A |
Niso pokopane, ne spé nevzbudno; pozdravijo me | smehljaje, | šepečejo mi ljube besede, kadar jih pokličem | A |
prejšnjih dni se združi z ono, ki jo nosiš s seboj - | smehljaje | se objame dvoje lepih sestra.Minula in zdanja | A |
večje so bile in svetlejše, bližale so se mi | smehljaje. | Videl sem jih bistro, kakor da bi se njih drobne | A |
zaveso trepalnic, sem ugledal bel obraz, ki se je | smehljaje | in milosti poln nagnil k meni. - | A |
hodijo ljudje, prehitevajo me kanalje, ki bi | smehljaje | zadavili človeka, če bi jim stal na potu ...Kaj | A |
in vsega boste imeli dovolj ...“ Branila se je | smehljaje, | tako so jo obsipali z ljubeznijo in hvaležnostjo | A |
drugemu. Zunaj stoji zima v kožuhu in mežika | smehljaje | skozi okno. Trije dnevi so še do svetega | A |
bodo gledale moje hvaležne oči, kako se drami | smehljaje | domača zemlja; še enkrat bom slišal melodijo | A |
čemú že odhajaš? Ni še pozno ...“ Ana se je | smehljaje | priklanjala. ”Do jutri, Helena, do jutri | A |
zdavnimi leti, ko sem bil še mlad. Pogledala me je | smehljaje, | rosen pajčolan je zastrl njene oči. ”Prav | A |
roke tesno na lica; roke pa so mu trepetale. | Smehljaje | mu je gledala v obraz. ”Nekoč, ko sem se | A |
V prihodnost do konca!“ ”Po križpotih!“ je | smehljaje | in počasi rekel Lavrin. Grivar je vzdignil glavo | A |
treba zanj izpovedi in božje milosti?“ Lepo in | smehljaje | se je vzdignil z zofe Lavrin in je potegnil | A |
niti ne na ono mirno večerno zarjo, ki ugaša | smehljaje, | mlada in lepa še ob smrtni uri in vsa polna | A |
govorí naglas, da stopijo v stran ter umolknejo | smehljaje | in pričakovaje, kadar se približa.In nikoli | A |
cvetice in so jo pozdravljale. In kamor se je | smehljaje | ozrlo njeno oko, je senca ugasnila, je bil madež | A |
špranje so se trudoma vili njegovi žarki in so te | smehljaje | pozdravljali; ti pa si čemeren in zaspan zastiral | A |
vam jo sedaj lahko očital. In vaše ljubeznive | smehljaje | in vaše poglede in vaše koketne, prijazne gibljaje | A |
vzduhu, dolina šentflorjanska se je dramila | smehljaje. | Učitelj Šviligoj je stopil k oknu in se ozrl | A |
sem bil slab ...“ ”Nič ne de, nič ne de!“ ga je | smehljaje | tolažil adjunkt. ”Šli ste, kakor je pač bilo | A |
Kaj me ne poznate, gospod župnik?“ je vprašal | smehljaje, | z zelo prijetnim, mehkim glasom.V tej lepo zveneči | A |
In ustnice mlajšega brata so vztrepetavale | smehljaje | in pomilovaje: ”Zdaj povej, kako da je v deveti | A |
zgodi se na cesti, da se spogledajo ter se | smehljaje | pozdravijo tujci ob eni sami besedi, ki je ljuba | A |
roke, slišal je njen topli glas. In zaspal je | smehljaje, | srce polno sladkosti, kakor otrok na večer pred | A |
Ni je poti. Da bi se nasmehnil in da bi | smehljaje | zaspal, je klical tiste rjave oči, ki so se | A |
in oči so se ji zasolzile. Pogledala me je | smehljaje | in je stopila korak proti durim. Prijel sem | A |
tisto življenje, ki sem ga dobro slutil, ko sem | smehljaje | pomislil in sklenil, ”da rajši naravnost v brezno | A |
Dala mi je roko in mi je gledala v oči mirno, | smehljaje. | Kri mi je bušila v obraz, iz obraza v srce. | A |
poslana ob pravem času in da me je ostavila | smehljaje, | ko se je moja usoda dopolnila.Zdaj je bilo vžgano | A |
”Skoraj se mi zdi, da sem lačna!“ je rekla | smehljaje. | ”Tudi jaz bi skoraj mislil, da sem lačen!“ | A |
roko trpljenja. Nasmehnil se je, zajokal je | smehljaje. | ”Mati! | A |
eden med mnogimi, vsaj eden, ki bo še v grobu | smehljaje | in brez očitanja mislil name!“ Tovariš ga | A |
Da bi mu ukazali uši lovít, bi jih lovil, še | smehljaje | bi jih lovil; ker smehljá se zmerom.Do hvaležnosti | A |
zeblo, marsikatere sence bi ne bilo! Ta bo umrl | smehljaje | in brez strahu, kakor da bi stopil iz mračne | A |
Kako pa si to storil, bratec?“ Prijazno in | smehljaje | je govoril sodnik, Luka pa je trepetal, začutil | A |
device, obraze nedolžne, oči sanjajoče in tihe | smehljaje, | posluša pesmi, otožne in sladke, in vzdiha od | A |
čisto kostanjevi. Ko je sedel, me je pogledal | smehljaje. | Živ in trd je bil pogled teh rjavih oči, globoko | A |
Nikomur ne bom povedal!“ Zaspal je | smehljaje. | - | A |
- Oj Marko, vzdramil se ne boš | smehljaje! | Smrt, Marko, se ne da opehariti! | A |
ter se smejal sam svoji radosti. Počasi in | smehljaje | je okrenila glavo prod njemu. ”Kako si otročji | A |
ko sem jo poljubil in je sprejela moj poljub | smehljaje | in me je pogledala s toplimi očmi?Če je to mogla | A |
pa morejo - morejo - morejo -“ Šepavec je | smehljaje | pokazal nanj. ”Ta je tudi pač že pogledal | A |
naju obadva, samo naju dva, Heleno in mene. | Smehljaje | in tiho mi je ukazala: ”Prinesite mi ciklamnov | A |
zatisnila je trepalnice, ali svetilo se je | smehljaje | in vprašujoče izza temnih vejic in tudi smehljajoče | A |
slonela je Tinica, gledala nanj izza temnih vejic | smehljaje | in vprašujoče; v enem samem trenotku so mu upadla | A |
pesmi; v tiste kraje pojdem, ki so poslušali | smehljaje | moj prvi glas, veseli klic škrjanca pod soncem | A |
nič vprašale. Mirno so gledale name, skoraj | smehljaje, | kakor na brata, ki je bil prišel mimogrede v | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |