nova beseda iz Slovenije
kdaj si slišal, kje to melodijo? Iz davnine je | smehljaje | pogledalo sinje oko -- čigavo je?Poslušaš zgodbo | A |
dolgi, tenki roki in naju je pogledala molče in | smehljaje. | Morda je občutila najino tiho misel; umeknila | A |
moči, razživi se v ponosnem razmahu, oddahne si | smehljaje, | kadar začuti sladki dih večera. Nekje je tisto | A |
Koliko časa zahajate k nam, gospod Maricelj?“ je | smehljaje | vprašala gospa Francka. ”Zmerom!“ je odgovoril | A |
Dobro jutro! Kako si spal?“ ga je pozdravila | smehljaje | in je postavila kavo in potico na mizo ob otomani | A |
“ Tako je pomislil, nasmehnil se je ter je | smehljaje | zaspal. | A |
piješ iz njega vino namesto vodé!“ Tako je | smehljaje | govoril moj plemeniti prijatelj; nisem ga utegnil | A |
je gledala dolgo, nato se je nasmehnila in je | smehljaje | umrla. Čudo božje, otrok pa je živel in krstili | A |
položil je roke na kolena, gledal je dolgo in | smehljaje. | Stala je pred njim, plaha in prazniška, kmetsko | A |
ta grozota?“ Vsi so gledali nanj; Lavrin je | smehljaje | molčal, kakor da bi ga sladko božali tisti vprašujoči | A |
je ne opazijo, dokler hodiš pokonci, ubijaj | smehljaje: | ne boj se, brate!“ ”To je nasilnost!“ je | A |
Lavrin je vstal, stopil h Grivarju in mu je | smehljaje | ponudil roko. ”Kakor Judež se smeje -- Judež | A |
čiste, pod zvezdami se bleščeče globine so naju | smehljaje | pozdravljali tisti, ki leže na dnu ... | A |
oprasnilo, popotnik, na tako čudnem kraju?“ | Smehljaje | si je privihal rokav ter nakremžil obraz v tiste | A |
vzkliknil. In ko sem mu posvetil v obraz, je | smehljaje | spal. III Zjutraj je navsezgodaj sedel | A |
da bi odprl oči. Pogledal je samo boječe in | smehljaje | izza trepalnic in je videl njen obraz, ki se | A |
Le pridno, Anica!« Anica je | smehljaje | se prikimala in šla.Našla je v kuhinji Marjanico | A |
bil videti kaj odločen in silno dobre volje in | smehljaje | se je rekel: »Brez zamere, gospodinja | A |
moli za gospodarja.« In odšel je zadovoljno se | smehljaje. | Zasmilila se mu je bila deklica, ko jo je videl | A |
Matku se je otajalo srce in je pol tožeče pol | smehljaje | se pripovedoval, kako je bežal iz Volč, češ | A |
Anton Coronini. »Tolminci so,« se mu je poklonil | smehljaje | se Delmestri. Zbornica se je zasmejala. | A |
Take reči imej ženska v rokah!« | Smehljaje | je odhitela iz sobe.Grof se je tudi smejal ter | A |
grad postavi na glavo.« Tako je moško dejal in | smehljaje | se segel Budislavu v roko. »Če ti je prav, kar | A |
besedah se oklene Rezika matere; a ta jo bridko | smehljaje | zavrne ter deje: »Bolje bode, ako ti jaz povem | A |
pristopi, da bi gospodu roko poljubil. Toda | smehljaje | se mu ta odmakne in pravi: »Pridem pogledat | A |
tožiti; Šepec je pa mirno obroč zavezoval in | smehljaje | se dejal: »Saj si vedela, kaj mislim storiti | A |
začenja, kakor si jaz mislim.« »Kaj?« Matilda se | smehljaje | usede prav tik svoje tovarišice, oklene se je | A |
reč se mora do konca do gnati,« pravi profesor | smehljaje | se in vdrugič tlači pipo. »Eden mojih učiteljev | A |
moram reči, da sem še malo storil,« reče Leon | smehljaje | se. »Da ne pozabim,« pravi baron, »na pošti | A |
dal, da bi vas veselega videl.« Profesor mu | smehljaje | se roko poda. »Vi ste dober človek in dobrega | A |
idealne ljubezni se ne morem povzdigniti,« reče | smehljaje | se Manica.»Ne vem, ali si me napak razumel ali | A |
odgovoriti. Podal mu je roko, katero je Martinek | smehljaje | se prijel in stisnil, rekoč: »Bratranec, ko | A |
ki si braniti da, kadar hoče?« vpraša suho | smehljaje | se Zober. »Tedaj vas lepo prosim, že zaradi | A |
gospica poišče droben kamenček in od veselja | smehljaje | se, kakor da bi kaj prijetnega opravljala, nalahko | A |
odgovor. Zbogom.« Lisec odide, Zober gleda | smehljaje | se za njim in mrmra: »Pošten dečko, ali mlad | A |
držeč. »Če me enkrat poljubiš,« reče on zopet | smehljaje | se. »Hočem, če ne ... če nikomur ne poveš.« | A |
in udaril z bičem po konjih. Učitelj si je | smehljaje | mel roki in stisnil ju v žepa, Koren pa se je | A |
je prodajalec živo. »Zakaj?« vpraša deklica | smehljaje. | »Da si boste sami odgovorni za srečo in nesrečo | A |
plesu. »Bodemo videli!« dejala je še naglo in | smehljaje | svojemu sosedu. Pri kotiljonu je stal Koren | A |
vplivno besedo.« Naslonila se je na kraj voza in | smehljaje | se zrla v koncipienta, da mu je skoraj gorko | A |
Pojdiva tu okrog vode,« deje deklica in potem | smehljaje | pokaže na čoln, privezan ob kraju, »se li še | A |
ga je skoro, a ponudila mu je takoj na lahko | smehljaje | se bližnji sedež. »Nesrečno ste zadeli, gospod | A |
mlad, velik fant inteligentnega lica, položi | smehljaje | list na mizo in ponovi besede, s katerimi je | A |
»Radoveden sem.« | Smehljaje | si je vžgal zdravnik smotko. Oni pa je pripovedoval | A |
in prečital je naglo, kar je bilo treba, ter | smehljaje | se dejal: »A, ta je pa bogata!Lep grunt, nič | A |
starega gospoda objel za to ponudbo. ‒ Berg je | smehljaje | se pritrdil.»Tako hitro vendar ne bode mogoče | A |
bodeš zopet,« požuga teta Amelija ter pogleda | smehljaje | se mlado deklico. »Ah, tetka, nikari me ne spominj | A |
nisem edina občudovalka vaše domačije,« reče | smehljaje | se mlada baronica Ana, ki je do sedaj tiho sedela | A |
samosvestnega zaupanja v svojo lastno moč?« vpraša | smehljaje | se Gernau. »Samosvestno zaupanje! | A |
na jeziku. Izročila je rožo slikarju hladno | smehljaje | se.Tih poklon je bila njegova hvala. | A |
potem položi list na mizo poleg sebe in pogleda | smehljaje | se prijatelja. »Tega sem pričakoval, ni me iznenadi | A |
da te najdem še čez teden, ko pridem,« ‒ meni | smehljaje | se Vinko. »Ne boj se, zaljubil se ne bom, ha | A |
skoraj; tujina vam ne bo pogodu,« reče starka | smehljaje. | »Ne vem, morda ostanem dolgo, dolgo!« | A |
drugega sta hodila in razgovarjala se tiho in | smehljaje | se. Bore prijatelj! | A |
pes, iztrgan pes iz množice ... Kolo vrti | smehljaje | ‒ zasuk in strah, lahkotnost in igra. Strašne | A |
boš ti razveselila?« Baronovka veli, sladko | smehljaje | se: »Prišla sem brez šale s prežlahtno rožico | A |
bi mu pripravila za južino. Peter ji veli, | smehljaje | se šegavo: »V ti reči vladata dve pravili, eno | A |
eden v drugega, preden sta se vzela. Sladko se | smehljaje | veli Sidonija: »Ta neskončna sreča mi je prišla | A |
mladeniče, ki so ga nosili, potem pa jim je dejal | smehljaje | se: ‘Današnji dan mi ostane v spominu do zadnjega | A |
in se kar nisem mogel nagledati in načuditi. | Smehljaje | se izpregovori Vekomir: ‘Kajne, da ni slabo | A |
Zrl sem ji žalostno v bledi obraz, ona vame pa | smehljaje | se zadovoljno, kakor da sedi poleg ljubega. | A |
take surove besede, vendar se premaga in praša, | smehljaje | se, čez nekaj časa očeta: »Slišite, ali boste | A |
ljubeznivo varuhinjo. Velikokrat ji je rekel, | smehljaje | se in migaje s prstom, kakor da se ji grozi | A |
pesmice bolj tiho, ali s tankim, prelepim glasom. | Smehljaje | se jo posluša bolnica, včasi pomiguje z ustnicami | A |
najvišji, čeravno ne najstarši, odgovori tovarišu | smehljaje | se: »Moja luč ne bo gorela nič lepše od tvoje | A |
vrati. Bog se mu zagrozi s prstom in ga pokara, | smehljaje | se: »Peter, Peter!Kaj tožiš druge, ko si napako | A |
zelenimi gozdovi pa so stali beli snežniki in zrli | smehljaje | se iz sinjih višav.Na njihovih temnih in strmih | A |
To je še od ljubljanske zaloge,« je odvrnil | smehljaje. | Pa tudi oblečen je bil po trgovsko. | A |
nikoli hudobni in veselega človeka rad vidim,« je | smehljaje | odvrnil Ogrin. »Ne vem, kako je to, ali tale | A |
boš pustil in mirno bova živela, kajne?« mu | smehljaje | se govori Dana.Še nikoli ni bila Dana tako prijazna | A |
kar ob cerkvena vrata. »Kje je Matija,« je | smehljaje | se vprašal Matijevo ženo, ki je prala plenice | A |
Ej, naš oče, njemu sta noč in dan enaka,« je | smehljaje | se dejala Milka in začela igrati Griega. »Milka | A |
potem se je začela zanje zanimati, končno je | smehljaje | potrdila. »Ali to mora ostati tajno med nama | A |
/ ogledovala, je zdaj s skrbjo, zdaj zopet | smehljaje | mislila na Jurjev predlog. »Ah, kaj ‒ to je | A |
najraje šli domov, če bi le mogli.« Majnhard je | smehljaje | prikimal in po kratkem molku rekel: »Pelji me | A |
kamenu!« »Ne razburjajte se, Simon Virko,« je | smehljaje | se dejal Rajmondo.»Z ognjem ne opravite ničesar | A |
ti si Komolja,« je odgovorila Zulejka in je | smehljaje | dostavila: »Spoznala sem te na prvi pogled, | A |
mogel. Ko se je kočija odpeljala, se je grofica | smehljaje | priklonila do tal in opatu na svojih drobnih | A |
posebno sobo. Ko jih je zapustil, je hudobno | smehljaje | mrmral: »In vendar bom jaz triumfiral | A |
vzame kupico v roko, trči z gospodično, gleda | smehljaje | v zlato vince pa zakroži naprej in gospodična | A |
so se zbirale stranke po hodnikih, prikrivale | smehljaje | in gledale norčavo za njim.In tretjega dne je | A |
klobuku, s torbico in rokavicami in povabila | smehljaje: | ‒Ali me spremiš, Vidka? In hipoma ‒ vpričo Sevnikarj | A |
skupaj!« Prime Praprotnika pod pazduho in doda | smehljaje: | »Ti prijatelj edina izjema!Pojdiva tamle mimo | A |
sta vzela vsak svoj klobuk počasi, oprezno, | smehljaje | se, obstala drug pred drugim in Zob je pogledal | A |
davnorečja. Pije iz Eve, sesa mano življenja in ona | smehljaje | se iztiska dojko.Potem ponudi drugo, polnejšo | A |
kretnjo z rokami. »Za devetimi gorami,« je rekla | smehljaje | se. Vedel sem, da ne smem dopustiti jezi, da | A |
ženil se menda ne bodeš tu,« tolažil ga je | smehljaje | se Pavel. »Sicer pa bodi brez skrbi! | A |
kakor danes, ljubeznivi vili,« nadaljeval je | smehljaje | se. Lovro se je ozrl k sosedni mizi | A |
jaz tu že skoro ves popoldan,« odgovoril je | smehljaje | se Zgaga.A na licu se mu je videlo, da je smeh | A |
»Poslušajmo, poslušajmo! Pssst!« klical je | smehljaje | se okrajni sodnik. Pavlina je pomežiknila | A |
Štipko je zopet vzdrhtel. Lisjak je | smehljaje | se gledal plašno žrtev in neusmiljeno nadaljeval | A |
Kodrân ni čul sestrine opazke, prikimala ji je | smehljaje | se. »Žal, da se je Suša prehladil! | A |
ko jih hočejo prikriti,« ponavljal je Pavel | smehljaje | se prijateljeve besede. »Toda,« nadaljeval je | A |
tako rada izprehajajo z nami?« vprašal je Lovro | smehljaje | se in sedel na skladalnico desak. »Kaj | A |
je poklicala. »Dobro,« segla mu je poredno | smehljaje | se Olga v besedo. »V dokazilo, da je to res | A |
prag, toda zatajil je neprijeten občutek in | smehljaje | stopil v »gosposko« sobo. Županovim | A |
o slovenskih starinah. »Malo,« odgovoril je | smehljaje | se, »odkar sem v Kotu odnesel« - pokazal je | A |
se vrnejo predragi starši,« je dejala, srečno | smehljaje | se, in pogladila s svojo belo malo roko lase | A |
češ da se to za filozofa ne spodobi, je Zenon | smehljaje | dejal: »Lepotice bi se mi res smilile, če bi | A |
ko je učenec odigral prvo skladbo, je Rossini | smehljaje | dejal: »Druga mi bolj ugaja.« Rossini je bil | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |