sluga (201-300)

to!l mZgolj ošabnost, vaša milost,l odgovori	sluga	ponižno.mV tem pogorju je dosti svobodnih kmetov	A
Končno je izpregovorila: mŠe živi!l Stari	sluga	Konrad v prvem hipu niti ni zinil od strahu	A
se je gonja ustavila. mSveta Marija!l potoži	sluga,	msedaj so ga psi ustavili in bržkone jim je	A
Nato odide.	Sluga	pa mahne po zemlji, glasno joče in toži. Ali	A
menoj.l Tedaj vstopi stari Konrad, kanonikov	sluga.	mNa vse svetnike, Conrade!l zaječi bolnik, mkje	A
kakor da si docela pozabil svojega gospodarja,	sluga	nezvesti!l mPrej nisem utegnil priti,l odgovori	A
Morda pa le ni prevelike nevarnosti,l ugovarja	sluga,	mker je danes takó rdečega in zdravega lica	A
l mDa bi le že bili v Loki!l vzdihne stari	sluga.	mKaj vzdihuješ, starec?l odgovori Amand, min	A
svetega, puško, Conrade, podaj mi puško!l In	sluga	mu je podajal puško, ali onemu ni služila roka	A
cucoramo. »O ti galijot babji ‒!« se je ranjeni	sluga	začudil. »Zdaj pa kar za menoj!« mu je velela	A
Prižgali so plamenice, ob vsakem čelešniku je stal	sluga,	da bi stregel plamenici in jo usekoval. In pevec	A
zbranih in da skrivnostno stikajo glave. Tudi	sluga	mu je hotel nekaj povedati, a Poljak je hitel	A
pomislite, danes zjutraj, ko odpre naš mestni	sluga	vežna vrata te hiše, najde sredi vrat pribito	A
Nekega večera pride Langman k meni in njegov	sluga	za njim nosi težek kovček. ‚Shrani mi tole do	A
k steni in potegne dvakrat za zvončni ročaj.	Sluga	pride.Stari mu reče: »Jakob, pojdi gledat, kam	A
pazil, kam greste, in jim prišel povedat,« reče	sluga	ter reže se odpre široka usta. »Tako?« začudi	A
Spravi se.« Brzonog odide	sluga	naprej in zavije potem v stran. Alberto pa mrmra	A
podstreškom stal zaspan policaj. V tem dežju	sluga	zakona in javnega reda pač ni imel dosti posla	A
bil silno bolehen in slab. Stol pa je rinil	sluga	počasi po gladki cesti. Poleg stola je stopala	A
leto debelega janjca, katerega je davkarski	sluga	umetno pri kresnem ognju na dolgem lesenem drogu	A
dobrodejna reakcija in, ko mu je dopoldne prinesel	sluga	z Drenovega pisemce in mu je, razganivšemu to	A
vzkliknil je doktor, ko ga je bil zapustil	sluga.	Premeril je, roki meneč si, dvakrat sobo gor	A
pri njem in kislo zelje!« oglasi se davkarski	sluga	za njima. »Ah, kaj še!	A
Da, da, naš adjunkt Megla,« pritrdi davkarski	sluga.	»Tisti Megla, da, tisti nemškutar!	A
života. »Danes so ga prestavili v K ...,« deje	sluga.	»No, hvala Bogu; pri nas samo zdražbe dela,«	A
Katinka,« to je bila edina misel njegova.	Sluga	je nesel nekoliko kozarcev vina mimo. »Doktor	A
Janez ni pazil na to.	Sluga,	ki je vzel pred gradom župniku vajeti iz rok	A
odpiral pisma, katera mu je bil ravnokar prinesel	sluga	s pošte.Bila so zgolj uradna in ta je metal	A
uvodnega članka, nato šele seže po pismo.	Sluga	še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov	A
»Krasen dan!« deje sam v sebi, odhajajoči	sluga	pa misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi	A
dajte urno oni akt!« veli sodnik. - Ko se vrne	sluga	z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega	A
na odprto pisemce. »Tukaj so spisi!« deje	sluga	pokorno. Sodnik ne odgovori in sluga	A
deje sluga pokorno. Sodnik ne odgovori in	sluga	zre strahoma na njega bledi, prepali obraz.	A
»Vode? - Ali hočete vode?« hiti	sluga.	Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja	A
glasom, osorno in zapovedujé, kakor ga ni čul	sluga	še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi	A
Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je	sluga	odšel, in skočil kvišku.Potem pa je naglo premeril	A
spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel	sluga.	Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu	A
mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel	sluga.	»Gori pri fužinah - ono pravdo - današnjo	A
teme! Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in	sluga.	Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi	A
Ti - vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik in	sluga	in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno	A
Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani	sluga,	da je ona ženska hudo zbolela - bržkone ima	A
poslati po zdravnika. Dva dni kasneje pride	sluga	k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za	A
številko 235. Ni trajalo dolgo, vrnil se je	sluga	iz razstavne pisarne z majhnim lističem in tu	A
nego soproga njegova. Drugo jutro oddal je	sluga	v hotelu gospe pl. Bergovi pismo njenega moža	A
drugega dopoldne, pa tudi to je bilo prepozno.	Sluga	pri vratih povedal ji je kratko, da je slikar	A
svojemu delu. Nekdo potrka in v sobo stopi	sluga	z dvema lističema. »Od kod?« vpraša Vinko, vzemši	A
odgovori ničesar, nego stoji zamišljen pri oknu.	Sluga,	ki je vstopil, napovedal je, da je večerja pripravljena	A
torej: »Ne šalite se, gospod. Čutim, da sem vam	sluga	in samo strahoma se drznem kaj prositi, kamoli	A
gospodar, ali da vas ne žalim, moj gospod in vaš	sluga,	Abadon, povedal mi je, da ne morete prebiti	A
nam robstvo. Robstvo je samo tam, kjer sta	sluga	in gospod.Te razlike pri nas ni.	A
bilo pri vas, najobčutnejše robstvo! Težák,	sluga,	rob je robotal na vse pretrge za majhno mezdo	A
bo izpraševana še pozneje. Vtem naj jo sodni	sluga	odvede v posebno sobo. Abadon-Samorad zopet	A
toda zaman. Za kake pol ure prideta dva sodna	sluga	dvorano snažit in okna odpirat; bila sta očanca	A
požigali listi nekega zaplenjenega časopisa. Stari	sluga	Kajetan, vešč temu poslu, zakuril je grmado	A
obljubil, da bodo njegovi dečki vpisani najprvi.	Sluga	je naredil ulico do pisarne.Gospod vodja je	A
toliko, da se je vse trlo. Potrebnik, pošteni	sluga	deželske gosposke, kateremu je bila izročena	A
dete materi v naročju. Debelo je gledal stari	sluga,	ki je bil prišel z lučjo v roki gospodu naproti	A
izbici napravita posteljico za silo. Potem gre	sluga	po svojih opravkih - konj ga je mirno čakal	A
Čez nekaj časa se začujejo koraki zunaj.	Sluga	pride s staro ženico, ki ni vedela, kam bi se	A
tih in redkobeseden nego že po navadi. Stari	sluga	bi bil rad govoril z njim.Prej se ga je ogibal	A
zaspi. Drugo jutro se je zgodilo, kakor je	sluga	pravil svojemu gospodu.Mladenič se ni dal oplašiti	A
grad, ne vem; tega mi ni vedel povedati grajski	sluga,	in drugega človeka nimam, da bi ga vprašal,	A
nagovarjati Balšo samega, naj pride h njemu služit.	Sluga	mu veli, da bi se tega ne branil, ker se mu	A
k nam.« Janez je bil jako priden in pošten	sluga.	Grofinja ga je postavila kmalu za paznika vseh	A
pogledal vsakega, ko bi bilo vse, kar vidim, moje.«	Sluga	se mu prikloni: »Milostivi grof, vaše je vse	A
pa je pravzaprav grofica in kako ji je ime?«	Sluga	veli: »Gospa so visoki, čedni, očitni, da je	A
Zunaj se začujejo ta trenutek koraki.	Sluga	zašepeta: »To so grofica!« in nizko se poklonivši	A
nihče ni prikazal, je jel po izbi ropotati.	Sluga	pogleda skozi vrata in vpraša: »Milostivi gospod	A
Kako ji besa že pravijo?«	Sluga	ga pouči, da se zove Evzebija. Erger‐Berger	A
zaporedoma pastir, dekla, soseda, dacar in mestni	sluga.	Odgovarjala je vsem kakor meni: mhm ali pa mkm	A
nikar ne misli, da je zmaj hudič ali hudičev	sluga.	To nikakor, on je v božji službi, Bog ga rabi	A
prenočišča na hlevu, in štirikrat na leto občinski	sluga,	ki je prinesel davčni listek. Drugače pa smo	A
lahko iz hiše. Vse drugo vam pove moj zvesti	sluga	Ivan, ki ga pošljem zdaj doli, da vam odpre	A
je Katarina zaprla okno, hitro preoblekel kot	sluga	in šel na vrt.Majnhard ga v temi ni spoznal	A
teh vratih je Juri, ki je bil preoblečen kot	sluga,	izročil grofu Majnhardu v črne tančice zavito	A
pripeljal lastno ženo, ter spoznal, da je ta	sluga	devinski gospodar, ali ker je menil, da razen	A
prinesti palenico in med tem, da se je vrnil	sluga,	izpraševal Komoljo. »Kaj je Katarina odgovorila	A
rekla: ‚Pričakovala sem vas’.« V tem je prišel	sluga	s plamenico in jo pričvrstil na zidu.Juri je	A
službena tajnost, ne bom govoril. Drugi je	sluga.	On je inteligenten, vsa čast, ali ta zlodej jé	A
v pisarno!« Bil je stari Tomaž, pisarniški	sluga	z dolgo sivo brado, z modro kapo v roki in z	A
spodaj po veži, je stopil za njim pisarniški	sluga	Tomaž in mu izročil dvoje pisem. Obstal je	A
prelepem kraju na Notranjskem je on občinski	sluga	in policaj, to oboje v eni osebi, in še poleg	A
bled, oči so se mu udrle, uhlji odstopili.	Sluga	mu je prinesel kopo aktov, in reveži, ki so	A
dostavi: Dovolite, da sem Vaš najponižnejši	sluga!	Vlak nenadoma zapiska in dama se zdrzne.	A
v pisarno!« Bil je stari Tomaž, pisarniški	sluga	z dolgo sivo brado, z modro kapo v roki in z	A
spodaj po veži, je stopil za njim pisarniški	sluga	Tomaž in mu izročil dvoje pisem.Obstal je na	A
sem sedel in mimo mene je hodil star in siv	sluga.	Po prstih, v dve gube, prihuljeno kakor star	A
mislil, da je živ. Vrata se tiho odmaknejo in	sluga	vstopi.Naravnost proti meni gre, roko mi položi	A
pomisli in se ozre. Prihaja Ibis, božji	sluga	in se že od daleč globoko klanja. Nekaj korakov	A
ključavnice in se lahko odpro samo z notranje strani.	Sluga	vzame tolkalo in nalahno udari ob gong, da se	A
Histosa prevzame in začuti mrščavico na temenu.	Sluga	se začne po kolenih umikati. »Bog je prepoznal	A
vratih. »Pomagaj, o naš bog!« vpije Ibis, božji	sluga.	»Napad!	A
vratih, ki se stopnjuje. Naposled se oglasi	sluga	Ibis: »Slišal sem božji klic.Sem poklican?«	A
vstane s postelje in si ogrne škrlatno haljo.	Sluga	se pojavi na kolenih, z glavo pri tleh.»Vstani	A
ni nekega lepega popoldne poiskal čitalniški	sluga,	star možak, čigar duh je razodeval, da se ne	A
čas. Kodrân je prečital naznanilo, in ko je	sluga	odšel, segel je zopet po stari listini, ki je	A
In plesali so kadriljo. Čitalniški	sluga	je tlačil škripajočo harmoniko, po mehki travi	A
»Toda, ali še niste dobili vabila?	Sluga	ga je prinesel, ker pa vas ni bilo doma, izročil	A
Muha lomasti po veži.« Počasi se je priguncal	sluga	Miha Muha in sedel z leno zadovoljnostjo na	A
»Lejte jih spakov!« se je čudil lahkoverni	sluga.	»Pa kdaj pa kaj strašijo?«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani