sluga (101-200)

poznaš Boga, kuri peč!« Marko je naš uradni	sluga.	Kar nas je bilo drugih na seji, smo vsi pojemali	A
je imel namreč občinskega slugo, ta občinski	sluga	je imel ženo, ta žena je imela na desni nogi	A
lovec, ki je meril na srno, zadel pa gonjača!	Sluga	je ogorčen zaprl Karpetu usta s svojo široko	A
otroci vihteti krampe! ‒ Za kakega pisarniškega	sluga	ne reče, da ne bi šel, ali za hišnika, pa kaj	A
in si popravljal klobuk po strani. Občinski	sluga	je stal na kamnu.Krog njega so se gnetli fantje	A
najviše blagovolilo zapovedati mobilizacijo ... «	Sluga	je bral, slabo bral, zato s tem bolj važnim	A
so krenili molče v gručah za njim. Občinski	sluga	Petrin je prinesel lestvico in jo prislonil	A
Jančarico je prišla podpora. Da ne bo hodil	sluga	v hribe, ko ima že tako preveč potov, poneseš	A
odložil bičevnik, se je oglasil pogumno občinski	sluga	Petrin: »Jernej, ne boš zameril, če tega ne	A
večerjati. . / . / stran 165 . / XI Občinski	sluga	Petrin je okliceval z vzvišenega mesta pred	A
izpil. Ali v istem hipu je vstopil občinski	sluga	Petrin. »No, Petrin!	A
vojaki?« je ves v skrbi tiho vprašal Matic.	Sluga	pa je odgovarjal naglas: »Matic tukaj me vprašuje	A
konj! Ali ker zahtevaš, govori tvoj ponižni	sluga.	Balambak je šel in izmeril stopinjo v blatu	A
evnuha Spiridiona sledeče pismo: »Najponižnejši	sluga	javlja tvoji brezmejni dobrotljivosti, da se	A
pove, kaj je govoril. Tvoje svetlosti ponižni	sluga	Spiridion« Epafrodit je dal sužnju, ki mu je	A
despojno magister equitum Azbad. Dokončal je tvoj	sluga	v smrtni nevarnosti svoj govor, da služi tvoji	A
je stal Melhior. Večkrat je že obrnil zvesti	sluga	peščeno uro na alabastrnem stebriču.Toda Epafrodit	A
klanjal in prijemal za povodce konja kakor pokorni	sluga.	»Razbojniki!	A
Stran!« je zagrmel Sloven. »Tako govoriš ti,	sluga	Upravde, z menoj, ki sem magister peditum, imenovan	A
vrnemo, bom zadnji hlapec starešin in pokoren	sluga	velmož.« »Živel Svarunič! Slava Iztoku!«	A
zanke veleizdaje. Njegov vohun in hkrati njegov	sluga	- slišal je na pranemško ime Wratschko -, zagrizen	A
zadovoljstvu, vzhičenja, ki ga je je pričakoval njegov	sluga,	pa ni pokazal. »Skozi strojniško lino	A
kajti že se premika klobčič teles sem in tja.	Sluga	Wratschko se po Ulrikovi zapovedi vrže na Lovreka	A
bliski ... »Ugasnite luč, gospod poročnik!« krikne	sluga.	Ulrik ga takoj uboga.	A
Ulrik ga takoj uboga.	Sluga	na njegov ukaz zgrabi obe ujetnikovi roki; z	A
tiplje okrog sebe in išče izgubljeno svetilko,	sluga	pa grabi za svojim ujetnikom v prazno.	A
Vraga, pozabila sva ga razorožiti,« zašepeče	sluga	in se umakne. »Kaj se bojiš, šleva!	A
vdajal. »Najtežje granate mečejo ...,« meni	sluga	z boječim glasom. »Sam Bog pomagaj, da bi se	A
moreča groza stisne srce. Ali sta Ulrik in njegov	sluga	zares mrtva?Ali nista samo onesveščena, omamljena	A
dolgo odkopavati in hiteti, kajti poročnikov	sluga	Wratschko je mrtev!Njegova glava je docela zdrobljen	A
glasom odvrnil Lovrek. »Kje je Franc, kje je moj	sluga?	« »Mrtev,« je zadonelo v kaverni, in	A
»Tega mu nisem izdal. Edino moj	sluga	je vedel vse ...« »In ta je mrtev,« ga	A
nad svojim imenom; potem je bil tu občinski	sluga	Smuk in še več drugih pisarjev in enakih mož	A
štacuno, ker je bilo že pozno in je občinski	sluga	že prižigal petrolejno svetilko na oglu. -	A
pero je ležalo na mizi. Vzdramil ga je debeli	sluga,	ki je stal pred njim. ”Tole sem prinesel!	A
in slikar za svoje mreže,“ je rekel Capuletov	sluga	in je mislil, da je napravil dovtip, pa ga ni	A
slugi, da naj pokliče Sulfurija, ministra.	Sluga	je odšel, toda ni se vrnil dolgo časa.Kralj	A
pazduho in zbeží s kovčegom v roki na dvorišče.	Sluga	Peter mu privede Pegaza. Milkovič ga zajaše	A
blagoizvolite, to je Vaše Visokorodnosti ponižni	sluga,	diurnist Gregorij Flerin ...Pri nas ga imenujemo	A
2 Pred dvajsetimi leti je šel občinski	sluga	Jožef Majnik nekega lepega, gorkega večera v	A
nihče, kajti sama tega nikoli ni pravila.	Sluga	pride domu in se vrže na posteljo.Jera mu prinese	A
Majnik.“ Še tisti dan se ustanovi občinski	sluga	v hiši ob Ljubiji.Kupil jo je od neke sila stare	A
sedelo nocoj pri vinu. Koprivec, stari občinski	sluga	s plešasto glavo in globoko navzdol visečimi	A
drugi strani mostovža je stanoval gospodar; on,	sluga	na magistratu, je bil slep na eno oko; njegova	A
niso vračali. On je bil njihov paznik in njihov	sluga.	Prinašal jim je jedi in pijače, če so jo plačali	A
je hotela za njim, jo je poklical sodnijski	sluga	in jo vedel v neko sobo. »Sedaj jo bodo	A
glavarji. Vikarja je sprejel sivi kanonikov	sluga	in ga vedel k svojemu gospodu.Za roko ga je	A
Prav je, o kako je prav, da ste prišli!«	Sluga	je odprl vrata.Vikar je vstopil.	A
starčevi roki in jo poljubil. Tiho se je umaknil	sluga.	»Spovedal me boš,« je rekel kanonik.	A
Vikar se je dvignil.	Sluga	je neslišno vstopil in ga odvedel iz sobe ...	A
odvrnil pobožno v najslajši laščini: »Ponižni	sluga	sem prečastitih gospodov Svete Marije Device	A
bil odprl, in ga ni spoznal. Bil je dijakonov	sluga	in je vprašal: »Kje je gospod vikar?« »Išči	A
pozvonil s srebrnim zvončkom na mizi. Vstopil je	sluga.	»Triindvajset,« je velel kratko grof.	A
»Triindvajset,« je velel kratko grof.	Sluga	se je poklonil in šel. »Žalili ste me, zato	A
in tako, pa nisem mislil, kakor sem rekel.«	Sluga	se je vrnil s steklenico temnega vina na srebrnem	A
Odšel je. Za njim je vstopil	sluga	s pecivom.Štefan je gledal topo nanj, ko je	A
Potem je velel: »Odprite mi, da grem!«	Sluga	mu je šel molče odpirat in je stopil na hodnik	A
Presvetli, spal sem. Odkar pa bedim, sem prepokorni	sluga	in voščim presvetlemu gospodu gospodu dobro	A
zasmejal grof. »Najnevrednejši in najubožnejši	sluga	velike čedajske cerkve,« se je predstavljal	A
grof sta bila v pisarni, ko jima je naznanil	sluga	knežanskega župnika.Grof Ivan Ignacij je zamahnil	A
pred dvorom, in mu sporočijo, čemu so prišli.	Sluga	je odšel.Nekaj pozneje je vstopil župnik Štefan	A
Ko so pozvonili in jim je prišel odpirat	sluga,	se je umaknil še Ambrož. Vrban in Mrak sta vstopila	A
zarožljal ključ. . / . / stran 162 . / Vstopil je	sluga	in vzkliknil: »Dio! Bog!	A
zajecljal župnik: »Verujte mi, ničesar nisem vzel.«	Sluga	ga je pospremil do izhodnih vrat v svetlo mesečno	A
list in ga izročil slugi, naj ga nese sodniku.	Sluga	se je takoj vrnil, naj gre blagajničar k sodniku	A
se niso upali prijeti ga, ker da je plemiški	sluga.	Sodnik je vprašal, čegav.	A
tako vsaj malo zbegal ljudi. Tedaj je prišel	sluga,	da poglavar čaka, naj vstopijo. Zgnetli so se	A
Zdravil je udnico z vinom.	Sluga	je uvedel Bandela, ne da bi ga prej naznanil	A
hlapec pripeljal vino. »Blagorodje,« je budil	sluga	grofa v naslanjaču, »dacar Bandel je pripeljal	A
dvajset veder, prej več kot manj,« je prigovarjal	sluga,	»in dacar čaka pred vrati.« »Ali ne slišiš,	A
dovolite, da kar jaz uredim,« se je ponujal	sluga.	»Dacar želi deset hlapcev.«	A
začel smejati kot nor. To priliko je porabil	sluga	in odprl Bandelu.Grof ga je zagledal.	A
Coroninije, Strassolde, Radetiče.« Prišel je	sluga	in javil, da so člani akademije »Zelenega lovora	A
odrom. Na oder plane v deželnih barvah livriran	sluga	in pove alegorični hčerki Njegovega Veličanstva	A
alegorija. Neposlušni in uporni Tolminci, sporoči	sluga,	»kanalje z gorá«. Široko nabreklega razmišljanja	A
Pojdi, odpri!«	Sluga	roti alegorijo, da je to predrzno početje.V	A
stihomitiji se prerekata nato dežela in njen	sluga.	Podglavarju se hoče ves čas zdeti, da ta sluga	A
sluga. Podglavarju se hoče ves čas zdeti, da ta	sluga	posnema njegovo besedo in kretnjo.Tedaj se alegorija	A
rožni sprevod moje lepote in kreposti.« Zdaj se	sluga	ni več obotavljal, marveč šel, da odpre upornim	A
poleg mene še tri moje priče: Požganc, srenjski	sluga	Legat in stotnik Schwarz.Vse tri priče so potrdile	A
prav tistega dne oral na svoji njivi. Občinski	sluga,	ki se je - zanimivo! - pisal Judež, je prinesel	A
naredi vozove!« »Kaj si rekel?!« je poskočil	sluga	Judež. »Slišal si!«	A
pripravlja, da bi z okna skočil na tlak, in	sluga	moj trepeta praznega žepa in bledega lica ter	A
pravde. »Plačaj liro vstopnine,« opomni me	sluga,	»v dvorani pa se vedi spodobno, ker je pater	A
namenjene za emonske proštije. Vtem vstopi zopet	sluga	in naznani, da si želi štiristo kanonikov pred	A
fotelje pri majhni, okrogli mizi. Pred vsakega je	sluga	nalil visoko čašico s penečim francoskim vinom	A
nekje na mizi. V hipu je prilezel kakor senca	sluga	v sobo.General mu je v ruskem jeziku nekaj zaukazal	A
Malo sem že!« Takrat je zopet prihitel v sobo	sluga	in jako spretno je nosil tableto z jedili.Z	A
nosil tableto z jedili. Z njim je prišel še drug	sluga,	ki je nosil steklenico francoskega vina in tenke	A
krasne noge ima žival!« Po koridoru je prihitel	sluga	ter se pred mladim plemičem globoko poklonil	A
Visoki gospod glavar me je poslal,« odgovoril je	sluga	ponižno. »Bolje bi bilo, da leže spat	A
Lep sprehod bi bil!« »	Sluga	pokorni!Sluga pokorni!«	A
»Sluga pokorni!	Sluga	pokorni!« Združena v harmoniji src odrineta	A
svojo milost ali nemilost. Naposled pride zopet	sluga	ter zanoslja: »Gospod Filip Tekstor!« Le-ta	A
sobo. Skoraj brez zavesti sem bil, ko mi je	sluga	v sprednji sobi pomagal pri oblačenju. Čustvo	A
vsako vprašanje je ostro odgovarjal. Kar pride	sluga	in pove, da hoče mladi baron s Struge z gospodom	A
Hotela je sama biti z menoj! Ko pa je	sluga	odšel, vzdihnila je trudno: »Serafina!	A
ko je korakal po tlaku. Pred njim je šinil	sluga	v sobo, da je povedal gospodični, da je zdravnik	A
ponovil: »Kaj meniš, da sem 𠆯lekte’?« Ko je	sluga	izginil, je pokazal Joannes Franciscus na stol	A
gonja v dolu. Tik njega je ležal na tleh star	sluga,	ki je nosil svojega gospoda težko puško. Lep	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani