nova beseda iz Slovenije
kakor da bi me bil kdo narahlo pobožal, tako | sladko | me je spreletelo po životu.Glejte, nikoli še | A |
veselem vrtincu in nikoli nisem zaspala tako | sladko | kakor tisto noč ... Kmalu nato je prišel. | A |
naglas. Tedaj se je sklonil še nižje in tako | sladko | mi je bilo in tako vroče.Pogledala sem -- in | A |
”Ostani, fant!“ -- Neizrečeno | sladko | mi je bilo pri srcu in grizla sem se v ustnice | A |
Tresla sem se v njegovem objemu, neizrečeno | sladko | mi je bilo.To je bilo tisto življenje, ki sem | A |
Ali misliš, da bi me kamenjali? Da bi igral | sladko | vlogo mučenika?Kakor tisti advokat, ki ga je | A |
danes, se bo oddaljila, dokler ne bo zadonela | sladko | za holmom ... Od gradiča se je vila široka | A |
Miklavžev večer ... Ne moreš si misliti, kako | sladko | mi je pri tebi; kakor beraču, popotniku, ki | A |
nikjer ni bilo počitka nemirnemu pogledu. In | sladko | mi je bilo, kakor otroku na velikonočnem trgu | A |
verzi so bili polni bolečine. Spreletelo me je | sladko, | ko mi je stisnil roko in rahlejša je bila žalost | A |
velikega usmiljenja poln; govoril je mehko, | sladko, | vsaka njegova besedase je izlila človeku v dušo | A |
likomestnem vzduhu ...“ Nato sta šepetala; zmerom bolj | sladko, | zmerom bolj sentimentalno so mežikale njene | A |
ki je bil iztegnil človek roko po njem s tako | sladko | željo, je nečist in gnil, kadar leži na dlani | A |
sreča, v vseh očéh navdušenost. Kdor je začutil | sladko | hrepenenje in iskal svojo dušo, prišla mu je | A |
tam na oni strani; jedla sva rumeno pogačo in | sladko | mleko sva pila, zdaj glojeva les in pijeva lužo | A |
skorja bi zahrustala med zobmi, nato pa bi se | sladko | in sočno raztopila na jeziku.Drugače ga je hišna | A |
bridkosti. Ko je stopil v gozd, mu je bilo | sladko | in milo, kakor da je stopil v toplo izbo svojega | A |
zabuhla. Zares je tedaj po vsej izbi zadišalo | sladko | po mladi krvi.V težki vinski vzduh se je izlila | A |
je dišalo vse do samih gorá, je seglo kvišku | sladko | veselje. ”Kaj tam doli ni greha?“ je Lenart | A |
prijatelj Ognjišček tako ne mara zabave. In s to | sladko | zavestjo v prsih je govoril gospod postajni | A |
ugledal. Prihitel je k meni, poklonil se je tako | sladko | in vljudno kakor nekoč.Opazil sem, da so bile | A |
ki se je svetila čudovito na belih licih, in | sladko | ji je bilo, pritisnila je čelo na okno, Mati | A |
obraze, brisala si je tenke prste ob robec, | sladko | razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem srcu | A |
je bil rumen, ves zgrbljen. Smehljal se je | sladko, | sklonil se je k Lojzki in jo je poljubil na | A |
Dostojanstvenik se je nekoliko sklonil in pogledal mi je | sladko | v oči. ”Zakaj ni dandanes velikih ljudi, | A |
parkelj bo visel! Tudi iz časopisov se je smejalo | sladko | veselje, da bo visel.Popisavali so natanko vse | A |
izlila name in v moje srce, tako mi je bilo | sladko | in prijetno.Hitreje nego rosa v soncu je usahnila | A |
nama je bilo toplo . / . / stran 107 . / in | sladko, | skoraj da se je vračala na trepalnice mehka | A |
koj ti bo sama zavriskala v srcu. Pesem je, | sladko | žgoleča ... kako se mi toži po nji!Ti kraji tod | A |
pečene torte. Anka je zagriznila: kakó se je to | sladko | razlivalo po ustih, topilo se mehko na jeziku | A |
Hodila je vsekrižem; nekoliko lena je bila, | sladko | utrujena; - to je bilo zaradi torte. Stopila | A |
in tramvajskih vozovih, so bili vse drugačni; | sladko | in lahko je bilo Anki pri srcu, da je bilamed | A |
on je videl nekoč tako slavnost... Srce mu je | sladko | zatrepetalo in zazdelo se mu je, da so takrat | A |
smrti, -- z mehkim razkošnim hrepenenjem, s | sladko | utrujenostjo?... Iz temnega, šepetajočega drevja | A |
”Pera, ti praviš?“ Vprašala je takó | sladko | in mehko, da je Pera dvomil za hip nad svojo | A |
koncu najinega ”občevanja“, mi je bilo tiho in | sladko | pri srcu.In ko sem spoznal, naposled, da si | A |
vprašal rumeni gospod. ”En goldinar!“ se je | sladko | zasmejala gologruda gospodična. Gospod je | A |
ljubezen. Lepa ženska je bila, njene oči so sijale | sladko | pod težkimi trepalnicami, njene ustnice so bile | A |
stanje brezosebnosti in nezavednega tavanja, -- | sladko | in nerazložljivo ... kakor bi bil izpil ravnokar | A |
bil sam. Na vrtu je ležal, na mehki travi in | sladko | mu je bilo kakor nikoli; tako bi ležal do konca | A |
pomislil Jareb in njegovo srce, opoldne že tako | sladko | potolaženo, je vztrepetalo v nerazumljivi, čudni | A |
čednosti velike, kako velike bodo šele jutri!“ | Sladko | je bilo Jarebu ob teh prijaznih besedah, srce | A |
Bog, da uživam to srečo kakor nahoden človek | sladko | jed; uživa, toda okušati ne more in vsa sladkost | A |
Tako bo za zmerom lep spomin zate in zame in s | sladko | mislijo bova gledala nekoč na ta lepi večer | A |
utonila bridkost, iz tretje že se je vzdignilo | sladko | veselje.V nobenem srcu več ni bilo misli na | A |
pognojeni njivi zlobe in zaničevanja. Kako | sladko | je, brez navdušenosti, z odprtim očesom in z | A |
izpitem, sivkasto bledem obrazu, po frizuri in po | sladko | prijaznem pogledu je bil podoben brezposelnemu | A |
zlagana vzburjenost, ki se izpremeni naposled v | sladko | razpoloženost: ”Saj ni nič!“Krvi dajte, resnične | A |
ulicah mimo ljudi, ki so pozdravljali spoštljivo; | sladko | mi je bilo, zakaj tudi name je padel žarek časti | A |
razodevati njih ljudomili smehljaj, ponavljati njih | sladko, | blagozvočno govorico, risati njih čez vse prijetne | A |
imenitno osvetil nad kakim sovražnikom. Toda to | sladko | razpoloženje je trajalo samó trenotek in ko | A |
kakšnem času mu je stopila na pot ta neumnost!... | Sladko | je sanjarjenje in tavanje po mesečini, toda | A |
”Tako mirno je tukaj, Mate! Tako | sladko | bi počival, ko si že ves truden in slab!Ali | A |
roko pa bi ne zganil, obadva bi se smejala in | sladko | bi nama bilo pri srcu ... Zakaj si šel, Mate? | A |
ki bi mogla zagrniti vse do kraja to veliko | sladko | pričakovanje? ”Zdaj se je pokazalo tudi na | A |
napotila v klanec. Hanci je bilo neizrečeno | sladko | pri srcu: stopala je za njim z bosimi nogami | A |
glasila od daleč pesem zvona tako otožno in | sladko. | ”Kaj niso doma tukaj tvoje lepe sanje? | A |
morda ne povrne več, ali nanjo misli neprestano, | sladko | mu je pri srcu, kadar se ozre zvečer proti nebu | A |
Ploskanju ni bilo konca, igravci so se priklanjali, | sladko | se je smehljala učiteljica, spet so bile prešerne | A |
mimo, brez zla so se mu zdeli vsi obrazi; kakor | sladko, | veselo sočutje ga je obšlo, kadar je ugledal | A |
klical samo smrt; in tudi ono me je ljubilo, je | sladko | in sramežljivo govorilo z menoj, me je objemalo | A |
Bog!“ V tistem hipu, ob tisti besedi sem se | sladko | zbudil iz dolge, strašne bolezni.Poleg mene | A |
križ bi položil poleg sebe in roké bi prijetno, | sladko | omahnile na kolena. Pot se je bila polagoma | A |
imajo dela.“ Stopil je v hišo z lahkimi koraki, | sladko | se mu je smejalo srce in sladko se je glasilo | A |
lahkimi koraki, sladko se mu je smejalo srce in | sladko | se je glasilo, ko je oče razbijal po podplatu | A |
njegovo vseljubečo, blago roko. In toplo, | sladko | zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel je, da | A |
in se je dotaknil njenih ledij, jo je streslo | sladko | in blago po vsem telesu in zbežala je, toda | A |
je božičnico, privezovala jabolka, pomaranče, | sladko | pecivo, natikala svečke in že se je dan nagibal | A |
odela teló tista vročina, ki je dihala pod njeno | sladko | in strašno težo, kadar je klečala zvečer pred | A |
božjega; takrat zašumi v globočinah vroče upanje, | sladko | in strašno obenem, da udari nekoč, morda šele | A |
priklonile vse po vrsti, nasmehnile se rahlo in | sladko, | z veselo zardelim smehljajem, priklonile in | A |
kadar se ti bo hotelo. Kdor bo slišal tvojo | sladko | pesem, bo vriskal in zaplesal in bo zapil vse | A |
jetniku, na smrt obsojenem. Kurentu je bilo | sladko | in milo pri srcu, da je koj zadremal. Sanjalo | A |
je rodila to noč in to uro. Bog vama dodeli | sladko | spanje, pa naj ga dodeli do poslednjega jutra | A |
lotil se jih je nevzdržen spanec ... Domovina, | sladko | počivaj, nič se ne boj!Tudi takrat, v tistih | A |
sta legla k tovarišu. Živeli so, doživeli - | sladko | življenje v ljubezni, dodeli nam ga Bog! | A |
čudno, da so se ustnice, kakor so bile žalostne, | sladko | smehljale in da so smehljajoč prosile zakrvavele | A |
pomislila. Nepoznano čustvo, takoj pozabljeno; | sladko, | kakor sladak pogled strogega očesa, kakor smehljaj | A |
tam še bela vešča, samotna luč. Marti je bilo | sladko | in lahko pri srcu, kakor ob molitvi, polni veselega | A |
kakor prikrit srd; srd poeta, ki se je bil | sladko | omamil in se nenadoma zasmeje trezen človek | A |
tistem prvem večeru, ko se je bil nagnil toplo in | sladko | do njegovega lica.Ko je iztegnil roko, je luč | A |
vidiš je. Potihoma se krade v tvoje srce samo ... | sladko | ti je, ko sam ne veš zakaj. V sosednji izbi | A |
ne, ne tako silno, ne tako strašno, ne tako | sladko, | dušiš me do smrti - o, daj mi smrt!“ Smrt | A |
nič ne bliža; časih jo je obšlo mirno veselje, | sladko | odrešenje, da tistega dné nikdar in nikoli ne | A |
roki tisto kratko, belo, s čipkami pošito in | sladko | šumeče oblačilce, ki je bilo podobno metuljemu | A |
čipkasta in šumeča, ter se je smehljala tako nadvse | sladko, | da bi ji človek lahko pobiral bonbone izpod | A |
plahi zvok pesmi od juga, zamolklo, pritajeno, | sladko | šepetanje, podobno prhutanju nevidnih peroti | A |
Kaj nisi sam tolikokrat, tako lepo in tako | sladko | govoril, da pojdeva, mlada zaročenca, v tisti | A |
umetno ustvarjeno, zopernaturno, pregrešno in | sladko. | ”Malči!“ jo je poklical s tišjim, globljim | A |
prosila, kakor si ti trkal in prosil? Neizrečeno | sladko | bi ti bilo pri srcu, prav počasi bi srebal to | A |
butaro, in da sem mislila nanj in da mi je bilo | sladko | pri srcu ...Grem ... | A |
skozi line; sredi žalosti je spreletelo Jokca | sladko, | mehko čustvo.Ni še ugasnila večerna zarja, že | A |
silno hrepenenje, napolnilo ga je do vrha s | sladko | bolestjo. Začul je pod oknom, na pesku, drdranje | A |
kakor se je izvila iz mraka moje izbe, poslušati | sladko | melodijo, trepetajočo iz tišine. Tako sem | A |
pod jablano. Prijel jo je za roko in mehko, | sladko | mu je bilo pri srcu; gledal je v davne čase | A |
Kje bridkost? Tako | sladko | mi je bilo pri srcu, kakor nikoli poprej. - | A |
po cestah, ljudem v očitek in sramoto, sebi v | sladko | čast, sediš tukaj pri tem krčmarju hudodelcu | A |
takorekoč privatna zabava. Veliko večjo radost, | sladko | zadoščenje mučenika, ki je po dolgem trpljenju | A |
strah pred grehom; hkrati pa me je ščegetalo | sladko | ob mislih na vrhani pehar.Skočil sem z zapečka | A |
zapisuje grehe, mu je to zapisavanje milo in | sladko | opravilo; prijetne solze toči ob svoji lastni | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |