nova beseda iz Slovenije

sladko (301-400)


kakor da bi me bil kdo narahlo pobožal, tako      sladko      me je spreletelo po životu.Glejte, nikoli še  A
veselem vrtincu in nikoli nisem zaspala tako      sladko      kakor tisto noč ... Kmalu nato je prišel.  A
naglas. Tedaj se je sklonil še nižje in tako      sladko      mi je bilo in tako vroče.Pogledala sem -- in  A
”Ostani, fant!“ -- Neizrečeno      sladko      mi je bilo pri srcu in grizla sem se v ustnice  A
Tresla sem se v njegovem objemu, neizrečeno      sladko      mi je bilo.To je bilo tisto življenje, ki sem  A
Ali misliš, da bi me kamenjali? Da bi igral      sladko      vlogo mučenika?Kakor tisti advokat, ki ga je  A
danes, se bo oddaljila, dokler ne bo zadonela      sladko      za holmom ... Od gradiča se je vila široka  A
Miklavžev večer ... Ne moreš si misliti, kako      sladko      mi je pri tebi; kakor beraču, popotniku, ki  A
nikjer ni bilo počitka nemirnemu pogledu. In      sladko      mi je bilo, kakor otroku na velikonočnem trgu  A
verzi so bili polni bolečine. Spreletelo me je      sladko,      ko mi je stisnil roko in rahlejša je bila žalost  A
velikega usmiljenja poln; govoril je mehko,      sladko,      vsaka njegova besedase je izlila človeku v dušo  A
likomestnem vzduhu ...“ Nato sta šepetala; zmerom bolj      sladko,      zmerom bolj sentimentalno so mežikale njene  A
ki je bil iztegnil človek roko po njem s tako      sladko      željo, je nečist in gnil, kadar leži na dlani  A
sreča, v vseh očéh navdušenost. Kdor je začutil      sladko      hrepenenje in iskal svojo dušo, prišla mu je  A
tam na oni strani; jedla sva rumeno pogačo in      sladko      mleko sva pila, zdaj glojeva les in pijeva lužo  A
skorja bi zahrustala med zobmi, nato pa bi se      sladko      in sočno raztopila na jeziku.Drugače ga je hišna  A
bridkosti. Ko je stopil v gozd, mu je bilo      sladko      in milo, kakor da je stopil v toplo izbo svojega  A
zabuhla. Zares je tedaj po vsej izbi zadišalo      sladko      po mladi krvi.V težki vinski vzduh se je izlila  A
je dišalo vse do samih gorá, je seglo kvišku      sladko      veselje. ”Kaj tam doli ni greha?“ je Lenart  A
prijatelj Ognjišček tako ne mara zabave. In s to      sladko      zavestjo v prsih je govoril gospod postajni  A
ugledal. Prihitel je k meni, poklonil se je tako      sladko      in vljudno kakor nekoč.Opazil sem, da so bile  A
ki se je svetila čudovito na belih licih, in      sladko      ji je bilo, pritisnila je čelo na okno, Mati  A
obraze, brisala si je tenke prste ob robec,      sladko      razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem srcu  A
je bil rumen, ves zgrbljen. Smehljal se je      sladko,      sklonil se je k Lojzki in jo je poljubil na  A
Dostojanstvenik se je nekoliko sklonil in pogledal mi je      sladko      v oči. ”Zakaj ni dandanes velikih ljudi,  A
parkelj bo visel! Tudi iz časopisov se je smejalo      sladko      veselje, da bo visel.Popisavali so natanko vse  A
izlila name in v moje srce, tako mi je bilo      sladko      in prijetno.Hitreje nego rosa v soncu je usahnila  A
nama je bilo toplo . / . / stran 107 . / in      sladko,      skoraj da se je vračala na trepalnice mehka  A
koj ti bo sama zavriskala v srcu. Pesem je,      sladko      žgoleča ... kako se mi toži po nji!Ti kraji tod  A
pečene torte. Anka je zagriznila: kakó se je to      sladko      razlivalo po ustih, topilo se mehko na jeziku  A
Hodila je vsekrižem; nekoliko lena je bila,      sladko      utrujena; - to je bilo zaradi torte. Stopila  A
in tramvajskih vozovih, so bili vse drugačni;      sladko      in lahko je bilo Anki pri srcu, da je bilamed  A
on je videl nekoč tako slavnost... Srce mu je      sladko      zatrepetalo in zazdelo se mu je, da so takrat  A
smrti, -- z mehkim razkošnim hrepenenjem, s      sladko      utrujenostjo?... Iz temnega, šepetajočega drevja  A
”Pera, ti praviš?“ Vprašala je takó      sladko      in mehko, da je Pera dvomil za hip nad svojo  A
koncu najinega ”občevanja“, mi je bilo tiho in      sladko      pri srcu.In ko sem spoznal, naposled, da si  A
vprašal rumeni gospod. ”En goldinar!“ se je      sladko      zasmejala gologruda gospodična. Gospod je  A
ljubezen. Lepa ženska je bila, njene oči so sijale      sladko      pod težkimi trepalnicami, njene ustnice so bile  A
stanje brezosebnosti in nezavednega tavanja, --      sladko      in nerazložljivo ... kakor bi bil izpil ravnokar  A
bil sam. Na vrtu je ležal, na mehki travi in      sladko      mu je bilo kakor nikoli; tako bi ležal do konca  A
pomislil Jareb in njegovo srce, opoldne že tako      sladko      potolaženo, je vztrepetalo v nerazumljivi, čudni  A
čednosti velike, kako velike bodo šele jutri!“      Sladko      je bilo Jarebu ob teh prijaznih besedah, srce  A
Bog, da uživam to srečo kakor nahoden človek      sladko      jed; uživa, toda okušati ne more in vsa sladkost  A
Tako bo za zmerom lep spomin zate in zame in s      sladko      mislijo bova gledala nekoč na ta lepi večer  A
utonila bridkost, iz tretje že se je vzdignilo      sladko      veselje.V nobenem srcu več ni bilo misli na  A
pognojeni njivi zlobe in zaničevanja. Kako      sladko      je, brez navdušenosti, z odprtim očesom in z  A
izpitem, sivkasto bledem obrazu, po frizuri in po      sladko      prijaznem pogledu je bil podoben brezposelnemu  A
zlagana vzburjenost, ki se izpremeni naposled v      sladko      razpoloženost: ”Saj ni nič!“Krvi dajte, resnične  A
ulicah mimo ljudi, ki so pozdravljali spoštljivo;      sladko      mi je bilo, zakaj tudi name je padel žarek časti  A
razodevati njih ljudomili smehljaj, ponavljati njih      sladko,      blagozvočno govorico, risati njih čez vse prijetne  A
imenitno osvetil nad kakim sovražnikom. Toda to      sladko      razpoloženje je trajalo samó trenotek in ko  A
kakšnem času mu je stopila na pot ta neumnost!...      Sladko      je sanjarjenje in tavanje po mesečini, toda  A
”Tako mirno je tukaj, Mate! Tako      sladko      bi počival, ko si že ves truden in slab!Ali  A
roko pa bi ne zganil, obadva bi se smejala in      sladko      bi nama bilo pri srcu ... Zakaj si šel, Mate?  A
ki bi mogla zagrniti vse do kraja to veliko      sladko      pričakovanje? ”Zdaj se je pokazalo tudi na  A
napotila v klanec. Hanci je bilo neizrečeno      sladko      pri srcu: stopala je za njim z bosimi nogami  A
glasila od daleč pesem zvona tako otožno in      sladko.     ”Kaj niso doma tukaj tvoje lepe sanje?  A
morda ne povrne več, ali nanjo misli neprestano,      sladko      mu je pri srcu, kadar se ozre zvečer proti nebu  A
Ploskanju ni bilo konca, igravci so se priklanjali,      sladko      se je smehljala učiteljica, spet so bile prešerne  A
mimo, brez zla so se mu zdeli vsi obrazi; kakor      sladko,      veselo sočutje ga je obšlo, kadar je ugledal  A
klical samo smrt; in tudi ono me je ljubilo, je      sladko      in sramežljivo govorilo z menoj, me je objemalo  A
Bog!“ V tistem hipu, ob tisti besedi sem se      sladko      zbudil iz dolge, strašne bolezni.Poleg mene  A
križ bi položil poleg sebe in roké bi prijetno,      sladko      omahnile na kolena. Pot se je bila polagoma  A
imajo dela.“ Stopil je v hišo z lahkimi koraki,      sladko      se mu je smejalo srce in sladko se je glasilo  A
lahkimi koraki, sladko se mu je smejalo srce in      sladko      se je glasilo, ko je oče razbijal po podplatu  A
njegovo vseljubečo, blago roko. In toplo,      sladko      zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel je, da  A
in se je dotaknil njenih ledij, jo je streslo      sladko      in blago po vsem telesu in zbežala je, toda  A
je božičnico, privezovala jabolka, pomaranče,      sladko      pecivo, natikala svečke in že se je dan nagibal  A
odela teló tista vročina, ki je dihala pod njeno      sladko      in strašno težo, kadar je klečala zvečer pred  A
božjega; takrat zašumi v globočinah vroče upanje,      sladko      in strašno obenem, da udari nekoč, morda šele  A
priklonile vse po vrsti, nasmehnile se rahlo in      sladko,      z veselo zardelim smehljajem, priklonile in  A
kadar se ti bo hotelo. Kdor bo slišal tvojo      sladko      pesem, bo vriskal in zaplesal in bo zapil vse  A
jetniku, na smrt obsojenem. Kurentu je bilo      sladko      in milo pri srcu, da je koj zadremal. Sanjalo  A
je rodila to noč in to uro. Bog vama dodeli      sladko      spanje, pa naj ga dodeli do poslednjega jutra  A
lotil se jih je nevzdržen spanec ... Domovina,      sladko      počivaj, nič se ne boj!Tudi takrat, v tistih  A
sta legla k tovarišu. Živeli so, doživeli -      sladko      življenje v ljubezni, dodeli nam ga Bog!   A
čudno, da so se ustnice, kakor so bile žalostne,      sladko      smehljale in da so smehljajoč prosile zakrvavele  A
pomislila. Nepoznano čustvo, takoj pozabljeno;      sladko,      kakor sladak pogled strogega očesa, kakor smehljaj  A
tam še bela vešča, samotna luč. Marti je bilo      sladko      in lahko pri srcu, kakor ob molitvi, polni veselega  A
kakor prikrit srd; srd poeta, ki se je bil      sladko      omamil in se nenadoma zasmeje trezen človek  A
tistem prvem večeru, ko se je bil nagnil toplo in      sladko      do njegovega lica.Ko je iztegnil roko, je luč  A
vidiš je. Potihoma se krade v tvoje srce samo ...      sladko      ti je, ko sam ne veš zakaj. V sosednji izbi  A
ne, ne tako silno, ne tako strašno, ne tako      sladko,      dušiš me do smrti - o, daj mi smrt!“ Smrt  A
nič ne bliža; časih jo je obšlo mirno veselje,      sladko      odrešenje, da tistega dné nikdar in nikoli ne  A
roki tisto kratko, belo, s čipkami pošito in      sladko      šumeče oblačilce, ki je bilo podobno metuljemu  A
čipkasta in šumeča, ter se je smehljala tako nadvse      sladko,      da bi ji človek lahko pobiral bonbone izpod  A
plahi zvok pesmi od juga, zamolklo, pritajeno,      sladko      šepetanje, podobno prhutanju nevidnih peroti  A
Kaj nisi sam tolikokrat, tako lepo in tako      sladko      govoril, da pojdeva, mlada zaročenca, v tisti  A
umetno ustvarjeno, zopernaturno, pregrešno in      sladko.      ”Malči!“ jo je poklical s tišjim, globljim  A
prosila, kakor si ti trkal in prosil? Neizrečeno      sladko      bi ti bilo pri srcu, prav počasi bi srebal to  A
butaro, in da sem mislila nanj in da mi je bilo      sladko      pri srcu ...Grem ...  A
skozi line; sredi žalosti je spreletelo Jokca      sladko,      mehko čustvo.Ni še ugasnila večerna zarja, že  A
silno hrepenenje, napolnilo ga je do vrha s      sladko      bolestjo. Začul je pod oknom, na pesku, drdranje  A
kakor se je izvila iz mraka moje izbe, poslušati      sladko      melodijo, trepetajočo iz tišine. Tako sem  A
pod jablano. Prijel jo je za roko in mehko,      sladko      mu je bilo pri srcu; gledal je v davne čase  A
Kje bridkost? Tako      sladko      mi je bilo pri srcu, kakor nikoli poprej. -  A
po cestah, ljudem v očitek in sramoto, sebi v      sladko      čast, sediš tukaj pri tem krčmarju hudodelcu  A
takorekoč privatna zabava. Veliko večjo radost,      sladko      zadoščenje mučenika, ki je po dolgem trpljenju  A
strah pred grehom; hkrati pa me je ščegetalo      sladko      ob mislih na vrhani pehar.Skočil sem z zapečka  A
zapisuje grehe, mu je to zapisavanje milo in      sladko      opravilo; prijetne solze toči ob svoji lastni  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA