sivo (301-400)

stal. In deževalo je, mračilo se, zmerom bolj	sivo	je bilo nebo ... Ali pa tiste hiše niti ni	A
bil stopil na ravan, se je spustilo za njim	sivo	zagrinjalo od neba.In ko je še premišljeval	A
krvi v grlo in da mu gine zavest in da pade v	sivo,	svinčeno meglo, globlji in globlji...	A
in čutila, da plove nekam v neznano. Nekam v	sivo	meglo, iz katerega vstaja brezkončno veliko	A
Neskonča siva megla. Povsod vse	sivo,	vse sivo, da ščemijo oči.In noge se ji vdirajo	A
Neskonča siva megla. Povsod vse sivo, vse	sivo,	da ščemijo oči.In noge se ji vdirajo v sneg	A
žanje žito in muhič. Nezrelo mladičje smo in	sivo,	trhlo rogovilje.Otroci smo in starci.	A
pokojnim grofom Jakobom Antonom. Vse nebo je bilo	sivo,	dišalo je po snegu. Anže je bil tešč in slabe	A
petindvajsetih let, tretji pa nizek starec s	sivo	brado, ki jo je le po enem licu bril kakor javni	A
telesu, ko da bi bil kdo nanesel centimetrsko	sivo	kremo čez in čez na njuno kožo. »No	A
nad tem čudovitim okrasom pa sem se zagledal v	sivo	modro glavo, ki je zastonj dajala nasvete.Čeprav	A
pesnika...« In je zapel s prelepim žametnim glasom	Sivo	pot, ki ga vodi na Gorenjsko. Ganilo	A
In gotovo bi bila zaropotala predikantu na	sivo	glavo, da ni ta, nevarnost opazivši, spretno	A
pri ogrskih polkih. K takim hlačam so nosili	sivo	dolgo suknjo z visokim in širokim ovratnikom	A
ovratnikom in na glavo si je posadil visoko,	sivo	pinjo, tako da je bil vsega in vsakega smeha	A
storila gospa Eliza energičen korak. Oblekla si je	sivo	svilnato obleko ter odjadrala kakor vojna ladja	A
»Denar - denar,« in Mihač se je zagledal v	sivo	nebo. »Denarja nimam!	A
odpro vrata, in starec, ki ga že poznamo, pomoli	sivo	svojo glavo v sobo ter vpraša Bogomira, če hoče	A
uniforme, rožljale sablje, in star general s	sivo	brado se je trudil okrog mladega, krasnega dekle	A
/ stran 59 . / ta, ki je koketiralo ‒ ne s	sivo	brado, a z zlatim robom pod to sivo brado!	A
koketiralo ‒ ne s sivo brado, a z zlatim robom pod to	sivo	brado! Summa summarum: mnogo smejanja, mnogo	A
okno obračala pogled na večerno zarjo, zlatečo	sivo	gorovje.Dobila je bila nekje kos belega papirja	A
in gledal za njim. Z velo roko si pogladi	sivo	glavo in reče bolestno: »Danes bo pa šla meja	A
je dozdevalo, da gledam visoko v modrem zraku	sivo	ptico, ki se je mogočno zibala nad sončnatimi	A
mladih!« V hipu se je stari devici napolnilo	sivo	oko z vodo, in vsak hip seji je grozila izliti	A
in beraštvo. Če pa se nad teboj razteza še	sivo,	oblačno nebo, imaš občutje, kakor da si v kraju	A
kričijo. Voda je pokrita z ledom in nebo je	sivo	in temno.Dolgočasno je, dolgočasno, dolgočasno	A
vzdignil kakor blisk ter se podil za plenom pod	sivo	nebo.Vsa vrsta se je ustavila in z radovednimi	A
na nebu je zavil oblak svetli mesec v svoje	sivo	krilo.Ali nesrečnik si ni upal več pogledati	A
sveženj in pobral kopita ter se potegnil čez	sivo	morje.Dve leti in pol sta minili, ko sem jesenskega	A
Ozrl se je v grajske zidine, ki so se belo in	sivo	bleščale iz zelenja širne hoste. »Nak, tlačani	A
ga je molče poslušal in strmo gledal zdaj v	sivo	skalovje Kuščarjeka tamle notri, zdaj nazaj	A
bomo!« je starčke sklonil glavo in se obrnil; v	sivo	brado mu je zdrknila debela solza.	A
senici.« Vrbičev gospod je molče šel z njim; v	sivo	brado so mu na skrivaj drsele bridke solze.	A
utrnila težka solza, ki je počasi polzela v	sivo	brado.Še nikoli ni tako opazila globoke očetove	A
svetu. »Zgôdi se volja božja!« je odkimal s	sivo	glavo.Trlep je škrtnil z zobmi in odšel jezen	A
nas varuj hude ure!« je momljal in se oziral v	sivo	oblačje, ki se je kopalo iznad Obolnega. A ta	A
Nič,« se je pater smehljal in si sukljal dolgo	sivo	brado. »Potrpite, kmalu se obrne, močno se je	A
« je grof ječal, debele solze so mu vrele v	sivo	brado. »Tako sem brž šel in grajskemu čuvaju	A
razgledal po nebu; izza Svetega Duna se je kopalo	sivo	oblačje. »Pohleven dežek bi bil res potreben	A
njo,« je grof vzdihoval in počasi skomljal v	sivo	brado. »Samo to prosim, da še prej stopiš na	A
se preletele in se spet drugod spustile na	sivo	vodno gladino. Ostrorogi in Ris se nista kaj	A
čimprej rad s Sinjeoko na otoku sredi jezera pod	sivo	skalo. Pohodu vajeni Kozorogovci so bili kaj	A
vzel njo, Košato Jelko. Volk se je prijel za	sivo	brado in se zamislil.Čez čas pa je povedal,	A
že povsem jasno. Na otoku sredi jezera pod	sivo	skalo je stala Sinjeoka Kodrolaska.Razgledovala	A
bila pač vajena gledati na čisto jezero pod	sivo	skalo in pa na Savo in žuboreče potoke, ki izvirajo	A
proti Ostrorogemu. Jelen je vstal in s svojo	sivo	brado požgečkal otroka po rožnordečem obrazu	A
je oko zadovoljno zaiskrilo. Pogladil si je	sivo	brado in se zamislil v minule čase. Daleč daleč	A
zacvrčale lastovice. Ostrorogi Jelen je potresel s	sivo	brado in lasmi, oči pa so se mu gospodovalno	A
Lipo vesti k Ostrorogemu. Jelen si je pogladil	sivo	brado in na pol povedal, na pol pa zamrmral	A
Naj le vidijo, da ga ne teže leta in da svojo	sivo	glavo še vedno lahko pokonci nosi. Ob ogradi	A
na trup mrtvega junca, stisnil pesti, dvignil	sivo,	dolgo brado in iz dna prsi zmagoslavno zarukal	A
vzhodnjakov ‒!« Ostrorogi Jelen je zaskrbljeno dvignil	sivo	glavo.Iz zamišljenosti ga je predramil rezek	A
rogovju, pogledovali Ostrorogega in njegovo	sivo	glavo in niso vedeli, ali bi verjeli ali ne	A
sta mu prav spodaj na zunanjem kolobarju sredi	sivo	kosmatih pisi visela oba podočnjaka orjaškega	A
zapestju se mu je lesketal težak zlat obroč.	Sivo	brado in lase mu je z bronastim česalom lepo	A
»Sebe poglej! Svojo	sivo	glavo, sivo poraščene prsi in pa roke in noge	A
»Sebe poglej! Svojo sivo glavo,	sivo	poraščene prsi in pa roke in noge.Ti sam si	A
ne verjamem.« Ostrorogi je uporno odkimal s	sivo	poraščeno glavo. Oprezni se je pa odločil:	A
Turovcem sta umrla že dva hlapca. Morje se je	sivo	lesketalo v nedogled.Bilo je mirno.	A
Presukanega in Ravnoraslega, je Ostrorogi dvignil	sivo	glavo in spet sam začel ukazovati svojemu rodu	A
zadoščenje. Spoštljivo je globoko sklonil svojo	sivo	glavo. Kljub soncu kolišče Ostrorogega Jelena	A
divjimi pogledi. Stari si obvezuje odpadlo	sivo	brado in reče: »Mojster Groga, te besede mi	A
in drugo; nasadi na desno laket svojo žagico,	sivo	glavo malo naprej pomoli in potuje po stezi	A
sobano prvega reda, pomolil je bil star gospod s	sivo	brado glavo.A ker je baš sedaj mrzel veter popihal	A
cekinov. Med temi igralci je tudi starec s	sivo	brado, ki je bil prej Liščevo pozornost vzbudil	A
/ stran 56 . / Zato je Bojec s svojo suho,	sivo	glavo pokimal, s sulico ob tla trčil in dejal	A
je zagledal, visoko na oblakih neba, z dolgo	sivo	brado in z zlatim žezlom v roki, s katerim vodi	A
nekaj o razbeljeni železni kroni, katero si na	sivo	glavo mojega očeta pritisniti dal.Ali se še	A
copat, obuje kožuh in pokrije retasti klobuk na	sivo	glavo. »Le duri zapahni, da te ne bo strah,	A
čevlje iz klobučine in dene kosmato kučmo na	sivo	glavo.Tomaž pride na vrata in pravi: »H Godežu	A
starec na tla postavi in potegne klobuk raz	sivo	glavo in, malo okorno priklonivši se, reče veselo	A
se spominjam slikovitega Kvarnera, pogleda na	sivo	morje; na Trst, in spominjam se otokov Cresa	A
pod soncem!« To izrekši, se starček razprši v	sivo	brezlično meglilo. Samorad pa zre začuden predse	A
Rožni dolini. Sonce je ravno jelo zlatiti	sivo	zidovje zastarelega gradu.Enkrat je še pozdravilo	A
Gradišče. Krasno zvezdnato nebo je razsvetljevalo	sivo	zidovje.Stolpi so kakor nočne pošasti skrivnostno	A
svoje blede svetlobe po valovitem žitnem polju.	Sivo	zidovje na Gradišču je bilo zavito v grozno	A
letih, ti sama; jaz sem mu sramoto nakopala na	sivo	glavo; dve hčeri je imel, zdaj ima samo še eno	A
sem zapustila, sramoto nakopala mu na častito	sivo	glavo; v srce sem mu meč zasadila, najblažje	A
‒ Ne! Bog ne pripusti, da mojo staro,	sivo	glavo zadene tolika sramota.A kaj govorim?	A
neprenehoma prijemalo in zbadalo. Pa kako grdo,	sivo	in napikano je bilo perje.Take žalosti nisem	A
se je nahajal. V tej svetlobi je sedel mož s	sivo	brado pri železni kadi, okoli katere je gorel	A
segal Kekec komaj do pasu. Oblečen je bil v	sivo	lovsko obleko, ki pa je bila vsa oguljena.Na	A
penil sredi proda. Onkraj proda pa se je dvigalo	sivo,	strmo skalovje ‒ visoko visoko tja gori, kjer	A
koraka nazaj. Ves prestrašen je gledal veliko,	sivo	zver, ki je stala na potu.Priplazila se je bila	A
glej ‒ zvezd ni videl nikjer več. Nebo je bilo	sivo,	sivo kakor svinec; medla svetloba se je razprostirala	A
zvezd ni videl nikjer več. Nebo je bilo sivo,	sivo	kakor svinec; medla svetloba se je razprostirala	A
Mož je bil velik in močan. Oblečen je bil v	sivo,	resasto obleko, in na glavi mu je tičal potlačen	A
tudi prvič videl Dakija. Oblečen je bil v novo	sivo	obleko in bleščeče črne škornje.Tako smo opazili	A
dober fant. V hudem mrazu je bil oblečen v	sivo	zimsko suknjo, hodil pa je razoglav.Plavi lasje	A
neki starejši partizanki. Vsa se je zavila v	sivo	odejo. Noč je padla na taborišče.	A
hišo. Prvi sončni žarki so sijali na čedno, s	sivo	opeko krito poslopje.Za vrtovi je žvižgaje prihajal	A
komisarja, nizek, suh človek s tankimi ustnicami, je	sivo	pogledal komisarja, položil roko na mizo in	A
so nemirno švigale. Oblečena je bila v novo	sivo	krilo.Komandir Andrej je pogledal vse novince	A
tiste debele, oguljene hlače, ona pa nosi novo	sivo	krilo, da človeka kar privzdigne.Ve si las nič	A
Marička odšla iz brigade. Oblečena je bila v	sivo	krilo.Izpod kape so ji štrleli nakodrani lasje	A
preselili v kuhinjo. Grabnarica je potegnila	sivo	rjavo zaveso in pristavila na štedilnik čaj	A
vrsto lepih oblek, zelene in črne, modre in	sivo	modre, imeli sta poletne in zimske plašče, temne	A
Starikavem lazu. Iz zameta je bilo videti samo	sivo	polhovko. »Janez je, Janez,« je zavpil Polde	A
261 . \/ Obleki sta imela za praznik dve,	sivo	in rjavo, in deset srajc pa tri klobuke, oba	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani