rož (101-200)

so plavali opojni duhovi iz kelihov tisočerih	rož	...Nekdaj v tistih lepih časih Mathissona in Höltyja	A
položili venec polrazcvelih, omotno duhtečih	rož.	Kolena so se mi tresla in v grlu me je dušilo	A
vzduhom. Z vrtov so se dvigali vonji venečih	rož,	iz tišine so vstajali vzdihi umirajočega življenja	A
blodila na desno, na levo, preko velikih zelenih	rož,	ki so bile naslikane na zidu; naposled se je	A
levi roki pa je držala šopek potočnic in belih	rož;	tako je bila podobna Ofeliji, ki jo je videl	A
tja, kjer rastejo rože in kjer gledajo izza	rož	velike in plašne oči.Narahlo so hreščali koraki	A
belo rožo. Vsa bela je bila Marta, šopek belih	rož	je imela v roki in tudi njen obraz je bil tako	A
oklepale svetega razpela, in venec iz belih	rož	bodo ovili okrog tvojega čela!...	A
še mnogo drugega. Mimi je videla vse polno	rož;	po ložah in po parterju in po galerijah je bilo	A
imeli sestradane obraze in zakrpane obleke.	Rož	ni bilo nikjer in nikjer svetlobe; kadar je	A
da diši opojno in omamljivo, kakor iz vrta od	rož	in resed, od tuberoz in lilij; in zdelo se mu	A
sem bil bolan od ognja mladosti in od vonja	rož,	lilij in tuberoz, že takrat, zvezde, je romala	A
puhnil v lica opojen vzduh, napolnjen z vonjem	rož	in pomaranč. Fanny je bila odeta do ramen	A
močno, kakor v zaklenjeni izbi, polni venečih	rož	...Zgenila se je senca ob oknu, prikazal se je	A
steklena vrata v veliko sobo, ki je bila polna	rož	in zelenja, pokrita s preprogami, majhna mizica	A
pa jabolka. Neki študent mi nosi neprestano	rož	in jabolk.Lep fant je in kodraste lase ima.	A
Metka je zardela. ”Zakaj pa ti nosi	rož	in jabolk?“ ”Rad me ima!“ se je zasmejala	A
tako neroden; saj mu ne morem reči, da ne maram	rož,	razžaljen bi bil in morda bi jokal.“ ”Ali	A
stran 329 . / ”Ali je on tisti, ki ti nosi	rož	in jabolk?“ ”On je tisti, Metka!	A
nagelj v levici, v desnici pa košarico rdečih	rož;	tudi kratko, pisano krilce je imela in kratke	A
spomenik na grob, lep spomenik od mramorja; tudi	rož	ti nasadim na gomilo in ograjo napravim okoli	A
silno koso in padale so glave lepo cvetočih	rož.	Nikolaj je zapazil med njimi glavo Dionizovo	A
na licih samo rožnata boja tapet ali rdečih	rož	na vrtu ali trepetajoča, umirajoča svetloba	A
je bil poln svežih, napol razcvelih rumenih	rož.	Temnozeleni listi so bili še vsi vlažni in sočni	A
na konceh skrbno ovita z namočeno vato. Vrhu	rož	je ležal listek in na njem je bilo napisano	A
kakor nekdaj ... In na vrtu je cvetel gozd rdečih	rož	in opojno duhtečih lilij in lipe so šumele.	A
ki ga je bilo srce polno. Prinesel ji je	rož;	kupil ji je klobuk z veliko rdečo rožo in sinjim	A
mu njegove učenke poslale iz Ljubljane šopek	rož.	Pogledal jih je in je rekel: ”To so pa rože!	A
že strahu podobno. Časi mladosti, veselja in	rož	so bili više nego na onem svetu, globlje nego	A
zdavnaj. Ali boji se človek sonca, boji se	rož.	Poveša oči, nezaupljiv je in preplašen, kadar	A
morda odpihnil pero od katere teh rosnih rdečih	rož,	ki jih je bilo vse polno v njem in okoli njega	A
preprosta, prazna delavnica brez stola, brez	rož,	- stanovanje pustega in čemernega človeka, ki	A
... in dejala je, da me pozdravi ... da mi vrže	rož	... velik šopek rož ...“ Ljudje, ki so stali	A
da me pozdravi ... da mi vrže rož ... velik šopek	rož	...“ Ljudje, ki so stali okrog nje, so jo poslušali	A
milosti. Voz je švignil mimo - bel oblak belih	rož	se je vsul na tla, v jarek, pred šiviljo, ki	A
dišal po humaniteti: »Na mojo pot ne trosi	rož	dišečih: temnà in strašna pred menoj	A
zapojem tisto pesmico? ‚ Na mojo pot ne trosi	rož	dišečih - temnà in strašna pred menoj leži...	A
bilo spodobno ter je kupil velik šopek rdečih	rož	in rdečih nageljnov.Ko je držal šopek v roki	A
šmarnic. Poleti gorečih nageljnov in	rož,	ki rastejo na vrtu in sladkih češenj.	A
je sijalo že zunaj predspomladansko sonce,	rož	ni bilo več na oknu in od stene je kapalo.	A
da zna igrati na orgle in klavir, ni gojila	rož	in je vendar poznala vse božje in tuje cvetje	A
trikrat zapored sanjalo, da brodi v vrtu belih	rož.	Čudni cvetovi, tenki ko trsje, drhtijo gibki	A
kakor da je sama že izgubila vse veselje do	rož,	do vrta in gredic in da je nujno potrebno, da	A
Tisto noč potem je sanjala Anica od samih belih	rož.	Zbudila se je in je zopet vsnula in je zopet	A
je zopet vsnula in je zopet sanjala od belih	rož.	Nato pa ni mogla zaspati več, oblekla se je in	A
mokrega prahu, divje melise in šentjanževih	rož.	Včasih mu je legla čez lice pajčevina, zasejana	A
zanikrnem pijancu. Bil je to še neugasli vonj belih	rož,	ki jih je prinesel nekdo v to vežo in jih potisnil	A
Daj nu, povej! Takšnih	rož	mi daj, da mi odleže.« Duša je pogledal pomilovalno	A
stran 18 . / »Za vaša leta, oče, ni nobenih	rož	več.« »V božjem imenu!« je vzdihnil starec in	A
metrov venčkov, pa tudi v rokah so imele na koše	rož.	Janko je hodil ponosno med ljudmi ter	A
trenutku spremenil v največjega občudovalca	rož	na svetu.Hodil je od dekleta do dekleta, od	A
Na njenih licih pa ji je cvetlo dokaj bujnih	rož,	ki so najslavnejšega lokalnega poeta tiste dobe	A
ko je vstopila, ji je podaril šopek rdečih	rož.	Te je sedaj stiskala v drobni ročici in domov	A
poganja trava po peščenih stezah, in namesto	rož	in cvetja se šopiri trnje po gredicah.Kavke	A
V nar�čaju nosila je polno butaro cvetja in	rož,	da je bila njena podoba še bolj poetična.Ali	A
kako je tedaj, ko sta stala pred grmom divjih	rož	ter občudovala njegovo cvetje, resnega barona	A
bila s Polikarpom v nemški vojski. Da tam nisva	rož	trgala, ve vsak otročaj.In ti bi tega ne vedela	A
kresu. Vsaka je na glavi imela venec iz poljskih	rož,	na roki pa pletenico s kresnimi darovi, ki so	A
Vsakdo je še vrgel v ogenj nekaj ivanjskih	rož	in bezgovega cvetja, potlej pa z drugimi stopil	A
pogubni pogor. Ženske so pobrale šopke ivanjskih	rož	in liste habata. Tudi vse to se mora zatakniti	A
češuljo bezgovega cvetja in venec iz ivanjskih	rož.	Ko so prišli do potoka Višenjce, je otresala	A
zadnji besedi je v vodo vrgla venec ivanjskih	rož,	da bi ji voda pokazala namenjenega moža. Pa	A
Vedomec mu je izpil kri, nebogljenčku. Ivanjskih	rož	bi bili tačas morali nastlati okoli postelje	A
je kramljala s stražarji ob vratih. »Še nekih	rož	moram natrgati, takih, ki so dobre za rane!	A
jelenovega roga, prepajal s sokovi iz mladik in	rož,	ju namakal, sušil in utiral vanju somovo maščobo	A
stran 97 . / V njej je nosil Volk iz raznih	rož	pripravljen napoj.Jelen je nagnil.	A
stlačenega pepela, ki ga je bila nažgala iz raznih	rož	in trav, lubja, rogljev in kosti.Da je imelo	A
dal iz izvotljene buče močan napoj iz gorskih	rož.	Pegasti Ris je bil tudi močno popaden.	A
potrebujem ni kolomona ni jerebike ni šentjanževih	rož!	« »Ne govori tako, Tonček, ali ne veš več, kako	A
ste mimo šli. No, zdaj vem, da ste zopet žavb,	rož,	kuglic in vsega mrčesa nakupili in boste zdravili	A
Ančki, ker se je zanj potegnila, bo prinesel	rož	poleti z gora. Dež je začel drobiti na streho	A
zasejalo, resje in kurjice in sto sort drugih	rož.	Prav je.«	A
nogami je stopil v mavrično razcveteli vrtinec	rož.	Jernej je vedel vsakemu listu doma in v gorah	A
gorah ime. . /\ .. stran 168 . \/ Izmed teh	rož	pa ni prav nobene poznal: »Vse bi bilo treba	A
ga je zares poklicalo? Jernej se je ozrl od	rož.	Jagnje mu je šlo naproti.	A
»Ali je zbolel? Naj pove, da mu bom skuhala	rož,	« je zaskrbelo Franco, Podlipnikovo majerico	A
se je posvetilo Marku: »Fant je imel dekle.	Rož	ji je natrgal.Sedaj jih siplje veter na njega	A
brhka, pa. Naka. Moja Majda me bo vzela brez	rož.	Sva se že dogovorila.	A
Še hitreje jo je umaknil. Izpod	rož	je zasikala kača. Previdno je vstal: »Nak!	A
Previdno je vstal: »Nak!	Rož,	ki jih varuje kača kakor ukleta kraljična zaklad	A
Šopka sta stala na oknu. Nekaj	rož	pa si je pripela Ančka na žametast modrček.	A
kraljevičem se možila. Za god ji je kupil ženin	rož,	iz zamorja pripeljanih; z zlatom jih je odtehtal	A
so naenkrat dozorele in veter je dvignil iz	rož	seme.Bilo ga je za majhen oblak, ki je obkrožal	A
Fant mi jo je dal namesto pušeljca, ker ni več	rož.	« »Ni res,« se je oglasil Marko.	A
drugem koncu, se je letos močno razširil in	rož	je toliko, da je vse pisano.Tista vrtnica, ki	A
travnik; sončnic ni bilo.. Jaz sem omenil onih	rož.	Tovariš je obstal, pogledal me in dejal tiho	A
Tam za hišo je velik vrt slehernih planinskih	rož.	Pokažite mi dve ali tri, ki pomagajo!	A
nikoli več ne bode cvetela krasota planinskih	rož	med kamenimi ogradi zapuščene in pozabljene	A
češnje so se posušile, Lovračev grob je brez	rož,	le na vseh svetnikov dan zagori plamenček na	A
opazila drugega kakor medle odseve okenskih	rož	in senc, ki jih je metala luč. V Agato je bila	A
pobeljeno po gradu, zunaj in znotraj, vse polno	rož	in pisanega cvetja okoli gradu; vse veselo,	A
gospodar in gospodinja. Če ni vrta, brajde in	rož	okoli hiše, sta tudi kriva samo onadva.Če je	A
da je najpoštenejša nevesta. In Miha pa tudi	rož	in šopkov na klobuku in kamižoli, da je vse	A
harmoniko in s celo košaro dišečih in pisanih	rož.	Mladina je predrzna, iznajdena, domišljiva, si	A
svate. Starešini navežemo za klobuk toliko	rož,	da je nosil na glavi cel vrtec.Harmonika začne	A
pastirji so se mu posmehovali in metali vanj popke	rož	in male kamenčke, da mu nagajajo, kar ga pa	A
dasiravno ne nalašč. Včasi stoji kdo sredi duhtečih	rož	pa začuti gnusen smrad kakor po zaprtkih.Ta	A
čudno spremembo so zagledali! Mesto dišečih	rož	je raslo strašansko grmovje visokih kopriv.	A
je razgrinjala zelena senožet, polna pisanih	rož	in živih metuljev. Murni so se oglašali od	A
Tinka pehar v jamo in je vrgla nanj šop svežih	rož.	Kekec pa je urno zasul grob in je položil citre	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani