riba (56-155)

Kaj je tej ženski? Mrzla ko	riba,	mutasta ko štor, gluha kot noč, trda kot kamen	A
saj menda nisi pozabil ... Jaz bom molčal ko	riba	in bom čakal nate ...« Janez je postal	A
... O, Stanki je dobro. Zdrava, kakor	riba!	...	A
njegova roka je bila gladka in mrzla kakor	riba.	»Tončka, ubožica!« je dejal, ali tudi glas mu	A
ali tudi glas mu je bil gladek, spolzek kakor	riba.	In nato je prihajal pogostokrat, tudi če očeta	A
vedel, da je napuh izmed vseh rib najbolj neumna	riba:	ujame se celo na prazen trnek. Neko noč,	A
zgenil se ni rahel val; nikoli ni pljusknila	riba	na površje.Zajel sem s periščem: voda je bila	A
hinavščino, jezi se zategadelj, ker še ne ve, da je	riba,	ki je ustvarjena, da živi v vodi.Naša voda je	A
je mokra. Mislim, da bi bila sentimentalna	riba	smešno bitje.Če kdo vendarle trdi, da je sentimental	A
Če kdo vendarle trdi, da je sentimentalna	riba,	ve sam in vemo vsi, da je hinavec.Najbolj prijetno	A
bitje, ki mu pravimo človek in ne sentimentalna	riba!	“ Nič več sanj!	A
zapisane v njegovem srcu. Rekel je, da pljusne	riba	iznad vode le zategadelj, da bi razškropila	A
živeti, kakor mu je usojeno - ptica v zraku,	riba	v vodi; narobe ne more biti.Samo z vdanostjo	A
SREČA Stal je Franc	Riba	na balkonu svoje hiše, tiste hiše namreč, ki	A
sebi v obraz in je zardela od radosti... Franc	Riba	je stal na balkonu svoje hiše; lasje so mu povihravali	A
še bolj!... Močnejše je zapihala burja, Franč	Riba,	privihaj si ovratnik!... Zelo sem bil	A
njegova že sega preko Karavank!... Stopi, Franc	Riba,	stopi zdaj z balkona; pozno je že, senca že	A
izlila v gostoljubno krčmo. Sedel je Franc	Riba	in obraz se mu je zelo izpremenil.Usehnila so	A
zahtevam zanje... pesmi niso slabe...« O, Franc	Riba!	»Čemu pa zdaj še stojim tu, in kakšne	A
Preberite jih vsaj!« - O, Franc	Riba!	»Kakor sem rekel!	A
Ko sta govorila ob oglu, je vzdignil Franc	Riba	glavo in se je zasmejal na glas, tako da je	A
je tiste dni poslednjikrat, da je stal Franc	Riba	na balkonu, na tistem balkonu, odkoder je gledal	A
trudna, ni se branila... Zdaj pridi, vitez, Franc	Riba,	stopi dol! Zgenilo se je na obzorju	A
samo tiho... tiho...« In še ob tisti uri je Franc	Riba	- ozdravel.	A
primerjanje! Kaj bi bilo s tabo, ko bi bil	riba?	Na travnik bi si želel, glej, in to bi bila nesreča	A
stisnem roko - mokra je, mrzla in spolzka, kakor	riba	- hitim, da se operem. Zdaj pa sem jo	A
groze in pripovedovala in prosila: »Po morju	riba	plava, riba faronika. Na hrbèt se bo zvrnila	A
pripovedovala in prosila: »Po morju riba plava,	riba	faronika. Na hrbèt se bo zvrnila riba faronika	A
plava, riba faronika. Na hrbèt se bo zvrnila	riba	faronika, ves svet bo pogubila riba faronika	A
zvrnila riba faronika, ves svet bo pogubila	riba	faronika ...«	A
neskončno žalostne prošnje: »Oh nikarte, nikarte,	riba,	riba faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo	A
žalostne prošnje: »Oh nikarte, nikarte, riba,	riba	faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih	A
dovtip in je bil odpev pesmi: »Nikarte, nikarte,	riba,	riba faronika! Zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo	A
je bil odpev pesmi: »Nikarte, nikarte, riba,	riba	faronika! Zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih	A
« »Kakor	riba,	teta Magdalena,« je odvrnil živahno dijak, vikarjev	A
lepa, sladka žena do pasu, mrzla in strahotna	riba	od pasu v noge ...Njen rep je kazal na jug v deželo	A
gibljajem njegove roke. On je rekel: »In tu je	riba	faronika, glejte jo!Za rep se drži.	A
hripavo in zateglo: »Oh, nikarte, nikarte,	riba	faronika!« Pesem je vzdramila pijanega človeka	A
Ne taji srca in sebe! Nisi	riba	faronika!Smilijo se ti otroci in otročnice,	A
se je zibala ribadeklica na valeh: »Pa mahni,	riba	faronika!Hudič naj vzame mene in vse skupaj	A
pomislil malomarno: »Ali je svoj rep izpustila,	riba	faronika?« IX Pred večerom sedemnajste nedelje	A
razodetje iz neznano daleč: »Nikarte, nikarte,	riba,	riba faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo	A
iz neznano daleč: »Nikarte, nikarte, riba,	riba	faronika, zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih	A
obrniti od Janeza Gradnika. Fant se je metal kakor	riba	na suhem in iskal utehe.Tako je dospel do Soče	A
rokami grebe v pesek in se poganja kvišku kakor	riba	na suhem.Venomer prosi in kliče: »Bolna žena	A
pisarjev bledi obraz je vprla oko. Kakor zabodena	riba	je zatrepetal Jošt in mraz mu je obvzemal vse	A
izkazoval z veliko umetnostjo in marsikatera	riba	je zatrepetala pod njegovim železom. Ravno pri	A
naglašam še posebej, kako zelo se mi je tista uboga	riba,	ko se je vila v smrti, smilila in smilila?	A
puhlo ošabnost je poznal, se mu je videl kakor	riba,	ki je siloma silila v njegovo lovnico. »Izgube	A
»Čemu se držiš tako kislo? Kakor	riba	v ledu!Hej, si pa že zopet pozno spat prišel	A
se je ujelo nemirno moje srce, kakor se ujame	riba	v mrežo.Kako sem obupaval, kako sem se boril	A
ležete spat. Zjutraj bi se prebudili zdravi kot	riba	v vodi.Škoda, da ga vam ne morem skuhati!	A
koša, morda jih kaj nalovita. Boljša pečena	riba	kot nič!« Ker mu ni odgovoril nikdo	A
banalne so te besede! Otrpneš o njih kakor	riba,	zmrznjena v ledu!A pomagati se ne da: Gospodična	A
morske bisere in pisane trave marsikatera hudobna	riba	ter iz te krasote, iz varnega in skritega zatišja	A
je kar piten.« »Kjer ni rib, je tudi rak že	riba,	« se je gosposki klatež smejal.»Nič ne skrbi	A
zamašenimi usti renčal na tleh in se premetaval kakor	riba	na kopnem. A le-onadva sta hitro dotipala vrata	A
Naokrog je bilo vse tiho. Le	riba	je pljusnila iz vode in veter je zašumel v vejah	A
Noben ptič ni več plaval po njej. Nobena	riba	se ni več pognala iz nje, da bi jo vzvalovila	A
čisti vodi. V plitvinah se je videla vsaka	riba	in vsak kamen na dnu.Rožnordečih vrhov zasneženih	A
Okrog kolišča je tu pa tam pljusnilo.	Riba	se je pognala iz vode.Pes se za to še zmenil	A
Nekaj plava naravnost proti njemu.	Riba	ni.Vidra tudi ne.	A
Gladina vode je bila mirna in tiha. Ni se pognala	riba	iz nje in noben ptič se ni prepeljaval naokrog	A
Vsem je jed teknila. Le Kalini pečena mrzla	riba	kar ni hotela po grlu navzdol.Lisjak se pa jedi	A
ki skače še brez prepasnice naokrog, spolzka	riba	iz rok.« Pa osvetljene goščave se niso vnele	A
Tu in tam je pljusnila voda.	Riba	se je pognala iz nje ali pa se je potopil nočni	A
brez drevaka v strugi in rokavih Drave kakor	riba	brez plavuti. »Tu poskusim.«	A
Pričelo se je mračiti.	Riba	je bila pečena.Srnjak jo je odmaknil iznad ognja	A
»Kaj pa je?« »	Riba,	velika riba.Brž, brž.	A
»Kaj pa je?« »Riba, velika	riba.	Brž, brž.	A
« Oprezni je pokazal s prstom, kje to ujeta	riba.	»Malo počakamo, da se umiri, potem jo pa izvlečemo	A
Nato ji je zapel kavelj v škrge.	Riba	je zamahnila z repom in se prevrgla.Srnjak jo	A
vprašal: »Rodov pastir, Ostrorogi Jelen! Kakšna	riba	je to, ki nima ne glave ne repa in nobene plavuti	A
od ribe. Ostrorogi je pa tujcem pojasnil: »Ni	riba,	kar držiš v roki, junak junakov, Jazon.Je le	A
kakor v mestu, zato boste pri nas zdravi ko	riba	in, ker ste mladi, ne odide vam univerza, tudi	A
saj veste, kaj sem rekel, molčite za zdaj ko	riba,	ako ne, potlej vas ne poznam in nič dobrega	A
prihajal od dne do dne brihtnejši, zdrav ko	riba,	vsakemu človeku veselje, samemu stricu bridka	A
Nič ne maraj. Ko pridem nazaj, boš zdrav kakor	riba.	« »Kam pa spet greste, ata?	A
bliskovo dalje in voz za njo je poskakoval kakor	riba	na trnku.Pri prvem ovinku pa se je usoda zvršila	A
za . / . / stran 44 . / svoje nerve, kakor	riba	čiste vode; vse njeno ravnanje je bilo premerjeno	A
take ljubeznivosti še ni rodila savana. Plitva	riba	se ji ni upirala, mah je ni prepredel, tišina	A
Zrak je redkejši in človek tišji. Kot	riba	z namišljeno težo prebadam bleščečo gladino	A
kobilic nataknjenih. Na vsako se ujame ena	riba,	kajne, gospod ribič, ali tudi dve če ima človek	A
gospa, zdaj Zora ‒ in oplačena se je obrnila	riba,	izpustivši vado in ostri trnek.Res, nesrečen	A
zlepa, če si še tako prizadevaš, kakor polzla	riba	iz pesti.‒ O ljubezni ti Radovan ne govori po	A
srce trepetati in se premetavati kakor ujeta	riba.	Pa saj se mu je res tudi ono ujelo in še kako	A
Priznati mi je, da se mi ni še nikoli nobena	riba	zdela tako okusna kakor ta dolenjski sulec.	A
mesecu je že štrkal in švigal po vodi kakor	riba	‒ riba, ki ga je tako neskončno mikala, da so	A
je že štrkal in švigal po vodi kakor riba ‒	riba,	ki ga je tako neskončno mikala, da so se mu	A
sem se podal med ljudi, sem ostal zdrav kakor	riba.	Imam že petinpetdeset let, ali se ne morem tožiti	A
so vseeno lahko delali in ostali zdravi kakor	riba.	Nekateri Kranjci in Lahi, ki so bili z njimi	A
vrtavka, se gibalo naravno in spretno kakor	riba.	Obraza je bila bolj podolgastega, bledega in	A
kdaj zaljubljen. Vsak skriva in molči kot	riba.	Mati je bila vzgojena v strahu božjem.	A
Pa vsaj za vino plačaj, če si že mutast kakor	riba!	« Orel je porinil prazno steklenico proti krčmarici	A
vendar taka, da mu je polzela iz ušes kakor	riba	iz rok, da je ni bilo mogoče prijeti in obvladati	A
pa ti povem, da o svojih mislih molčiš kakor	riba.	Da teh neumnosti torej ne kvasiš okoli!«	A
mesečni svetlobi svetlikala kakor mokra črna	riba,	je bila Zorana. Dušan se je motal po morju okoli	A
ziblje, giblje in zvija pod njimi kakor živa	riba	v fini in elastični mreži.Niti spala ni več	A
nimaš ničesar! Sreča se izmuzne iz rok kakor	riba.	In sede pred te na tla, in ko jo hočeš prijeti	A
pa vendar. Mana bi se bržda tam počutila kot	riba	v bistrem potočku. »Te morda mika disko?« sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 56 156 256 356 456 556 656 756 856 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani