planine (101-200)

je bil navadno mlad fantin, ki je skrbel za	planine	nevajeni drobiž in ga vračal k čredi, da se	A
postava je bila, da je naša vas prepasla tri	planine.	Najprej planino pod Stolom, potem so se selili	A
odpočile so se in prežvečile. Jaz sem hodil na rob	planine	gledat, kdaj se prikaže Brčon in prižene od	A
delo. V Rebru so pasli živino, ki ni odšla v	planine.	Pri vdelavanju snopja so bili za podajalce, pri	A
Zato so nakopano rudo spuščali po žičnici do	planine	na Jezercih.Od tam so jo vozniki prepeljevali	A
nareja majhne tolmune ‒ jezerca. Od tod ime	planine.	Koče na tej planini so bile tedaj prazne.	A
Jokelj. Ko so ga opomnili, da se klati krog	planine	medved, se je naraščal, češ da se ga nič ne	A
vrh sva šla v dolino Završnice in ob njej do	planine	Jezerc.Od tam pa med Stolom in Srednjim vrhom	A
več, da bi njegove krike morda le ponesla do	planine.	Začel je premišljevati: Ali res nihče ne ve	A
so se začeli zgovarjati, kdaj bi se vrnili do	planine.	Odločil je zopet Jurij: »Fanta, vesta kaj.	A
Tako je rasel Nejček v Nejca. Moči	planine	so ga prevzele. Ko je bil že tak, da je očetu	A
očetu vodil pri oranju, se je kajkrat zastrmel v	planine,	da je na vse pozabil in ga je moral oče zgrda	A
mudi tolikanj. Da vsaj še ta drva potegnemo s	planine;	ko je taka pot.Ne bo dolgo.«	A
deželo, da ne pride sloves o tebi čez visoke	planine	od tukaj ne tja in od tamkaj ne sem.’ Mrzla	A
Po dolgotrajni večdnevni hoji čez pohorske	planine	sem lačen in utrujen zagledal pred seboj Dravo	A
sonce premakne višje in da izginejo bele lise s	planine.	Dva razloga sta ga zadrževala, da ni	A
izletniki uživali v čudovitem razgledu na dolino in	planine	v ozadju.Pod stolpom so bili svet izravnali	A
ko se je sonce skoro nerado potopilo za sinje	planine	in je odsev njegove žerjavice še dolgo ožarjal	A
ali ste že bili v Benetkah? - In tam ... naše	planine!	S prstom vam lahko pokažem, kateri je ta in kateri	A
osojnih pa so se vzpenjali sočni pašniki visoko v	planine.	Dolina sama pa je bila velik vrt sredi polja	A
je tvoja sodba, nepreklicna, neizpremenljiva!	Planine	in poljane, ki so tvoja domovina, so napojene	A
Še je ležala tenka megla nad poljem, Kamniške	planine	pa so gorele.Tako čista je bila najina ljubezen	A
- ne vidi oko oblakov; če se tiho smehljajo	planine	v žarkem soncu, molče daljne, visoke -- ne vidi	A
ukazalo. Prišel je na polje že o mraku; rdele so	planine,	nebo je bilo nad senčnim poljem še svetlejše	A
srce jo je ovenčalo! Kamorkoli se ozreš ... na	planine	tam, ki so v soncu bela sonca, na gozdove pod	A
gorenjski nageljni; od žarečega neba lije luč na	planine	in planine se smehljajo nama, ki v senci sanjava	A
nageljni; od žarečega neba lije luč na planine in	planine	se smehljajo nama, ki v senci sanjava lepše	A
dokler ni vprašala sestra Anakleta znova: »Ali se	planine	vidijo?« »Zelo ostro.	A
Štefan, če moreš, obrni Bačo! Povej kozlu, da so	planine,	kjer se more skriti, povej volu, da ima roge	A
posla dovolj. V Tolminu so jim rekli, da bodo	planine	kosili Zatolminci. Ti so se zopet branili, češ	A
Zatolminci in Doljani bodo opravili senožeti in	planine,	v zlakami vlačili, Kamenci pa bodo sirili šestdeset	A
Šempasu znoreli, da že tako zgodaj gonijo v svoje	planine.	Potem je ugibal, ali je kje v bližini prihodnji	A
pisana polja in travnike, vse velike gozdove in	planine,	vse male vasi in obširna mesta.Mati narava je	A
teden. Sam pa sem še vedel, da je do vrha Velike	planine	tri ure hoda. Po velikem delu, ko sta	A
lahko na dopust, da sva prišla do roba Velike	planine	v borih dveh urah.Tam pa so se nama pred očmi	A
proti sosednji Gojški planini onkraj Velike	planine,	slabe pol ure hoda. »No, pa da boš res	A
Hodili smo pol ure, hodili eno uro, Gojške	planine	pa ni bilo nikjer.Ata je nosil drva v naročju	A
hriba, kjer smo potem le našli pot do Gojške	planine.	»In ne pozabite:	A
poigravala s smrtjo, in odšla na drugo stran	Planine.	Ves čas pa sva pogledovala tja proti robu in	A
nimata, pameti...« Kadarkoli se spomnim Velike	planine,	se spomnim tudi tiste svoje prve prelepe planike	A
kakor vkopani, ko smo pridrveli na rob Velike	planine	in se zagledali v neskončne travnate dobrave	A
je bil prečudovit. Tako deviško bele Velike	planine	nisem videl nikdar več.Ko da je neznana roka	A
vse: travnike, gozd in za njima visoke bele	planine...	Krave tako in tako niso imele drugega dela, kot	A
tudi zato, ker sva imela rada v hribih mir. V	planine	sem hodil bolj zaradi miru kot rdečih krvnih	A
hribe letal kot nekateri, ki gredo po rekorde v	planine,	ampak sem se vedno rad vmes tudi ustavil, se	A
hribov. Žrebeta pa sem enkrat našel na koncu	planine,	drugič pod macesni pod vrhom, spet drugič v	A
njegovo žrebe, in še tistega tedna je šlo s	planine.	Bilo pa je tako postavno in zdravega videza,	A
da ne bom nikoli več jemal v hribe brinovca.	Planine	ga ne marajo, pa čeprav veliko planincev misli	A
župniščem na klopco in se zagledal v prelepe	planine	nad seboj, je iz mene začela vreti čudna nadnaravna	A
planinsko društvo pa se je delalo, kot da so	planine	samo nemške.V časnikih je celo pisalo, da je	A
ko sem jim povedal, da so najvišje slovenske	planine	v nemških rokah. »To je naša usoda...	A
tretje spoznanje - če hočem kaj narediti za naše	planine,	to najlažje počnem kot župnik na Dovjem.Ves	A
da so nam Nemci hoteli vzeti vse slovenske	planine.	Vsepovsod se je košatil Deutscher und osterreicheri	A
Ljubljano, da bi drugače gledali na naše najvišje	planine,	sam pri sebi pa sem študiral noč in dan, kako	A
Stal sem tam nad Mojstrano, opazoval prelepe	planine	naokrog in se s posebnim zanimanjem oziral proti	A
Hodi naokrog in hvali vodo. Jaz pa Triglav in	planine.	Ko sem bil zadnjič na Češkem, so mi rekli, da	A
drago, tako da se je zdelo, kot bi stopil med	planine,	ne v društveni dom. V našem orlovskem	A
izpustil iz rok. Zagledal sem se tja v Kamniške	planine;	prebile so stoletne viharje in krasne kakor	A
Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske	planine,	katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih	A
ne vidim tako dobro kakor tedaj, če zrem na	planine,	pod jasno nebo!« »Jaz sem,« odgovori grof Anton	A
/ Enkrat je le dvignila obraz in gledala v	planine,	katere je imela ravno pred seboj in na katerih	A
desno stran pa so zapirale obzorje sive Kamniške	planine,	in stari Grintovec, v katerega vznožju so tedaj	A
senčnim hrastom. Mihael, služabnik Krištofa	Planine,	jima je stregel skrbno, pa prav nerodno. »Le	A
nad Peščenjekom primerilo tovornikom Krištofa	Planine.	»Kdo pa, mislite, da vas je?« je opat spoštljivo	A
strežeš, jaz sam ne bi znal bolje.« Rana Krištofa	Planine	se je celila skoraj kar vpričo, bolnik je postajal	A
odpočili, obe krdelci sta se napotili dalje,	planine	z belimi vrhovi so se jim bližale bolj in bolj	A
Boštanja in Radeč so posebno hudi; tudi okoli	Planine	in Podčetrtka kar pihajo od togote.« »Slišal	A
No kaj?« »Sanjalo se mi je, da sem bil šel v	planine	nad Kamnik.In ko sem prišel gor v skale v Jermanova	A
kratke poti po gorah in vse nedohodne gozde in	planine,	kamor oborožena pravica za njimi ne more.«	A
godilo! Kako lepo se vidi od tod tja na Kamniške	planine	in tja na gore, med katerimi se vije Črni graben	A
bi ti čisto opešal, bi meni ostal sredi trde	planine	neizkušen ovčar, in pri takem tropu.« »Tak,	A
takega.« »Volkun je zares dober pes in vajen	planine.	Marko je pa ni.	A
grdo stisnjene. Kakšna rebra bi prinesel s	planine;	skozi kožuh bi se mu poznala, kakor ima kocastega	A
pošepetal Marku: »Ne vem, ali bo tale kužek prišel s	planine.	Pa je le prav naredila.«	A
Marko, ko mu edino ona, Ančka, ni voščila srečne	planine.	Še doma je ni bilo danes zjutraj; sinoči je	A
mu ni voščila . /\ .. stran 127 . \/ srečne	planine.	Res! Primožev Marko na Podlipnikovo Ančko.	A
rožastih škafih, z belimi prti prevezanih, mleko s	planine,	zaplavala nad poljem med Pečmi in Savo zdrava	A
je okrog pasu. »Ti si letos prvič prišla v	planine,	jaz sem se postarala v njih.Tri pomladi boš	A
je, kadar Bog z venci žarečega sleča oplete	planine.	« »Sem slišala pesem.	A
Bom že jaz sklical Lenko; sem pravkar prišel s	planine.	« Lenke ni bilo treba klicati.	A
pisal, dokler ni Peter privriskal z Mačevske	planine.	»Si jo videl?« »Ahm.	A
kdaj poprej. Da bi vsaj kako pošto poslal s	planine.	Pa nič: »Morebiti mu pa že Frčejeva Reza pere	A
se je Manica razveselila: »Marko je prišel s	planine.	Mu grem odpret.«	A
bodeča strnišča, ki so klicala konje in vole s	planine,	da bo na jesen kaj jêde v kašči in repe v kleteh	A
se prismejali pastirji in majerice s Poljške	planine	in s Prevál.Od mačevskih koč pa so pripodrkovali	A
nagajale.« Manica se je tudi že naveličala	planine	in je rada odšla domov. Nekaj dni je bilo vsem	A
/\ .. stran 283 . \/ DVANAJSTO POGLAVJE	PLANINE	SE PRAZNIJO Miza pod smreko pri rodinski koči	A
da je Mica vsako leto, kadar se poslavlja od	planine,	nabrskana, jo je hotela umiriti: »Naletela sem	A
je bolelo, to. Zato se je znašala za slovo od	planine	kakor še nobeno leto ne. Tudi mlade tri majerice	A
prek meli v zeleno Reber, je prihajala čreda s	planine.	Na Ločilu okrog črednika so kričali rodinski	A
utrujene ovčarje in konjarja Tomaža, ki se je	planine	že naveličal. Proti jutru je pričelo Marka mraziti	A
Odšla je v kuhinjo. »Ovčar je prišel že s	planine,	pa se mu je tako mudilo nazaj, da ni utegnil	A
domov, kakor sem mislil. Konjem je za letos	planine	dovolj in jaz sem je tudi že do grla sit.«	A
konji težko čakali dovoljenja, da smejo oditi s	planine,	so v rahlem diru stekli mimo spodnjega jezerca	A
njeni ovci veliki zvonec: »Ali ga bo prinesla s	planine?	Morebiti je pa Marko premenil zvonec, saj je	A
gorsko cvetje: »Če mu nisem smela voščiti srečne	planine,	ko je gnal čez Vrh, ga pozdravim, ko je prignal	A
odzdravite in roko mi dajte, ker sem prignal s	planine.	« »Bog daj, Marko!«	A
žrebec, kakor bi ga hotel opomniti, da naj pozabi	planine	in se ves vtopi v vozove in konje in cesto.	A
vse to ne povzročuje globokih vtisov. Snežene	planine	oh, kje so tam daleč v ozadju, in jezera tudi	A
ne? Pred njim v daljavi dvigale so se visoke	planine,	v podnožju pa venčali so jih po nižjih goricah	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani