Takšna svoboda pa mi je bila zmeraj najbolj blizu.
Ko sem včasih na večer sedel pred svojim župniščem na klopco in se zagledal v prelepe planine nad seboj, je iz mene začela vreti čudna nadnaravna moč. Kot bi se v mojih možganih prebudil studenček, ki je dolgo vrsto let počival, naenkrat pa bi hotel z vso svojo močjo planiti na dan in se izteči drugim ljudem v srce.