plaho (220-319)

otroška nego kdaj poprej; in tudi iz njenih oči,	plaho	vprašujočih, je pozdravljala, vabila in očitala	A
je bil, oči pa so bile objokane in so gledale	plaho;	tako gleda grešnik na svoje trdosrčne sodnike	A
oltarju ustnice Matere božje, kadar se ozre nanjo	plaho	oko...In tako sem vstal in sem šel za njim, kamor	A
ne bilo, da bi te zadnje strahote ne bilo.	Plaho	je tipal po rjuhi, segel je pod odejo, pod slamnico	A
padala samo na vesele obraze; oni drugi so se	plaho	ogibali luči. Gostilna je bila zelo zakajena	A
je stal, odtod plahost in neodločnost. Srce	plaho	in neodločno, noge ukopane v tisto čudovito	A
v vetru in sence posvetne dolgočasnosti beže	plaho,	skrivajo se za plotove ter gledajo skozi razpoke	A
njegovega plahega in bolnega srca, ki je toliko bolj	plaho	in bolno, kadar se predrami iz te pijanosti	A
potrkala je zvečer na duri ateljéja. Prišla je	plaho,	v zadregi, in obstala je pred durmi. ”Pavle	A
sive tesnobe se grmadi ogromna gora, stene se	plaho	umikajo njenemu nasilju.Ta gora hrope, sopiha	A
Fant je bil kakor hrast, gledal pa je vedro in	plaho,	kakor otrok; če sem mu ponudil roko v pozdrav	A
pozlačenih okvirjev, smehljali so se in gledali	plaho	z velikimi, začudenimi očmi. Molčala sta	A
čuješ njih glas? Komaj razumljivo, zamolklo,	plaho	mrmranje, kakor iz grobov; bolest, ki si ne	A
bilo ob takih besedah srce še bolj malodušno in	plaho,	nego je bilo poprej. ”Če je njo tako ranilo	A
desno; in tedaj so se nenadoma odprle koče,	plaho	skrite pod skalami.In iz koč so prišli ljudjé	A
misel se je pozdravila z mislijo; prej mrak,	plaho	šepetanje v mraku -- zdaj dan, glasen aleluja	A
pretresljivim glasom. ”Nič dobrega ne kaže!“ je	plaho	zašepetnil prisojniški župan. ”Bog se nas	A
ustavila. Hrbet se je skrival za hrbet, vse oči so	plaho	strmele; gledale so, pa si niso upale pogledati	A
znak strahu: trdovratno tišči pogled v tla in	plaho	škili izza okoničenih količev. Molčí, molčí	A
zapustile moči, da je zdrknila dekli iz rok, ki je	plaho	zbežala. Prenesli so mater Ignacijo nazaj v	A
boste sami,« je rekla Elekta. Nato pa je strašno	plaho	planila: »Skrijte vendar!« Izza trtnih nasadov	A
da ga bom kropila.« »Ali smem?« je vprašala	plaho	usmiljenka.»Vodite me!« je velela sestra Anakleta	A
godi z njo. Tavala je, z ustnicami gibaje, za	plaho	usmiljenko.Usmiljenka je obstala in zašepetala	A
voščeno svečo. Bolnica je šla z očmi za njo in	plaho	vprašala: »Mati Rafaela, zakaj svečo?Ali mislite	A
že mimo...?« »Tri je odbila!« je dahnila Anica	plaho.	»Tri!« je šepetnila bolnica.	A
gostilniško.« Gospodična Anica je solzna in	plaho	obljubila, da se bo poboljšala. Gospa mati pa	A
»Nocoj, nocoj!« Zganila se je skoro	plaho	Katra.Sedela je proti devetim v sobi pri postelji	A
smejala in govorila sama za se. Tedaj se je mož	plaho	ozrl in videl, da gleda žena sredi ceste stoječa	A
hipov odgovoriti. Potem pa se mu je izvilo	plaho	in komaj slišno: »Ali si, ali nisi?	A
Zaslišala je korake po cesti.	Plaho	je odskočila v senco za deske, pridržala sapo	A
potrebujejo Hance.« Pri teh besedah se je žena	plaho	ozrla in dejala šepetaje: »Pa ne povej	A
Smejala se je po noči sredi spanja, da je Luka	plaho	vstajal na svoji postelji in poslušal, da li	A
« Tedaj je otrok	plaho	razširil oči, izvil roke izpod cunj, ki je bil	A
kakor da sliši mukati živino, zavijati pse in	plaho	prhutati ptice pod nebom, ki se je bilo sredi	A
stopil razburjeno po sobi. Mladi je gledal	plaho	za njim in njegovimi kretnjami.Kar je obstal	A
je branila nemirno, trudno. Nato je zasopla	plaho:	»Pusti, Magdalena gre!« Drsajoč korak ji je	A
Vsa je nemarna!« Katrica je dahnila	plaho:	»Ali bo res izpustila?«	A
»Čedajski vas išče,« je odgovorila Katrica	plaho	in tiho. Vikar je šel brez besed iz sobe.	A
moraš vedeti!« Matevžek se je vdal in povedal	plaho:	»Morda je vaš Peter, gospod!« Vikar je stopil	A
zaklical: »Katrica!« . / . / stran 140 . / Tiho,	plaho	bitje se je dvignilo nekje izza oltarja, se	A
in le zdaj pa zdaj je prestal in so se mu oči	plaho	razširile kakor otroku, ki vidi grozno. Že šest	A
V tem občutju se je ozrl za Petrom. Tiho in	plaho	je stal ob vratih, vljudno čakaje, da ga župnik	A
Hvaljeno božje ime!« je pozdravil vljudno in	plaho	birič.Župnik je nekaj časa meril mahedravega	A
so molčali. Iz kuhinje je bilo čuti, kako je	plaho	zaklicala župnikova sestra Neža, ki je po samem	A
lice z rokami in zaihtela brezglasno. Topo,	plaho	je strmela Neža v njene drhteče rame.Visoko	A
ljubljenega moža: »Kamilo.« Zdajci je planila	plaho	kvišku in zabrisala ime, ki ga je napisala.	A
malo, Lucija, kajne, že misliš na možitev?«	Plaho	se je zganila deklica in vprašala: »Stric ‒	A
Ko pa jo je poklical po imenu, je vzkliknila	plaho,	težko, kakor da se ji je srce preklalo od usmiljenja	A
soj z ognjišča prečudno spačeno lice, neumno,	plaho	in prežeče, samo vase potisnjeno in obenem strašno	A
lepše videla in spregovori prizanesljivo, skoraj	plaho:	»Saj me čenda poznaš, Neža.	A
nejevolje se mu je prikazal na obrazu, neko	plaho	vprašanje mu je lebdelo na ustnicah, ki so gibale	A
Videl je jahati gosposke in jim je gledal	plaho	naproti. Ko pa so prihajali in je videl, da	A
če se ne vrneš.« »Saj se vrnem,« je rekel	plaho.	»Na Sveto goro se zaobljubim po golih kolenih	A
biti domač, a kako mu vendar zdaj pa zdaj oko	plaho	zabega mimo miz in kako se je čudno stisnil	A
mrzlično razvnet. »Kaj si videl?« je zadrhtelo	plaho	v Kobalovih prsih. »Judeža!« je dahnil otrok	A
Hrvate!« »Nad Hrvate?« je vzkliknil začudeno in	plaho	Kanalec. »Ljudje, ne hodite!	A
Vedno je v mislih pri njem. Pa se žena	plaho	zgane.V steni škrta.	A
Otrok zopet onemi.	Plaho	podrhteva plamen v sveči. Mičca spi poleg in	A
« Tedaj plane mali bolnik in išče	plaho,	izgubljeno: »Mati!Oče trka.	A
»Misericordia ‒ usmiljenje!« je odskočil	plaho	redovnik. Rabelj je zaklel.	A
Obrnila je oči proti stropu, potem pa je govorila	plaho	in tiho kakor otrok pri prvi spovedi:	A
Gospodaril bom, sejal bom, prideloval bom.«	Plaho	je vprašala: »Kdo ti naj gospodinji?«	A
hiši iz sence izvila ženska oseba, se ozrla	plaho	na vse strani, potem pa prihitela na mesto,	A
je stopila v sončno obsijane Špitalske ulice.	Plaho	se je ozrla okrog, če je ni morda kdo čul, a	A
ki ni vreden vašega usmiljenja!« »Knez« ‒ in	plaho	se je ozrla na vse strani ‒ »prvič je in zadnjič	A
dvorišču, le dekle je slonelo pri stebru in	plaho	se oziralo okrog sebe.Besede: »Tudi žensko mi	A
Rudolfova je obstala sredi galerije ter se	plaho	ozirala okrog.Opazila je onadva v kotu ter se	A
Izstradani so in raztrgani!« Mož je vstal in	plaho	izpregovoril: »Sedi, Marička, jej in pij!	A
izraziti, da bi bilo to kaj posebnega. Hči je	plaho	gledala sedaj na mater, sedaj na ženina.V svoji	A
osivel obraz. Parkrat ga je ostro, a vendar	plaho	pogledala ter zajecljala: »Kje je mož?« »Če	A
mnogobrojna tolpa divjih golobov ter z močnim šumom	plaho	odplula v zakajeni mah.Na vse strani obračal	A
v gozd. In glejte, še pogledala ga ni, ampak	plaho	je zbežala po tej stezi v temni gozd! * * *	A
postajala nego uniforma njegovega veličanstva.	Plaho	svoje oko obrnila je proti meni, ki ji pomagati	A
Tedaj pa sta kontesi videli, da je blazna.	Plaho	sta se spogledali, a v srcih čutili sta prvi	A
Tudi danes ga nimam.« Tu se je	plaho	ozrla po mlajših svojih tovarišicah, ki sta	A
sedla. Usta je malo odprla, oči pa je dvignila	plaho,	da sem videl, v kako veliko stisko jo je spravila	A
briga škof za take malenkosti?« sem vprašal	plaho.	»Fuehrnpfeill pravi, da se briga!«	A
bolnik, če bi mu bilo treba ponoči kaj postreči.	Plaho	je stopila v mali prostor, kjer je ležal kanonik	A
Kanonik Amandus prime roko dekletu in dvigne	plaho	in boječe oko proti nji, ki tudi ne more izpregovoriti	A
Tu je pravi kraj, kamor mora priti vse, kar	plaho	beži pred psi.U stavimo se torej!	A
solznimi očki k mamici steče. Izza omare Pepelka	plaho	opreza. Po nesreči se zasmeji, ko po nogi pajek	A
vtepal?« so bolj previdni in boječi skrbeli in se	plaho	ozirali. A Trlep je dalje v svoj tir speljeval	A
gospodar dihtivo vprašal tlačana, ki je vstopil in	plaho	obstal pri vratih. Mož je nerodno pravil, Trlep	A
zganjati smrdljive kozle, kakršni ste vi, ki precej	plaho	pobesite glavo, če gosposki črednik birič le	A
da je zarobantil, in nežni spomin se je moral	plaho	umekniti praskajočemu občutku neprijetne žeje	A
čudil. Še kosorepa veverica v hrastovem vrhu je	plaho	izpustila želod in se je s smelimi poleti previdno	A
neskončne ljubezni, da se je ob tisti priči	plaho	pokesala svojih nezvestih misli in se opijanila	A
mladenič ji je stisnil pismo v roko in se je	plaho	umeknil.Nagnila je glavo in je stekla.	A
se stezale v neskončnost. Francè Lovrin je	plaho	gledal njeno stisko in ji ni znal pomagati.	A
ti sam, ki si v svoji strahopetni boječnosti	plaho	in nemoško omahoval in omedleval?Kaj bi se bila	A
vogalov lesenih, nizkih, s slamo kritih koč in	plaho	pod streho podili bosopeto otročad, ki je tiščala	A
deseti brat ‒ nikjer mu ni obstanka in miru,« so	plaho	gledali za njim.»Da le ni kaj zameril?«	A
kakor si,« jo je grdo pogledal, da se mu je	plaho	umaknila. Graščak je ždel ob oknu in topo buljil	A
zamolkel peket konjskih kopit. Prežuni so si	plaho	pokimali in se pomaknili bliže poti. »Kopič	A
Ali bi polje bilo lepše?« Otroci so	plaho	postali in niso vedeli, ali bi bežali, ali bi	A
« je gospod Boštjan kriknil. Množica se je	plaho	razmaknila, a Janez je gredoč še zaničljivo	A
Če se razhudi?	Plaho	je odgovorila: »O, nič.Le tebe od nikoder ni	A
pograjal Ostrorogi mladca. »So bili mar zobri?« je	plaho	vprašal Pegavec. »Še manj.	A
so se gnetli k ograji. Ženske in otroci so se	plaho	umikali. Obmolknil je tudi razposajeni vrišč	A
kateri svoje slutnje ni mogel več prikrivati, ter	plaho	gleda Gavriča. »Da, da, ravno tisti je, da,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 20 120 220 320 420 520 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani