Ob takih trenotkih je zasovražila svojega mladega prijatelja. Ko pa ga je pogledala, se ji je zdelo, da sije z njegovega veselega lica, iz njegovih smehljajočih se oči toliko nedočakane miline in neskončne ljubezni, da se je ob tisti priči plaho pokesala svojih nezvestih misli in se opijanila sladkega odpuščanja v njegovem milem naročju in z njegovih rdečih usten, pose janih s prijetnimi, a komaj tolikimi dlačicami, kakor jih ima napol zrela breskev. ‒