plaho (101-200)

”Usmili se!“ Ko je grbavec slišal to	plaho	prošnjo, je kriknil od radosti. ”Tat! Pokaži	A
Mati je odprla duri, tišje, bolj počasi, bolj	plaho,	nego da bi stopila v cerkev.Lenart jo je pogledal	A
. / . / stran 89 . / Nekako sramežljivo in	plaho	me je pogledal in beseda ni hotela gladko naprej	A
njim je stopal mlad praporščak, ki se je časih	plaho	ozrl, kakor se morda ozre človek, ki bi rad	A
obesili!“ Narahlo in čisto prijetno, skoraj	plaho	so se nasmehnila brezzoba usta. ”Gospod Vavra	A
po pravici, kar sem vprašal!« Bosonožec je	plaho	iztegnil roko, stisnil krajcar v pest in je	A
postelje in je obrisala materi mokra lica.	Plaho	in začudeno jo je pogledala mati; nič nista	A
materinske. Tina je bila bleda, oči so gledale	plaho	in motno, kakor da bi bile ugledale nekaj neznanega	A
stalo tam zunaj pred oknom veliko in črno. Pol	plaho,	pol očitajoče se je ozrla Tina na grbavo Brigito	A
zvijal tudi njegov glas, prav tako ponižno in	plaho,	kakor tisti zategnjeni ‚é‘.Samo nekoč je slišala	A
Samo nekoč je slišala Tončka, kako se je tresel	plaho	očetov glas.Prišli so trdi koraki, tako mrzlo	A
in lesene; storila sva prve korake majavo in	plaho,	kakor da bi šla po krovu zibajoče se barke.	A
temu tujcu se pravi ljubezen! ”Ne glej tako	plaho	in žalostno, Anka!Le soparica dela te obraze	A
sem jo povabil in zgenilo se je v meni kakor	plaho	pričakovanje. ”Midva ne!“	A
kakor da bi jih nosil napródaj. Potikal se je	plaho	med šatori in ljudmi, kakor da bi se rad kam	A
se je sklonil preko mize, gledal je srepo in	plaho.	”Kaj se godi tam?“	A
nebu!“ je pomislil Jareb. ”In moje srce je bilo	plaho,	ko samo ni vedelo zakaj ...Preveč sem pil, se	A
je ostalo nemirno, do sobote je bilo nemirno,	plaho	vprašujoče... ”Tako ali tako!“ si je mislil	A
srce pa je ni občutilo, ostalo je hladno in	plaho.	Komaj so prišle nespametne sanje, sem jim verjel	A
svetlejše in večje. Ko jo je videl pred seboj,	plaho	in ubogo, je občutil z vso bolestjo svoj težki	A
župnika. Obšel jih je strah, klonili so glave,	plaho	so gledali.Take so bile njih žalostne misli	A
Malo je bilo zvezd na nebu in še tiste so	plaho	mežikale ter so hitele po svoji poti. Tujec	A
tako srdito, da sta ministranta odskakovala ter	plaho	odmikala glavo in rameni.Ko je odvihral v zakristijo	A
tiste vodene oči so buljile v občinstvo pol	plaho	in pol zadovoljno.Komaj se je zasmejal, se ozrl	A
se je režal dalje, oči so gledale prav tako	plaho	in zadovoljno.Spet klofuta.	A
velike oči so gledale nekoliko začudeno, nekoliko	plaho,	toda mirno in odkrito, kakor gledajo oči, ki	A
stala pred njim; njene rjave oči so se ozirale	plaho	in nemirno, kakor da bi iskale, izgubljene v	A
gozd; kar je ostalo, toži in trepeče in se vije	plaho	v jesenskem vetru ... Ko sem bil še otrok in	A
življenje, smrt je s koščenim prstom trkala na	plaho	srce.Še zadnja sveča ...	A
”Mate!“ Ozrl se je	plaho	nanjo in njegov glas je bil nemirnejši in neodločnejši	A
nimaš več rad ...“ Govorila je počasi in mirno,	plaho	so se vzdignile oči in prvikrat mu je pogledala	A
občutil v srcu kakor žalost; začutil je nenadoma	plaho	in skrito ljubezen do teh tihih senc, ki so	A
Zakaj oglasilo se je z jasno besedo tisto	plaho	upanje, ki je spalo v srcu.Ni mogoče, da bi	A
izginila z obraza, ustnice so bile otroške in	plaho,	proseče so se ozirale oči po dvorani.Ko je izpregovo	A
pade glava in tudi čelo se zarije v blato ...“	Plaho	je stopil skozi duri otrok s suhim, starikavim	A
Za njo je prišla njena hči. Prišla je tako	plaho,	tiho, obzirno, kakor pride berač v gosposko	A
prostrani kavarni najbolj skrita in ponižna in se je	plaho	tiščala duri, kakor za berače in popotnike tja	A
bilo žalostno, ko je pogledalo v davne dni;	plaho	je bilo, ko je pogledalo v prihodnje dni.	A
posebej. Jemal je pač iz roke, toda hlastno,	plaho	in drzno hkrati - zver, ki si jemlje sama in	A
marjetic, v globokem zatišju se je skrivala	plaho	stisnjena družba razcvelih šmarnic.Nežno, zlatozelen	A
sta vstala. ”Kaj midva?“ je vprašala ženska	plaho.	”Pa brž, da ne odpelje!“ je odgovorila Marta	A
odgovorila Marta. Ivanka je zardela, pogledala je	plaho	in oči so se ji zasolzile. ”Nikar ne bodi	A
pili ... Ivanka je nenadoma umolknila; nemirno in	plaho	se je ozrla na Marto, nato je povesila oči in	A
večer mojega dné; zdaj vidim, kako da je, in	plaho	slišim.-	A
sedeže v operi, se me je držala Mimi tesno in	plaho	in tudi glavo je stiskala k meni; vsa odmerjenost	A
šumu in smehu je živela Milena, ko so tiho in	plaho	izpregledale njene oči.Bilo ji je, kakor da	A
Potrkalo je na duri; potrkalo tako narahlo,	plaho	in obzirno, kakor da si je mislil tisti, ki	A
korake je mislil; ne nanjo. Odprl je duri	plaho,	počasi; bal se je, da bi zaškripale.S sklonjeno	A
srce. In skoraj da je razločno slišal, kako je	plaho	in toplo prosil ta njen pogled: ”Nikar ne bodi	A
zelo neroden fant je bil. Gledal je začudeno in	plaho,	govoril je malo, a kadar je govoril, je zardeval	A
klical, ni bilo od nikoder. ”Milena!“ je dahnil	plaho.	”Pustite me na miru!“ je odmahnila osorno	A
iskra v vesoljnem ognju. Kadar pada listje	plaho	in tiho, kakor solze iz oči, hodi mladost sama	A
molitev so bile vse njegove misli, ki so romale	plaho	k tem belim zvezdam. ”Že takrat, ko sem bil	A
s tankimi ustnicami v roke, ki so se branile	plaho	in komaj zavedno. ”Ne!	A
zmerom večje, ko je čutil v svojem srcu njeno	plaho,	polzaupno vero, ki je ni slišal iz njenih besed	A
postelje do zida. Pohištvo, kolikor ga je, se tišči	plaho	ob zidu, ker bi se drugače še jaz, ki sem poet	A
je zaklenjen v ječo in njegovo srce je bilo	plaho	in malodušno. Ko je upihnil luč in legel	A
rokah. ”Ali je doma gospod župan?“ je prašal	plaho	Kačur. ”Doma so!“ je odgovorila dekla osorno	A
monotono, so se oglasile podružnice. Bolestno in	plaho	je bilo Kačurju pri srcu. ”Župnik je rekel	A
čipkastimi rokavi, druga učiteljica, mlado, suho in	plaho	dekle z velikimi očmi in starikava, klepetava	A
so ga posadili med zaspanega praktikanta in	plaho	učiteljico. V težkem gostilniškem vzduhu	A
ustnice od groze trepetale in se bodo bele roke	plaho	razklenile ... Vstal sem, ko je bila polnoč	A
svoje prepričanje in svoje misli je razkladal s	plaho	obzirnostjo in je bil zmerom pripravljen, da	A
sem se napotil proti šoli, s težkim srcem in	plaho	slutnjo, kakor se napoti grešnik do hudih sodnikov	A
mati, ki je zvest suženj svojih otrok: tiho in	plaho.	Vse mi je bilo odkrito, planilo je v strašni	A
šele v tistem trenotku vzdignila iz tal ter se	plaho	stisnila pod klanec. Cesta se mi je zdela široka	A
nič ni predrzen njen pogled, brezizrazen je,	plaho,	komaj zavedno iščoč, proseč, očitajoč; in v	A
v trpljenju zaječalo ranjeno drevo - na moje	plaho,	razbolelo srce so trkali ti ponočni glasovi	A
bil izmučen, bolan od skrbi, oči so gledale	plaho.	” Čudno, da nisi pozabila!	A
spominjaš tistih dni, ko si me prvikrat, še	plaho,	poljubljal na roko, na lice, objemal me okoli	A
gredó, tiho in némo; ne besede ni, komaj da je	plaho	šepetanje.Glave klonejo globoko, trudno klonejo	A
tako lepo pozdravila!“ Nobene besede več, tudi	plaho	šepetanje je utihnilo.Gruda molči, ta naša gruda	A
PRVA NOČ Zakaj si pogledala tako	plaho?	In roke se ti tresejo, Nina!	A
večer. Sanje so še v tvojih očeh, zato gledaš	plaho.	Kaj se ti je sanjalo?	A
in sence, ki so spale ob ulici, so se zgenile	plaho	...Ni bil njegov klobuk, preširok je bil, dasi	A
mirne zvezde ... Moj dom je bil; in če je kdaj še	plaho	in s prikritim studom prašalo moje srce, sem	A
tvojim licem še drugo lice, za tvojo otroško,	plaho,	zaupno dušo še druga duša, ki me ne pozna in	A
očmi. Čakal je odgovora z napeto, nekoliko	plaho	pozornostjo, kakor čaka borilec, ki je že truden	A
njene oči so se smejale hudomušno‐prezirno, pol	plaho,	pol predrzno; rdeče krilce je segalo komaj do	A
Obraz je bil bel, prozoren, oči so gledale	plaho,	dvoje globokih strug so bile zarezale solze	A
razpenja svet. Oči strme, srce je vse majhno in	plaho	od radosti, od čudnega koprnenja. Vzdignil bi	A
Metka, ali sem se spomnil jaz na tisto vitko in	plaho,	belo oblečeno kraljično, ki je stala visoko	A
smo blodili po močvirju, s potrtim srcem, s	plaho	dušo, brez upanja, brez vere v svetlobo in življenje	A
bi šum ne zašepetal v tišino -- prej vzdrami	plaho	srce šepet nego krik -- in da bi svetloba prejarko	A
se je ozrl na obadva, na dolgega Mikša in na	plaho	Felicito; govoril je tako hitro in sunkoma,	A
komaj ob stebru se je ganil val, zašumelo je	plaho,	kakor šepet iz daljave. Mraz je izpreletel	A
večernem vetru ... v tistem sladkem trepetu, ko se	plaho	vzdignejo dolge, temne trepalnice in pogleda	A
bile takrat še tanke in mlade, stresale so se	plaho	v dežju in vetru, kakor človek, ki je sedel	A
papirje, ki so ležali razmetani pred njim.	Plaho	je potrkalo na duri. Strnil je obrvi, ustnice	A
mladih, nastežaj odprtih oči je zamolklo in	plaho	strmelo v mrak ... strmelo v nekaj neznanega,	A
ne razodene ničesar; umolkneta, spogledata se	plaho	ter povesita oči, da bi ponevedoma ne izdala	A
tolažbo in odpuščenje, ne potrdi upanja, ki	plaho	kljuje v srcu.Ob bežnem spominu, v enem trenotku	A
da je bilo tisto spoznanje le malodušnost, le	plaho	nezaupanje váse, ki časih zaloti človeka ponevedoma	A
nove in čisto njegove, odpevajo še zamolklo,	plaho,	jecljajoč, pa zmerom bolj moško in zmerom bolj	A
kakor da so vztrepetale tiste napol odprte,	plaho	proseče ustnice in da je groza pogledala iz	A
fina črta, ki se je bila ravnokar vzdignila	plaho	in sramežljivo iz drobnih gležnjev, s hudomušno	A
Bogú vdano na smrt pripravljen... Posegel je s	plaho	in trudno rokó po pijači, ki so mu jo bili prinesli	A
vzdignil. Ženske so zakričale, tudi župnik se je	plaho	umaknil.Na slami je ležal človek, v razcapane	A
so se pokrižali, človek v zimskem kožuhu je	plaho	pobegnil. ”Počivaj v miru!“ je zaklical župnik	A
preko druge in tretje, prišel je v knjižnico. S	plaho,	tresočo roko je odgrnil zastor, tako da je zasijalo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani