ogenj (801-900)

lice kakor voljan in mehak žamet in pregrešen	ogenj	mi je prepregel dušo in premagala me je moč	A
če bi jo vrgli na grmado, nato pa zapalili	ogenj	pod njo.Sedaj pa kličete mene, da bi pomagal	A
tudi nisva,« zarenči Jernač in vrže lisico pred	ogenj.	»Toliko rečem: da sem streljal jaz, prinesla	A
ta ali óni zaljubljeni pevec. Zanetili smo	ogenj	in posedli okrog njega. »In sedaj?« vpraša kaplan	A
gospodar in gospodinja zajedno. Pojemal je	ogenj	v peči in hitro sem skočil po veži k skladanici	A
brinovih vej in stelje in habata. Vse to mora na	ogenj,	da do leta osorej prepodimo čar zlih duhov in	A
govoril nekam v prazno: »O, Bog, ki sonce, luč in	ogenj	si neba, ‒ zmagal zimo si smrt in temo ...Zato	A
»O, Bog, ki si luč ‒!« »O, Bog, ki si	ogenj	‒!« Vsa vas je zapela kratko pesem o kresu.	A
drugi prerokoval. Ko so že vsi skočili čez	ogenj,	je prhnil čezenj tudi Ljubin sam.Skočil je najvišje	A
Zdaj je Stojana pogledala Živko in vrgla v	ogenj	nekaj brinovih vejic, da bi od hčere pregnala	A
besov. »Mir za mojo hčer!« je rotila, ko je v	ogenj	metala tiste vejice.»Besi, vstran od te kresne	A
tudi Ljubin rotil in glogovega trnja metal v	ogenj.	Vitogoj in žena Mala sta takisto rotila zle	A
takisto rotila zle duhove in za Hotimira na	ogenj	metala brinovih in glogovih vej. Vsakdo je še	A
brinovih in glogovih vej. Vsakdo je še vrgel v	ogenj	nekaj ivanjskih rož in bezgovega cvetja, potlej	A
povedala. . / . / stran 177 . / »Kakor voda gasi	ogenj,	tako dobra dela brišejo grehe,« se je Urh domislil	A
minila grešna skušnjava! . / . / stran 227 . /	Ogenj	prežene ogenj!« Pa Somrak se je spominjal opatovih	A
skušnjava! . / . / stran 227 . / Ogenj prežene	ogenj!	« Pa Somrak se je spominjal opatovih opominov	A
vojno, je že nekaj dni noč in dan gorel velik	ogenj.	Ob njem je venomer pelo nakovalo.	A
posebno če je zapeljiva; nevarna kakor voda in	ogenj.	« »O, ne vsaka!«	A
takole malo vinski, mi ni odšla, če le ni v	ogenj	skočila ali pa v vodo.« »Čast Bogu, očetu nebeškemu	A
katere kaj strah. Repnik pa je šel še pogasit	ogenj	v sušilnici; potem je pogledal v hlev, ali se	A
položil v naročje. Iz oči mu je udarjal paleč	ogenj,	ki vanj ni mogla gledati. Z onemoglima rokama	A
jih kaj prida grelo,« »Kjer je dim, je tudi	ogenj.	« »Če je tako, pa pojdi in trsko prižgi ob konjski	A
boš povedal tisto z Medvedjeka. Slava ti kakor	ogenj	vihra že po vsej soseski.« Šla sta v hišo, Trlep	A
zvezdnato nebo. Ko se vrne, z grebljico pošari v	ogenj	in za vsakega posebej po tleh vrže sedem šibin	A
stražarji ob turških grmadah pa so brž ukresali	ogenj	v grmado.« »Če bi le bilo tako!	A
silila v glavo, mrzličavo je drhtel, kakor živ	ogenj	ga je peklo po drobu ‒ lačen je bil kakor star	A
Pod prostorno skalno preveso je gorel velik	ogenj.	Sleherni, ki je prišel, je stopil tja in se dal	A
omahnejo in bo vse hodotajstvo todkaj čisto zaman ...	Ogenj,	ki se je zanetil tako lep, je treba razpihati	A
samostan že nihče ni več bil. Molče so gledali v	ogenj,	ki mu kurjači niso več stregli, sitno jim je	A
smehljala in ga za roko držala. »Kaj naj ukrešem	ogenj	in prižgem trsko, da bi me videl?« »Saj te vidim	A
še pljučnica se je zdaj zdaj loti, če se ji	ogenj	obolele krvi brž ne pogasi.« Opat se je obveselil	A
vezal roke. »Janez, le drži ga, precej ukrešem	ogenj!	« Pa nekdo je že skočil po tleč ogorek k cerkvi	A
je že skočil po tleč ogorek k cerkvi, majhen	ogenj	je zaplapolal. »Kdo si?	A
takile lačni pridaniči dosti olja prilivajo v	ogenj	kmečkih uporov!« »Zmerom ti po glavi blodijo	A
sama, rad pogovarjal. Sinjeoka je podpihala	ogenj	in naložila manj dokaj suhega lesa, da bo čimveč	A
pa trebil z nožičem iz kresilnika postrvi.	Ogenj	je dogorel.Kodrolaska je primaknila pripravno	A
lakota. Brž je nabral nekaj dračja, da zakuri	ogenj.	Zamudil bo res precej, pa ni mogel več strpeti	A
zamahnil sem in tja in že je lahko podtaknil	ogenj	pod dračje, ki je vzplamenelo. Grmado suhih	A
vzplamenelo. Grmado suhih vej je Jelen nametal na	ogenj,	da bo dovolj žerjavice. Če bi odprl bobra ali	A
poskočil nanjo. Razbrskal je pepel in oživil	ogenj,	da si čimprej speče dokajšen kos bobra za večerjo	A
kjer se ga še ni dotaknil. Visoko je plapolal	ogenj	na skali.Njegov svit je odseval v vodi.	A
Naokrog se je pa mračilo.	Ogenj	je dogorel in nehal prasketati.Jelen je počenil	A
preveril, da ima prav. Pod Golo goro je zagledal	ogenj.	Ob njem je razločil več ljudi.	A
Sedaj je vedel. Zapazili so njegov	ogenj	in mu dajejo znamenje.Najbrž je njih glavarju	A
On pa nazaj.	Ogenj	pod Golo goro je začel pojemati.Volčji glasovi	A
prenehal odzivati se. Zraven je pridno nalagal na	ogenj,	da bi z visokim plamenom tujcem kazal smer in	A
ukazal svojim mladcem in možem zakuriti na produ	ogenj.	In naj si speko mesa, kolikor hočejo.	A
zmanjkalo vseh. Le dva sta ostala za stražo in da bi	ogenj	ne ugasnil. Sivemu Volku se pa ni mudilo spat	A
bilo tiho. Le voda je žuborela okrog skale in	ogenj	je prasketal na produ. Sivi Volk je spet sunkoma	A
oba stražarja. Pravkar sta spet priložila na	ogenj.	Visok plamen je vzplapolal.	A
naredi. Kozorogovci so že drli bobre in kurili	ogenj.	Drugi so naložili medveda v drevak.	A
koči Ostrorogega Jelena je na ognjišču plapolal	ogenj.	Jutro je bilo hladno in Kodrolaski je bilo mraz	A
vzel kar s sabo, da bosta mogla brž zakuriti	ogenj.	In kože za šotor, pasti in nekaj jedi.	A
mrazilo. Poskušala je bila že tudi zanetiti	ogenj,	pa ji ni uspelo.Da bo to kaj brž napravil Ris	A
v sredi struge zaplapolal kljub dežju velik	ogenj.	Izpod šotora so gledali vanj in se greli Ostrorogi	A
prinesel Ris. Tu in tam je Pegavec priložil na	ogenj.	V svitu plamena je bilo videti njegovo mlado	A
Kozorogovci, ki jih vodi Sivi Volk, so videli naš	ogenj,	pa so se oglasili in sedaj dajejo znamenje.	A
zazdehal. Ris je zadnjič visoko naložil na	ogenj.	Kodrolaska je postlala ležišče.	A
kje je. »Tok, zbrihtaj se vendar in podneti	ogenj!	« ga je sam nase nejevoljen trdo opomnil Ostrorogi	A
visoko grmado drv. Zunaj na skali je prasketal	ogenj.	V šotoru je pa Sinjeoka skrbno drgnila gos s	A
dišečimi zelišči; zavoljo boljšega okusa.	Ogenj	je dogorel v žerjavico in prenehalo je deževati	A
ploščatem kamnu je prenesel na Jelenov ukaz tudi	ogenj	s skale na sredo drevaka. Ne bo časa med potjo	A
ognjiščem, na katerih je skoraj neprenehoma plapolal	ogenj.	Odrasle je pa ogrevalo delo.	A
razlegal glasen smeh. Pred šotorom je gorel	ogenj,	v vodi spodaj se je pa pozibaval veliki drevak	A
kar precej gorak. Navihanec je pridejal na	ogenj,	zaplesal okrog plamena, poskočil čezenj in se	A
na breg nista mogla. Udarni je priložil na	ogenj.	Sinjeoka pa je pridvignila ogrlico in jo s povešenimi	A
je vhod skrbno zagrnil. Zunaj je prasketal	ogenj.	V strugi okrog skale je žuborel bister gorski	A
vedno grela pod kožuhovinastim šotorom. Na	ogenj	zunaj na skali sta pozabila.Skoraj je pošel	A
širšo in debelejšo ledeno skorjo. Na ognjiščih	ogenj	nikoli ni zamrl.Izpod slemenov koč se je noč	A
Ostrorogi zanetil na še neožganem ognjišču nov	ogenj.	Visoko je zaplapolal plamen proti ostrešju.	A
je ta dan, ko je prižgal v novem kolišču nov	ogenj,	ki naj dolge rodove ne ugasne, postal od vsakogar	A
rodu. Som ga je sicer nagovarjal, naj vzame	ogenj	kar s sabo z rodnega ognjišča, pa mu niti odgovoril	A
ukazal Navihancu in Risu, naj odneseta novi	ogenj	tudi na njeno malo ognjišče.Mladca nista bila	A
Ostrorogega mostišču. V veliki koči je živo gorel	ogenj,	v manjši je pa komaj mrlel.»Se mi je kar zdelo	A
zagrinjala vhod. Kodrolaska je kurila velik	ogenj.	Oblečena v belo ovčino je sedela na zvitku kožuhov	A
zmečejo kar največ kuriva v kočo. Da jim čimdlje	ogenj	ne pode. Mladca sta se ročno in neustrašeno	A
Sinjeoka!« Na ognjišču je visoko vzplapolal	ogenj.	Prav ta hip so na kolišče planili volkovi.	A
mozeg in kosti. Komaj je še mogla paziti na	ogenj,	da je gorel z visokim plamenom. Oblečen v volčji	A
razločno spoznal Sinjeoko, so zakurili velik	ogenj.	Sedaj sta oba mladca že vrtela na močnem ražnju	A
jutranja zarja. Stražarja sta znova naložila na	ogenj.	Obema se je že zdehalo.	A
pred nočjo. Kozorogovci so pa pod noč zakurili	ogenj	in postavili šotore nad širokim prodom Save	A
/ stran 280 . / Košata Jelka je razživila	ogenj	in pričela očetu, ki je bil ustregel njeni želji	A
Jelen je stopil nazaj v kočo. Priložil je na	ogenj.	Je postalo kar hladno.	A
»Kakor veš.« Jezerna je priložila na	ogenj:	»Karpova pa ne bom.Rajši zabodem njega in sebe	A
prstom. Na pobočju Gole gore je zažarel velik	ogenj.	Ostrorogi je sporočal, da je dano znamenje opazil	A
od ognjišča, če je hotela videti, kako gori	ogenj	na njem. Po smrti Redkozobe Ščuke, ki ni dočakala	A
obrazom proti ognjišču. Pa ni videla, kako gori	ogenj	na njem.S prekastimi očmi je gledala le Brkatega	A
zgrmi s klopi na tla. Na ognjišču je plapolal	ogenj.	Dim se je dvigal pod ostrešje, se izkajal skozi	A
koči je postalo tiho, da bi slišal teči miš. Le	ogenj	je plapolal na ognjišču.Brkati je pa še vedno	A
tudi Neokretni. Jelša je pravkar pridejala na	ogenj.	Vzplapolal je dokajšen plamen in osvetlil oznojeno	A
povrne. Na ognjišču je ves ta čas plapolal	ogenj,	da se mrtvi gospodar naužije čim največ svetlobe	A
»Drugače kar gotovo, koj ko ugledata dim in	ogenj,	pridrvita z mladci v dolino.Poznam svoje sinove	A
odvil iz ovčjega kožuha vnetilo in pričel netiti	ogenj.	Premikalo se je vrtilo in zasmrdelo je trdo drgalo	A
Jelenu je zatlela v rokah goba. No, sedaj mu	ogenj	več ne ugasne. In kakor bi se opravičevala,	A
se ne čudi.« Sinjeoka je pričela pridevati na	ogenj,	ki je grozil, da ugasne.»Sam si jo slišal, kako	A
smrdljiv dihur.« Ostrorogi Jelen je vrgel na	ogenj	polno naročje dračja. Na skali je pred temnim	A
gorkega. Ostrorogi je ukazal sinu, naj razživi	ogenj,	da si spečeta postrvi, ki sta jih bila prejšnji	A
borim, če nimam tekmeca.« Lisjak je pridejal na	ogenj,	čeprav bi še ne bilo treba. »Takooo ‒« Tokrat	A
ne bi branil vzeti Zorne Kaline. Popravil je	ogenj	in kakor mimogrede še pristavil: »Vsaj za sedaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani