nande (27-126)

Kje si, Krjavelj? Kje si,	Nande?	Kje ste vi vsi neusmiljeni očetje, krvavi spletkarji	A
ohladil je svoj srd nad sinom. »Nikar me ne jezi,	Nande,	« oglasi se zopet, »nikar me ne jezi!Ti misliš	A
se ne da utolažiti. »Nekaj ti bom napravil,	Nande,	da se ti bodo ščetinili lasje!Če umrjem, zapustim	A
to edini otrok, in ‒ hiša je denar imela. »	Nande,	« vpraša rahlo, »Nande, ali si jezen?« »Kako	A
hiša je denar imela. »Nande,« vpraša rahlo, »	Nande,	ali si jezen?« »Kako bi ne bil, če vedno ravnate	A
spregovori hitro, »dobiš tako vse! Ali v življenju,	Nande,	moraš biti varčen in ne zapravljati! Naj zapravljajo	A
Meto z Nižave! Iz te moke, ljubi	Nande	moj, ne bo kruha!Prvič zato ne, ker nikdar	A
satirična poteza okrog tolstih usten. »Jurist si,	Nande,	ali vendar ti hočem dobro svetovati! In to brezplačn	A
višavska bo z njo vse zaigrala, hi, hi! Ti,	Nande,	bodi modrejši.Kaj je ženska!	A
starčevih usten se poglobi. »Še nekaj je,	Nande!	Ker sva že toliko govorila, pogovoriva se še	A
glavi! . / . / stran 192 . / Dober otrok je	Nande	moj!« »In katero si mu izbral?« vpraša Malec	A
ga je še hujša zadrega. »Poljubi me enkrat,	Nande	moj!« zašepeče stara nevesta. »Moj Bog, tu pred	A
228 . / »Moj Bog, tu pred ljudmi!« vzdihne	Nande	in obledel je kakor pražnji prt. »Že vem, ti	A
»Pustite ljudi na miru!« »Veš kaj,	Nande,	« govori stric Blaž Mozol mlajšemu sosedu na	A
govori stric Blaž Mozol mlajšemu sosedu na uho, »	Nande,	verjemi ti meni, da so onile trije, ki pri peči	A
hoté, kaj nama to mar; dražite jih nikar!« reče	Nande	bolj tiho, a pomakne svoj klobuk iz zajčje dlake	A
jih vendar ne bojiš?« ropoče Blaž. »Ti, veš,	Nande,	če misliš moje sestre hčer za ženo jemati, moraš	A
polovico. »Le stresni ga, da boš dno videl, to vse	Nande	plača, ne jaz. He, Jošt, vina na mizo ali te	A
katero je Blaž rokovnjaštva dolžil. »Kam je šel	Nande?	Kje je, Jošt, povej,« reče pijani Blaž.	A
tako premagalo ga, da ne najde. »Kdo je ta	Nande,	ki je tako neumen, da zate plačuje?« vpraša	A
Tonček od druge mize pri peči sem. »Kdo je	Nande?	To sam bog ve, jaz že ne.	A
me po glavi ali koder misliš, če vemo, kdo je	Nande	ali kod je prav doma.Naj bo, od koder je,« govori	A
nekako po ribniško »nájsemnájsem«. A ta naš	Nande,	ki bi rad pri moji sestri zet bil, nič ne zavija	A
mladi mož, ki je prej z Blažem sedel in ga je ta	Nande	imenoval. Nobenega orožja ni imel v roki.	A
od mize šepavemu. »Upetaj, šmolar!« zavpije	Nande	in obenem nad glavo pomoli levo roko z razklenjenimi	A
ali najzanesljivejši. »Suni ga, he?« ponavlja	Nande	besedo starega Tomaža in stopi bliže z divjimi	A
po naše spregovoril.« . / . / stran 24 . /	Nande,	ali kakor ga je Tomaž zval, Groga, naglo s	A
imata še račun skupaj. »Stoj!« reče potem	Nande	in ustavi rokovnjača med vrati. Oba se vrneta	A
Velikonja odide.	Nande	se h kobilarju obrne, migne mu, naj gre ž njim	A
poglavju v kamniški Jošta Vlagarja krčmi po imenu	Nande	nekoliko spoznali, a ga tudi z drugim imenom	A
gospodarstvom izhajati, celo mnogo, da je kupec	Nande	»Paleževemu gospodu«, poslednjikrat na svojem	A
kupil in se tu hotel kot kmet naseliti, tega	Nande	Mozolki sicer ni precej naravnost rekel.Ali	A
bila dobra in velika lastnina. Dalje je bil	Nande	res podoben bolj možu, ki z lahkim kupom in	A
zoper to najdbo, molčala je in čakala, kdaj	Nande	kaj poreče. Kajti, ker je denar imel in je	A
stvar pa vendar ni bila Mozolki nič po volji.	Nande	je bil tako malo na novem kupljenem domu in	A
Polonico napravila, denarja mi ne manjka,« reče	Nande.	Žena se z grohotom zasmeje, ali dobrovoljno	A
brez gospodinje, ne morem kmetovati,« reče	Nande	tako ponižno, da je kmetica mislila: ta se bode	A
zmenjeno, da je ženin Poloničin, zahajal je	Nande	vedno k Mozolovim, tako da je bil več pri njih	A
najlepše črne oči zaiskrile, bil je tuji sosed	Nande	ves ognjen od ljubezni do nje in rekel je, da	A
nobeden ni govoril tako lepo o ljubezni kakor ta	Nande.	Zato ga je vedno rajša imela, ako mu tudi tega	A
je po svetu imel, da ga ni bilo doma? O tem	Nande	Polonici ni rad odgovarjal in to jo je nekoliko	A
čudni tujec hoče ženiti na Mozolovini. Ali	Nande	je bil spoznal, kje je strica Blaža potipna	A
njegove stroške. Tudi je zdaj jasno, zakaj se je	Nande	‒ da ostanemo pri tem imenu, vsaj dokler prijatelj	A
kratkem premolku pristavi: »Ta, Štajerec.« »	Nande?	Aha, saj sem dejal,« reče stric Blaž kakor sam	A
se na soncu greje ob pasjih dnevih ... Ali ni	Nande	nič pripovedoval, kako so me, koliko jih je	A
prav rad, čeravno mu je le grobo odgovarjal, da	Nande,	»Štajerec«, kakor je bodočega neljubljenega	A
tla nepoboljšljivosti strica Blaža. Ko pride	Nande	k Blažu v izbo, gleda ga ta najprej s čudom	A
bi bil še dobro ogledal. »Kaj je?« vpraša	Nande	in nehoté se mu čelo v gube zbere. »Ti si me	A
čudno besedo, ali je bila sama ali dve besedi?«	Nande	je bil ravno od strica proč obrnjen, drugače	A
vam je mešalo, ker ste preveč pili,« odgovori	Nande	in, korakajoč v drugi konec izbe, jezno zobé	A
rokovnjač, skoro do mrtvega pobili?« vpraša	Nande	skrivnostno. »Tistega kosmatega?	A
ljudem prija. »Zato je najbolj pametno,« reče	Nande,	»če molčite o tem dnevu popolnoma.Nikomur nič	A
Ko bi se pa meni ne bilo mešalo! Ko bi bil ta	Nande	... I, i, i!Saj vendar nihče ne ve, kdo je in	A
Saj vendar nihče ne ve, kdo je in od kod, ta	Nande!	« Stric Blaž je bil veliko misel našel, strašno	A
zastonj. Le še kako posamezno besedo čuje, a kaj	Nande	‒ njega je namreč spoznal ‒ Bojcu zabičuje,	A
tej uri ali malo kasneje ga pripelješ,« reče	Nande.	»Če pride sam.«	A
za vrat prijel in prisilil, da pove, kaj oni	Nande	okoli njega hodi, okoli zanikrnega Bojca in	A
bil ničesar vedel, temveč one rokovnjače je le	Nande	ukrotil.Bojec mu je rekel Groga, Groga!	A
A kaj porekó ljudje, ko to slišijo! Ta	Nande	ali Groga je gotovo eden glav rokovnjaških,	A
hlapca in mu povedal, da je rokovnjače iznašel:	Nande	je eden, Bojec eden.Ali hlapec ni bil zadovoljen	A
hlevu iti ž njim v sosedovo hišo gledat, da li	Nande	tam spi, ter ga prijet in zvezat. »Pa saj ga	A
svetlejša, vendar belega dne še ni bilo, ko je	Nande	na malo štirioglato okno izbe trkal, kjer je	A
in pridi ven, govoriti moram s teboj,« reče	Nande	resno. »Kaj ti je?« ostrmi deklica.	A
omamilo. Objela ga je in poljubila ter prosila: »	Nande,	ti moj ljubi, ne jokaj, ne, oj, jaz tega ne	A
povedati, ki bode k tebi prišel in prvo besedo »	Nande«	rekel.Ne boj se ga, če bo grd.	A
nisi hotel sinoči vstati, France!« ropoče Blaž.	Nande	vstane in reče deklici: »Zdaj pa moram iti.	A
Blaž čez sredo njiv pritekel, skril se je bil	Nande	že v goščo nizkega gozda in stric se je upehan	A
« vpraša Polonica hlapca. »Pravi, da je ta	Nande	rokovnjač, glej!« reče hlapec.»Ponoči ga je	A
In veš, kaj je še slišal? Da ni	Nande,	ampak da je Groga, Groga, rokovnjač.« »Kdo to	A
meni denar dajo, ko jim povem, da je ta naš	Nande,	ki je Paleževino kupil, eden poglavarjev.Urokov	A
ve, da ni bilo dvomiti, zlasti ne, ker je bil	Nande,	komaj izpažen, precej s tem vdal se, da je zginil	A
lepo deklico pri sosednji hiši snubi kakor ta	Nande,	o katerem ste mi pripovedovali, ni nihče drug	A
nebodigatreba, jaz vse vidim. In ko se je tisti	Nande,	ta rokovnjač, ženil pri naši Polonici, gledal	A
drugod zastonj iskali. Vedela je pa tudi, da	Nande	pri umorjenem stricu ni imel nič opraviti.Saj	A
čitati. Bil je začetek pisma, katerega je hotel	Nande	včeraj dati Polonici, ko se je mislil posloviti	A
sedaj bili,« reče nejevoljno gospodinja. »A,	Nande!	Pa kdo je vendar ta Nande?	A
»A, Nande! Pa kdo je vendar ta	Nande?	Od kod je?«	A
»Kaj, ženin? Kdo pravi, da je ta	Nande	naš ženin?Kaj mislite, da bom jaz hčer dajala	A
gotovo v razgovor; stopil je namreč bliže. Ta	Nande	ga je posebno zanimal ali, bolje, vznemirjal	A
poznaš onega Nandeta, soseda vašega! Kakšen je ta	Nande?	« Deklico, začuvšo to ime, oblila je lahka rdečica	A
komisar izreče sumnjo, da je vendar morda ta	Nande	kriv, da je bil stric Blaž ubit, vzklikne deklica	A
ne našel več, ni mati ni drugi ljudje! ‒ In	Nande?	‒ Pa taki smo vsi!	A
zrla je proti hosti; ni mislila, da bo prišel	Nande,	a vendar si je nehote dejala: »Ko bi pa prišel	A
tujega moža ‒ a takoj ji je bilo v mislih, da je	Nande	obljubil poslati tudi drugega, ako sam ne more	A
že stal pri njej in jo držal za roki; bil je	Nande.	»Bal sem se, da ne prideš; pa saj te ni strah	A
temno je nocoj!« »Kmalu pride mesec,« reče	Nande,	»pojdiva pod drevo; rosno je tukaj, zato sem	A
rokovnjači«, pa beseda ji ni šla iz ust; »oh,	Nande!	« vzdihnila je po kratkem premolku. »Le reci	A
zopet oklenila. Govorila sta še dalje časa in	Nande	ji je pripovedoval, kako si hočeta urediti prihodnje	A
In stisnil jo je k sebi. »Ne,	Nande,	pusti me, jaz moram domov!Drugikrat ostanem	A
ah, moj bog!« in zaihtela je skoro glasno.	Nande	jo je strastno držal v svojih rokah in ji poljubljal	A
rokovnjači ubili, in vedel je, da je tisti Štajerec	Nande,	katerega je on že od nekdaj sem sovražil, tudi	A
slutil je, da ne bo dolgo, ko se bo vrnil oni	Nande	kar ponoči ter se bo razgovarjal tukaj s sestro	A
je Pavlek, da je pravega pričakal. Bil je	Nande.	V roki je nosil majhen kovček in opravljen je	A
se je silno prestrašilo. »Pihni luč!« deje	Nande,	ko vidi, da ima Polonica culo že zvezano in	A
Zaboga, Polonica, kaj se mudiš?« veli zopet	Nande	ter skoči bliskoma na ogel hiše.Dozdevalo se	A
bil morda bližal na skrivnem hiši. Zato tudi	Nande	sedaj ničesar več čul ni; bilo je vse mirno	A
Francetovi postelji. . / . / stran 167 . /	Nande	se vrne naglo in vedno silno nemiren k oknu	A
Poloničinim oknom ležal je z zvezanima rokama	Nande.	Divje je gledal okoli stoječe vojake in kri,	A
smo ga zvezali! Pa saj to je vendar tisti vaš	Nande,	mati?« Komisar je bil do sedaj tako prepričan	A
odvesti na Kolovec.« Svet, kjer je bil ujet	Nande,	spadal je pod kolovško gospostvo in zato morali	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 27 127 227 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani