naglas (201-300)

meščan Marhula s svojo izpovedjo, se je gospa	naglas	zasmejala. ”Saj sem rekla, da si nespameten	A
Nasmehnil se je, če se je bilo primerno nasmehniti,	naglas	pa se ni smejal nikoli. In rekli so, da je pustež	A
se je Treuholdingen izgubil, sem se zasmejala	naglas	izza okna, teta Fani pa je omedlela ...Zvečer	A
take komedije, kadar se ženijo?“ je vprašala	naglas	s širokim nasmehom.Odela se je čez glavo, da	A
pogrebščini. Tišino je motil samo ženin, ki je	naglas	cmokal.Še predno je bila torta na mizi, si je	A
povoda, takorekoč sredi ceste, se je zasmejal	naglas	ter je široko zamahnil. ”Še priskutnejše	A
”Kje sem jo videl?“ In kakor da jo je bil	naglas	poklical, mu je bila blizu, da je začutil opojni	A
trepetajoča oklenila krog vratu ter se je razjokala	naglas,	sunkoma, brez besed. Bil je v zadregi; ni	A
iskrami prepleteni. ”Zdaj pridi, ženin!“ je rekla	naglas.	Spreletel jo je mraz; potegnila je odejo	A
se je zgrudil ob postelji na kolena ter je	naglas	zajokal. ”Mrtev!	A
vedel, kdo da si sam! Pridi k meni in smej se	naglas	svoji malodušnosti!“ Jošt je bil omamljen	A
blagoslovljena svetinja. Besede šepečejo, že govoré	naglas,	jokajo in vriskajo; vzdihe slišim, pod odejo	A
Tiho -- vse tiho!“ Zasmejal se je	naglas.	”Pregosposka je bila zame, bratci!“	A
velikonočno je bilo njegovo srce in zavriskal bi bil	naglas	od radosti, ki jo je občutil prvikrat.Z lahkimi	A
Zvoni! Bukve!“ je šepetal	naglas	dolgi Tone. ”Stran!“ je zaklical župnik,	A
osoren je bil njegov obraz. Jokec je zajokal	naglas	in je zaklical. ”Zdaj vem, Tinka!	A
nikoli, razen v cerkvi, in še tam ne preveč	naglas,	ker bi Zapoljci rekli, da ste bahač.Ne prepevajte	A
Bodi v božjem imenu!“ je izpregovoril skoro	naglas	in ni več mislil ne na debelega zdravnika, ne	A
imela bulo pod očesom.“ Gospa se je zasmejala	naglas,	naslonila se je globoko na stol in je prekrižala	A
Zelo nespodobno ime je imel!“ Zasmejala se je	naglas	in je pogledala Kačurju v obraz s čudno zrelimi	A
zdaj, ko sem slišal vse te besede, izgovorjene	naglas	in natihoma, sem prepričan bolj nego kdaj popred	A
mu je prišel naproti Ferjan in se je zasmejal	naglas.	”Ves rdeč!	A
”Kaj pa sem storil?“ Zasmejala se je	naglas.	”Kako lepo ste prašali!	A
na svoje smešno delovanje in se je zasmejal	naglas.	”Čemu je bilo tega treba?	A
veži se je prikazal paglavec in se je smejal	naglas.	”Zakaj pa vpijete nad njo, ko ne sliši?	A
krila so šumela, pred vratmi sta se razprla	naglas	dva kmečka fanta in sta se naposled stepla,	A
Položil je roke na trebuh in se je zasmejal	naglas.	”No, kaj bi o tem!	A
vi!“ Kačur je obstrmel, nato se je zasmejal	naglas.	”O Tončka!“	A
zamudil. ”Le izpregovori!“ se je zasmejal Ferjan	naglas.	”Pozneje, kadar se boš oženil!	A
vzkliknil nekdo čisto blizu voza in zasmejali so se	naglas.	Župnik je stopil pred oltar, opravil je ceremoni	A
le!“ je klicala žena za njim in je zajokala	naglas.	Tudi otrok se je zdramil in je zajokal.	A
nadzornika in svojih bosih nog in zasmejal se je	naglas.	”Tako je!	A
mladi učitelj s prešernim obrazom se je zasmejal	naglas.	”Glejte, sam je kriv!“	A
ogledalom, vzdignila je prsi in se je zasmejala	naglas	z živim, hudobnim pogledom; nato se je okrenila	A
plesala Tončka s Ferjanom, ki je govoril zelo	naglas,	opotekel se časih in se zasmejal... III	A
odgovorila žena z rezkim, osornim glasom. ”Ne tako	naglas!	Otrok bo zaspal!	A
Jaz se!“ Govoril je tako	naglas,	vse v eni sapi, da so se ljudje smehljaje ozirali	A
glavo je držal postrani. Govoril ni več tako	naglas,	kakor na cesti, ali šepetal je cmokaje, sikaje	A
”Ti moj fant!“ je rekla. Nato je	naglas	zajokala, sam ne vem zakaj. VI	A
tik pred konjem, gledal mu v gobec ter jokal	naglas.	Zahropela je žival, ozrla se proti nebu.	A
božjih potih. Prišla je mati, zajokala je	naglas,	udarila staro mater po roki, da je padla sveča	A
potil filozof, klonil je težko glavo, sôpel	naglas,	ravnal si naočnike; ali vdano je nosil, kar	A
Lani ob tem času.“ Starinar se je zasmejal	naglas.	”Kaj mislite, da imam shrambo za stare kovčége	A
Glej moje roké! Kakor strune so, pojó	naglas.	Vsak živec je rana, ki se gnojí!“	A
smejale. Zadremal je bil tudi Slivar in hropel je	naglas,	lica so mu bila potna in zabuhla. ”Kako bi	A
sami noči so lica splahnela ... Tako je govoril	naglas	in očitajoče njen obraz, jaz pa sem bil vesel	A
mrtve, v vodó potopljene samote, sem zajokal	naglas	...Šel sem kakor v ječo in smrt; tako truden sem	A
bila v meglo in dež. . / . / stran 160 . /	Naglas	sem zaklical: ”Nazaj pojdem; bodi karkoli, vrnem	A
vztrepetalo je bilo vse nežno telo in zaihtela si	naglas.	”Ne, gospod!“	A
duri je prišel čevljar Damjan, zasmejal se je	naglas	in je zaklical na koridor.Ženin je pokazal v	A
molim, da bi me uslišal Bog ...“ Govorila je	naglas;	njegovo telo je bilo še bolj upognjeno, sključeno	A
on se je naslonil na vzglavje in se je smejal	naglas	...“ Težke, kakor pijane so bile moje noge	A
9 . / telesu in se je stresla in je zajokala	naglas	in je jokala do pozne noči. Domislila se	A
mati je bila vsa jezna in je govorila takó	naglas,	da se je Nežka v hiši prebudila in je začela	A
se odtrgali. Francka je postala, zajokala je	naglas	in je tekla dalje. Dospeli so že vrh hriba	A
truden konj; usta so bila odprta in sopla je	naglas,	hripavo; oči so gledale, ali videle niso ničesar	A
voznik ni priganjal. Ženske so govorile zelo	naglas,	moški so se smejali; vsi obrazi so bili rdeči	A
zastala kri, ko jo je ugledal. Tudi govorila ni	naglas,	ali njeno šepetanje se je glasilo daleč, bilo	A
Ali si srečal Fanny?“ Dama se je zasmejala	naglas.	”Srečal sem jo in lepša je bila nego kdaj	A
njegovih ust. Iztegnil je roko, zasmejal se je	naglas;	ko se je sklonil, da bi jo objel, je padel na	A
je še?“ je mislila, izpregovorila je besede	naglas	in jih je ponavljala z neokretnim jezikom ...	A
ker so se bili že malo napili, so se smejali	naglas	in časih je kdo zaklical za njo. Vitka je bila	A
...“	Naglas	je zaklicalo iz njenih sanj in Francka se je	A
izginilo - kakor da bi ji bil kdo v tistem hipu	naglas	razodel vso žalostno prihodnost.Kakor da bi	A
rdečice, usteca odprta ... Francka je zaječala	naglas,	mož se je skoro predramil, obrnil se je na postelji	A
zdihujoče. Francka se je prekrižala in je molila	naglas;	daleč naokoli ni bilo človeka. Napotila se	A
tistih časov in spet je postala ter je zaječala	naglas	...Zima je bila takrat, Francka je gazila po globokem	A
drugega, strašnega - mati je očitala Francki	naglas,	da nima očeta.Francka ni razumela - kakor s	A
- ”Vse mi dajte!“ je dejala in se zasmejala	naglas.	Tudi mati se je zasmejala in je naštela pet svetlih	A
izpremenil v otroško in jokavo žalost. Zdihoval je	naglas	in očital, da ga vsi prezirajo in sovražijo	A
zaradi otrok se ponižaj!“ in odgovarjal je	naglas,	odgovarjal je mislim, ki se mu je zdelo, da	A
je pomladil; govori, kakor je prej govoril,	naglas,	moško, z razposajenim smehom.In tako se povrne	A
časih Lojzeta in mu je zapovedal, da naj bere	naglas	nemški roman.Lojze je izpočetka jokal - strašno	A
”Jaz ne morem spati.“ ”Moli	naglas!	“ Pokleknil je v postelji in molila sta poluglasn	A
in veselega govorjenja in kadar je govorila	naglas,	da bi jih udušila. Neprestano so kljuvale, so	A
kakor beračica ter gledala nanj z očmi, ki so	naglas	prosile. Stopila je bliže, obšlo jo je upanje	A
boječe in nezaupno. Doma si ni upal govoriti	naglas,	si ni upal niti stola premekniti in sčasoma	A
Kadar je bil sam, je zamahoval z roko in govoril	naglas;	tudi med ljudmi na ulicah se je časih nenadoma	A
zvonilo sedem, se je Lojze odkril in molila sta	naglas;	v samoti se je glasila molitev čudno in žalostno	A
življenje; tuja izba, kjer ne sme trdo stopiti, ne	naglas	izpregovoriti in kjer gledajo nanj srepe, hudobne	A
spominov, šepetalo ji je na uho, govorilo je	naglas,	stopalo je s sten, vzdigavalo se je iz tal in	A
odela ga je sama. Zaspal je kmalu in je sopel	naglas	in mukoma.Čelo je bilo nagubano, obrvi so se	A
njo je prišel on na prag in se je razgovarjal	naglas	in smeje s postarnim gospodom, ki mu je bil	A
je bil obsodil? Zgrudil bi se in bi zajokal	naglas	- sam se je bil obsodil v tistem trenotku, ko	A
prijetno v lica. ”Brez koristi!“ je izpregovoril	naglas,	kakor da je bil videl poslednji vzklik v materinih	A
razodenejo nikomur. Držiš ga v naročju, smeje se	naglas,	nenadoma utihne in pogleda sovražno, tuje.Kaj	A
zapela Metka in stric in teta sta se zasmejala	naglas.	Metka je bila nedeljsko oblečena; svetlo	A
se je teta nasmehnila; stric se je zasmejal	naglas.	”He ... he ... he ... za materjo!“	A
še ti nisi ukvarjal ž njo!“ Nekdo je pljunil	naglas.	”Ne vstani mi več; slišim te, če z mezincem	A
vse drugo!“ je pomislila Metka in zajokala bi	naglas.	V tistem hipu pa je že prišel hudobni duh in	A
Vse bi pretrpel zaradi tebe --“ in zaihtela je	naglas.	Glej, ljubil te je in zato je moral umreti!	A
pomislila Metka. ”Sanje!“ je izpregovorila	naglas	in je vztrepetala v velikem strahu. ”Kaj	A
hodili neprestano, premikali stole in govorili	naglas.	V izbi, kjer je ležala, pa je bilo temno	A
sta stala ob plotu.“ Marica se je zasmejala	naglas,	Franc pa je zardel in se je obrnil v stran.	A
s skoro prešernim glasom in rada bi se bila	naglas	zasmejala. ”Spat!“	A
sebi na veselje. Kar sem napisal, sem bral	naglas,	zato da bi slišal zvok besede, ubranost stavka	A
edinole, da bi se zadušil, če bi ne govoril	naglas.	Kraigher mi je rekel nekoč, da stori umetnik	A
ga ljubijo, da poslušajo verno, kadar govorí	naglas,	da stopijo v stran ter umolknejo smehljaje in	A
nenadoma, vreča mu je padla z rame in zajokal je	naglas.	Čuden je bil njegov glas, razlegel se je po vsej	A
ga je klicalo, pozdravljalo, smejalo se mu	naglas	in razločno od vseh strani.Govorila so bela	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani