Mihov je vedel na dnu srca, da ima žena prav, in zato jo je sovražil. Slišal je neprestano njene besede, ki jih je bila izpregovorila z očmi: ”Ponižaj se, zaradi otrok se ponižaj!“ in odgovarjal je naglas, odgovarjal je mislim, ki se mu je zdelo, da gledajo iz njenih oči, sam sebi je odgovarjal in opravičeval se je razburjen in ves trepetajoč, kadar je zašepetalo v njem: ”Prav ima, ponižaj se; žena berači zate in tvoji otroci stradajo!“
Doma ni mogel živeti več, odprl je knjigo, nateknil naočnike, ali brati ni mogel.