mrzel (134-233)

belejši in svetlejši je bil v mraku njen obraz;	mrzel	in miren, iz kamna izklesan. ”Na svidenje	A
zavijal se je še globlje v suknjo, v ovratnik.	Mrzel	zimski veter je vzdigal na ulicah zrahljani	A
zgodaj popoldne, sneg je naletaval, droban in	mrzel,	zmerom gosteje iz nizkega neba in se je vzdigal	A
čelo je bilo potno in tudi na rokah je bil	mrzel	pot. ”Zaspal je!“	A
mbrandtovo Saskijo, kdo tretji morda v Monno Liso ...“	Mrzel	curek se mi je prelil po hrbtu. ”Koprnel	A
komolcem in kolenom. Stal sem na pragu tako trd,	mrzel	in mrtev, kakor da je bila v tistem hipu izpuhtela	A
”Beži!“ V trenotku sem stal	mrzel	in trepetajoč sredi izbe.Nekdo je hodil s težkimi	A
bil v obraz. . / . / stran 19 . / Pust in	mrzel	je bil gozd naokoli, od sivega neba je pršil	A
pokusil, že sem položil na mizo leseno žlico,	mrzel	pot me je oblil curkoma po vsem životu.	A
globoko in počasi od ust do ust. Spreletel me je	mrzel	strah, udarilo me je trdo na srce, da sem neveren	A
ga narahlo pobožal po licih, sem videl, da je	mrzel	in trd: ”Mrtev je!“Sklonil sem se, pogledal	A
mu padale iz rok in kolena so se mu šibila.	Mrzel	pot mu je lezel po čelu in drobne kaplje so	A
iz mesta, toda zapodili so me nazaj. Siv in	mrzel	jesenski dan je bil, dež je lil v ravnih, tenkih	A
potegnili iz vode; ampak takrat je bil njen obraz	mrzel	in oči, ki so bile odprte, so bile čisto bele	A
odklenil duri, mi je tekel po obrazu in po telesu	mrzel	pot in sedel sem k tvoji postelji, ob vzglavje	A
njegovem izsušenem, izjedenem obrazu je bil	mrzel,	dolgočasen mir.Mir je bil tudi na njenih nežnih	A
jutru, ko so oblaki prepregli nebo in je zapihal	mrzel	veter, so vzdignile štiri roke tisto drobno	A
si nisem upal dalje, ker me je bil spreletel	mrzel	strah.Samo še sto korakov je bilo do veže in	A
stran 31 . / dol in njen obraz je bil miren in	mrzel	in oči so gledale strogo in lokavo kakor zmerom	A
je stopila na prag. Ko ji je zapihal v lice	mrzel	zrak, je omahnila in zgrudila bi se bila, da	A
bila težka, po razbeljenem čelu mu je tekel	mrzel	pot. Pil je naglo, kozarec za kozarcem, in misli	A
ki je škropil v dolgih tenkih curkih, je bil	mrzel	kakor snežnica; če je ponehalo za uro, je zapihal	A
Nenadoma se je zdrznila; ranil jo je bil v lice	mrzel	pogled. ”Amen.	A
Tako mlad je še bil, pa je ležal tam bled in	mrzel,	lepe črne oči so bile zatisnjene, lepe rdeče	A
bila koščena ledena roka udarila na lice, tako	mrzel	in hudoben je bil njen glas.Bližala se je tudi	A
glavi. Še bolj bled je bil njen obraz, trd in	mrzel,	kakor iz voska. ”Prokleta!“ je zamrmral stric	A
čutil, kako se trese roka v njegovi in kako	mrzel	je goli vrat. ”Nič ne trepeči, sirota, nič	A
zavedel, opotekel se je, začutil je na čelu	mrzel	pot. Otrok se je bil napol vzdramil, ozrl	A
Župan pa je molčal in hitel navzdol. V	Mrzel	veter je pihal od severa in topoli so šumeli	A
prišel vasovat k staremu Majniku, ki je pust in	mrzel	kakor kraška zemlja?No, in zato je kakor kraška	A
zoprnega občutka, ki ga je bil spreletel kakor	mrzel	drget, se je vzdignila nenadoma jata črnih netopirjev	A
ki uničuje telo in leži na srcu kakor težak,	mrzel	kamen, katerega ni več mogoče odstraniti.	A
prej je visoko štrlel raztrgani čevelj. ”Ves	mrzel	je in moker!“ Hlapec se, je stresel in je	A
razločil župnik votline oči in ust. Čuden,	mrzel	mir mu je legel na srce; vrnil se je v sobo	A
in je niso našle; skozi odprte duri je pihal	mrzel	veter.Ali paša se je hotel vzdigniti in ni mogel	A
Odpahnil je duri z nogo in je stopil v noč,	mrzel	veter mu je pljusknil v obraz. »Ostani	A
I Nehalo je deževati, in zapihal je	mrzel	veter.Na zahodu je obrobila oblake rdeča svetloba	A
lica me je zeblo in na čelu se mi je nabiral	mrzel	pot. Prinesla si mi čaja; pil sem tako nerodno	A
pomešanih s snegom; a zdaj se je zjasnilo in	mrzel	veter je pihal od severa. Vse mesto je bilo	A
spominjaš?“ In kruh je kamen, vino je grenak žolč,	mrzel	in grešen je ljubice objem.Kadar pride, vzame	A
domislil vsega, kar se je godilo, in velik,	mrzel	strah me je izpreletel. ”Nekam zdaj treba	A
Dacarja je streslo, kakor da se mu je izlil	mrzel	curek na hrbet. ”Kako ... sin?“	A
okna. Zunaj je pršil jesenski dež, tih in	mrzel,	blato na cesti je segalo do gležnjev.V izbi	A
spominjal, da se mu je bil v tistem hipu razlil	mrzel	pot po vsem životu, in da so se mu kolena tresla	A
je vzkliknil Gorjanec skoro užaljen. ”Mrtev,	mrzel	in trd!Jaz ne pojdem!	A
”Hude sanje so bile!“ je zašepetala mati in	mrzel	pot se ji je izlil v curku na čelo in senca	A
peš tri ure in dalj. Spočetka je rosil redek,	mrzel	dež, kmalu je začel naletavati sneg, najprej	A
Za hip samo in zelo nejasno ga je obšel časih	mrzel	čut, kot da čaka tam v daljavi, bogve kje, nekaj	A
obraz je bil miren, neizpremenjen, toda že	mrzel	in trd.Sedela je mrtva pet ur.	A
se je prikazal mesec nad črnim poljem, ves še	mrzel	in brez žarkov; vzdigal se je hitro in zvezde	A
hrbtu ga je izpreletelo in čelo mu je orosil	mrzel	pot. ”Ni varno tukaj.	A
deželi!“ Ob tej besedi se je razlil Pavletu	mrzel	pot po čelu in po licih. ”Kako se je to zgodilo	A
razjokati nisem mogel; iznad čela mi je udaril	mrzel	pot in zahladilo mi je v lica. V drevoredu	A
... Greh so take misli ...“ Prej bled in	mrzel,	mu je gorel zdaj obraz in kakor skozi meglo	A
sta se z osuplimi očmi, obema se je prikazal	mrzel	pot na čelu.Tako sta si strmela iz obličja v	A
pritiska, notranja tišči, da ji kaplja s čela	mrzel	znoj.S stolpov pa udrihajo topničarji udar na	A
kmečkega dvorca na Peči. Večer je bil zgoden in	mrzel,	sive megle so se pasle po dolinah in se oprijemale	A
je umrl?« je vprašal vikar. »Morda še ni ves	mrzel,	« je odvrnil ovčar.»Pa za kugo ni umrl.	A
prvega topel in prijazen, plamen drugega pa	mrzel	in pogubljajoč.Še večkrat sta se prelila drug	A
premočno teklo po hrbtu, povrhu pa je pihal	mrzel	veter s severa.« »No, no, že prav...«	A
Pri hoji v hribih pa si enkrat vroč, enkrat	mrzel,	povrhu pa si ves čas aktiven s celim telesom	A
tiste, ki so ostali na planini, lizal presneto	mrzel	jezik gorskega jelena!« se je pesniško izražal	A
že obila vina, a rečem vam, da se mi kri kot	mrzel	led vlači po žilah in da mi je časih pri srcu	A
Ali zemlja naša bila bi dolgočasen, teman in	mrzel	grob, da ni na nji krasne ženske.Zatorej je	A
gleda!« vzdihne starka. Bilo je je strah in	mrzel	pot ji oblije čelo.Nekaj časa se bolnik ni ganil	A
očesom kontese Line. Tudi njen pogled je bil	mrzel,	kakor bi me videla danes prvič v svojem življenju	A
Svrčušah, ker svrči sredi nje iz zemlje močan in	mrzel	studenec, ki okrepčuje utrujenega in izdelanega	A
če je bilo morda še kaj življenja v njem.	Mrzel	pot mu je stopil na čelo, razbistrili so se	A
se deklici kolena in tako se prestraši, da ji	mrzel	znoj oblije čelo. mŽe umira!l vzdihnila je,	A
razbojnikov.« »Kogar potipljem jaz, bo precej	mrzel!	« je tudi Slabè poprijel gorjačo. »In	A
Kogar se bom pritaknil danes, bo ob tisti priči	mrzel!	« je velikan nevarno renčal. »Ne pritikaj se	A
blizu, ves grad se je stresel. Grofa je oblil	mrzel	pot, hlastnil je po bodalu na tleh in planil	A
»Sveta nebesa ‒ kaj je to?« ga je oblival	mrzel	pót. »Ali ti nisem pravil?« se je deseti brat	A
zaslišim, kako nad lazom nekdo teče. Oblije me	mrzel	pot in prhnem.Na prelazu sem te spoznal in videl	A
in spodaj skozi kolišče je pa piskal tenak,	mrzel	veter. Jezerna je odvihnila težko turovo kožo	A
drevak se ni več pozibaval po jezeru. Samo	mrzel	veter je bril prek zamrzle planjave. Led je	A
in počakal moža z leseno nogo. Žagarja pak je	mrzel	pot spreletel po hrbtu. Nikdar še ni slišal	A
Ali povedati mu tega ni mogel. Glas,	mrzel,	oster, skoro osoren, s katerim je profesor o	A
Nikjer ni bilo nikogar videti. Sova je	mrzel	pot potil po čelu in po hrbtu. »Poznaš me, menim	A
gospod s sivo brado glavo. A ker je baš sedaj	mrzel	veter popihal, mislil je menda starec: bolje	A
Drži ga!« kriči eden. Jerebico	mrzel	pot oblije. »Udari ga, laškega špijona!«	A
stopila in že se ji je zdelo, da hodi dve uri.	Mrzel	pot ji oblije hrbet in hotela se je uleči na	A
Smrt in božja kazen stopita hudobnežu pred oči,	mrzel	pot ga oblije; zdaj ledeno, zdaj vroče mu prihaja	A
Morda drobnica res voha sneg.	Mrzel	veter se zaletuje v skale.« Ogledal je zaskočeni	A
pastirji polegli, je začel rositi dež, droban in	mrzel.	Volkun in Hrust sta prišla v streho pod napušč	A
jezil. Pozno popoldne je potegnil strupeno	mrzel	veter in v Stolu se je znova pokadil sneg.Tomaž	A
teden za tednom niže. Vsak dež je bil bolj	mrzel;	včasih se je komaj še tajal, včasih pa so bile	A
glava pobesi, bližnja smrt mu pride na misel,	mrzel	pot ga oblije. Jame moliti.	A
kamen pod prsmi. Ti si trda, lesena klada in	mrzel	kakor led pozimi.Bodi, kjer si in kar si, in	A
krvavo sodbo ‒ in tesno ji je bilo pri srcu,	mrzel	pot ji je tekel po čelu. »Ali Franceta še ni	A
zraven, saj sem ga potipal in sem čutil, da je	mrzel	kakor vsak mrlič.« »Tako si bil vendar zraven	A
Bilo je zgodaj zjutraj na starega leta dan 188...	Mrzel	veter je bril po ulicah stolnega mesta ter dvigal	A
pričale goste zvezde, da bo napočil lep, toda	mrzel	zimski dan.Ljudi ni bilo veliko po ulicah; zdaj	A
oni ter puhne gost oblak predse. »Doktor je	mrzel!	Pa mlad je, in ona ‒!	A
za mladim doktorjem. Pa on je bil gladek in	mrzel	ko led.Še tega ni mogel o njem nikdo povedati	A
naselil, in ‒ da govorimo odkrito ‒ hladan in	mrzel	je bil postal v svoji ljubezni. Deklica je	A
je bližala tako zapeljivo. Sedaj pa je ostal	mrzel	in le ena skrb se ga je lotila, da je hlastno	A
to ne bilo veljavno?« . / . / stran 91 . /	Mrzel	pot mu je lezel po čelu.Toda vtem je že udaril	A
sredi ravnice visok vejnat macesen in v ozadju	mrzel	studenec z žlebom od smrekove kože.Sedel sem	A
glasno je zaihtela. Križ se ji je zdel tako	mrzel,	sveča tudi, obojega se je bala, Da ni položila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 34 134 234 334 434 534 634 734 834 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani