motno (110-209)

njegove oči so bile rdeče obrobljene in so gledale	motno.	Zašumelo je med ljudmi od zida do zida; nekateri	A
Zmerom bolj rdeče so bile njegove oči, nemirno in	motno	so gledale.Obraz mu je bil zabuhel, toda krvi	A
sam kozarec, ali vino mu je stopilo v glavo in	motno	mu je bilo pred očmi.Ratej je postavil kozarec	A
pokrit z gubami in očesca so gledala zaspano in	motno	izza naočnikov.V rokah je držal časopis, a polagoma	A
se odprle duri nastežaj. Svatje so gledali	motno,	skozi gosto meglo, in so videli dvoje, troje	A
bolj, lica splahneti, oči bi morale gledati	motno	in megleno izza zardelih trepalnic ... ”Ah	A
ji je ležala na obrazu, vlažne oči so gledale	motno	in sanjavo; zdelo se je, kakor da leži pod mehkimi	A
visoko na sinjem nebu“, niti ne piše zvečer pred	motno	svetilko slabih verzov, pretkanih s sladkimi	A
lahno rdeči obraz z rimskim noskom, velikimi,	motno	temnimi očmi in mehkimi, polnimi ustni, zdelo	A
proga temnih jelk ... Vse to sem videl nekako	motno	in zamazano kakor skozi mokro steklo. Žena	A
onemoglih pljuč. Ko so se vzbudili, ozrli so se	motno	in žalostno krog sebe in prašali s tihim, komaj	A
mozoljčastih lic; a rdeče obrobljene oči blodijo	motno	in nemirno na vse strani. ”Kakó da nisi danes	A
bistre, so se mu zalile ter so pričele gledati	motno,	nekako zbegano.Naslonil je glavo v obedve dlaní	A
njegove ustnice. Vstal je, zibalo se mu je	motno	pred očmi. »Idi, Tinica, dovolj je!	A
je bila legla na njegovo srce, rad bi odgrnil	motno	zagrinjalo, ki se mu je bilo spustilo pred očmi	A
mesto, je bil kakor pijan; oči so mu gledale	motno	in opotekal se je skoro. VII	A
Polumrak je bil v dvorani; visoko od stropa je	motno	svetila zastrta luč, tako da je bil mrak ob	A
zdelo se je, kakor da je vse zavito v nekako	motno,	sivo meglo.Pohištvo je pričalo o izredni starosti	A
izzivajoče, velike zelenosinje oči so sijale	motno	za črnimi trepalnicami in so vabile.Lucija je	A
je vzdihnil Jakob. Ustnice so mu bile ožgane,	motno	so gledale oči. »Najlepša pot!	A
oči so se neprestano solzile in so gledale	motno,	roke so bile nagubančene, koščene in so se tresle	A
proti razsvetljenemu oknu. Rdeče luči so se	motno	svetile izza črnega vejevja, kakor izza nemirnega	A
je zdel še bolj suh, njegove oči so gledale	motno	in megleno.Za hip se je približal razgovor politične	A
tleh, trgal rože, ki so dišale, da mi je bilo	motno	pred očmi, motno in sladko v srcu.Čisto sem	A
ki so dišale, da mi je bilo motno pred očmi,	motno	in sladko v srcu.Čisto sem se udomačil tam,	A
pol odprtimi ustnicami je strmela pri oknu v	motno	višnjeve obrise daljnih gora.Tam za tistimi	A
Pozno je zaspala. Sanjala je	motno:	sredi vrta je z doktorjem in prosi: samo za	A
Smrekarjevim hlevom in jo pomočilo z glavo nizdoli v	motno	vodo, ki so jo rabili za gašenje apna.	A
legla na tlak po odprti ulici z vzhodne strani	motno	rdeča svetloba.V svetlem pasu daljne jutranje	A
pol razklenila ustnice, kakor da se je odprl	motno	bolen, rdeč cvet. »Tako lepa nisi bila še nikoli	A
občutil tresljaje vzmrzličene kože na čelu.	Motno	je videl v nekaterih licih pomilovalno dobrohotnost	A
ljubijo!« Tedaj je vikar Janez doumel nekam	motno	smisel svojega videnja, razgrnil evangelij in	A
nad ljudmi, in da je prizaneseno nedolžnim.	Motno	je jeknil v vikarjevi duši spomin žalostne pesmi	A
Tudi v njem je bilo tiho in je kakor tonil v	motno	brezprostorje, ki se je nad njim zgrinjalo v	A
posebnost, ki je kar opajala. Dekle je bilo	motno	blede polti; temne, vlažne oči so bolele, priprte	A
ob robu ceste, odprl oči in jih zopet zaprl v	motno	polzavednost. Veter mu je pljusknil vode v obraz	A
je prav povedal; sam sebe ne ume, kaj hoče.	Motno	išče, da bi povedal iz srca, kakor čuti, ne	A
na ustnice in oči. Duhovni ne ume, a sluti	motno	in blodno: ‘Incubus...ali pa moški; če bi se ji	A
Starec ni odgovoril. Izgubljeno in	motno	se je bil zopet zagledal nekam v prazno.Za Bučenico	A
začudenosti mu je bil na obrazu in v očeh, ki so	motno	iskale, da bi še videle. Neznansko sladka trudnost	A
»Kakor je pod božjo mislijo,« je zamrmral	motno	sam zase Andrej Laharnar.Duša je pričel brati	A
kotu za mizo samoten pivec. Bil je pijan in je	motno	buljil predse.Roko s stisnjeno pestjo je stegnil	A
Svoje lastne puntarske postave so se zavedali le	motno	in se podrejali zato nekam leno navodilom zrelejših	A
misli več jasno, kaj hoče in kaj dela. Čuti	motno,	da iz ječe ni poti razen one pod spomenikom	A
pričevale, da je lastnik tega obraza vdan pijači.	Motno	oko je dalje pričevalo, da je mož pil že na	A
glavi vlekel in vlekel, obračalo je debelo, a	motno	svoje oko proti gosposkemu sosedu, češ tudi	A
mu je bilo poprej zjasnilo, postalo je zopet	motno	in kalno.Otemnela mu je tudi zavest.	A
kako je. N oč bo hladna, in vrag pij potem	motno	tvojo studenčnico!«	A
je res storila svoje, ranjenec je zaječal in	motno	spregledal. »Pustite ga, prespi naj	A
smehom se je zmračilo. Svetiljka pod stropom je	motno	zabrlela, in Jože je z dolgim pogledom potipal	A
je kaj pokazalo skozi zatlačeno nebo, je bilo	motno	in brez moči. Skrb je tiščala tlačana, žival	A
besedi. Katarina je malo pridvignila veke, ga	motno	pogledala in spet zadremala. »Nikar!« ga je	A
Počasi je vstal in motovilil do ograje.	Motno	je videl svoje hlapce, kako beže v drevakih	A
Se mu nikamor ni mudilo. Sonce je že	motno	pogledalo skozi meglo, ko je Pegasti stopil	A
zelene goščave, na znova zalita močvirja in na	motno	jezero, katero so še kar naprej kalili vanj	A
krokar kormoran. V tišino, ki je nastala, je z	motno	zaskrbljenim glasom spregovorila Košata Jelka	A
»Vraga, vam že pokažem!«	Motno	se je spominjal misli, ki se mu je prikradla	A
je gorela na lesenem svečniku sredi mize in	motno	razsvetljevala vso izbo.V peči so še cvrčala	A
obleko na grudih, razgalila jih je nenadoma,	motno	so se zasvetlikale v lunini luči bele in prosojne	A
Svetilka je stala na tleh in mali prostor	motno	razsvetljevala. »No, kako torej?« je vprašal	A
bilo, jesensko sonce je sijalo skozi nekoliko	motno	okno in ženska je sedela na postelji in se igrala	A
odkrit in tudi zdaj v mraku se njegova pleša	motno	svetlika.Tam zadaj gore luči mesta in odmeva	A
temne in nerazločne. Na pisalni mizi ob oknu se	motno	sveti visoki kovinski tintnik. Zunaj je aprilska	A
tem je prilezel umazani manšet iz rokava in se	motno	zasvetlikal.Potlačil ga je nazaj.	A
zajoče in zakrije z rokami obraz. Telesce se	motno	svetlika in je bolj belo kakor sneg. »Čuj me	A
čudno temno zardela. Oči so velike in se ji	motno	svetijo kakor črni, mokri kameni.Zdi se mi,	A
ramah. Padajo jako lepo v mehkih valih in se	motno	svetijo.Gleda z rjavimi in velikimi očmi kakor	A
bokov, in črno bluzo iz čipk, skozi katere se je	motno	svetlikala njena zatemnela polt. Sedela je nasproti	A
zajoče in zakrije z rokami obraz. Telesce se	motno	svetlika in je bolj belo kakor sneg. »Čuj me	A
dlanmi in v svetlobi brleče nočne luči so se	motno	bleščale njene polne bele roke.On jo je pričel	A
blato, ki so ga nanesli ljudje na trotoar, se	motno	pobliskava.Prodajalne ob desni in levi so še	A
rumenkasta luč. Trotoar in tlakana cesta se	motno	blestita. »Sem stopiva,« pravi slikar.	A
ležišča. Za hip se Evin pogled ustavi na tem	motno	srebrnem in zaobljenem kvadru, v katerem so	A
se Astera dvigne in odtava v umivalni kot za	motno	stanjenko, kjer kmalu zašumi pršnik.Brinda pa	A
Obrne se in v začudenju odpre usta. Vidi mrko,	motno	črno gmoto, ki se razprostira daleč naokrog	A
kot nekakšen balon, katerega zunanja opna iz	motno	bele tvarine ni dovolj napihnjena in zato mahedra	A
in se takoj znajde v naslanjaču pred psiho.	Motno	zlata barva oblačila lepo poudarja njeno rjavo	A
Sonce se dviga in belikava skorja na snegu se	motno	sveti. Skozi zasenčeni naličnik so sence videti	A
ne sveti v oči. Kljub temu se mi vsa planota	motno	blešči, saj žarki odsevajo od žlednate snežne	A
nl imelo več leska, jezero je bilo kalno in	motno	kot oko pokvarjene ribe, gore zavite v sivino	A
in ta bleda, komaj zaznavna svetloba najde na	motno	belih zunanjih ploskvah bivalnih modulov hvaležno	A
raznobarvnimi tangami. Izbere si trikotnik v	motno	zlatasti barvi; Ast ne mara črnine, ki ji je	A
Ksena gleda mimo zaslona. Nepremično zazrta v	motno	steno modula ponovno obnovi vse podrobnosti	A
vse to se mu je kazalo kakor nejasne tenje za	motno	meglenim zagrinjalom.Zaman se je trudil, da	A
spodaj širila kot lopata za premog. Bila je	motno	kovinska, vendar ni bila srebrna, kajti srebro	A
koncu. Njen prstan na levi roki v naročju se	motno	blešči in tudi ziblje.Kolovoz gre po vsej ravni	A
Samo še nekaj vrb zastira pogled na reko, ki je	motno	rjava.Steza gre tik ob reki proti toku, od vode	A
negibna. Na prstancu in na prstanu na njem se	motno	kot ametist lesketa visoki dragulj.Glava je	A
urice Helvetia s črnim plišastim paščkom je zelo	motno,	belo razpokano, zlate črtice nadomeščajo število	A
menih?« Potem je postrani dvignil glavo in	motno	gledal, kar naj bi njegovemu obrazu dalo mističen	A
spačen in izpod modrikastih žval so štrleli	motno	beli čekani. Namesto trebuha je bila gmota prstene	A
kompaktno podobo, kip prvega reda. Zunaj se fasada	motno	riše v svitu.	A
Nordanc, ki pri nenadnem zasuku letala ošine	motno	bleščavico reke pod seboj, se nagne naprej:	A
bokov, njeni lasje so bili razpuščeni in so se	motno	lesketali okoli njenih sokoljih potez.Na naslednji	A
Bila je igralka. Njen čvrsti,	motno	rumeni vrat se je kot trden steber vzpenjal	A
obdelal, bilo je navidez prozorno, vendar vseeno	motno,	zdelo se je res ustrezno darilo. Občasno jim	A
zatrdili, da je Cmurek ob Muri, tam kjer most čez	motno	in deročo reko veže dve deželi, blizu legendarne	B
predvsem v riževa polja s sem in tja stoječo	motno	vodo, neizrazitim grmovjem na obzorju in osamljenimi	B
letelo okoli. V zadnjih žarkih sonca, so se	motno	zasvetili ostri noži, pritrjeni pod kremplje	B
viseči oblaki in tam, kjer so se pretrgali,	motno	belo sonce v vrtincu vsevprek hitečih meglic	B

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 10 110 210 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani