mlakar (101-200)

zboru talentíran in izobražen človek, recimo	Mlakar,	kakor pa sladki, brezznačajni Delak, ki nima	A
kavarni; sedela sta z Delakom pri eni mizi.	Mlakar	je govoril hladno in mirno, kakor bi rezal z	A
kakor izgubljenci; vsak hip smo zadeli z glavo.	Mlakar	se je potapljal v sentimentalnost in pripravljen	A
Stresal se je, kakor bi ga zbadali z iglami.	Mlakar	pa je govoril božanstveno.Da bi bruhal kdo drugi	A
zgodilo ... Takoj po shodu je bilo očitno, da se	Mlakar	vzdrží. JEREB: O vas se je že govorilo tiste	A
PETI PRIZOR Prejšnja. M l a k a r	MLAKAR:	Kaj pa vi tukaj, Vernik?Zakaj ne greste med	A
zahtevajo. VERNIK: Zdaj je že skoro končano -	MLAKAR:	Kolikor dalj traja navdušenje, tembolje.Danes	A
F r o l è. J e r e b	MLAKAR:	Krasen dan, prijatelja, kaj pravita?Zató ga	A
kakor se je videlo, ni delal ravno zastonj.	MLAKAR:	Pustita skrbí ... Poglejta samó enkrat Delakov	A
FROLÈ: Doslej ne.	MLAKAR:	Kadar pride, naj me počaka; samó za trenotek	A
DEVETI PRIZOR Prejšnji. M l a k a r	MLAKAR	Vrančiču: Odlično, da si tukaj!Postrežnica	A
to se pri takih delih razume samo ob sebi.	MLAKAR:	A kaj je hotel? VRANČIČ: Posebnega nič.	A
se godé na svetu časih čudovite stvarí -	MLAKAR:	Kdo je pisal?Ali ti je znano?	A
se mi, da Gruden; slog vsaj je bil njegov.	MLAKAR:	Potrpite, prosim, samó malo časa; kakor sem	A
drugega, - če tičí bolezen res takó globoko ...	Mlakar	je eden tistih ljudi, ki živé o nepravem času	A
samó spretno je treba zahtevati. VRANČIČ: A	Mlakar	sploh ničesar ne zahteva.Dajte mu na priliko	A
O l g a OLGA: Ali ste samí? VRANČIČ:	Mlakar	je obljubil, da se vrne takoj.Danes prihaja	A
- Kaj mislite, kakó se bo izteklo? FROLÈ:	Mlakar	prodrè, s težavo sicer ali prodrè vendar.	A
spada v prav tisto vrsto romantičnih duš, kakor	Mlakar.	Hrepenela je stran, kam drugam, daleč iz svetá	A
se ne čudil, če bi izginila tudi od tam ... In	Mlakar	ne ve doslej še ničesar? OLGA: Ničesar ne	A
DVANAJSTI PRIZOR Prejšnji. M l a k a r	MLAKAR:	Olga!- Ali se kaj veseliš današnjega dne?	A
postaneš dolgočasen in pozabiš na vse drugo.	MLAKAR:	Ne bodi ljubosumna nanjo.Kolikor več hrupa,	A
VRANČIČ: Danes pač ni bilo nobene nevarnosti.	MLAKAR	séde: Gotovo ne.Še malokdaj mi je bilo takó	A
VRANČIČ: In tisto satiro si iztaknil?	MLAKAR:	Ni bilo mogoče.Prašal sem Delaka, pa je samó	A
gospoda doktorja in njegovo nesrečno ljubezen.	MLAKAR:	Napósled mi na tej bedariji ni veliko ležečega	A
ni ljubó, če te kdo spominja na tiste čase.	MLAKAR:	Ni mi ljubó.Sram me je celó, kadar mi pridejo	A
VRANČIČ: Čisto res.	MLAKAR:	Ali ne?... In v prvi vrsti je treba verjeti in	A
VRANČIČ: In ti jih seveda imenuješ hinavce.	MLAKAR:	Kaj še!Nikomur ne pade v glavo, da bi se hlinil	A
VRANČIČ: Kakor kaže tvoj vzgled.	MLAKAR:	Gotovo ...Kdor pozná ljudí, zakaj bi se jih ne	A
S k o č i r. M r m o l j a	MLAKAR:	Vidva lazita okoli, kakor dve senci; nikdar	A
MRMOLJA: In nató pridejo pevci.	MLAKAR:	Ta podoknica je menda vse, kar sta danes napravila	A
popili so dvainšestdeset litrov vina; dalje -	MLAKAR:	Kam se mu mudí?Naj pride jutri ... Stojta!	A
Prejšnji, brez S k o č i r j a in M r m o l j e	MLAKAR:	Steklenice so prazne ...Za trenotek, da dobimo	A
sebe. Postrežnica prinese par steklenic	MLAKAR	se vrne iz sobe na levi: In dalje so na svetu	A
OLGA: Pripovedujte!	MLAKAR:	Pijmo! VRANČIČ: Nekdaj je živela neka punca	A
romantičnih, o katerih si ravnokar govoril.	MLAKAR:	Čemú pripoveduješ to? OLGA: Jaz slutim, da	A
Zató mu je hotela ubežati. OLGA: Pazi,	Mlakar!	VRANČIČ: Tisti čas pa je prišel v njeno hišo	A
spoznal ... On je delal prav po tvojih nazorih,	Mlakar!	Porabil je svojega bližnjega in njegov značaj	A
OLGA: In takó je ubežala z njim.	MLAKAR:	A kaj je bilo z njó potem? VRANČIČ: Ti si	A
Takó je dosegla srečo in sonce.	MLAKAR:	Ali govoriš resnico? VRANČIČ: Bajko, prijatelj	A
Žalostna zgodba!	MLAKAR:	Povejte mi resnico!Kaj se je zgodilo z njo?	A
VRANČIČ: To je bila resnica.	MLAKAR:	On jo je umoril ...Kje je Pavla?	A
Rešil bi jo bil prej.	MLAKAR:	Očítaj mi; bíj me v obràz; jaz sam sem imel	A
ko umira zapuščena ... VRANČIČ: Strezni se.	MLAKAR:	Kje je Pavla? VRANČIČ: Ali boš hodil v bolnišnic	A
bolnišnico ponjo, ali jo boš trgal iz postelje?	MLAKAR:	Pustite me.Odide v ozadju.	A
je treba samó misliti, kaj je nam storiti ...	Mlakar	je pàl, četudi zmaga ...V imenitno zágato smo	A
Prejšnji. M l a k a r in P a v l a	MLAKAR:	Ti omahuješ, Pavla ...Ne glej takó boječe, nikdó	A
OLGA nalije: Tu je poln kozarec.	MLAKAR:	Ne ti!Izlije po tleh in natoči znova.	A
Pij, ljubica! PAVLA: Dovolj ...	MLAKAR:	Zdaj si pri meni in ne pojdeš več odtod.Nikamor	A
nimam telesa in duša se dviga visoko ... visoko.	MLAKAR:	Tvoj dih je vroč, kakor plamen, da mi žgè do	A
drugam! ... Glej jih, ljudjé se mé dotikajo ...	MLAKAR:	Odidite!... Čemú stojite in gledate?	A
nosi tudi sramoto sama; jaz te ne poznam več.	MLAKAR:	Odtod! Vsi odidejo, razen Pavle in Mlakarja	A
Ti sam si pri meni?	MLAKAR:	Jaz sam; ne boj se ničesar več ... PAVLA: Ah	A
Daj da vstanem, da diham to blaženost ...	MLAKAR:	In takó bo ostalo zmerom ... zmerom, ljubica	A
”Slava! Slava! . / . / stran 82 . / Živel	Mlakar!	“ PAVLA: Ali čuješ?	A
...	MLAKAR:	Ti padaš ... utrujena si!Položi jo na divan nazaj	A
...	MLAKAR:	Jaz sem pri tebi. DVAJSETI PRIZOR	A
VERNIK prihiti iz ozadja: Zmagali smo!	MLAKAR:	Mrtvi ne rabijo mandatov.Poklekne pred divan	A
vsaktera izmed teh dveh ima denar.« »To se pravi:	Mlakar	ga ima in Lomast ga ima, in če bo Lomast dal	A
Rjavkarja k Lomastu, in prišel je tudi krčmar	Mlakar,	nekak Lomastov tekmec. »Slavni Urban Škorec	A
Lomast in pil. »Tako ganljivo,« je pristavil	Mlakar	in založil kos svinine, »da bodo tekle ljudem	A
poročal Lomast, »sem že jaz z župnikom govoril.	Mlakar,	ti boš streljal, naroči smodnika!« »Streljal	A
naroči smodnika!« »Streljal bom,« je dejal	Mlakar;	»prosil bom pa tudi dopustila, da bi v Hrastju	A
Ampak patenta nimaš, Škorec, patenta,« je dejal	Mlakar.	»To ni na dnevnem redu,« je odločil Lomast.	A
mi zapojo za god.« »Bolj na roke,« je menil	Mlakar,	»bi bila pevcem moja gostilnica.« »To ne gre	A
se da tudi zapeti.« »Prav dobro,« je potrdil	Mlakar.	»Torej smo vsi za to,« je povzel Lomast.	A
velevanje presedalo vsem. Posebno se je pritoževal	Mlakar,	ki ni še imel dopustnice, da bi v Hrastju točil	A
Lenka. ‒ »Kar vidim jih,« je dejal Škorec. »	Mlakar	je ves rdeč od jeze in Rjavkar ves zelen.Lomast	A
njegova opalta na ploščo, da bo sit,« je svetoval	Mlakar.	»Ampak smešno bi bilo to,« je tarnal Ivan,	A
hudi so tudi drugi na tega človeka, kako hud je	Mlakar,	ki je dan na dan popraševal, kdaj dobi dopustnico	A
slovensko, da ne bomo nič naredili? In on,	Mlakar,	bo streljal ob slavnosti. Tri možnarje je bil	A
in nazadnje ne ve, zakaj. »Gospod Ivan,« je	Mlakar	dejal dva dni pred slavnostjo Šimnovemu dijaku	A
»Kako je s slavnostjo, Lomast?« je vprašal	Mlakar.	»Vse v redu,« je dejal Lomast.	A
»Ali ne bo govoril gospod Ivan?« je dejal	Mlakar.	»Tako smo se vendar zmenili.«	A
dopustnico? Ali bom smel točiti?« je nadaljeval	Mlakar.	»Točil bom jaz,« je dejal Lomast brez zadrege	A
odškodnine?« »Bomo že še govorili,« je dejal	Mlakar	ogorčen in potegnil Ivana s seboj.»Ta goljuf	A
žalosten in potrt. »Jaz že vem kaj,« je dejal	Mlakar.	»Jaz pojdem v Hrastje in bom možnarje vzel s	A
še hujšega.« »Ali boste vi peli?« je dejal	Mlakar.	»Če se mi ne skujajo pevci, pač.	A
ustavili. Ivan in Janko sta si šla ogledat ploščo,	Mlakar	pa je zavil na dvorišče pred skedenj, kjer je	A
je hitel, da bi še preprečil nesrečo. Ko je	Mlakar	samotež privozil svoje možnarje, je Ivan že	A
puhnil Ivanu dim pod nos. Medtem je bil pa	Mlakar	pregledal in presodil položaj. »Bravo, Škorec	A
in da se je preril do odra župan. »Kje je pa	Mlakar?	« je zavpil Lomast in si obrisal z rdečim robcem	A
»Zakaj pa noben hudič ne strelja? Kje je	Mlakar?	« »Mlakar! Mlakar!« so začeli kričati gasivci	A
pa noben hudič ne strelja? Kje je Mlakar?« »	Mlakar!	Mlakar!« so začeli kričati gasivci in se ozirali	A
noben hudič ne strelja? Kje je Mlakar?« »Mlakar!	Mlakar!	« so začeli kričati gasivci in se ozirali po	A
kričati gasivci in se ozirali po ljudeh. »Kje je	Mlakar?	« so vpili veteranci in se obračali na vse strani	A
vpili veteranci in se obračali na vse strani. »	Mlakar!	Mlakar!« so kmalu klicali po vsem Hrastju, nekateri	A
veteranci in se obračali na vse strani. »Mlakar!	Mlakar!	« so kmalu klicali po vsem Hrastju, nekateri	A
ga bili zasnovali za njegovim hrbtom Ivan in	Mlakar	in Škorec. »Tukaj je slavnost, ne tam,« je rohnel	A
Pomočnik je dobil radi nabora dva dni dopusta.	Mlakar	pa se je šele pozno zvečer vrnil iz trga.Bil	A
dela. Za mizo so sedeli vsi; on, žena in Minka.	Mlakar	je pripovedoval o svojih doživljajih. Mlakar	A
Mlakar je pripovedoval o svojih doživljajih.	Mlakar	je bil mož štiridesetih let.Poteze na obrazu	A
ustih sta se skrivali dve hudomušni črtici.	Mlakar	je bil v resnici srečen značaj.Mlada leta so	A
letih postal pomočnik. Zaslužek je bil dober in	Mlakar	si je v nekaj letih prihranil precej denarja	A
radovedna na nje, toda očeta je hotela zadržati.	Mlakar	se je res zopet vsedel, si prižgal cigareto	A
je močno potrkal. V sobi so slišali trkanje,	Mlakar	je prenehal s pripovedovanjem in se vprašaje	A
Mlakarca moža, ko je Minka izginila iz sobe.	Mlakar	je vstal, prijel za stol in šel z njim k peči	A
Molk je bil mučen.	Mlakar	je razmišljal, kako bi ga pretrgal.Obrnil se	A
Zakaj pa se muči toliko? ‒ je vprašaje odvrnil	Mlakar.	‒ Saj ima dobro pomoč.	A
objokane. ‒Štefan, pogum, ‒ je bodril fanta	Mlakar.	Kdo pa pravi, da bi moral tudi ti biti vojak	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani