menih (101-200)

Se daj sem odločen.	MENIH	In takoj začneš delati? TUGOMER Takoj. MENIH	A
In takoj začneš delati? TUGOMER Takoj.	MENIH	Kak je Kajaznik, ki je bil s teboj pri Geronu	A
Neklon prihaja tam; jaz imam že začeti.	MENIH	Za kmalu govori.Zase.	A
Franki. Čul sem pa tudi, da je tisti frankovski	menih,	kateri je prej pri nas bival in rad s Tugomerom	A
Prejšnja. Dva frankovska vojaka, kmalu za njima	menih	PRVI VOJAK Glej, tu lepa ženska, to je zame	A
DRUGI VOJAK Skoro da se je bojim.	MENIH	pride: Proč od tod, vidva!Ven!	A
Kdo te je k meni poslal?	MENIH	Oni, ki je iz ljubezni do tebe k nam pristopil	A
na tvojo glavo posadi. ZORISLAVA Meni!	MENIH	Vreden je tvoje ljubezni in čin, ki ga je storil	A
Za to ceno!	MENIH	Bodi razumna; koliko dobrega učiniš, kako njega	A
tla pred njim, da občuduje njegov sijaj.	MENIH	Mirno govori ž njim, mlada žena. ZORISLAVA	A
ti, blagi mož, pri nas tega nismo znali.	MENIH	zase: Mi vas že naučimo.Njej: Tugomer bode	A
teboj tu. . / . / stran 87 . / OSMI PRIZOR	Menih.	Prejšnji.	A
Prejšnji. Frankovski vojaki	MENIH	Ako našega vojvode Gerona ni prav blizu, nismo	A
je precej mnogo v obližju zbranih. TUGOMER	Menih,	povedi tej mladi ženski, da se slovenskim možem	A
je moje kraljestvo in krščanstvo utrjeno.	MENIH	Tega ne morem potrditi. TUGOMER Kaj, človeče	A
TUGOMER Kaj, človeče!	MENIH	Ne morem. TUGOMER Je li istina?!	A
TUGOMER Je li istina?!	MENIH	Je.Ali za to nisva midva odgovorna.	A
Niso mi držali obljube.	Menih,	ti si mi porok bil! MENIH Jaz ne!	A
Menih, ti si mi porok bil!	MENIH	Jaz ne!Jaz sem porok za to, kar so tebi dati	A
tako jih nisem poznal. . / . / stran 88 . /	MENIH	na stran: Sedaj pa zame opasno postaja; moram	A
plane iz srednje izbe, kasneje za njo prileze	menih.	Prejšnji VRZA Kje je Tugomer, morilec Čeligojev	A
prebudi: Morana, Morana, osveta, osveta!	MENIH	Ženska je besna, primite je! PRVI VOJAK Ta	A
Sedaj v gore!	MENIH	Ali je neče nobeden prijeti? DESETI PRIZOR	A
Prejšnji GERON Kaj je tu?	MENIH	Umorjen je.Tu pred našimi očmi ga je zabola	A
pred našimi očmi ga je zabola. GERON Kdo?	MENIH	Slovenska žena, ljubica njegova. GERON Dala	A
Sedaj ga ne bode nam treba plačevati.	MENIH	A kaj bode sedaj za sv. vero!On bi bil pomagal	A
nerado Teklo danes mi peró je gósje. Ali grešni	menih	Marijófil, Ki osível je pišóč tó knjigo, Króniko	A
zaslepljeni pijo iz njega rešnjo kri. Če kdaj	menih	je usta zmočil zares s krvjo, kaznuj me Bog	A
zemlji noč temnà leži, tam v cerkvi mlad	menih	kleči: ”O večni Bog, gospod svetá, ti	A
cerkve, bled in tih, leži tam v krsti mlad	menih.	”O Bog, ti duši pokoj daj, ti sprejmi	A
prišel v osrednjo Karantanijo misijonarit irski	menih	Modest s pomočniki.Na novo je posvetil več cerkva	A
na samostanska vrata ne bom potrkal. Zakaj	menih,	ki mi bo odprl, poreče: »Figliuolo, che cosa	A
z izpraševanjem, naj pove, kaj ji je storil	menih,	je rekel, naj pove, menihov pač ni maral, te	A
začelo spreminjati v vojaško taborišče. Neki	menih	je s svojim telesom skušal zaustaviti voz, ki	A
Jezuščka, ki se dotika njegovih las, spodaj je	menih,	ki na rečnem bregu z lučjo išče Boga, na bregu	A
Biloxiju. On leži tukaj, v petnajstem stoletju leži	menih	v svoji celici in posluša božjo vsenavzočnost	A
Viljem. »Oh, na moje srce, Viljem!« vzklikne	menih	in objame spoznanega prijatelja, ki mu vošči	A
Knezovemu maršalu pa se je bil pridružil grški	menih	Jeronim v svoji dolgi halji in visoki kapi.	A
gospa kajma turški papirnat denar kaludjer	menih	konak vladno poslopje; prenočišče mahala	A
častnikih in patricijih, so ji nadele ime »dvorni	menih,	« in niso spletkarile zoper njo.Teodora sama	A
ki ni nimfa, ne mož, ne ženska, ampak sveti	menih	sredi kipečega življenja.Mnoga leta Ireni!«	A
je poljubila in šepetala: »Velika despojna,	menih	bo prosil Krista za tvojo srečo!« Teodora je	A
stopila k Teodori in prosila: »Odpusti, despojna, ‚	menih’	je bolan.Naj gre!«	A
stražo. Lepo in prijetno bo, ko ga pokratkočasi ‚	menih’	s psalmi.« Teodori so se zabliskale oči in se	A
Razžaljena je bilá tudi njena oholost. Da bi jo	menih	tako varal, ta menišič, čigar čednost in pobožnost	A
zavila glavo v oglavnico in šla kakor spokoren	menih	k despotu. Upravda je hodil po sobi, glava mu	A
pošljem sto in ostanem doma, tako kakor idrijski	menih	Jernej.« Obstal je sredi poti in se začel veselo	A
iz svojega pekla in prišel na našo zemljo.	Menih	iz Wittenberga je odpadel od pravične vere,	A
svoje oko proti nebu, prav kakor kak pobožen	menih,	ki noč in dan premoli ter pretepa svoje telo	A
pozabijo na starega psa!« »Res je tako,« dejal je	menih,	»a mene vendar veseli, da sem vas spoznal danes	A
razločka med grofom in beračem!« tolažil ga je	menih.	»Kaj?« zakričal je óni.	A
smrti se vam ni bati!« Tako mu je prigovarjal	menih.	»Smrt je zmeraj huda.	A
Slabo vas čislajo, capitano,« oglasil se je	menih	s satiričnim glasom, »in vidi se mi, da komaj	A
grajski sobani na steni!« »Res je,« pritrdil je	menih,	»mnogo ste skusili, senjor, in menil bi človek	A
Veliko ste storili in trpeli!« pritrjeval je	menih,	upajoč, da bode s tem onega še bolj razdražil	A
je težko verjeti, da bi bil tisti pogubljeni	menih	zašel celó v našo Karniolijo!« »Jaz	A
popolnoma pijan, čuti bi bil moral, kako je	menih	z zobmi škripal, ko je to vprašal.	A
čislali po španjolski navadi! Pravim vam, sveti	menih,	da pride Jurij Ljudevit sam in da mi le edino	A
ter izza pasa potegnil ostro bodalce. »Pijan	menih	in pijan vratar!« izpregovoril je Aricaga srdito	A
Plemeniti gospod - Jurij - Ljudevit! Nedolžen sem -	menih	me je zapeljal!«Tomaž Ručigaj je sekal z rokama	A
cistercijancev, ki ga je leta 1098 ustanovil francoski	menih	Robert in ki mu je redovni pravilnik še poostril	A
redovni pravilnik še poostril takisto francoski	menih	sveti Bernard. »Od daleč ste prišli, trudni	A
bi bilo vendarle posebno lepo, če bi jo beli	menih	s Hotimirom vklenil v obsanjani zakonski jarem	A
»Samostana ne boš ukanil! Na spovedi te bo	menih	vprašal tudi to, in na spovedi ne boš lagal	A
Henrikovi rani, ki bi jo . / . / stran 158 . / le še	menih	utegnil ozdraviti, se je močno prestrašila.	A
»Mislim, da ne. Pa saj bo	menih	povedal.« »Slišala sem, da si se že kaj slabo	A
močjo lomila ali krivila veje in debla, da bi	menih	laže hodil; vendar ji Somrakova druščina ni	A
bom že jaz spremila iz hoste.« »Ne, ne!« je	menih	ugovarjal, ker se je vendarle nekoliko bal in	A
stopila tikoma pred Somraka in mu zapretila: »	Menih	hoče, podam se.Ali povem ti, da te raztolčem	A
moti.« »Res je, kar iz rok ga lahko daš,« je	menih	rekel Rodani. »Nikarte no!« je Jeleni ušlo.	A
pogledala in šla h Krištofu. »Vidite, tudi	menih	pravi, da boste zdaj zdaj zdravi,« je počenila	A
bi le Henriku kazalo tudi tako ugodno!« se je	menih	spomnil gradu.»Že zaradi blage sestre in zaradi	A
povedal o grajskih bolnikih. »Po potrebi,« je	menih	dejal.»Sicer pa upamo, da se bodo tudi domačini	A
gospa sestra jo je preprosila,« se je skromni	menih	branil. Majnhalm se je spomnil, kako se je do	A
in kako mu mnogi pritrjujejo. »Tisti sitni	menih,	ki se zmerom drži tako zoprno, vendarle govori	A
tale zidava brez blagoslova in da je ukleta.« »	Menih	pač godrnja, ker mu kamen ni po volji.« »In	A
ustrojenimi govejimi kožami. »Bog pomagaj!« se je	menih	prekrižal.»Kaj bi res utegnilo biti tako nevarno	A
bil vesel. »Da, trda je zdaj za delavce,« je	menih	takisto pravil v pomenku o delavcih.»Najboljši	A
se je čudil. »Dobri ljudje, res,« je stari	menih	hvalil.»Nikoli nisem mislil, da bi bili otorej	A
precej odvihal rokave, kadar je prišel prijazni	menih.	Svojih misli o gosposki ni še sprevrgel prav	A
hudo ...« »Ha, kdo nas je pričrnil?« je star	menih	zagodrnjal. »Pismo, ki ga je prejel	A
jeziku; v našem samostanu sta živela zgodovinar	menih	Pavel Pucelj in zemljepisec menih Florjančič	A
zgodovinar menih Pavel Pucelj in zemljepisec	menih	Florjančič - bogoslovnih in pravoslovnih pisateljev	A
ko je tlačana otel iz suženjstva,« se je mlad	menih	navduševal. »Da, tlačanski človek se	A
proti njemu je šel brat cerkovnik, star, pobožen	menih	v rjavi kuti z usnjatim pasom. »Pater	A
mogočni spletkar, je cesar vendar ukazal, da se	menih	mora pokoriti svojemu opatu.Pa saj veste, kako	A
»Nak, naravnost tega ne morem reči.	Menih,	povprečen človek, je najsrečnejše bitje na svetu	A
kako poje, kdor se menihov ne boji?« »En sam	menih	naj bi zdajle stopil med nas, pa bi se tudi	A
čeprav je bila še plemenska in prav mlečna.« »Če	menih	zdajle res pride, da bi pogledal po fantetu	A
ljubi pater veselil in smehljal, kakor se noben	menih	ni znal. »Patra v krčmo pač ne bo,«	A
življenje menihu tudi sicer ni kaj prijetno.	Menih	moli podnevi in ponoči, se posti in pokori,	A
veseliven, radi nekateri pravijo, da je slab	menih;	če pa je tih, sam zase in svet, mu še rajši	A
razdiral pater Antonij. »O, Trlep,« se je beli	menih	nasmehnil obema možakoma, »kod pa hodiš?Pridem	A
noče nič slišati ne o tej ne o oni,« se je	menih	delal obupanega. »Še nikoli nisem nikogar silil	A
ljubezni drhti kakor kurji konj na vilicah,« se je	menih	lotil še tretjega. »Pameten naj bo, pa se mu	A
popoln, brez greha vendarle nisi nikoli,« ga je	menih	kakor tolažil; »modruj ali ne, nikdar ti ne	A
»Bog nas tepe za stare in nove grehe,« je	menih	kimal. »Gorje si ga nam je vsem vkup.«	A
»Kamorkoli. Noben	menih	nič ne zgubi, saj nima nič svojega, nekateri	A
krščanskega usmiljenja, nič drugega,« se je skromni	menih	branil prevelike hvale. »Nič drugega.«	A
pokojno v naročju držal božji svet, ko se je	menih	zdravnik potlej bližal samostanu.Pri gradičku	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani