matilda (101-200)

pravici, da nisem bil nikoli zaljubljen v vas ...	MATILDA	k durim na desni: Zdaj torej slišiš - GORNIK	A
desni: Zdaj torej slišiš - GORNIK: Prosim?	MATILDA:	Duri so zaškripale ...In potem?	A
GORNIK: Potem?	MATILDA:	Odkod pa je potem prišla ta neumnost?Kdo pa	A
prijatelj, meni na veselje!“ - pa se oženim ...	MATILDA:	No, prosim vas, ali vam je kdo rekel -? GORNIK	A
...	MATILDA:	Stric vam je dejal, da se oženite? GORNIK	A
je moje življenje ... . / . / stran 235 . /	MATILDA	mehkeje: Gospod Gornik, zakaj se ne skrijete	A
in veselja. GORNIK: To nameravam, gospodična	Matilda.	Hotel sem samó pogledati svet.	A
nepoštenim. Nikar se ne hudujte name, gospodična	Matilda.	MATILDA: Jaz se ne hudujem čisto nič, gospod	A
Nikar se ne hudujte name, gospodična Matilda.	MATILDA:	Jaz se ne hudujem čisto nič, gospod Gornik.	A
Ni ga na svetu nesrečnejšega človeka.	MATILDA:	Ali zdaj vendar pojdete? GORNIK: Gotovo,	A
stopnice in da mi ne padejo kovčegi iz rok ...	MATILDA:	Prosim vas, gospod Gornik, varujte se - -	A
Vstane. Gospodična	Matilda,	če se kedaj spomnite name, nikar se ne zgražajte	A
kedaj spomnite name, nikar se ne zgražajte!	MATILDA:	Bog z vami, gospod Gornik ... GORNIK otožno	A
gospodična, recite mu, da ga pozdravljam.	MATILDA	k durim: Fran! SEDEMNAJSTI PRIZOR	A
SEDEMNAJSTI PRIZOR Prejšnja, K a d i v e c	MATILDA:	Poslovi se od gospoda Gornika! KADIVEC: Z	A
Z Bogom! KADIVEC in	MATILDA	ga spremita do vrat: Z Bogom! - Gornik odide	A
d i v e c in M a t i l d a KADIVEC in	MATILDA	se oddahneta. MATILDA: In stric?	A
a KADIVEC in MATILDA se oddahneta.	MATILDA:	In stric? KADIVEC: Hm!	A
KADIVEC: Hm!	MATILDA:	To bo nekaj strašnega ... KADIVEC: Ah, - tega	A
je. Čemu se klativa tod okoli, po teh sobah,	Matilda?	Zakaj bi ne živela zase, - koga potrebujeva poleg	A
poleg sebe? Jaz sem sit tega življenja ...	MATILDA:	In kaj misliš? KADIVEC: Nič posebnega.	A
Midva se tudi samá lahko vzgajava!	MATILDA:	Fran! KADIVEC: Preneumno je to!	A
Neumno, sakrament!	MATILDA:	Ali Fran, ti si nehvaležen! KADIVEC: Ali	A
Gornik? KADIVEC malodušno: Ah ... Gornik ...	MATILDA:	No ... Gornik ... GROZD: Kaj je z Gornikom?	A
No ... Gornik ... GROZD: Kaj je z Gornikom?	MATILDA:	Šel je. GROZD: Kakó to, da je šel ...	A
Kaj sta govorila?	MATILDA:	Ah, ... nič posebnega ... GROZD: Fran, pojdi	A
Matildi: Kaj sta govorila?	MATILDA:	Striček - - - GROZD: Kaj si mu odgovorila	A
Kaj si mu odgovorila? . / . / stran 238 . /	MATILDA:	Ali striček, saj me še nič prašal ni. GROZD	A
... GROZD: S tabo bom govoril pozneje,	Matilda;	- in s tabo, Fran! KADIVEC: Jaz bi tudi rad	A
KADIVEC: Jaz bi tudi rad govoril z vami ...	MATILDA:	Fran! Kadivec in Matilda odideta. 08.doc	A
govoril z vami ... MATILDA: Fran! Kadivec in	Matilda	odideta. 08.doc-1323  http://www.ilirika	A
Pojdi študirat! KADIVEC:	Matilda,	- še danes pojdeva študirat; - na Dunaj!	A
Gornika ... on je naša rešitev ... pokličite Gornika ...	Matilda!	... Matilda in Kadivec pri vratih MATILDA	A
naša rešitev ... pokličite Gornika ... Matilda! ...	Matilda	in Kadivec pri vratih MATILDA: Z Bogom,	A
Matilda! ... Matilda in Kadivec pri vratih	MATILDA:	Z Bogom, striček! GROZD: Kam greš, Matilda	A
MATILDA: Z Bogom, striček! GROZD: Kam greš,	Matilda?	MATILDA: Na Dunaj, striček!	A
GROZD: Kam greš, Matilda?	MATILDA:	Na Dunaj, striček! OSEMINDVAJSETI PRIZOR	A
Odide. GROZD uničen:	Matilda!	GRUDNOVKA: Ali ste resnično upali?	A
Skrajni čas je bil ... glejte!	MATILDA	in KADIVEC: Z Bogom!Odideta. GROZD počasi	A
italijanski roman, ki ga ji je poslala iz Trsta sestra	Matilda,	in se zatopila vanj.Brala je z dušo in s telesom	A
Schneefeld bi bila živela, trpela in umrla kot	Matilda	Širca, kvečjemu bi se lahko poročila - kar je	A
Matildi, ki je šla v Argentinijo: „Hja, ta naša	Matilda,	hihi!To ti je dekle, drzna je, hihi.	A
sem mislil, da delajo to v Argentiniji. No,	Matilda	bi storila bolje, če bi bila šla v Brazilijo	A
teleta, če so dobro rejena, po 3 lire živa vaga.	Matilda	služi zdaj pri Kumu.Sama ne ve, kako je zašla	A
petnajst let, je bila že dobro razvita. Jurjeva	Matilda	ji je preskrbela v Gorici službo in Tinka se	A
od vojske sem služi njihova dobro znana teta	Matilda.	Da so zaprli Čargovega, Kovačevega in Lukmanovega	A
sodnikovih šipe žvenketale, ker se je njihova	Matilda	v naši hiši do jutra lajdrala.In še in še, brez	A
vse skupaj res naglo in zasoplo in spolzko. A	Matilda	je bila srečna.Posvinjana in srečna.	A
Pa bi se mu lahko. Kajti	Matilda	mu ni samo enkrat povedala, da se je začel veliki	A
sumljivega človeka, ta noč, ko že pomirjena	Matilda	škreba po papirju v soju svečave in prepisuje	A
Krobath, šušlja z deželnoknežjim sodnikom.	Matilda.	Pred njim stoji.	A
Navzdol, po tem hribu navzdol. Za prijem, kliče	Matilda	in maha s kosom papirja, za prijem.Sodna pojedina	A
sanje. . / . / stran 15 . / Tam je stanovala	Matilda.	Prišel sem časih k nji, da sem ji pobožal podbradek	A
ter vstopil, ne da bi mi bil kdo odgovoril.	Matilda	je bila nemirna in raztresena; njene oči so	A
gost in zaduhel. Povabil sem jo na sprehod in	Matilda	je ogrnila ovratnik... A v tistem trenotku me	A
stran, domov, da preprečim nekaj usodnega. ”Ne	Matilda...	Ostani doma...“	A
težko dihanje spečega človeka. Za mizo je sedela	Matilda	pred neko knjigo, ki sem jo ji bil prinesel	A
sklenjenimi rokami in zatisnjenimi očmi... ”Sedi,	Matilda,	ne vznemirjaj se; hotel sem samo... sedi!“	A
dotikali njeni lasje mojega čela. ”Ko bi vedela,	Matilda...	bi trepetala v tem trenotku poleg mene kakor	A
sem ji oblil vse lice s svojo vročo sapo. ”	Matilda,	sinoči sem zaklal človeka...“ Pogledala me	A
počivala je v moji kakor mrtva. ”Kako dolgo,	Matilda,	bo to še trajalo?“ Izgovoril sem te besede	A
miza je zaropotala in rože so padle na tla.	Matilda	se je smejala ...Čemu bi človek mislil na te ostudnost	A
tvoj dolžnik nisem, čemu bi se opravičeval? ...	Matilda	je najgrša ženska, kar sem jih doslej videl	A
z bujnimi plavimi lasmi in okroglim obrazom.	Matilda	si ga je naročila; in ona je majhna in njeni	A
ogromen dežnik ... O tem tudi vprašanja ni, če je	Matilda	grda ali ne in v koliki meri je grda.Vprašanje	A
vsi drugi. Pomisli čudo: meni samemu se gnusi	Matilda,	kakor mrčes, grd in zloben mrčes; jaz sam vem	A
gorko roko in je stopil v izbo. ”Dober večer,	Matilda!	“ V izbi je gorela svetilka tako dremotno	A
uprl dlani na kolena. ”Ni bilo tako gotovo,	Matilda,	ni bilo tako gotovo.--	A
Ali poznaš gospoda Valentina?“	Matilda	je sedla poleg njega in mu je gledala v obraz	A
komaj da te poznam po glasu in licu!“ ”Posveti,	Matilda!	Tudi jaz sem radoveden, kakšen je človek, ki	A
Jako dobro! -- No,	Matilda?	Tvoje oči so objokane.“	A
praktičnimi razmerami. Jaz ležim na smrtni postelji,	Matilda.	“ ”Tudi meni se zdi.“	A
Tvoje oči so bile bistre od nekdaj. -- Čuj,	Matilda!	Ali se spominjaš tistih časov, ko sem te ljubil	A
hrepenenju, ki se bo glasila v večnost. Ti sama,	Matilda,	si slišala to pesem in ne boš je pozabila nikoli	A
so me živahni spomini. -- In zdaj ti oznanim,	Matilda,	da je tista doba za zmerom pri kraju.Jaz sem	A
in mislim, da pojde), in vprašam te slovesno:	Matilda,	ali hočeš z mano uvaževati praktične razmere	A
”Nič laži; saj nisem Petrin. Ali veš,	Matilda,	da nisva midva nič drugega nego navaden plagiat	A
mi dovoli, da si malo odpočijem. -- Lepa si,	Matilda!	“ Žalost je bila na njenem obrazu; gledala	A
teh solzah nego bridkosti.“ ”Sedi h klavirju,	Matilda,	in zaigraj!“ Trpljenje je trepetalo v njegovem	A
Trpljenje je trepetalo v njegovem glasu.	Matilda	je igrala.On je slonel na zofi in je zatisnil	A
utihnili in vzdramil se je. ”Daleč je še, daleč,	Matilda!	-- Preblizu je še preteklost in ti si še preveč	A
o ljubezni, o vseh teh lepih rečeh; pozneje,	Matilda,	pozneje.Zdaj sem, glej, precej slabo oblečen	A
in je zadremal in je zasanjal takoj, da sedi	Matilda	na postelji, ob vznožju; sedi, ne gane se, molči	A
Poljanec je slonel ob oknu, obrnjen v izbo.	Matilda	je sedela za mizo, glavo skrito v rokah.	A
Valentin? Trubadur na vse večne čase? Ali pomisli,	Matilda,	jaz nisem trubadur, nisem gospod Valentin, ne	A
Valentin! -- Vse lepši je zdaj najin cilj,	Matilda,	vsa lepša najina prihodnost --“ Za hip so	A
ustnice hudobni in neodkritosrčni smehljaj.	Matilda	je vstala in je stopila k njemu. ”Povej mi	A
jaz sem gospod Valentin. Ampak to ne sme biti,	Matilda,	kaj ne razumeš?Boga mi, ničesar ne razumeš!	A
in nazadnje njen rabelj. -- Jaz sem mislil,	Matilda,	da bi se na spomlad poročila, in namenil sem	A
razmere in godilo bi se name dobro. Zakaj nočeš,	Matilda?	“ Vzdignila se je nenadoma, njen obraz je	A
sebi kakor tisto noč. ”Zato, ker te ljubim,	Matilda!	Zato, ker te ljubim!“	A
”Zakaj si žalostna? Nič žalostnega ni,	Matilda,	ubogi otrok, nič žalostnega!Tudi jaz, tudi jaz	A
koprneč obrazu Matilde. ”Ljubim te iz vse duše,	Matilda!	“ Matilda se je smehljala in ustnice so ji	A
iz vse duše, Matilda!“ . / . / stran 170 . /	Matilda	se je smehljala in ustnice so ji trepetale;	A
Štefan Poljanec!“ Obadva sta molčala, toda	Matilda	je prebledela in Peter Novljan je vztrepetal	A
”Kako ji je ime?“ ”	Matilda	ji je ime -- za zdaj; ime pa ji je bilo tudi	A
vse polno imen je že imela; zdaj ji je ime	Matilda.	“ ”Ali govoriš ti, ali govorim jaz?	A
”Obadva govoriva.“ ”	Matilda	ji je ime.Bel obraz, bele roke, globoke oči	A
Moje stvari, moje telo, moja duša, moja usoda,	Matilda	in, Peter, in to moje zadnje klavrno uvaževanje	A
oknom in ko je prestopil prag, ga je pozdravila	Matilda	z mehkim, sladkim smehljajem. Peter je vztrepeta	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani