ljubica (223-322)

ljubezni leží neizmerna večnost ... Ali je ne čutiš,	ljubica?	Ali ne vidijo bogá Tvoje nedolžne očí, kakor	A
...“ In moja	ljubica	je ležala na divanu in gledala v steno ...	A
... ”Nelepe sanje,	ljubica,	poslal mi je Jehova, -- zakaj, to sam	A
zdaj tega in zdaj tega. No, ljubi jih, oj	ljubica,	bog z njimi te obvári, no, ljubi jih ves	A
stran 33 . / Narodna pesem Ne maraš šopka,	ljubica,	iz vrtnih rož spletenega in zate narejenega	A
meni roke krvave, ker meni roke krvave? Oj	ljubica,	oj deklica, ne veš, da teče meni kri, ker trni	A
ni! . / . / stran 36 . / Petnajst let Moja	ljubica	je stara petnajst let, oj, petnajst mladih,	A
oči, svetli lasje o teh mi letih govore. Moja	ljubica	ima petnajst let, oj petnajst lepih, mladih	A
stran 55 . / Fin de siecle 1 Kje zdaj si,	ljubica	ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni	A
stran 11 . / FIN DE SIÈCLE I Kje zdaj si,	ljubica	ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni	A
in pokošeno, daleč oblaki beže. Zdaj te ni,	ljubica	moja, in kje miru zdaj dobim? Ni te več; i od	A
mi v njem prebiva, srce ljubi te, mladenka,	ljubica	ti ljubezniva. Lice tvoje ‒ cvetje v polju,	A
‒ Oj,	ljubica,	oj, deklica, zakaj, zakaj medliš? Ko vitki trs	A
sprehajal, Ter sladko grozdjiče sem bral; Pa nate,	ljubica!	sem mislil, Tako pri sebi sem dejal: Sladké	A
spreobrne, Ki ga iz tvojih ust pijè! „Boš,	ljubica!	me prenočila? Popotnik terkam na tvoj hrám Temà	A
seboj pripelje. Moža, k′ ga ni ljubila, je	ljubica	dobila. Ko bo ga kuševala, se bode stresovala	A
ne skopní! . / . / stran 44 . / Prilika	Ljubica,	pridi pa k meni sedi, kar mi na srcu je, da	A
je dragi vzel, jaz sem zajókala. »Ne jokaj	ljubica,	čez osem kratkih let, če bova še živá, pa se	A
radujva, zdajle se ljubiva!« In ne dá se dvakrat	ljubica	poprôsit, koj vrabulja z vrabcem gnezdo záčne	A
gladko. . / . / stran 84 . / Ves dan je pri oknu	ljubica	čakala, da je bleda luna mirno posijala. »Zunaj	A
omladanski cvet vesoljni v svate vabi svet. Podaj mi	ljubica	rokó, pod milo pojdeva nebó, kjer njiva zopet	A
nekdó, premilo prosi, presladkó: »Le pojdi,	ljubica,	z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči zor,	A
postój, ne beži pred menoj!« »Le hiti, hiti,	ljubica,	saj že na koncu pota sva.« In ko do Kolpe prihiti	A
več v družbo nedolžno ne smem.« »Na usta, o	ljubica,	prst! Naj pride, če mora, le krst; saj tudi	A
Pregnan sem za vedno. Hej,	ljubica,	ti bi jokala? A jaz ne morem jokati.	A
Roža umrla. Name naslonila glavo je	ljubica.	Sredi polnoči, sredi polnoči.	A
zimsko večerno nebo čisto. Heja. Heja! Moja	ljubica	ima zelen pas kakor kuščarica in zlate lase	A
golobčki? Moje srce, saj ni več veselo, moja	ljubica	morala umreti bi, če bi z mano živela, golobčki	A
Kaj sem ti pisal Kaj sem ti pisal o Smrti,	ljubica!	Vsakdo gre skozi smrt v pomlad.	A
je Strašno je nositi v srcu smrt in vendar,	ljubica,	tebe ljubiti; ah, ljubica, dajmo vse pozabiti	A
srcu smrt in vendar, ljubica, tebe ljubiti; ah,	ljubica,	dajmo vse pozabiti, težko živi, kdor je potrt	A
vinom bolesti ti bom napil: Kratko življenje je,	ljubica,	naše, kdo bi še tožil o njem in se jezil? Samo	A
razgrinja se, zapoje, da razlega se. Odpret mu	ljubica	hiti, ga v svetlo kamrico spusti, pritiska ga	A
začne na polkne zelene rožljat′: Vstani gor,	ljubica,	sveti mi lunica lepše ko sonce podnev′. Ljubica	A
ljubica, sveti mi lunica lepše ko sonce podnev′.	Ljubica	noče iz postelje vstat; fantu nobenega pušeljčka	A
vstat; fantu nobenega pušeljčka dat′. Čakaj ti,	ljubica,	ti se boš jokala, jaz pa se tebi smejal. Komaj	A
pušeljc dal.« Dala mi ga je Slovenka, moja prva	ljubica.	Dober večer, dober večer Dober večer, dober	A
se ločila, grem od nje jemat slovo. Zdrami,	ljubica,	se, zdrami, vstani, če mi spavaš že; stisni	A
vzela. . / . / stran 176 . / Spavaj, draga	ljubica!	Večno ne boš spala, nova pomlad zelena novi	A
meni ljubi moj prišel jemat slovo. »Ne jokaj,	ljubica,	ne bodi žalostna, čez sedem kratkih let se bova	A
rožice Okoli hišice so same rožice, kjer moja	ljubica	prav sladko spi. Pa glih na žnabeljček sem jo	A
lepu. To je gotovo kukav′ca, k′ je moj′ga srca	ljubica,	kuku, kuku, kuku, kuku, saj zapela je lepu.	A
Prva je kuhar′ca, druga je kelnar′ca, tretja je	ljubica	moj′ga srca. Prva mi jesti da, druga mi piti	A
pm, pm ‒ Hoj hej, hoj hej, kri se razgrej!	Ljubica,	daj mi roko, da ljubiš me vedno zvesto! Bela	A
drobna ptičica pa žvrgoli. Prišla kukav′ca, moja	ljubica,	in bo kukala in prepevala. Kukala kuku, prepevala	A
ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala	ljubica.	Dala mu je plavega, iz srca ta pravega, pa če	A
ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala	ljubica.	Dala mu je rdečega iz srca gorečega, pa če ga	A
ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala	ljubica.	Ropoče mlin v dolu nad bistro vodo Ropoče	A
oj, za klobukom perja dva, da me bo vid′la	ljubica.	Ti hojladrija ...	A
lepo? To je gotovo kukav′ca, je moj′ga srca	ljubica.	Kuku, kuku, kuku, kuku, tako je kukala.	A
za našo vasjo pojo mi tri ptičke tako: »Oj,	ljubica	moja, te fantič ne ljubi, ne ljubi te več!«	A
dekle umivala, milo se jokala. »Kaj pa je tebi,	ljubica,	da si tak močno žalostna? Tebi se že na očeh	A
drugega, za mene ne mara nič več. Tiho, le tiho,	ljubica,	da tega ne zvejo še mamica, da tega ne zvejo	A
Iz tega ti pušeljc nar′dim!« Zdrava ostani,	ljubica	in tvoja lepa kamrica, zdrava ostani duša, telo	A
lunica Oj sveti, sveti, lunica, da me bo vidla	ljubica.	Naj sveti lunca al′ neha, sej ljubica moja me	A
vidla ljubica. Naj sveti lunca al′ neha, sej	ljubica	moja me pozna. Nikdar ni bila tak temna noč	A
Prva je kuharca, druga je kelnarca, tretja je	ljubica	mojga srca. Pri en′ bom jest dobil, z drugo	A
vsa dekleta - in najlepša je postala njegova	ljubica.	Matic jo je hodil gledat, in če je bilo dekle	A
deveto vas, temveč so rekli, da bo Matičeva	ljubica.	Matic je bil torej miren in srečen.	A
telo. Pavel se je odpravil v posteljo, Tanjica	ljubica	pa je rekla, da stopi še malo na sveži zrak	A
kreketajočih kokot, kot jih je imenovala pesnikova	ljubica,	v predmestju Ljubljane, blodil je nekje po Mostah	A
Louisa Dimitrovna Kordachova ni bila njegova	ljubica.	Bila je nesrečna in gledala je v strop.	A
kretnja, očetovo pijansko sesanje skozi zobe,	ljubica	med marjeticami, velikanska opeka, ki so jo	A
blagohotna gospa, ogrnjena z dragoceno tkanino,	ljubica	je bila in volkodlak in pijani mož z miznim	A
na podzemni železnici. Morda postane njegova	ljubica,	saj je znano, da si te vrste moški v najbolj	A
ustnami, kodre je imel okrog vaš sin, mati. In ti,	ljubica,	ki tam doli goltaš in pogrkuješ, je to kakšno	A
goltaš in pogrkuješ, je to kakšno telo, tu notri,	ljubica,	potipaj to črno obleko, nič ni notri, vidiš	A
prazno je spodaj. Kakšno telo je imel tvoj fant,	ljubica?	Si ga prijemala za trebuh in kosmate prsi, njegovo	A
mrene, ki ti jo je vtisnila zadnja nedovoljena	ljubica	v odmoru, skrbno si prizadevaš, da ne odrgneš	A
bitja, evo je druge polovice ‒ moja soproga	Ljubica.	«In Vilar se je zazrl v krepko in svežo junonsko	A
zadovoljni in srečni pri nas,« je rekla gospa	Ljubica	z odkritim smehljajem in z glasom, ki se je	A
sedi pri poročniku Miku. Posvari jo vendar,	Ljubica,	naj opusti tisti nehvaležni flirt s človekom	A
tem je tudi meso,« je prijazno poučila gospa	Ljubica.	Bajić nato: »Mari bo prijatelju za bosensko	A
da je najboljša jahalka,« je potrdila gospa	Ljubica,	sanjavo zroč proti cesarjevi podobi. »Kar Mik	A
prizibal po dvorani, smehljaje se na vse strani.	Ljubica	mu je pripravila stol kraj sebe.Samo prijaznost	A
Poprej tiha, zamišljena, v daljavo strmeča gospa	Ljubica	je nenavadno oživela.Oči so se ji razbistrile	A
Ko je bil Vilar zapazil, da sedita gospa	Ljubica	in načelnik tako blizu skupaj, da se zadevata	A
Turkom, pri katerem je najel konja. Prva je	Ljubica	podala roko načelniku, potem so si vsi segali	A
in v omedlevici. K njemu je priskočila gospa	Ljubica	vsa prestrašena.Visoko so se ji dvigale grudi	A
mojem oknu.« »Na konje, na konje!« je viknila	Ljubica,	posnemajoč načelnika.»A vprašam vas, čemu smo	A
Igrajte, igrajte, devojke!« je povzbudila gospa	Ljubica	v zelo nežni srbščini. »Dekleta se vas boje	A
Tako se je začela družba drobiti. Gospa	Ljubica	se je ponudila, da bo sama pomagala v kuhinji	A
kuhinjo, pl. Pester in na njegovi desni gospa	Ljubica.	Iz kuhinje je bilo slišati bobneči glas nadporočnika	A
nadkriljevala načelnikovo; bil je lepši in mlajši;	Ljubica	se je morala samo v nekem duševnem mraku odvrniti	A
komad dobite novčič,« je nežno zalepetala gospa	Ljubica,	in drobnjav se je v diru spustila po travniku	A
tvoji tovariši niso vrnili?« je vprašala gospa	Ljubica	rjavega otroka, obdarivši ga z desetico. »V	A
Pester se je ni udeležil, skraja tudi gospa	Ljubica	ne.Sedeč sama v travi, sta se smejala in gledala	A
vnemajoč za ples. . / . / stran 75 . / Gospa	Ljubica	se je ozrla na načelnika. »Hočete li z nami	A
tako je plesala . / . / stran 78 . / gospa	Ljubica.	Žarovitih oči je pogledavala na svojega ljubimca	A
naslonil ob vrbo. Kmalu za njim je izstopila	Ljubica,	potem Buzduga z Etelko, ostali so se razdružili	A
desetih so ga čakali pred Agularjem Katica in	Ljubica,	načelnik in Mik. Katica je zbobnala, kakor je	A
dvojico, ki je korakala zadaj, in zapazil, kako je	Ljubica	tesno stopala poleg svojega galana, ki je lovil	A
Pester.	Ljubica	ima čudovito lepa darila od njega; krasen niz	A
mostnice. Kmalu sta se jima pridružila načelnik in	Ljubica.	Pl. Pester je hotel stopiti na brv, pa Ljubica	A
193 . / Pester je hotel stopiti na brv, pa	Ljubica	ga je zadržala rekoč: »Nikar, gospod načelnik	A
končan; nastopili so obratno pot. Načelnik in	Ljubica	se sedaj nista ločila od družbe. On se je pridružil	A
predpoldanico, dami pa domov. Pri slovesu je	Ljubica	povabila Vilarja z najprijaznejšimi besedami	A
Ali je Ljubljana velika?« je vprašala gospa	Ljubica	nemški ter uprla svoje velike oči v gosta.	A
ugajajo pokrajinska mesta,« je izpregovorila	Ljubica,	nagnivši se nazaj in položivši roko na srce	A
Vsak ima svoj okus,« je nevoljno pripomnila	Ljubica	in blisk je letel iz njenih oči na taščo. »Nekateri	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 23 123 223 323 423 523 623 723 823 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani