lej (101-200)

Tako pa ne.« »	Lej	ga no!Kdo pa pravi, da boš tako delal, ko te	A
Le nase boš malo bolj gledal.	Lej	no, kakšen pa si.In brke si pusti, da mu silijo	A
hotela?« je rekla porogljivo in zopet sedla. »	Lej,	ali sta hotela ti in oče?Ali nisem rekla, ne	A
imaš,« je rekel in za nekaj hipov pristavil: »	Lej,	Anže, in ni treba, da bi vse zapravil.Če nimaš	A
čaši in jo izpraznil. Nato je menil nedolžno: »	Lej,	hudobo, kako sem bil žejen.« Magdalena ju je	A
pozdrav: »Martin, zdaj te pa ne pustim mimo.	Lej,	spet se je lagal in ni res, da ste ga pooblastili	A
On naj sodi vse!	Lej,	Martina!So ga vendar prehudo obrekli.	A
vikarjem v sobo vesel svojega novega dovtipa: »	Lej,	mejo Tolmincev in Čedajcev sem ji naštel, pa	A
»Verjamem,« je odvrnil vikar vljudno. »	Lej,	« je oživel ovčar.»Saj sem vedel, da mi je Bog	A
šestdeset let se prerekamo zaradi paše na Miji.	Lej,	pa je bil rajni Čeboklijev Tone.Rada sva se	A
Vikar se čudi dremoten. ‘	Lej	ga, bere brez pomoči in gladkó mu gre beseda	A
lažejo pa nas cesarju tožijo, da se upiramo,	lej,	saj smo prav danes čuli cesarsko grajo, če se	A
me nočeš. Pa da mi srce očitaš, da ga nimam ...	Lej,	tu notri je pisano,« je potrkal na knjigo,	A
Pokazal je z roko v lepo jutro. »	Lej,	mlečna koruza, če jo opališ, je prav dobra jed	A
koder se jima je pokazala bela hiša na Stopcu. »	Lej,	« je vzkliknil Duša, »tako domuje naš Tinče,	A
odgovoril. Pokazal je na bližnji grm in dejal: »	Lej,	tu sem bil takrat počenil.Pa sem vstal in je	A
so prežali nanj in še v Bači so imeli straže.	Lej,	izdal ga je nekdo, kod se skriva: Pa jo je le	A
v žlahti, naj se za božje ime usmili otroka.	Lej,	pa se fant zdaj res šola v Gorici, Bog mu srečo	A
dolgo poizvedovali po njih. Pisma so lovili,	lej,	zato je moral Šimen iz dežele. To zvestobo premisli	A
bom razložil.« Razgrnil je list in kazal: »	Lej,	tu je leto zapisano, petnajst sto desetega po	A
Tudi zidal boš, kolaril in koval.	Lej,	še žlice boš dolbel, če orodje imaš, pa kose	A
ubil dekle. V mislih nanjo je povedal bratu: »	Lej,	umrla je!« Mutec je zmajal pomilovalno z glavo	A
zate, mati! . / . / stran 239 . / Takšna,	lej,	si bila!« Obraz se mu je spačil od žalosti.	A
nisem mogel spomniti, kakšna je bila moja rajna.	Lej,	nocoj sem jo pa videl.« »Videl?«	A
sredi ceste proti kmetom. Maraž je zaklical: »	Lej	ga, Dragar!Tisti je, primi ga, primi, Blaž,	A
Podgornik je dejal: »Nerodno bo, a če mora biti, bo.	Lej,	žena mi bo nagajala.« »Prisegli smo,« je rekel	A
»On sam,« odgovori Duša veselo. »	Lej,	kako vse dobro vesta.Pa bi bila še to vedela	A
»Nisem umirajoči obljubil.« »	Lej,	saj to ni bilo prav.Ne praskaj se, kjer te ne	A
Lastno mater je ubil.	Lej,	zdaj bo ‒ ‒« »Jezus, Marija!« je zastokal Martinov	A
Jeromen si in nihče drugi,« zavikne Luka. »	Lej	ga, ali me ne poznaš?Mar nisem bil v cerkvi	A
štonglajtar! Hoj, Urban! Počakaj no! Štonglajtar,	lej	ga no!« Tako je klical možak, ki je drugi dan	A
Z nepopisnim ponosom je odšla v kuhinjo. »	Lej	jo cesarico, no!« se je drl Miklavž za njo.	A
Topolščakova: »Ravno prav, da sva se skrili!	Lej	ga, tamle prihaja!« »Kdo?«	A
srečo gre in še ob smrtni uri mi boš hvaležna!	Lej,	lej!Kdo pa tukaj prihaja?	A
gre in še ob smrtni uri mi boš hvaležna! Lej,	lej!	Kdo pa tukaj prihaja?	A
To je pa čudno! Pa tako zgodaj,	lej,	lej!« Magdalena se je pritisnila k zidu, da	A
To je pa čudno! Pa tako zgodaj, lej,	lej!	« Magdalena se je pritisnila k zidu, da bi jo	A
vsaj pri dveh vzbudili moralni pomisleki. »	Lej,	lej, Židanovka!« je šepnila Primčeva, »in gospod	A
pri dveh vzbudili moralni pomisleki. »Lej,	lej,	Židanovka!« je šepnila Primčeva, »in gospod	A
šepnila Primčeva, »in gospod Češko so pri njej!	Lej,	lej!« Gospa Pichlerjeva je pristavila: »Hči	A
Primčeva, »in gospod Češko so pri njej! Lej,	lej!	« Gospa Pichlerjeva je pristavila: »Hči pa v	A
na gaber so se zaganjale srake in izdajale: »	Lej	ga, lej ga!« Že prileten mož, ki zaradi	A
so se zaganjale srake in izdajale: »Lej ga,	lej	ga!« Že prileten mož, ki zaradi vranjega	A
prosit, če ti čisto in pravično račun narediš.	Lej,	tvoj gospodar je bogat, saj ima, da sam ne ve	A
naletel na precej veliko naselbino bobrov. »	Lej!	« si je domislil, »kako smo si podobni.Da stanujejo	A
»Kje je medved?« je brž vprašal. »	Lej	ga,« mu je pokazalo mrtvo zver več lovcev hkrati	A
Posebno, ko si privzameš še druge žene.« »	Lej,	lej, kako znaš pametno misliti,« je pohvalil	A
Posebno, ko si privzameš še druge žene.« »Lej,	lej,	kako znaš pametno misliti,« je pohvalil Rožo	A
mladih in drznih lovcev. . / . / stran 152 . / »	Lej	ga!« se je zasmejal Ostrorogi.»Niti ni še stopil	A
Ni dolgo, kar je odšel.	Lej,	lej!Tam zadaj se zibljejo veje.	A
Ni dolgo, kar je odšel. Lej,	lej!	Tam zadaj se zibljejo veje.	A
Jezerna začetnika novega, številnega rodu. »	Lej!	« je zamrmral Jelen, »kako smo si koliščarji	A
otroka svoje tretje žene, Tenkoprste Vrbe: »	Lej,	saj nisi tako zanič.Bo le nekaj iz tebe.«	A
hip oče pri njem, bi se kar gotovo pobotala. »	Lej!	Drevak!« je pridušeno vzkliknila Jelka.	A
bolj imeniten kakor pa rod Vitorogega Ovna. »	Lej,	lej!« se je še bolj razvnel Zagoreli.»Se moram	A
imeniten kakor pa rod Vitorogega Ovna. »Lej,	lej!	« se je še bolj razvnel Zagoreli.»Se moram dogovoriti	A
oblake. Mladec je pogoltnil obilni grižljaj: »	Lej,	k nevihti se pripravlja.Zato je tako soparno	A
Se ga je Presukani izogibal. »	Lej!	« je revsnil Ostrorogi predse, »smrkavec bi bil	A
Jelen je odkimal z glavo in pogledal Karpa: »	Lej,	kako ga je škoda!Dokaj mesa je imel, pa je že	A
je kar nekako vohal, naj pogleda na suho. »	Lej,	lej, lej,« se je Oprezni presenečeno začudil	A
kar nekako vohal, naj pogleda na suho. »Lej,	lej,	lej,« se je Oprezni presenečeno začudil koj	A
nekako vohal, naj pogleda na suho. »Lej, lej,	lej,	« se je Oprezni presenečeno začudil koj po prvih	A
Začel ga je presipati od roba do roba. In,	lej!	Iz komaj opazne razpoke na dnu lesene sklede	A
vprašal: »Ali si skoval zlato zapestnico?« »Sem.	Lej	jo!«Brest je potegnil iz mešička za prepasnico	A
zapored trdo zatrobil in zaklical: »Pojdimo!« »	Lej!	« si je mislil Ostrorogi.»Kar prilastil si je	A
poginjajoči živali in jo s sekiro do kraja pobil. »	Lej,	lej, lej!« je Jelen odkimal s sivolaso glavo	A
živali in jo s sekiro do kraja pobil. »Lej,	lej,	lej!« je Jelen odkimal s sivolaso glavo in pogledal	A
in jo s sekiro do kraja pobil. »Lej, lej,	lej!	« je Jelen odkimal s sivolaso glavo in pogledal	A
Najraje je ležal v senci topolov. »	Lej!	Celo dva volka tečeta tamle s podvitimi repi	A
je kakor pograjal: »Jaz da se te ne spomnim?	Lej,	kaj sem ti vse prinesel.« Odprl je torbo in	A
Košata otvezenega izdajalca svojega rodu.« »	Lej,	lej!Kaj se pa potem pritožuješ?«	A
Košata otvezenega izdajalca svojega rodu.« »Lej,	lej!	Kaj se pa potem pritožuješ?«	A
drevakov. Jelen je jezno zaškripal z zobmi: »	Lej	jih, ušivce!Kako se jim mudi ponuditi se tujcem	A
Potem naj pa kar sami sebi prištejejo. »	Lej!	In kako so se opremili.	A
potegujejo na suho. Ostrorogi je odkimal z glavo: »	Lej,	lej, lej!Kdo bi si bil mislil.	A
na suho. Ostrorogi je odkimal z glavo: »Lej,	lej,	lej!Kdo bi si bil mislil.	A
suho. Ostrorogi je odkimal z glavo: »Lej, lej,	lej!	Kdo bi si bil mislil.	A
Če hočeš, pa le.« »	Lej	oče!Ponirek ste mi rekli mladcu, ker sem se	A
materinskega zadovoljstva kar samo smejalo. »	Lej	jo, lej, Rožico!« Jelen je prijel dekliča za	A
aterinskega zadovoljstva kar samo smejalo. »Lej jo,	lej,	Rožico!« Jelen je prijel dekliča za polna ličeca	A
da se ne boš mogla izgovarjati z nevednostjo.	Lej,	ta v... je nama že za petami, rad bi poslušal	A
DVAJSETO POGLAVJE Mogočni svetec, grmeči Elija,	lej,	zvezane imam jaz roké ti pa grmiš po širokem	A
snegu in, kimaje z glavo, rekel sam pri sebi: »	Lej	ga šenta, res ga sovraži Sova že od svojih dni	A
utonil in vsega spaka, ker se ljudem ne pokažeš.	Lej	kleka!Ko bi bil jaz s svojo malho naprej bernjal	A
nemara da je tisti Domen, ki je bil pri Jurcu.	Lej,	sem gre!« »Le brž mi z mize spravi črepinje	A
Nobeni živi duši!« »No,	lej	ga, kaj se meniš!Saj nisem baba!	A
bolje godilo, kakor se je meni, kadar doraste.	Lej,	Domen, tako sem te ljubila, preden si beli dan	A
ženska z otrokom na rokah staro sosedo. »I,	lej	jo, lej!Kaj ne veš, turški razbojniki so, vse	A
otrokom na rokah staro sosedo. »I, lej jo,	lej!	Kaj ne veš, turški razbojniki so, vse po gradu	A
katerega grada je oni voz?« vpraša Lisec. »Nu,	lej	ga, prav s Pražanka je, prav tam, kjer boste	A
pravim, prijatelj, ti bi me ne mogel razumeti.« »	Lej,	lej,« odgovori peti hlapec, »ali meniš, da bi	A
prijatelj, ti bi me ne mogel razumeti.« »Lej,	lej,	« odgovori peti hlapec, »ali meniš, da bi tudi	A
zopet . / . / stran 30 . / enkrat na Boga in	lej,	prosil je milosti pri Bogu, katerega ni imenoval	A
starimi godrnjavkami?« je hotela vedeti Manica. »	Lej,	skoraj bi bil nanje pozabil.Rekle so: Zadnje	A
se pokadilo in pognalo visok plamenček. »	Lej,	lej, kako ga uboga,« jo je zbodel Cena. »Ko	A
pokadilo in pognalo visok plamenček. »Lej,	lej,	kako ga uboga,« jo je zbodel Cena. »Ko je pa	A
baklo v sneg in oddal dva strela zapovrstjo: »	Lej	ga, dedca, še v Babjem potoku se je bal volkov	A
hitreje stopali, da bi bili popred v Turinu. In	lej,	ko smo storili 24 potov od moje domovine, prišli	A
velikimi, plavimi očmi, »ostani doma, ostani!	Lej,	oče so stari, ne bodo dolgo, pa jih še zmerom	A
Rebrnikovim v krčmo. Pa to ni prav, Francè!	Lej,	če se ravno Mica meni s teboj, vendar lahko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani