las (401-500)

pod senco rdeče halje in svetlih vihrajočih	las	so čudežno umirala polja, veneli so travniki	A
razločilo oblik, ali srce jih je razločilo; vse od	las,	temno kipečih ob čelu, mimo tihe, v svetlobi	A
visokim čelom. Pogladil si je tenke štrene potnih	las,	odpel si je suknjo ter si zrahljal rdečo ruto	A
bile zdaj čisto mokre od potú, ki mu je lil od	las	in ki ga prej ni čutil.”Hej, kaj pa je, ali	A
dima, miren, ponosen, v roki drži šop osmojenih	las	... »Magda!« zatuli oče, ko uzre steklega vojnika	A
vrgli njo mej staro šaro, ropotijo. Par črnih	las,	ki jih je še imel, je tisti dan do večera osivelo	A
novega »gospoda«, živela mirno življenje za	las	podobno onemu njenih tovarišic. Pač	A
je vse samo radi te neumne glave. Tistih par	las	si žge, da bi pa delala, seve!In še, v kar jo	A
snežnobelimi zobmi, »moja je vsa od nohtov do	las.	Kaj, ali ni zala moja hči?«	A
Šime se je pobral. Bil je opraskan, in celo šop	las	mu je bila v svoji togoti Neža izpulila.	A
»Draga si mi, moja si!« Vonj njenih	las	mu je udaril kakor val v obličje.Lahek trepet	A
Važno si je vihal košate brke in izpulil siv	las.	»Od kdaj sem siv?« se je začudil.	A
dahnila nasproti, vonj Lucijine lepote, njenih	las,	njene polti, njene obleke.Neskončna nežnost	A
telesno čudnosvojski. Bil je golak, svetlo plavih	las,	sicer pa brez brk, brez brade, celo brez obrvi	A
dobršen nož odlomljene sablje, srebrn novec, čop	las	iz nekakove rdeče brade pa še mnogo drugega	A
odraščali v lepo raščene mladiče, ki so bili na	las	podobni svojim staršem.Vsi štirje so se hitro	A
prav tisti, ki je odklepal nebeška vrata. Na	las	je bil podoben našemu hišnemu ključu, ki smo	A
je uživala. Zaradi njenih svetlih rdečkastih	las	smo ji pravili tudi Rženka.Začutil sem, da je	A
Brigite Bardot, Be‐Be, moja Mojca pa ji je bila na	las	podobna. Njen glas je do pičice spominjal na	A
našimi tremi moščanskimi pijančki, ki so bili na	las	podobni onim iz radijske škatle.Jerman jih je	A
svojega življenja nisem preveč belil redkih	las,	kajti podobne namere so imeli mati tudi z mojimi	A
gospoda Foersterja kot mene... Tretjič pa sem za	las	ušel kazni, ker so me opazili na vižmarskem	A
spovedovat, jaz pa si zato nisem prav nič belil	las:	človek je ustvarjen za delo in molitev.	A
»Takoj ti pojasnim vse! Prvi, dolgih sivih	las,	ki je vlekel prav spredaj, bil mi je nekdaj	A
je lezlo neznatno telesce. Na glavi ni imel	las,	iz česar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika	A
pretresla, ko sem se dotaknil nje roke, in od	las	se ji je zardel rožnati obrazek. »Pregrešno	A
mož, z zlato verižico ob rami. Izpod belih	las	mi gleda mrtvo oko, prav kakor bi se mu nič	A
pridelo kako smešilno ime. Radi lepih svetlih	las	je bila Presečnikova Meta »lisica«.In te »lisice	A
precej visoke postave in cela kodelja kodrastih	las	‒ zaradi te kodelje je imel že dokaj sitnosti	A
usta in zelo rtasti nos! »Čemu si ne striže	las?	« si je mislil Urban.»Vsak krščanski človek si	A
ravno tako brzo vstal, si otresel grivo svojih	las,	otožno pogledal na dekleta ter odšel v svojo	A
rekoč upogibal pod težkimi kitami kostanjevih	las,	ki so ji kakor krona venčali glavo. Čelo, lica	A
nimajo! Pravijo, da ima naš cesar več dolga nego	las	na glavi, kar bi pri njegovi pleši ne bilo tako	A
celo zaradi sodbe lastne matere si ni belil	las.	Živel je veselo in hrupno, da je opozarjal nase	A
vrata po belem obrazku navzgor do kodrastih	las	okrog čela. »Ne glej me tako!« je prosila.	A
glavo in z nečloveško močjo je izruvala čop	las,	da se je tuljenje ponovilo. Čulo se je zamolklo	A
Okrog čela so se mu napravljale kepice mokrih	las	in na bledem obrazku se mu je tu in tam kazala	A
mladeničev. Mati ji je morala preskrbeti malo	las,	ki jih je sinu v spanju odstrigla.Zaljubljena	A
zardela oba nehote, a vzlic temu jima je do	las	preplula kri obraza. »Ko pride Metternich, ali	A
torej jezen?« Fina je zardela do kostanjevih	las:	»Zvedel je ‒« »Kaj naj je zvedel?O moji hčeri	A
poučenim znano, je tičal v zlatih mrežah zlatih	las	ter se naslajal s poljubi, katerih bi Dantejeva	A
kazal zaljubljenega od nog do svojih črnih	las.	Gospa Češkova pa bi bila prisegla, da ji mladi	A
iz dalje, kakor bi bil mladi naš vitez brez	las!	Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno vojaško,	A
nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih	las;	ali izpod zaokroženih temnih obrvi so mu zrle	A
milostivi gospod Hohenwart mi je izruval šol	las	z glave!Ali drugega se mi ni zgodilo, ker so	A
spravite moje orožje. Mi vsi trije smo že sivih	las	in, kakor vidite« - tu je pokazal v kot, kjer	A
sem menil. Kar koj mi je izruval velik šop	las	z moje uboge glave; potem pa je moje telo postavil	A
hitro pa je dostavila: ‘ Džaur si, a sivih	las	nimaš, kakor jih ima moj Mustafa, ki je ljubljenec	A
ugovora z menoj, in Mustafa paša ruval si je	las	za lasom iz sive svoje brade in preroka je preklinjal	A
šum izklical na dvor. Star mož je to, belih	las	in upognjenega telesa. »Ali ste vi gospodar	A
mlado dekle, vzdihovalo pod težo svojih tujih	las	ter koketno spuščalo bliskave poglede na mimogredoče	A
in obrazek se ji razžari čezinčez do rumenih	las.	»Aha!« zastoka Sodar.	A
kožica na licu se izgubi, izgubi se tudi svetlost	las	in šibkost telesa!Potem pa snubačev ni.	A
tako rekoč vsakdanji in, da si ni česal redkih	las	v velik rep krog ušes, kazal bi ne bil niti	A
spregovoriti. Tedaj je omenjeni cvet padel iz njenih	las	ter se polagoma spustil po njeni obleki na mehko	A
roko, kakor da hoče potegniti umazan klobuček z	las.	Ali takoj je pomislil, da je to samo ženska.	A
vojski lahko dobivala ‒ vmes pa se je kuhal bel	las	iz repa mlade mačke, ki je bila črna po celem	A
je bilo posebno všeč nekaj zaručenih rumenih	las,	katerih pri ušesih ni mogla spraviti pod ruto	A
pokazali zaokroženi udje in da je že nekaj njenih	las	plavalo po vršini. Gledalcem je zastajala sapa	A
Rad Laja in si izpulil debel šop zamaščenih	las.	»Kar osebno se boš zglasil pri njem.	A
svate?« je šel za ovinkom. »Nikar si ne beli	las,	kje boš dobil uzdo, preden nimaš konja!« se	A
moral ‒ tale Hotimir me je prisilil ‒ vsaj za	las	spremeniti svoje mnenje.« »Še zdaj ne morem	A
jih razkrečil, da bi mladeniču odrezal koder	las;	pa jih je brž vrgel po tleh, rekoč: »Tlačanske	A
škarje naj se nikoli več ne pritáknejo tvojih	las;	rasto naj ti po šegi svobodnjakov!« Trlep se	A
bledem čelu padajo znojni prameni kuštravih	las,	mrzličave oči gorijo in ga nemo gledajo. »Ali	A
« Potrpežljivo jo je česala, nabirala šope	las,	primerjala in sestavljala lasni zmaliček, ki	A
življenja, ‒ ti ji pa še spodobno počesanih	las	ne privoščiš.Vidiš, tak si ...,« in že so se ji	A
lovili in jih vezali v težke toke curljajočih se	las	v njihovem naročju od blaženstva in razigranosti	A
ob njeno vroče lice. S polti, iz razpletenih	las	in iz blazine ji je puhtel kiselkast m�k znojnosti	A
pobije. Tudi v zrnu toče se je že dobil babji	las.	Pa naj še kdo reče, da ni tačas véšča bila v	A
ga je oče tipal še dalje. Janez je rdel do	las,	molčal in težko dihal. »Jaz bi se od sramu in	A
najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en	las	ne pade z naše glave brez volje nebeškega očeta	A
in tvoje matere starost vidiš, da prihaja.	Las	je prišel, da si izbereš moža, kateri bo po	A
Ostrorogega Jelena. Pred kratkim je komaj za	las	manjkalo, da se niso spopadli. Sedaj so si pa	A
ki pravkar spodrašičata, sta dvojčici. Na	las	in stas in na oko sta si podobni, da ju le redkokdo	A
kolišča v Velikem jezeru, če kdo Jelenu in Roži le	las	skrivi.Mlajši so vse to vedeli iz pripovedovanja	A
z glavo. Izpod oglavnice se je usul pramen	las.	Pogladila jih je nazaj.	A
Lisjak sta obstala in se spet spogledala. Za	las	sta ušla izpod podirajočega se drevesa.Presukanega	A
se je komaj za lučaj kamna daleč. Kožuhov in	las	se je prijemala vlaga. Ptiči so se le poredko	A
se iskre. Zorna si jih je hitela stepati iz	las	in raz haljico.Presukani se pa skoraj ni zmenil	A
itorogovca sta se spogledala. Zorna Kalina je prav do	las	zardela.Jezerna Roža se je pa mladenki dobrohotno	A
Turovcih.« Ponirek je z dlanmi izžemal mokroto iz	las.	»Naj ga jezero pogoltne!« je ušla Brestu beseda	A
bi jima svoj živ dan ne bilo prišlo niti za	las	navzkriž. Jelen je bil na novo pridobljene zemlje	A
pride na pomoč, če Ostrorogovci Turovcem le	las	skrivite.Prej mu ni hotela dati moških in hlapcev	A
življenje od prvih korakov naprej do snežnobelih	las.	Koliko pomladi je že doživela, Bela Ovca ni znala	A
pihalo z viharjem, kateri ti bo še tistih pet	las	izpulil in v resje odnesel, ki jih imaš, las	A
las izpulil in v resje odnesel, ki jih imaš,	las	rokovnjaških in peklu prodanih.« Zunaj Bojčeve	A
bledega, upadenega lica in redkih, že sivih	las.	Leta povzročila so menda tudi, kajti imel jih	A
obrniti. Naposled vendar pride dekla mršavih	las	in mu razloži, da ni gospoda doma ni gospice	A
imela glavo zvezano ž njo, viselo je nekoliko	las	čez nos, suhi, rjavi vrat je bil razgaljen in	A
razkuštranih, sem ter tja že osivelih, dolgih	las.	Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star	A
rdeč mož velikega nosu in kratko ostriženih	las.	»Pa nekaj drugega vam moram naznaniti, zdi se	A
iz katere je gledalo nekoliko dolgih črnih	las.	Pa vendar se je prikupil vsem ljudem, namreč	A
se je bil Jurec teh petih let močno postaral,	las	je imel čedalje več belih na glavi. Sova je	A
star gospod, drobnega lica, a iskrih oči, sivih	las,	na glavi rdeč fes, kakor je v vzhodu med Srbi	A
to se bo zgodilo. Fajmošter so dejali, da še	las	človeku z glave ne pade, če Bog tega noče.	A
nabranih lic, upognjenega hrbtišča in sivih	las.	Precej slabo že vidi, slabo sliši.	A
oče in prisopiše iz gošče. Bil je mož že sivih	las,	vendar povsem sinu podoben, razen da ga je bila	A
srečno zadnjo uro! . / . / stran 21 . / Do sivih	las	sem pošteno živil sebe in svoje otroke, pred	A
poslovi. »Stojte, nekaj bi bil pozabil, le za	las	je manjkalo!« obrne se s temi besedami krošnjar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani