kruh (501-600)

razjezila nad Šimnom, ki je pravico vpraševal za	kruh,	namesto za besedo. ”Nalašč, iz same čiste	A
tvoja pravica in kakšna da je, temveč režem ti	kruh,	kakor me je katekizem učil.-- Tako bi storil	A
tkala platno fantom, žela nam pšenico, pekla	kruh	junakom, vročim konjenikom dajala hladne studenčnice	A
»In kaj si ti, pritepenec! Čegav	kruh	ješ, kje sediš?Ven greš, na mestu greš iz hiše	A
bila skoro razbeljena, ker je pekla Marjanica	kruh.	Slednjo njeno besedo je slišal Luka.	A
še mnogo podobnega. Tako sta spravili ženski	kruh	v peč, in ko je končno Marjanica oštela še Jerico	A
bili na Peči te dni, ko je Marjanica zažgala	kruh,	presolila sok, vrgla zelje v posodo za pomije	A
je tudi ona lačna in nekako plašno je vrtela	kruh	v roki.Anže pa je gledal doli po sobi z resnim	A
duhovni in se razvnel: »Po kaj hodi na Dvor?« »Po	kruh,	« je odvrnil otrok zaupljivo. Duhovni se je rezko	A
jezne besede: »Na Dvor se hodi svinjarit za	kruh.	Pa ima otroka, in tisti, od katerega ga ima,	A
kupček, kosilo, večerja, južina, vino in sir in	kruh,	piščanec in pleče.Pa se šali in moli iz dolgega	A
ji je bilo slovesno. Položila je pijačo in	kruh	na mizo in obstala. »No reci, no, kar misliš	A
prav kakor On svoje veselje z besedo, ki je	kruh	in ribe pomnožila.Slišiš jo in vidiš, kako pove	A
Rodil sem se ob morju.« »Pa	kruh?	« je vprašal vikar. »Dobim ga od pastirjev, ker	A
Nisem blagoslovil, nisem prenesel.« Dvignil je	kruh	in vino, da bi daroval, a je kričala njegova	A
smilila sirota v svoji slabosti!« Lomil je	kruh	za uživanje in je obupaval: »V pogubljenje boš	A
od nesrečne lovače, ki je hodila na Dvor po	kruh.	Ti pa si sovražil in tepel, da ne bi udaril jaz	A
Jesti hočejo. Če ni maček, pa galjotski	kruh.	Nu, služim ga, Bog bodi zahvaljen zanj.	A
povelje dajo v Tolminu, in si brusim pete za ljubi	kruh.	Drugo mi pa nič mar ni, nu, pa so rekli danes	A
njegovih svečeniških ustih izpreminja vino v kri in	kruh	v meso... Tako je ves onstran; večji,	A
Pa so prišli siti ljudje in so hoteli še naš	kruh!	« »Benissime!« je zamrmral grof Rabatta in si	A
se nič več ne vidimo, zbogom, moji ljudje. Po	kruh,	po meso, po klobase!« S tem bojnim klicem je	A
Mesa ni imel. Surovec je prijel	kruh,	ga opljuval in vrgel na cesto skozi okno.Neki	A
Tisti tvoj po poli brat je bil, ki me je ob	kruh	spravil.‒ Kaj pa misli človek pri igri!	A
spravim vase,« je odvrnil Šime. Potem je pomakal	kruh	v črno vino.Čudno; dalo mu je nekaj moči.	A
Ivan Sivec	Kruh	ponoči spi Prijatelju Rajmundu	A
življenje ali pa ostaneš sam...	KRUH	PONOČI SPI Kruh ponoči spi...	A
KRUH PONOČI SPI	Kruh	ponoči spi... Tako je rekla mama, kadar	A
sem jo pozno zvečer prosil za še eno malico.	Kruh	je moral ostati v miru zaprt v kuhinjski omari	A
največja zaveznica v najbolj zgodnjih letih.	Kruh	smo spoštovali kot svetinjo.Ko ga je mama položila	A
dimu po vsej domačiji. Ko je mama zamesila	kruh,	smo hodili po prstih po hiši, kot da bi se bali	A
praznika v hiši ni bilo. Ko je na mizi zadišal svež	kruh,	je bil to naš praznik hrustljave skorje, naš	A
Le v štedilniku bova pekla. Pavšičev	kruh!	« me je mama pobožala po razkuštranih laseh in	A
Kadar ni bilo moke pri hiši, smo si spekli	kruh	kar v pečici štedilnika. »No, saj se	A
štedilnika. »No, saj se tudi tam speče dober	kruh...	« sem ji moško odvrnil, čeprav sem imel tedaj	A
celo tako bogati, da bomo imeli vsak dan svoj	kruh.	»Jaz zdaj grem...	A
tudi slab. Kadar je bilo treba speči boljši	kruh,	ga je gospa Pavšičeva prinesla v našo pečico	A
svojega moža, da mu je velikokrat spekla svež	kruh.	V trgovini se kruh tedaj ni mogel kupiti.	A
je velikokrat spekla svež kruh. V trgovini se	kruh	tedaj ni mogel kupiti.Ker so Pavšičevi hodili	A
sebi umevno, da smo jim z veseljem pekli tudi	kruh.	»Danes se mi pa tako mudi!« je rekla	A
midva spekla... Fant je že tako velik, da zna	kruh	dobro peči...«Obe sta pogledali proti meni: mama	A
nalagal drva na ogenj... Čez dobre pol ure bo	kruh	pečen...« »O, kako sem vam hvaležna!«	A
zaslužkom, da bi mama lahko ob koncu tedna spekla	kruh.	Kako bo srečen, ko ga bo svež kruh pričakal na	A
spekla kruh. Kako bo srečen, ko ga bo svež	kruh	pričakal na mizi kar sredi tedna...In kako bosta	A
velikih mislih sem začutil še večjo odgovornost.	Kruh	v pečici se mora zapeči enakomerno ob vseh straneh	A
lepo zapečene rumene skorje. Mhm, kako dober	kruh!	Spet sem skočil na tla, naložil še dve	A
»Kar naprej ga ni treba motiti.	Kruh	potrebuje mir...« Previdno sem zaprl vratca	A
testo Pavšičevo. Bolj ko se je spreminjalo v	kruh,	bolj se mi je zdelo, da je kruh naš, samo naš	A
spreminjalo v kruh, bolj se mi je zdelo, da je	kruh	naš, samo naš. Ko sem naslednjič odprl	A
odšla nazaj k živini. Vedno je pustila sveži	kruh	kakšne pol ure še na mizi, edinole špehovko	A
storil tako od daleč, kot da bi se bal, da bo	kruh	skočil iz pekača na tla.Da, nisem sanjal!	A
sanjal! V pekaču je res dremal sveže pečeni	kruh.	Skorja se je prelivala iz rumene barve v zlato	A
si odlomim kos zase ali naj počakam na mamo?	Kruh	je vedno delila samo mama.Tudi tega bo razdelila	A
družini in jim dal z očmi vedeti, da sem ta	kruh	spekel jaz.Da je tako rekoč moj kruh?	A
sem ta kruh spekel jaz. Da je tako rekoč moj	kruh?	Na lepem je udarila strela z neba.	A
vam povrni!« je rekla gospa Pavšičeva, povila	kruh	v prtiček in ga previdno stisnila pod pazduho	A
Kaj pa je zdaj to?!	Kruh	je vendar moj, kruh je vendar naš!Mama, gospa	A
Kaj pa je zdaj to?! Kruh je vendar moj,	kruh	je vendar naš!Mama, gospa Pavšičeva nam hoče	A
naš! Mama, gospa Pavšičeva nam hoče ukrasti	kruh!	Rad bi bil od velike krivice, ki se	A
nazaj našo po krivem izgubljeno dobrino. »	Kruh,	dajte nam nazaj naš kruh!« Gospa Pavšičeva	A
izgubljeno dobrino. »Kruh, dajte nam nazaj naš	kruh!	« Gospa Pavšičeva se je naredila, ko	A
Pavšičeva se je naredila, ko da me ne sliši. »	Kruh	ste nam ukradli!« Za našim velikim lesenim	A
»Počakajte! To je naš	kruh!	« Mame ni bilo nikjer.	A
krajec za uslugo, ker sem ji spekel tako dober	kruh.	Ker tega ni storila, se je mama raje prikrila	A
esramnost gospe Pavšičeve segla prav do kosti. »Naš	kruh!	« Ker se je hotela gospa Pavšičeva narediti	A
Tudi če me potepta v blato.	Kruh	je naš in ne bo nam ga ukradla! Tedaj	A
odtrgala, je storila to pri sebi. »Od kod pa	kruh?	« je bil začuden ata.Požvenketal je z dinarji	A
zapele vse strune v srcu. »Vidiš, nocoj bomo	kruh	v omari lahko pustili spati...« Od tistega	A
mamine besede, ki so ji šle tako težko iz ust.	Kruh	ponoči spi... MOJ MALI	A
klobaso in jo prijateljsko prelomil na pol.	Kruh	sem na žalost pozabil doma, a nama je vseeno	A
bogati! V hiši ni bilo prej niti za vsakdanji	kruh,	zdaj pa smo imeli najboljše kalifornijske poslastice	A
sreča za življenje naše, saj ravno ono	kruh	nam dobri daje.« Čutil sem, da je nekaj	A
le navaden kmečki fant, da imam rad polje in	kruh,	da sem ljubezen do nje izpovedal na posreden	A
če torej ne bodo lačni ne kruha ne zabave. Za	kruh	je nekako šlo, glede zabave pa sem vedno menil	A
odgovorim ničesar, doda še: »In tako se nam krade	kruh,	nam, ki smo vendar stari in izkušeni učenjaki	A
breme iz hiše. V nas se težko služi vsakdanji	kruh,	in davek, ki ga plačujemo, da se vzdržujeta	A
najtežje delo, s katerim smo si gorjanci svoj	kruh	pridobivali.Konjiči in voliči, ki so se od tedaj	A
cinki masti. V to posodo je drobila Luca bel	kruh.	Te posode bi pri sedanjem slabotnem rodu štiri	A
nimajo časa, da bi ga rezali, kakor režeš ti	kruh	otrokom.Že vidim, šleva si; bom pa jaz govoril	A
zavrne izkušeni mož. »Če dan na dan ješ beli	kruh,	ga hoče jesti tudi družina.Če si kmet, bodi	A
Daj mi krajec belega kruha!« Ko je	kruh	spravil, je spregovoril zadovoljno: »Za danes	A
sipo vrglo. Možje, Sava je hudobna voda in naš	kruh	je grenak!« Stari Anžek je zdihoval: »Jezus	A
čolnarjev se je vmešal: »Čemu se prepirata? Težak	kruh	je na Savi, težak!Danes pa imamo denar in v	A
nesel še k peku v Gradišče! Jedli smo novopečen	kruh	in brinovec smo pili!« Tedaj je bil pri ljubljanskih	A
»Ajnmalajns ponavljamo!« Ko je opletal	kruh,	je zastokal: »Ti ne veš, Marička, kako je težak	A
mizi vse lepo razvrstila: beli krožniki, beli	kruh,	vse je bilo vabljivo razpostavljeno. Na migljaj	A
njim dotaknil soli ter ga zaužil. Vsi so trgali	kruh,	ga solili in jedli. »Jaz pa, knez Volkonski	A
je, carissime! Tudi smo pekli danes, in beli	kruh	je mehak kakor vodene pene!Da, carissime, to	A
šel ali v Gradec ali na Dunaj, kjer se deli	kruh	nemške olike!Postavil sem se mu po robu in pobegnil	A
krogu ter sukala velike pene po svoji vršini.	Kruh	sta metali ribam, da so se s hruščem trgale	A
luteranski kaplan po krivoversko blagoslovil	kruh	in blagoslovil je tudi vino v kelihu.Nato je	A
blagoslovil je tudi vino v kelihu. Nato je delil	kruh	in vino bolniku, katerega sem vzdignil, da je	A
utrujen. Ko sem vstal, je belila Agata peč za	kruh.	Zdelo se mi je, da se pred pečjo z nekom razgovarja	A
kazala, je stolkla v zemljo in marsikomu je vzela	kruh,	da je potem stradal v zimi. Pri temni noči smo	A
ga spustili vanjo in po vrvi so mu podajali	kruh	in vodo.Kar ti je ječar potegnil nazaj, kolikor	A
naposled stresnil z glavo. »Tudi v Celju se	kruh	peče in sodi najbrž ne donijo prazno!« Sonce	A
tedaj siromak, ki je ob vse: ob veselje in ob	kruh.	« »Le ob ljubezen ne!« se je Trlep ogreval.	A
tista nevesta lepa kakor zarja, dobra kakor	kruh	in modra kakor stiški menihi, sicer se Majnhalm	A
za ta in za drugi svet.« »I, odkod pa potlej	kruh	čolnarjem?« se je Matevžek spomnil. »In kako	A
Polona mu je prinesla kruha in mleka.	Kruh	je vzel, za mleko se je zahvalil, češ po mleku	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani