nova beseda iz Slovenije

koren (301-400)


smotko, katero je bil pri odhodu vzel s seboj.      Koren      pa je sedel poleg voznika in molčal.Razni, neumljivi  A
zlovoljnim naglasom. »Časti svojega pinča!« pristavi      Koren,      ki je do sedaj mimo poslušal pogovor. Ruda bi  A
odreže se adjunkt. »Lep narodnjak!« vzklikne      Koren.      »Eh, pojdite se solit, dragi moj, s svojim narodnjaštvom  A
Naš gospod adjunkt ima največ upanja!« roga se      Koren.      »Tiho, tiho!  A
dogovora,« omeni pl. Ruda. »Aha!« oglasi se      Koren.     Edini adjunkt se mu je malo namuznil, drugi pa  A
dobimo zastopnika, ki pozna naše razmere.«      Koren      je pod mizo drezal z nogo soseda svojega, gospoda  A
naroden, odločno naroden mora biti!« oglasi se      Koren.      »Sedaj smo vsi narodni!« pristavi zopet adjunkt  A
vrsti poslanstvo našega okraja,« vzklikne zdajci      Koren.     »Ste li pozabili doktorja Hrasta?  A
kozarcu, da ga je prevrnil in izlil pivo po mizi.      Koren      pa je planil kvišku ter zagrabil soseda Antona  A
»Meden! Si li z uma ‒ kaj-li?« vpil je      Koren.     »To je nemškutar, najodličnejši nemškutar v trgu  A
vprašati volivce, tržane.« »Saj jih bomo!« kliče      Koren.      »To bo izvrstno!  A
Ali ne?« »To je vendar naša dolžnost, gospod      Koren!     « omenjal je pl. Ruda samosvestno. Navzlic perečemu  A
so postali jako redkobesedni. Prvi je vstal      Koren      in ž njim vred notar Koprivec in oba sta se  A
skrivnostno, nepreračunljivo vlado!« šepetal je      Koren      zunaj na cesti. »Da, da,« odgovarjal je notar  A
In vsak bi bil rad ‒ kandidat!« deje vnovič      Koren.      »Haha!«Notarjev posmeh je bil zopet takšen kakor  A
Gori v odvetnikovi pisarni je še gorela luč in      Koren      gre k njemu naznanit mu, kar je pozvedel nocoj  A
Na koncu je napisal odvetnik dolgo pismo in      Koren      je prejel nalog, nesti to drugo jutro k Boletu  A
kandidaturo. In kdo je bil veselejši tega nego      Koren!      Drugega dne je hitel malo razburjen na Drenovo  A
Aha, to izvira iz kandidiranja!« mislil si je      Koren,      a vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bil ozrl  A
Milica so doma!« »Torej oglasite me!« deje      Koren      pogumno in stopi v sobo, katero mu je hišna  A
nasprotnem pouče, gospodična!« »Prosim vas, gospod      Koren!      Vi trdite, da se boste bojevali letos samo  A
popolnoma; ‒ res je tako, vse mi je novo!«      Koren      pa je bil pri pravem predmetu.Razkladal je nadalje  A
poganjali prvo zelenje. Blizu Borja je srečal      Koren      zopet Medenov voz; tudi gos pa Elza, ki se je  A
velela kočijažu ustaviti. »Oprostite, gospod      Koren,     « dejala je z najprijaznejšim smehljajem, katerega  A
»Kaj pa imate tako silnega?«      Koren      je bil časih tudi zloben. »Vedite, milostiva  A
Haha, stvar postaja zanimiva!« smejal se je      Koren      ter hitel v trg. ŠESTO POGLAVJE Nekoliko dni  A
zahajali v krčme, v katere bi utegnil priti      Koren      ali notar ali celo dr. Hrast; gospod Anton pa  A
bil voliven manever, katerega je bil izumil      Koren.     Vedel je, kako mehki, neodločni so tržani, in  A
tretjini volivcev za graščaka pridobljenih.      Koren      tega ni verjel; ampak čakal, da se otvori zbor  A
poudarjal v svojem programu geslo: vse za vero!      Koren      je sedaj uvidel, da preti nevarnost njegovi  A
je nemirno gledal, a ugovarjati ni mogel.      Koren      pa je interpeliral, kako si misli kandidat ustanovo  A
ni prišlo do imenovanja pravega kandidata.      Koren      je ostal z majhno tolpo svojih ljudi zadnji  A
strani. »Pa bomo jih, moramo jih!« kričal je      Koren.     »Nemarni smo bili z agitacijo!  A
poslušal in gledal, kaj se godi krog njega.      Koren      je bil nejevoljen. »In Boleta tudi ni bilo!  A
»Ker ga bo prihodnji zet pregovoril.«      Koren      je prebledel, a nikdo ni pazil na to. Notar  A
učitelj. »Odpotoval je menda za nekaj dni,« reče      Koren,      akoprav sam tega ni verjel.»Sedaj pa, gospodje  A
naš kandidat je odločno narodni doktor Hrast.«      Koren      je stal sredi družbe, vihtel svoj klobuk ter  A
nekoliko metrov od onih dveh v čolniču. Bil je      Koren.      »Torej tu sta, sama se vozita v polmraku po  A
prednjim koncem trčil ob bukev, za katero je stal      Koren,      tresoč se po vsem životu od radosti in hrepenenja  A
vi ste naju zalezovali in poslušali, gospod      Koren!     « sikal je med zobmi.Videti je bilo, da je izgubil  A
Sami veste, da govorite neresnico,« zavrne ga      Koren,      »slučaj me je pripeljal sem ‒ k sreči gospodične  A
Hitela je dalje po peščeni poti.      Koren      pa se je obrnil k Rudi. »Ako česa še želite  A
o nocojšnjem dogodku in da se tudi Milica in      Koren      vedeta, kakor bi se ne bilo nič pripetilo ‒  A
izgovoril in poslovil, zabavati je moral dami      Koren      sam.Politiko so pozabili in pogovor se je lotil  A
na študentovska leta, o katerih je govoril      Koren,      in na čas v odgojevališču, o katerem je rada  A
Niti ne mara zanj! In kako vesel je bil      Koren,      da ona tudi po Rudovem odhodu ni črhnila besedice  A
Ha, tekmeca! Ne bodi neumen,      Koren!     «A ko se mu je potem vnovič tako prijazno nasmehljala  A
nekoliko trenutkov sama v sobi. »Hvala vam, gospod      Koren,      da niste mami ničesar omenili!« dejala je ona  A
znali, je li treba povedati ali ne,« izustil je      Koren      naglo, ne da bi si bil sam v svesti, da je nekaj  A
preko mize. Vtem se je vrnila graščakinja in      Koren      se je poslovil.Milice se je lotila zopet prejšnja  A
Boletu, malo neverjetno mignil z ramami. Tudi      Koren      se v svoji veri v Boleta ni dal omajati. Po  A
večeru za njim. Kdo je to rajši storil nego      Koren?     Po zadnjem pohodu je bil že večkrat pri Boletovih  A
slutil, a varoval se je ziniti kaj o tem.      Koren      je bil po mučnem in razburjenem delu zadnjih  A
košato platano pri kartah. . / . / stran 80 . /      Koren      pa se je sprehajal z Milico po prostornem vrtu  A
je pričenjalo bukovje; steza je bila ozka in      Koren      je stopal za deklico. »Mami nisem ničesar povedala  A
Ni bilo treba; saj ga ni več blizu!«      Koren      ni odgovoril; nekaj drugega mu je gonilo vso  A
POGLAVJE Vtem je prihajal graščak in, ko sta      Koren      in Milica dospela pod platano, vstajali so vsi  A
strani, opazil ni nihče njene razburjenosti;      Koren      pa je laglje skrival tiho, neizmerno srečo,  A
Korakala sta po široki, z belim peskom posuti poti,      Koren      pa je stopal za njima. »Oh, ti meniš ‒ zaradi  A
izpustil prijateljevo roko in umolknil sredi pota.      Koren      pa je pozabil vse svoje sladke sanjarije ter  A
gospod Bolè, da res tako mislite!« ‒ vzkliknil je      Koren.      »Čemu bi se šalil v tako resni stvari?  A
vedno nemškutar, hud nasprotnik naš?« vprašal je      Koren      srdito. »Klerikalna stranka je dejala, da ima  A
po volji!« »In nemškutarjem tudi!« vpil je      Koren.     »Se li spominjate še onega zabavnega večera pri  A
vdamo.« »Ne, ne, nikdar, nikdar!« vzkliknil je      Koren.      Hrast je molčal. »Torej ti ne pojdeš z nami  A
zaman!« »Ne bode, gospod doktor!« oporekal je      Koren.     »Vdati se ne smemo!  A
Jaz trdim, da bodemo rastli v svoji moči!«      Koren      je bil sedaj samo navdušen agitator; pozabil  A
ga pa imajo!« »Dobro, tako je!« pritrdil je      Koren.      Vrnili so se proti gradu.   A
Tako?« »S tem so vas pridobili?« vzkliknil je      Koren.      Graščak je prebledel od jeze ter se obrnil počasi  A
smotra in morebiti primernejših nego so vaši.«      Koren      se je pikro nasmehnil.Odgovoriti je hotel ostro  A
to je bilo sumnjivo. Ko so se Hrastova in      Koren      poslavljali, segla sta si tudi Milica in koncipient  A
molčati, ako treba. Te Barbe se je domislil      Koren,      ko je drugega dne po zadnjem sestanku z Boletom  A
cajnico. »Da ga ne boste zamenjali!« opomnil je      Koren.      »Oh, ne, položila sem ga na dno ‒ oba druga  A
radovedno. Povedal je potem, kako je zvedel, da si      Koren      in Milica dopisujeta, in da to sigurno, ne da  A
in sicer za hrbtom svojih staršev. Kdo je ta      Koren?     Hrastov koncipient po imenu, a v istini izgubljen  A
tem dopisovanju, in to tem bolj, ker zahaja      Koren      v družbi onih dveh na Drenovo. Tu imate nekaj  A
Deklica je na glas zaihtela. »Pomisli, kaj je      Koren!     Pisar, drugega nič kakor Hrastov pisar, izprijen  A
dejal je jezno, ko je korakal že proti gradu. »     Koren,      Koren, kaj pa je ta človek?« sikal je med zobmi  A
jezno, ko je korakal že proti gradu. »Koren,      Koren,      kaj pa je ta človek?« sikal je med zobmi. Ko  A
Gospa ni odgovorila. Sama je že sumila, da      Koren      morda vendar ni tako drzen, ko ne bi imel skrivne  A
Bolé priskočil našim nasprotnikom?« dejal je      Koren      skoraj boječe, ker je čutil, da je on vzrok  A
sobi gor in dol. »Povejte mi vendar, gospod      Koren,      kateri vrag vas je motil, da ste pričeli take  A
Sedaj pa ‒ kaj pa ste sedaj?«      Koren      je bil razdražen, jezen, a obenem vendar nekako  A
Stal je pri oknu in bobnal po steklu.      Koren      je hotel oditi. »A kako je Bolè zvedel vso to  A
»Bodemo videli!«      Koren      se je poslovil.Delati ni mogel več; bil je tako  A
ona zvedela ... « »Oh, to vem pa jaz!« hitel je      Koren.      Sedaj je bila vsa spletka obema jasna.  A
bila vsa spletka obema jasna. Njen vzrok pa je      Koren      takoj uganil. »Volitev, volitev, ta nesrečna  A
« »Kaj, pri Antonu?« vzkliknil je      Koren      ves preplašen. »Da, popoldne so se odpeljali  A
Saj bo še lahko vse dobro!«      Koren      je komaj čul dekličine besede.Zavest, da bode  A
»Ljubim vas, to veste kakor jaz,« dejal je      Koren      in njegovo pošteno oko se je ujelo z njenim  A
to so mi očitali tudi zaradi vašega pisma!«      Koren      se je stresnil in povesil glavo.Danes je že  A
odprtemu oknu ter zrl na ulice, če li že prihaja      Koren.     V jasni mesečini se je videlo daleč, a Korena  A
nejevoljen je prišel domov. Drugega dne je bil      Koren      ob navadni uri v pisarni. »Kje ste hodili sinoči  A
vse bolje, ako odstopite,« ugovarjal je znova      Koren.      »Kdo vam je vdihnil to misel, kdo vas je prerodil  A
pristašev niso hoteli verjeti. Stoprav ko je      Koren      pritrdil povprašujočim, zmajevali so glave in  A
odličnjaki iz okolice in iz trga. Tudi Hrast in      Koren      sta prejela vabili, a prvi se je izgovoril z  A
prebledel in hotel oditi k igralcem. A tu je      Koren      mimo njega privedel Milico. »Haha, vi ste tudi  A
ustavil onadva. »Gospod koncipist,« zavrnil je      Koren      z razburjenim, tresočim glasom, »tu ni mesto  A
Počakal vas bom.«      Koren      je vedel Milico nazaj k materi. »Za božjo voljo  A
vas vnovič prosim, da me poslušate,« dejal je      Koren      graščaku in stopil pred koncipista, ki se je  A
sigurno priskrbeli. . / . / stran 113 . /      Koren      pa je napravil izpite svoje; sedaj je še vedno  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA