nova beseda iz Slovenije
smotko, katero je bil pri odhodu vzel s seboj. | Koren | pa je sedel poleg voznika in molčal.Razni, neumljivi | A |
zlovoljnim naglasom. »Časti svojega pinča!« pristavi | Koren, | ki je do sedaj mimo poslušal pogovor. Ruda bi | A |
odreže se adjunkt. »Lep narodnjak!« vzklikne | Koren. | »Eh, pojdite se solit, dragi moj, s svojim narodnjaštvom | A |
Naš gospod adjunkt ima največ upanja!« roga se | Koren. | »Tiho, tiho! | A |
dogovora,« omeni pl. Ruda. »Aha!« oglasi se | Koren. | Edini adjunkt se mu je malo namuznil, drugi pa | A |
dobimo zastopnika, ki pozna naše razmere.« | Koren | je pod mizo drezal z nogo soseda svojega, gospoda | A |
naroden, odločno naroden mora biti!« oglasi se | Koren. | »Sedaj smo vsi narodni!« pristavi zopet adjunkt | A |
vrsti poslanstvo našega okraja,« vzklikne zdajci | Koren. | »Ste li pozabili doktorja Hrasta? | A |
kozarcu, da ga je prevrnil in izlil pivo po mizi. | Koren | pa je planil kvišku ter zagrabil soseda Antona | A |
»Meden! Si li z uma ‒ kaj-li?« vpil je | Koren. | »To je nemškutar, najodličnejši nemškutar v trgu | A |
vprašati volivce, tržane.« »Saj jih bomo!« kliče | Koren. | »To bo izvrstno! | A |
Ali ne?« »To je vendar naša dolžnost, gospod | Koren! | « omenjal je pl. Ruda samosvestno. Navzlic perečemu | A |
so postali jako redkobesedni. Prvi je vstal | Koren | in ž njim vred notar Koprivec in oba sta se | A |
skrivnostno, nepreračunljivo vlado!« šepetal je | Koren | zunaj na cesti. »Da, da,« odgovarjal je notar | A |
In vsak bi bil rad ‒ kandidat!« deje vnovič | Koren. | »Haha!«Notarjev posmeh je bil zopet takšen kakor | A |
Gori v odvetnikovi pisarni je še gorela luč in | Koren | gre k njemu naznanit mu, kar je pozvedel nocoj | A |
Na koncu je napisal odvetnik dolgo pismo in | Koren | je prejel nalog, nesti to drugo jutro k Boletu | A |
kandidaturo. In kdo je bil veselejši tega nego | Koren! | Drugega dne je hitel malo razburjen na Drenovo | A |
Aha, to izvira iz kandidiranja!« mislil si je | Koren, | a vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bil ozrl | A |
Milica so doma!« »Torej oglasite me!« deje | Koren | pogumno in stopi v sobo, katero mu je hišna | A |
nasprotnem pouče, gospodična!« »Prosim vas, gospod | Koren! | Vi trdite, da se boste bojevali letos samo | A |
popolnoma; ‒ res je tako, vse mi je novo!« | Koren | pa je bil pri pravem predmetu.Razkladal je nadalje | A |
poganjali prvo zelenje. Blizu Borja je srečal | Koren | zopet Medenov voz; tudi gos pa Elza, ki se je | A |
velela kočijažu ustaviti. »Oprostite, gospod | Koren, | « dejala je z najprijaznejšim smehljajem, katerega | A |
»Kaj pa imate tako silnega?« | Koren | je bil časih tudi zloben. »Vedite, milostiva | A |
Haha, stvar postaja zanimiva!« smejal se je | Koren | ter hitel v trg. ŠESTO POGLAVJE Nekoliko dni | A |
zahajali v krčme, v katere bi utegnil priti | Koren | ali notar ali celo dr. Hrast; gospod Anton pa | A |
bil voliven manever, katerega je bil izumil | Koren. | Vedel je, kako mehki, neodločni so tržani, in | A |
tretjini volivcev za graščaka pridobljenih. | Koren | tega ni verjel; ampak čakal, da se otvori zbor | A |
poudarjal v svojem programu geslo: vse za vero! | Koren | je sedaj uvidel, da preti nevarnost njegovi | A |
je nemirno gledal, a ugovarjati ni mogel. | Koren | pa je interpeliral, kako si misli kandidat ustanovo | A |
ni prišlo do imenovanja pravega kandidata. | Koren | je ostal z majhno tolpo svojih ljudi zadnji | A |
strani. »Pa bomo jih, moramo jih!« kričal je | Koren. | »Nemarni smo bili z agitacijo! | A |
poslušal in gledal, kaj se godi krog njega. | Koren | je bil nejevoljen. »In Boleta tudi ni bilo! | A |
»Ker ga bo prihodnji zet pregovoril.« | Koren | je prebledel, a nikdo ni pazil na to. Notar | A |
učitelj. »Odpotoval je menda za nekaj dni,« reče | Koren, | akoprav sam tega ni verjel.»Sedaj pa, gospodje | A |
naš kandidat je odločno narodni doktor Hrast.« | Koren | je stal sredi družbe, vihtel svoj klobuk ter | A |
nekoliko metrov od onih dveh v čolniču. Bil je | Koren. | »Torej tu sta, sama se vozita v polmraku po | A |
prednjim koncem trčil ob bukev, za katero je stal | Koren, | tresoč se po vsem životu od radosti in hrepenenja | A |
vi ste naju zalezovali in poslušali, gospod | Koren! | « sikal je med zobmi.Videti je bilo, da je izgubil | A |
Sami veste, da govorite neresnico,« zavrne ga | Koren, | »slučaj me je pripeljal sem ‒ k sreči gospodične | A |
Hitela je dalje po peščeni poti. | Koren | pa se je obrnil k Rudi. »Ako česa še želite | A |
o nocojšnjem dogodku in da se tudi Milica in | Koren | vedeta, kakor bi se ne bilo nič pripetilo ‒ | A |
izgovoril in poslovil, zabavati je moral dami | Koren | sam.Politiko so pozabili in pogovor se je lotil | A |
na študentovska leta, o katerih je govoril | Koren, | in na čas v odgojevališču, o katerem je rada | A |
Niti ne mara zanj! In kako vesel je bil | Koren, | da ona tudi po Rudovem odhodu ni črhnila besedice | A |
Ha, tekmeca! Ne bodi neumen, | Koren! | «A ko se mu je potem vnovič tako prijazno nasmehljala | A |
nekoliko trenutkov sama v sobi. »Hvala vam, gospod | Koren, | da niste mami ničesar omenili!« dejala je ona | A |
znali, je li treba povedati ali ne,« izustil je | Koren | naglo, ne da bi si bil sam v svesti, da je nekaj | A |
preko mize. Vtem se je vrnila graščakinja in | Koren | se je poslovil.Milice se je lotila zopet prejšnja | A |
Boletu, malo neverjetno mignil z ramami. Tudi | Koren | se v svoji veri v Boleta ni dal omajati. Po | A |
večeru za njim. Kdo je to rajši storil nego | Koren? | Po zadnjem pohodu je bil že večkrat pri Boletovih | A |
slutil, a varoval se je ziniti kaj o tem. | Koren | je bil po mučnem in razburjenem delu zadnjih | A |
košato platano pri kartah. . / . / stran 80 . / | Koren | pa se je sprehajal z Milico po prostornem vrtu | A |
je pričenjalo bukovje; steza je bila ozka in | Koren | je stopal za deklico. »Mami nisem ničesar povedala | A |
Ni bilo treba; saj ga ni več blizu!« | Koren | ni odgovoril; nekaj drugega mu je gonilo vso | A |
POGLAVJE Vtem je prihajal graščak in, ko sta | Koren | in Milica dospela pod platano, vstajali so vsi | A |
strani, opazil ni nihče njene razburjenosti; | Koren | pa je laglje skrival tiho, neizmerno srečo, | A |
Korakala sta po široki, z belim peskom posuti poti, | Koren | pa je stopal za njima. »Oh, ti meniš ‒ zaradi | A |
izpustil prijateljevo roko in umolknil sredi pota. | Koren | pa je pozabil vse svoje sladke sanjarije ter | A |
gospod Bolè, da res tako mislite!« ‒ vzkliknil je | Koren. | »Čemu bi se šalil v tako resni stvari? | A |
vedno nemškutar, hud nasprotnik naš?« vprašal je | Koren | srdito. »Klerikalna stranka je dejala, da ima | A |
po volji!« »In nemškutarjem tudi!« vpil je | Koren. | »Se li spominjate še onega zabavnega večera pri | A |
vdamo.« »Ne, ne, nikdar, nikdar!« vzkliknil je | Koren. | Hrast je molčal. »Torej ti ne pojdeš z nami | A |
zaman!« »Ne bode, gospod doktor!« oporekal je | Koren. | »Vdati se ne smemo! | A |
Jaz trdim, da bodemo rastli v svoji moči!« | Koren | je bil sedaj samo navdušen agitator; pozabil | A |
ga pa imajo!« »Dobro, tako je!« pritrdil je | Koren. | Vrnili so se proti gradu. | A |
Tako?« »S tem so vas pridobili?« vzkliknil je | Koren. | Graščak je prebledel od jeze ter se obrnil počasi | A |
smotra in morebiti primernejših nego so vaši.« | Koren | se je pikro nasmehnil.Odgovoriti je hotel ostro | A |
to je bilo sumnjivo. Ko so se Hrastova in | Koren | poslavljali, segla sta si tudi Milica in koncipient | A |
molčati, ako treba. Te Barbe se je domislil | Koren, | ko je drugega dne po zadnjem sestanku z Boletom | A |
cajnico. »Da ga ne boste zamenjali!« opomnil je | Koren. | »Oh, ne, položila sem ga na dno ‒ oba druga | A |
radovedno. Povedal je potem, kako je zvedel, da si | Koren | in Milica dopisujeta, in da to sigurno, ne da | A |
in sicer za hrbtom svojih staršev. Kdo je ta | Koren? | Hrastov koncipient po imenu, a v istini izgubljen | A |
tem dopisovanju, in to tem bolj, ker zahaja | Koren | v družbi onih dveh na Drenovo. Tu imate nekaj | A |
Deklica je na glas zaihtela. »Pomisli, kaj je | Koren! | Pisar, drugega nič kakor Hrastov pisar, izprijen | A |
dejal je jezno, ko je korakal že proti gradu. » | Koren, | Koren, kaj pa je ta človek?« sikal je med zobmi | A |
jezno, ko je korakal že proti gradu. »Koren, | Koren, | kaj pa je ta človek?« sikal je med zobmi. Ko | A |
Gospa ni odgovorila. Sama je že sumila, da | Koren | morda vendar ni tako drzen, ko ne bi imel skrivne | A |
Bolé priskočil našim nasprotnikom?« dejal je | Koren | skoraj boječe, ker je čutil, da je on vzrok | A |
sobi gor in dol. »Povejte mi vendar, gospod | Koren, | kateri vrag vas je motil, da ste pričeli take | A |
Sedaj pa ‒ kaj pa ste sedaj?« | Koren | je bil razdražen, jezen, a obenem vendar nekako | A |
Stal je pri oknu in bobnal po steklu. | Koren | je hotel oditi. »A kako je Bolè zvedel vso to | A |
»Bodemo videli!« | Koren | se je poslovil.Delati ni mogel več; bil je tako | A |
ona zvedela ... « »Oh, to vem pa jaz!« hitel je | Koren. | Sedaj je bila vsa spletka obema jasna. | A |
bila vsa spletka obema jasna. Njen vzrok pa je | Koren | takoj uganil. »Volitev, volitev, ta nesrečna | A |
« »Kaj, pri Antonu?« vzkliknil je | Koren | ves preplašen. »Da, popoldne so se odpeljali | A |
Saj bo še lahko vse dobro!« | Koren | je komaj čul dekličine besede.Zavest, da bode | A |
»Ljubim vas, to veste kakor jaz,« dejal je | Koren | in njegovo pošteno oko se je ujelo z njenim | A |
to so mi očitali tudi zaradi vašega pisma!« | Koren | se je stresnil in povesil glavo.Danes je že | A |
odprtemu oknu ter zrl na ulice, če li že prihaja | Koren. | V jasni mesečini se je videlo daleč, a Korena | A |
nejevoljen je prišel domov. Drugega dne je bil | Koren | ob navadni uri v pisarni. »Kje ste hodili sinoči | A |
vse bolje, ako odstopite,« ugovarjal je znova | Koren. | »Kdo vam je vdihnil to misel, kdo vas je prerodil | A |
pristašev niso hoteli verjeti. Stoprav ko je | Koren | pritrdil povprašujočim, zmajevali so glave in | A |
odličnjaki iz okolice in iz trga. Tudi Hrast in | Koren | sta prejela vabili, a prvi se je izgovoril z | A |
prebledel in hotel oditi k igralcem. A tu je | Koren | mimo njega privedel Milico. »Haha, vi ste tudi | A |
ustavil onadva. »Gospod koncipist,« zavrnil je | Koren | z razburjenim, tresočim glasom, »tu ni mesto | A |
Počakal vas bom.« | Koren | je vedel Milico nazaj k materi. »Za božjo voljo | A |
vas vnovič prosim, da me poslušate,« dejal je | Koren | graščaku in stopil pred koncipista, ki se je | A |
sigurno priskrbeli. . / . / stran 113 . / | Koren | pa je napravil izpite svoje; sedaj je še vedno | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |