koren (301-400)

smotko, katero je bil pri odhodu vzel s seboj.	Koren	pa je sedel poleg voznika in molčal.Razni, neumljivi	A
zlovoljnim naglasom. »Časti svojega pinča!« pristavi	Koren,	ki je do sedaj mimo poslušal pogovor. Ruda bi	A
odreže se adjunkt. »Lep narodnjak!« vzklikne	Koren.	»Eh, pojdite se solit, dragi moj, s svojim narodnjaštvom	A
Naš gospod adjunkt ima največ upanja!« roga se	Koren.	»Tiho, tiho!	A
dogovora,« omeni pl. Ruda. »Aha!« oglasi se	Koren.	Edini adjunkt se mu je malo namuznil, drugi pa	A
dobimo zastopnika, ki pozna naše razmere.«	Koren	je pod mizo drezal z nogo soseda svojega, gospoda	A
naroden, odločno naroden mora biti!« oglasi se	Koren.	»Sedaj smo vsi narodni!« pristavi zopet adjunkt	A
vrsti poslanstvo našega okraja,« vzklikne zdajci	Koren.	»Ste li pozabili doktorja Hrasta?	A
kozarcu, da ga je prevrnil in izlil pivo po mizi.	Koren	pa je planil kvišku ter zagrabil soseda Antona	A
»Meden! Si li z uma ‒ kaj-li?« vpil je	Koren.	»To je nemškutar, najodličnejši nemškutar v trgu	A
vprašati volivce, tržane.« »Saj jih bomo!« kliče	Koren.	»To bo izvrstno!	A
Ali ne?« »To je vendar naša dolžnost, gospod	Koren!	« omenjal je pl. Ruda samosvestno. Navzlic perečemu	A
so postali jako redkobesedni. Prvi je vstal	Koren	in ž njim vred notar Koprivec in oba sta se	A
skrivnostno, nepreračunljivo vlado!« šepetal je	Koren	zunaj na cesti. »Da, da,« odgovarjal je notar	A
In vsak bi bil rad ‒ kandidat!« deje vnovič	Koren.	»Haha!«Notarjev posmeh je bil zopet takšen kakor	A
Gori v odvetnikovi pisarni je še gorela luč in	Koren	gre k njemu naznanit mu, kar je pozvedel nocoj	A
Na koncu je napisal odvetnik dolgo pismo in	Koren	je prejel nalog, nesti to drugo jutro k Boletu	A
kandidaturo. In kdo je bil veselejši tega nego	Koren!	Drugega dne je hitel malo razburjen na Drenovo	A
Aha, to izvira iz kandidiranja!« mislil si je	Koren,	a vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bil ozrl	A
Milica so doma!« »Torej oglasite me!« deje	Koren	pogumno in stopi v sobo, katero mu je hišna	A
nasprotnem pouče, gospodična!« »Prosim vas, gospod	Koren!	Vi trdite, da se boste bojevali letos samo	A
popolnoma; ‒ res je tako, vse mi je novo!«	Koren	pa je bil pri pravem predmetu.Razkladal je nadalje	A
poganjali prvo zelenje. Blizu Borja je srečal	Koren	zopet Medenov voz; tudi gos pa Elza, ki se je	A
velela kočijažu ustaviti. »Oprostite, gospod	Koren,	« dejala je z najprijaznejšim smehljajem, katerega	A
»Kaj pa imate tako silnega?«	Koren	je bil časih tudi zloben. »Vedite, milostiva	A
Haha, stvar postaja zanimiva!« smejal se je	Koren	ter hitel v trg. ŠESTO POGLAVJE Nekoliko dni	A
zahajali v krčme, v katere bi utegnil priti	Koren	ali notar ali celo dr. Hrast; gospod Anton pa	A
bil voliven manever, katerega je bil izumil	Koren.	Vedel je, kako mehki, neodločni so tržani, in	A
tretjini volivcev za graščaka pridobljenih.	Koren	tega ni verjel; ampak čakal, da se otvori zbor	A
poudarjal v svojem programu geslo: vse za vero!	Koren	je sedaj uvidel, da preti nevarnost njegovi	A
je nemirno gledal, a ugovarjati ni mogel.	Koren	pa je interpeliral, kako si misli kandidat ustanovo	A
ni prišlo do imenovanja pravega kandidata.	Koren	je ostal z majhno tolpo svojih ljudi zadnji	A
strani. »Pa bomo jih, moramo jih!« kričal je	Koren.	»Nemarni smo bili z agitacijo!	A
poslušal in gledal, kaj se godi krog njega.	Koren	je bil nejevoljen. »In Boleta tudi ni bilo!	A
»Ker ga bo prihodnji zet pregovoril.«	Koren	je prebledel, a nikdo ni pazil na to. Notar	A
učitelj. »Odpotoval je menda za nekaj dni,« reče	Koren,	akoprav sam tega ni verjel.»Sedaj pa, gospodje	A
naš kandidat je odločno narodni doktor Hrast.«	Koren	je stal sredi družbe, vihtel svoj klobuk ter	A
nekoliko metrov od onih dveh v čolniču. Bil je	Koren.	»Torej tu sta, sama se vozita v polmraku po	A
prednjim koncem trčil ob bukev, za katero je stal	Koren,	tresoč se po vsem životu od radosti in hrepenenja	A
vi ste naju zalezovali in poslušali, gospod	Koren!	« sikal je med zobmi.Videti je bilo, da je izgubil	A
Sami veste, da govorite neresnico,« zavrne ga	Koren,	»slučaj me je pripeljal sem ‒ k sreči gospodične	A
Hitela je dalje po peščeni poti.	Koren	pa se je obrnil k Rudi. »Ako česa še želite	A
o nocojšnjem dogodku in da se tudi Milica in	Koren	vedeta, kakor bi se ne bilo nič pripetilo ‒	A
izgovoril in poslovil, zabavati je moral dami	Koren	sam.Politiko so pozabili in pogovor se je lotil	A
na študentovska leta, o katerih je govoril	Koren,	in na čas v odgojevališču, o katerem je rada	A
Niti ne mara zanj! In kako vesel je bil	Koren,	da ona tudi po Rudovem odhodu ni črhnila besedice	A
Ha, tekmeca! Ne bodi neumen,	Koren!	«A ko se mu je potem vnovič tako prijazno nasmehljala	A
nekoliko trenutkov sama v sobi. »Hvala vam, gospod	Koren,	da niste mami ničesar omenili!« dejala je ona	A
znali, je li treba povedati ali ne,« izustil je	Koren	naglo, ne da bi si bil sam v svesti, da je nekaj	A
preko mize. Vtem se je vrnila graščakinja in	Koren	se je poslovil.Milice se je lotila zopet prejšnja	A
Boletu, malo neverjetno mignil z ramami. Tudi	Koren	se v svoji veri v Boleta ni dal omajati. Po	A
večeru za njim. Kdo je to rajši storil nego	Koren?	Po zadnjem pohodu je bil že večkrat pri Boletovih	A
slutil, a varoval se je ziniti kaj o tem.	Koren	je bil po mučnem in razburjenem delu zadnjih	A
košato platano pri kartah. . / . / stran 80 . /	Koren	pa se je sprehajal z Milico po prostornem vrtu	A
je pričenjalo bukovje; steza je bila ozka in	Koren	je stopal za deklico. »Mami nisem ničesar povedala	A
Ni bilo treba; saj ga ni več blizu!«	Koren	ni odgovoril; nekaj drugega mu je gonilo vso	A
POGLAVJE Vtem je prihajal graščak in, ko sta	Koren	in Milica dospela pod platano, vstajali so vsi	A
strani, opazil ni nihče njene razburjenosti;	Koren	pa je laglje skrival tiho, neizmerno srečo,	A
Korakala sta po široki, z belim peskom posuti poti,	Koren	pa je stopal za njima. »Oh, ti meniš ‒ zaradi	A
izpustil prijateljevo roko in umolknil sredi pota.	Koren	pa je pozabil vse svoje sladke sanjarije ter	A
gospod Bolè, da res tako mislite!« ‒ vzkliknil je	Koren.	»Čemu bi se šalil v tako resni stvari?	A
vedno nemškutar, hud nasprotnik naš?« vprašal je	Koren	srdito. »Klerikalna stranka je dejala, da ima	A
po volji!« »In nemškutarjem tudi!« vpil je	Koren.	»Se li spominjate še onega zabavnega večera pri	A
vdamo.« »Ne, ne, nikdar, nikdar!« vzkliknil je	Koren.	Hrast je molčal. »Torej ti ne pojdeš z nami	A
zaman!« »Ne bode, gospod doktor!« oporekal je	Koren.	»Vdati se ne smemo!	A
Jaz trdim, da bodemo rastli v svoji moči!«	Koren	je bil sedaj samo navdušen agitator; pozabil	A
ga pa imajo!« »Dobro, tako je!« pritrdil je	Koren.	Vrnili so se proti gradu.	A
Tako?« »S tem so vas pridobili?« vzkliknil je	Koren.	Graščak je prebledel od jeze ter se obrnil počasi	A
smotra in morebiti primernejših nego so vaši.«	Koren	se je pikro nasmehnil.Odgovoriti je hotel ostro	A
to je bilo sumnjivo. Ko so se Hrastova in	Koren	poslavljali, segla sta si tudi Milica in koncipient	A
molčati, ako treba. Te Barbe se je domislil	Koren,	ko je drugega dne po zadnjem sestanku z Boletom	A
cajnico. »Da ga ne boste zamenjali!« opomnil je	Koren.	»Oh, ne, položila sem ga na dno ‒ oba druga	A
radovedno. Povedal je potem, kako je zvedel, da si	Koren	in Milica dopisujeta, in da to sigurno, ne da	A
in sicer za hrbtom svojih staršev. Kdo je ta	Koren?	Hrastov koncipient po imenu, a v istini izgubljen	A
tem dopisovanju, in to tem bolj, ker zahaja	Koren	v družbi onih dveh na Drenovo. Tu imate nekaj	A
Deklica je na glas zaihtela. »Pomisli, kaj je	Koren!	Pisar, drugega nič kakor Hrastov pisar, izprijen	A
dejal je jezno, ko je korakal že proti gradu. »	Koren,	Koren, kaj pa je ta človek?« sikal je med zobmi	A
jezno, ko je korakal že proti gradu. »Koren,	Koren,	kaj pa je ta človek?« sikal je med zobmi. Ko	A
Gospa ni odgovorila. Sama je že sumila, da	Koren	morda vendar ni tako drzen, ko ne bi imel skrivne	A
Bolé priskočil našim nasprotnikom?« dejal je	Koren	skoraj boječe, ker je čutil, da je on vzrok	A
sobi gor in dol. »Povejte mi vendar, gospod	Koren,	kateri vrag vas je motil, da ste pričeli take	A
Sedaj pa ‒ kaj pa ste sedaj?«	Koren	je bil razdražen, jezen, a obenem vendar nekako	A
Stal je pri oknu in bobnal po steklu.	Koren	je hotel oditi. »A kako je Bolè zvedel vso to	A
»Bodemo videli!«	Koren	se je poslovil.Delati ni mogel več; bil je tako	A
ona zvedela ... « »Oh, to vem pa jaz!« hitel je	Koren.	Sedaj je bila vsa spletka obema jasna.	A
bila vsa spletka obema jasna. Njen vzrok pa je	Koren	takoj uganil. »Volitev, volitev, ta nesrečna	A
« »Kaj, pri Antonu?« vzkliknil je	Koren	ves preplašen. »Da, popoldne so se odpeljali	A
Saj bo še lahko vse dobro!«	Koren	je komaj čul dekličine besede.Zavest, da bode	A
»Ljubim vas, to veste kakor jaz,« dejal je	Koren	in njegovo pošteno oko se je ujelo z njenim	A
to so mi očitali tudi zaradi vašega pisma!«	Koren	se je stresnil in povesil glavo.Danes je že	A
odprtemu oknu ter zrl na ulice, če li že prihaja	Koren.	V jasni mesečini se je videlo daleč, a Korena	A
nejevoljen je prišel domov. Drugega dne je bil	Koren	ob navadni uri v pisarni. »Kje ste hodili sinoči	A
vse bolje, ako odstopite,« ugovarjal je znova	Koren.	»Kdo vam je vdihnil to misel, kdo vas je prerodil	A
pristašev niso hoteli verjeti. Stoprav ko je	Koren	pritrdil povprašujočim, zmajevali so glave in	A
odličnjaki iz okolice in iz trga. Tudi Hrast in	Koren	sta prejela vabili, a prvi se je izgovoril z	A
prebledel in hotel oditi k igralcem. A tu je	Koren	mimo njega privedel Milico. »Haha, vi ste tudi	A
ustavil onadva. »Gospod koncipist,« zavrnil je	Koren	z razburjenim, tresočim glasom, »tu ni mesto	A
Počakal vas bom.«	Koren	je vedel Milico nazaj k materi. »Za božjo voljo	A
vas vnovič prosim, da me poslušate,« dejal je	Koren	graščaku in stopil pred koncipista, ki se je	A
sigurno priskrbeli. . / . / stran 113 . /	Koren	pa je napravil izpite svoje; sedaj je še vedno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani