jelen (101-200)

od tod.« »Meni je pa kaj priročno,« je izdal	Jelen	svoje misli. »Takooo ‒,« je zategnil Sulec in	A
uganil.« . / . / stran 41 . / »Si,« je pritrdil	Jelen.	Da pa Sulec ne bi prodiral naprej v Dolgo dolino	A
Sinjeoko in Jezerno.« »Mislim da,« se je razživil	Jelen.	»Samo glej, da te Karp ne prehiti.	A
Glej pa, da z Jezerno počakate name. Če ne,« je	Jelen	dvignil pest, pa jo koj spet povesil, »tudi	A
Sulec je zabrodil po potoku navzgor.	Jelen	je pa planil čez jez in drvel s tokom vode nazaj	A
je zagledal, je prijazno zacvilil in zalajal.	Jelen	mu je vrgel nekaj jesti in se je najedel tudi	A
Goščave ob bregovih so kar neprehodne. Ostrorogi	Jelen	se je trudil in pehal, da se je preznojena kozlovina	A
Sonce se je že bližalo zatonu, ko je Ostrorogi	Jelen	zagledal pred sabo spet bobrov jez.Obširna kotlina	A
krlje so porabili za gradnjo jezu in bobrišč.	Jelen	je vedel, da se razprostira pred njim staro	A
lesa čez hribe ne morejo odnašati. Ostrorogi	Jelen	je spet potegnil bodalo izza pasa in začel vse	A
Samo trdo delo ga čaka. Pod noč se je	Jelen	vrnil v svoj drevak.Prinesel je s sabo butaro	A
Voda nad jezom je pričela valoviti.	Jelen	je napel oči. Kmalu se je ne daleč od njega	A
Razhajali so se po jarkih na svoja pasišča.	Jelen	je od zadovoljstva pričel urneje dihati.Joj	A
sabo najhujšega pokončevalca njegovega rodu.	Jelen	se je pa spomnil pripovedovanja o belem bobru	A
utrinjale. Zadnji krajec lune pa vzide, je vedel	Jelen,	šele ko se noč nagne proti jutru. Seveda.	A
risluhnili. Kakor bi se bil zbal svoje samotnosti, je	Jelen	glasno spregovoril: »Nevidni je meni naklonil	A
potapljajo in hite v svoje rove in bobrišča.	Jelen	je napenjal oči, pa v slabem svitu lune ni mogel	A
Že ubrani sebe in psička.	Jelen	je stal negibno v drevaku in čakal.Veter je	A
je brizgnila voda. Velik pljusk jo je dobil	Jelen	naravnost v obraz.Zamežal je in se brž obrisal	A
Postalo je svetlo. Ostrorogi	Jelen	je začel iz drevaka gledati v vodo.Nič ni mogel	A
trenutek že spet zadihal zrak nad površino.	Jelen	je začel ogledovati svoj plen.Ubil je močnega	A
pokazal že tudi Bevsk, ki je zalajal ob njem.	Jelen	je plen pobral.Kožuh ni bil kaj prida.	A
nikogar drugega. Ponovno je stopil Ostrorogi	Jelen	v svoj drevak in se z dvojnim plenom spustil	A
Kmalu se je prah vnel.	Jelen	ga je stresel na gobo.Užgala se je.	A
dračje, ki je vzplamenelo. Grmado suhih vej je	Jelen	nametal na ogenj, da bo dovolj žerjavice. Če	A
Ubil je risa.	Jelen	je preizkusil ostrine na koži palca. Bo.Vstal	A
Ris je bil odrt. Razparati ga pa	Jelen	ni maral.Naj ga Karp ali Som, če hočeta.	A
»Nn-hh!«	Jelen	je sestro samo pogledal.Odnesel je kožuh in	A
umaknila v kočo. Koj za njo je vstopil tudi	Jelen.	Prinesel je kožo, rep, obe stegni in bobrovino	A
Sinjeoka je čepela v zadnjem kotu in je jokala.	Jelen	pa jo je nahrulil: »Kaj se cmeriš.Samo kdo naj	A
je zaškripal z zobmi in zagrozil s pestmi.	Jelen	je začel mirno špiliti obe koži in Sinjeoka	A
Tedaj pa je stopil prednjo brat, Ostrorogi	Jelen,	jo trdo potisnil nazaj v kot na tla in zarežal	A
široke zobe in zasikal: »Tiiii ‒ Plamenolasec!«	Jelen	se je ugriznil v spodnjo ustnico, segel k pasu	A
nos. »Mirno!« se je samozavestno nasmehnil	Jelen.	»Ostrorogi Jelen bo skoraj po koliščih bolj	A
je samozavestno nasmehnil Jelen. »Ostrorogi	Jelen	bo skoraj po koliščih bolj slovel kakor pa Brkati	A
so tvoja.« Soma je vrglo nazaj: »Kaaaj ‒?«	Jelen	se je razkoračil in uprl roke ob kolena: »Kar	A
Kodrolaska pa med družino.« Ostrorogi	Jelen	je poskočil z ognjišča.Nagnil se je naprej in	A
kolišče Brkatega Soma molčalo. Le Ostrorogi	Jelen	in Sinjeoka Kodrolaska sta se smejala.Jedla	A
je iz vseh vogalov oprezala, kam se premakne	Jelen	in kaj počne Sinjeoka Kodrolaska. Plamenolasec	A
posebne naklepe. Da bi ne zgrešil smeri, je	Jelen	vozil blizu obrežja. Drsel je tako tiho skozi	A
bila raztrgana in prazna. Nejevoljno jo je	Jelen	odpel in izvlekel iz vode.Spet bo imela Kodrolaska	A
zaslišal doneč glas. »Labodi,« je takoj vedel	Jelen.	Zamikalo ga je, da vsaj enega upleni.	A
mladič, saj imata on in Sinjeoka močne zobe.	Jelen	se je ozrl naokrog.Ni bil daleč od brega.	A
konica iz kresilnika pa je obtičala v kosti.	Jelen	se je že hotel lotiti iz dolgega časa, da oskube	A
tisti, ki pride, ne on. . / . / stran 68 . /	Jelen	je vedel, da prihaja en sam.Je bil namreč že	A
megle lahek drevak in se hitel zaustavljali.	Jelen	se je začudil, da se nič bolj ni mogel.Prepoznal	A
tisti hip že veselo vzkliknila: »Oho! Ostrorogi	Jelen.	« Zaveslala sta tik drug poleg drugega.	A
ne vem, kje sem.« »Pri meni,« se je smejal	Jelen.	»Tebe se nič ne bojim.	A
se ni branila. »Če te ugrabim,« je ponovil	Jelen	in tesno objel dekle čez pas. Drevaka sta se	A
nikoder ne prikažeš.« »O, nisem,« se je razvnel	Jelen.	»Dokaj mislim nate.«	A
zresnila. »Ne boš, ne boš,« je hitel zatrjevati	Jelen.	»In če ga ubijem.«	A
Prokletstvo bi si nakopal.«	Jelen	ni vedel kaj odgovoriti.Tudi Jezerna je obmolknila	A
nosil njegov kožuh?« »Bom,« je bil ponosen	Jelen.	»Morebiti se pa le vse prav zasuče.«	A
Dovolj imam jaz že plena.«	Jelen	je držal v roki belega ptiča in ga ponujal iz	A
Jezerna Roža je odveslala. Ostrorogi	Jelen	je še dolgo gledal za njo.Jezero se je lesketalo	A
Ni je večje nesreče. Ostrorogi	Jelen	je pograbil veslo.Naglo kakor še nikoli je njegov	A
bi ne zaostajal za Urnim. Sulcem. Pa da je	Jelen	vedel, kaj se je bilo doma na kolišču dogodilo	A
pripovedovati. Razločno pa je ujel besede:	Jelen	‒ gozd ‒ lov ‒ ris ‒ bober. Neokretni Karp se	A
slišala in opazovala. Med pripovedovanjem je	Jelen	nekajkrat jezno zaškripal z zobmi in tu pa tam	A
ukazujoče zavpil Brkati Som: »Nože stran; oba!«	Jelen	se ni obotavljal.Pri priči je vrgel stran bodalo	A
Karpovo bodalo zasvetilo nad Ostrorogovo glavo.	Jelen	je neokretno Karpovo roko zagrabil s svojo okretno	A
ženske in otroci, da vidijo spopad bratov.	Jelen	je očital Karpu tatvino obeh kož, sramotil njegovo	A
kmalu presodili, da bo mlajši in bolj utrjeni	Jelen	prej upehal Neokretnega.In ga je res.	A
objemov Ostroro . / . / stran 78 . / gega.	Jelen	pa ni maral prav nič popustiti.Skoraj se mu	A
Ščuka se je naredila nevedno.	Jelen	je že dvignil pest, da jo udari.Ta hip pa je	A
rada že sedaj, pa se bojita. Neokretnega bi	Jelen	že izplačal, ko se povrne.Ščuki bi pa nič ne	A
času je zapuščal svoj drevak tudi Ostrorogi	Jelen.	Pripeljal se je bil izpod tolmuna pod bobrovim	A
Ogenj je dogorel in nehal prasketati.	Jelen	je počenil poleg žerjavice in pričel vrteti	A
. / stran 84 . / zarukal kakor močan, star	jelen.	Pod Golo goro so ga menda prav razumeli.	A
Samo so drugi niže doli.«	Jelen	se je skliceval na kolišče v jezeru, ki bi ga	A
Saj sem že jaz ves siv.«	Jelen	je obmolknil Sivi Volk ga je moral opomniti	A
več. Sem si priboril že ponosno ime Ostrorogi	Jelen.	« »Ti, ti, ti!	A
pri nas belega kozoroga,« je pojasnil Volk.	Jelen	je prepeljal svojega ujca, Sivega Volka, na	A
njegove roke in Nevidni bi se ne razsrdil. Nak!	Jelen	se je spomnil Jezerne Rože.Ta hip je spoznal	A
»Ne, ne, ne.«	Jelen	ni hotel pristati.Saj kolišče Brkatega Soma	A
Na, še ti jej!«	Jelen	je bil Volkovega zrajtala kar vesel.Je bil prav	A
Pridno je pričel segati v košaro. Prav tako tudi	Jelen.	»Kje si jih nabral toliko?« je bil radoveden	A
Kakor bi se bilo dogodilo nekaj vsakdanjega, je	Jelen	rekel: »Sem ga bil prehitel.Prav pod lesnikami	A
Pod Skalne gore.«	Jelen	se je bil začudil, kakor bi ga bil kdo s kolom	A
Sivi Volk je obmolknil. Ostrorogi	Jelen	je pa že zaslutil, kam misli ujec speljati pogovor	A
in hotel oditi na prod med svoje borce, pa mu	Jelen	ni pustil.Naj prenoči na njegovem ležišču, je	A
Sivi Volk je kmalu zasmrčal.	Jelen	je bil pa čimdalje bolj buden.Odet z gorkim	A
Voda pred drevakom je narahlo pljusnila.	Jelen	je dvignil glavo.Ne, ni se motil.	A
času nazaj v pravi tok. . / . / stran 93 . /	Jelen	je skoraj vso noč prebedel.Samo nekajkrat so	A
Čez nebo se je pa zlivala rožnata zarja.	Jelen	je sedel v drevaku. Ne.Pod Snežne gore ne more	A
Pridi in jej!« je povabil Sivi Volk Ostrorogega.	Jelen	je poskočil iz drevaka na skalo.Tik za njegovimi	A
Vzšlo je sonce. Volk,	Jelen	in Kozorogovci so se bili najedli.Klali so samo	A
v drevak. Bevsk je silil za njima, pa ga je	Jelen	spodil nazaj na skalo.Pes je žalostno cvilil	A
naj obstanejo. Čakajo naj, dokler ne zaruka	Jelen.	»Jelen?«Oglasil se je postaven možakar, kakor	A
obstanejo. Čakajo naj, dokler ne zaruka Jelen. »	Jelen?	«Oglasil se je postaven možakar, kakor bi mu	A
spomnil, da mora znamenje za začetek pogona dati	Jelen.	Namignil je Ostrorogemu: »Zarukaj!«	A
rukom hiteli v tesen razpostavljeni lovci. Tudi	Jelen	je skušal vstati, da bi spet posegel v boj.	A
nosil Volk iz raznih rož pripravljen napoj.	Jelen	je nagnil. Huda, pa vendar dišeča grenkoba mu	A
Sicer pa ‒ malo počakajte.«	Jelen	se je spomnil, da je sinoči nastavil bobrom	A
Ostrorogega vseeno skrbelo, kako bo vozil.	Jelen	in Volk sta se zmenila, kako si bosta dajala	A
bila kamnita, in mu pripel svojo bronasto.	Jelen	ni vedel, kaj bi rekel.Pa se res menda preseli	A
gore so spet po volčje zatulili Kozorogovci.	Jelen	jim je odrukal.Pa ga najbrž niso več slišali	A
najbrž niso več slišali. Zamišljen je Ostrorogi	Jelen	zaveslal naprej.Jesensko sonce je obsevalo njegova	A
prvorojenega. Saj Sulec, kakor ji je pravil	Jelen,	si tudi tako želi. In Tršati Tur in Brkati Som	A
okljuka je priplul velik Ostrorogov drevak.	Jelen	je stal na rilcu in držal v rokah lok in puščico	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani